Jedro

Tožena stranka bi lahko kot kvalificirana ustanova na podlagi vseh razpoložljivih podatkov ocenila utemeljenost zahtevanih odškodnin tožnikov, izraženih v denarju, že na podlagi njunih odškodninskih zahtevkov, zato je bilo pravilno odločeno, da je od dosojenega zneska, ki je nižji od zneska v odškodninskih zahtevkih, dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od nastanka zamude dalje (drugi odstavek 299. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o stroških postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati vsakemu tožniku 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenega zneska za prvo tožnico od 27.10.2006 do plačila, za drugo tožnika pa od 26.10.2006 ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.527,98 EUR (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po zakonitem zastopniku pritožuje tožena stranka (zoper obsodilni del in odločitev o stroških postopka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Meni, da je prisojena odškodnina previsoka, ker je sodišče prve stopnje v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja nepravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa nepravilno odločilo tudi o obrestnem delu zahtevka in o stroških postopka. Tožena stranka meni, da je tožnikoma glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje njuni izpovedbi previsoka, pri čemer citira izpovedbo prvo in drugo tožnika, sklicuje se na jakost hrupa pri hiši tožnikov, ki je za sporno obdobje razvidna iz tabele 2.1, in ki je priloga mnenju iz leta 2008 ter na dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih (pri čemer citira judikate kot npr.: II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940,2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009 in druge). Nadalje graja dejstvo, da je sodišče prisodilo obresti od prisojene odškodnine od 27.10.2006 oziroma od 26.10.2006, čeprav sta prvotna tožbena zahtevka glasila na 5.424,80 EUR in sta bila zvišana na 5.800,00 EUR s pripravljalno vlogo z dne 22.5.2008. Nazadnje graja odločitev o stroških postopka. Poleg tožbe in prve pripravljalne vloge sta bili potrebni še tretja in sedma pripravljalna vloga, vse ostale vloge pa v postopku niso bile potrebne, saj so v njih tožeče stranke ponavljale že povedano. Prav tako je bilo tožnikoma neutemeljeno priznanih 400 točk za zastopanje na prvi glavni obravnavi, priznati pa bi jima bilo k večjemu 25 % iz tarifne številke 18 oziroma 100 točk, saj se niso izvajali dokazi, temveč so se obravnavala samo procesna vprašanja.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika utrpela nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki sta jih trpela zaradi kršitve njune pravice do zdravega življenjskega okolja, ki presega običajne meje.

6. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Prav tako je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede višine odmerjene in dosojene odškodnine, glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškovne odločitve (s pritožbo izpodbijani del sodbe), zgolj zaradi pritožbenih izvajanj tožene stranke pa dodaja naslednje:

7. Tožniki kot oškodovanci so upravičeni do pravične denarne odškodnine po kriterijih iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ, za telesne bolečine, duševne bolečine in za strah, ki izvirajo iz posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica in pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati, pri čemer tak poseg predstavlja v našem primeru imisija hrupa nad tolerančno mero(1).

8. Pritožbena izvajanja tožene stranke zoper višino odmerjene odškodnine (kot previsoke) niso utemeljena.

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: stanovanjska hiša, v kateri živita tožnika, je od glavne ceste G1-3/1308 oddaljena okrog 13 metrov, prekomerni hrup, za katerega tožnika vtožujeta odškodnino, je trajal v obdobju od 22.1.2004 do izgradnje avtoceste, to je do 30.10.2008, od leta 2004 do 2005 so bile presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letu 2006 do 30.10.2008 so bile presežene tudi kritične vrednosti dnevno – večerno – nočnega hrupa, promet tovornih vozil se je odvijal tudi čez vikend, vsi bivalni prostori mejijo na glavno cesto, v spornem obdobju je bilo omejeno zadrževanje tožnikov pred njihovo stanovanjsko hišo, kakor tudi na balkonu le-te in na terasi, zaradi prekomernega hrupa so lahko komunicirali le zelo glasno, ni bilo mogoče normalno gledati televizije, poslušati radia, v tej posledici so imeli vse manj obiskov, hkrati pa so se doma krhali medsebojni družinski odnosi, tožnika nista mogla normalno spati in se odpočiti, bila sta razdražljiva, nervozna, kar je vplivalo tako na njune medsebojne odnose, kot tudi na njuno delo v službi tožnika sta bila ves čas zaposlena in dnevno odsotna 7 do 8 in pol, dodaten hrup je bil povzročen pri zaviranju in speljevanju tovornih vozil zaradi v bližini hiše tožnikov postavljenega znaka za omejitev hitrosti, kakor tudi zaradi v letu 2001 nameščenih „žabjakov“ na tej cesti, ki so bili odstranjeni šele v mesecu novembru 2008. 10. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tudi po oceni sodišča druge stopnje odmerjena primerna satisfakcija tožnikoma za povzročeno jima nepremoženjsko škodo zaradi prekomernih imisij.

11. Pritožbena graja, da sta prisojeni odškodnini tako z vidika individualizacije kot objektivizacije, pretirano visoki, ni utemeljena. Pritožba ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter s tem v zvezi vsebino izpovedb tožnikov, ugotoviti pa je, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo subjektivne kriterije v konkretnem primeru tako na primer oddaljenost kraja bivanja, časovno obdobje, v katerem sta tožnika trpela duševne bolečine, intenzivnost le-teh, upoštevaje pri tem intenzivnost hrupa (priloga 2. izvedenskega mnenja oziroma obrazložitev na strani 5 in 6 izpodbijane sodbe). Poleg tega ni zanemariti dejstva, da je tožnikoma nastala škoda v obdobju nekaj manj kot 5 let (od 22.1.2004 do 30.10.2008). Vsi ti subjektivni dejavniki so vplivali tako na intenzivnost kot trajanje duševnih bolečin. Odmerjena višina pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne odstopa od v sodni praksi odmerjenih odškodnin v podobnih zadevah. Judikati, ki jih citira pritožba so zgolj primerljivi in predstavljajo objektiven dejavnik pri odmeri odškodnine, pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da je bilo v pritožbi citiranih judikatih odločeno tudi o odškodninah že leta 2003, 2007, 2008, torej nekaj let pred odmero odškodnine v obravnavani zadevi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako subjektivne kriterije za vsakega posameznega tožnika, kot tudi objektivni kriterij odmerjene satisfakcije in le-ta predstavlja pravično denarno odškodnino iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ (za vsakega tožnika po 5.800,00 EUR).

12. Nadalje ni utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo obresti od zneska 5.800,00 EUR, čeprav sta bila tožbena zahtevka najprej postavljena v znesku 5.424,80 EUR, šele kasneje dne 22.5.2008 pa zvišana na 5.800,00 EUR. Tožena stranka ne graja začetka teka zamudnih obresti, smiselno pa zatrjuje, da bi morale slednje teči do zvišanja tožbenega zahtevka od nižje glavnice, šele od zvišanja tožbenega zahtevka dalje pa od dosojene glavnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom odškodnine oziroma kdaj so začele teči zakonske zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (za vsakega posameznega tožnika tečejo obresti od dneva vložitve njunega odškodninskega zahtevka pri tožbeni stranki). Zamuda nastane takrat, ko tožeča stranka izrazi svojo škodo v denarju, in ko tožena stranka lahko s pomočjo objektivnih podatkov preveri utemeljenost denarnega zahtevka. V našem primeru sta tožnika svoje denarne zahtevke na plačilo nepremoženjske škode konkretizirala že v njunih predpravdnih odškodninskih zahtevkih z dne 26.10.2006 (prva tožnica) oziroma 25.10.2006 (drugo tožnik). Tožnika sta v svojih odškodninskih zahtevkih opredelila višino svoje škode na znesek, ki je znašal po takrat veljavni domači valuti 1.500,00 SIT (sedaj 6.259,39 EUR) za vsakega, in kar pomeni, da postavljena odškodninska zahtevka nista presegla v obravnavanem postopku dosojene odškodnine (5.800,00 EUR za vsakega tožnika). Tožena stranka kot kvalificirana ustanova bi lahko na podlagi vseh razpoložljivih podatkov ocenila utemeljenost zahtevanih odškodnin tožnikov, izraženih v denarju, že na podlagi njunih odškodninskih zahtevkov, zato je bilo pravilno odločeno, da je od dosojenega zneska, ki je nižji od zneska v odškodninskih zahtevkih, dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od nastanka zamude dalje (drugi odstavek 299. člena OZ).

13. Nazadnje ni utemeljena pritožbena graja tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka zatrjuje, da so bili potrebni stroški za tožbo, prvo pripravljalno vlogo ter za 3. in 7. pripravljalno vlogo, vse ostale pripravljalne vloge pa za pravdo niso bile potrebne, saj sta v njih tožnika ponavljala že povedano in nista navedla ničesar, kar ne bi mogla navesti že v prejšnjih vlogah ali na narokih. Takšna pritožbena izvajanja so po oceni sodišča druge stopnje povsem nekonkretizirana in pavšalna. Zaradi njihove neobrazloženosti jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti in zato tudi ne odgovoriti nanje. Zato je že iz tega razloga pritožba tožene stranke zoper v tem delu grajano stroškovno odločitev neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja, da tožeči stranki ne gre 400 točk za zastopanje na prvi glavni obravnavi, temveč le 25 %, ker se na le-tej niso izvajali dokazi. Odvetniška tarifa - OT (Uradni list RS, štev. 67/2003 z veljavnostjo do 31.12.2008), ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvt (Uradni list RS, štev. 67/2008, z veljavnostjo od 1.1.2009) določa, da se za zastopanje za prvi narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi (1. točka tarifne številke 20) odmerja vrednost odvetniške storitve po tarifni številki 18. Glede na vrednost obravnavanega spornega predmeta znaša zato nagrada 400 točk. Odmera stroškov za prvi narok za glavno obravnavo, ki je samo eden v postopku, ni vezana na dejstvo ali so se na njem sprejemali dokazi, zato zanj ni mogoče uporabiti 2. oziroma 3. točko tarifne številke 20 OT.

14. V posledici vsega povedanega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

15. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je dolžna nastale ji stroške v postopku s pritožbo nositi sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : VSRS opr. št. II Ips 409/2009.