Jedro

Kljub temu, da ZOR za uspešnost izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja ne zahteva, da bi imel upnik v rokah izvršilni naslov, ali še več, da bi imel v rokah izvršilni naslov, ki ga ni bilo mogoče uspešno izvršiti, bi v obravnavanem primeru tožnik terjatev do pravnih naslednikov izbrisanega dolžnika zaradi specialnih določb ZFPPod obdržal le tako, da bi zoper njih pravočasno vložil tožbo, ali če bi imel pravno učinkovit izvršilni naslov proti dolžniku (kar sodba, izdana proti neobstoječi pravni osebi ni), če bi zoper njih pravočasno (to je v roku enega leta po izbrisu) predlagal prisilno izvršbo. Ker tega ni storil, je terjatev proti dolžniku oziroma njegovim pravnim naslednikom prenehala. To pa pomeni, da na dan zadnje glavne obravnave (releventen je ta dan, in ne dan vložitve tožbe ali prvega naroka za glavno obravnavo) ni bil izpolnjen prvi izmed uvodoma omenjenih objektivnih pogojev paulijanske tožbe, da je tožnik upnik zapadle terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o pravdnih stroških spremeni tako, da se prisojeni pravdni stroški (iz zneska 1.029.600,00 SIT) znižajo na znesek 613.800,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je prodajna pogodba, ki sta jo dne 16.2.1996 sklenila P. d.o.o. kot prodajalec in toženec kot kupec za nepremičnino parc. št. 1971 in 1972 vl. št. 842 k.o. B. neučinkovita oziroma brez pravnega učinka do tožnika, da je toženec za izterjavo tožnikove terjatve v znesku

40.984.277,53 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od

20.9.1996 dalje do dne plačila, ki jo ima zoper dolžnika P. d.o.o. dolžan tožniku v roku 15 dni plačati glavnico v znesku 40.984.277,53 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20.9.1996 do dne plačila, vendar največ do zneska 97.937.867,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2001 do dne plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v višini 1.029.600,00 SIT.

Sklenilo je, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks v tem postopku.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postoppku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Materialnopravno zmoten je zaključek, da mora tožnikova terjatev obstajati ves čas postopka in da je prenehala. Tega za primer izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj ne določata niti procesni niti materialni zakon. V pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj dolžnik ni pasivno legitimirana stranka, pač pa tisti, v čigar korist je bilo dejanje storjeno. Namen izpodbijanja je v tem, da se terjatev do dolžnika poplača iz premoženja tretje osebe, ne pa iz dolžnikovega premoženja.

Obstoj tožnikove terjatve do dolžnika je predpogoj za vložitev tožbe, ne pa procesna ali materialnopravna predpostavka, ki bi morala obstajati ves čas postopka. Tožnikova terjatev do dolžnika je ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo sodbo, ki veže tako stranke kot sodišče. Dejstvo, da je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra še ne pomeni, da je tožnikova terjatev prenehala. S prenehanjem dolžnika terjatev ne preneha, ugasne le zahtevek zoper dolžnika za njeno plačilo. Terjatev ne preneha tudi v primeru, če je upnik v enem letu ne uveljavlja zoper dediče družbenika. Sodišče se sklicuje na Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki pa ne določa roka za uveljavljanje terjatev zoper družbenika. Ob upoštevanju drugega odstavka 394. člena Zakona o podjetjih ter prvega odstavka 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki izrecno določa 10 letni zastaralni rok za judikatne terjatve, se postavlja vprašanje interpretacije enoletnega roka za uveljavljanje terjatev. Enoletni rok je rok za uveljavljanje terjatve, ne pa za izterjavo in ne posega v desetletni zastaralni rok. Glede na določbo 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju dolžnik ni zamudil roka, v katerem bi lahko začel sodno izterjavo terjatve zoper dediče družbenika. Zmotno je stališče, da bi moral tožnik dokazovati pogoj neizterljivosti terjatve zoper dolžnika. Tožnikova terjatev do dolžnika še obstoji, ugasnil je le zahtevek do dolžnika, dejansko bi prenehala obstajati šele po preteku 10-letnega prekluzivnega roka. S pretekom prekluzivnega roka preneha le materialnopravno upravičenje. Ob upoštevanju sklepa ustavnega sodišča, ki je zadržalo izvrševanje tretjega poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij, se je rok iztekel šele 5.11.2003, kar je po zaključku prve glavne obravnave. Če bi sodišče zahtevke reševalo v razumnem roku do takšnega nepotrebnega zapleta ne bi prišlo. V skladu z določbo 337. člena ZPP tožnik terjatve ne bi mogel izterjati niti od družbenikovih dedičev, ker je terjatev presegla vrednost podedovanega premoženja. To izhaja iz pritožbi priloženega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III D 785/97. Sodišče je prekrilo pravni pogled na zadevo. Tožnika bi moralo v skladu z določbo 285. člena ZPP opozoriti na to, kar je v sodbi vzelo za odločilno dejstvo. Moralo bi ga opozoriti na stališče, da bi moral sodno ugotovljeno terjatev do dolžnika uveljavljati zoper družbenika in dediče. Nejasna in nerazumljiva je navedba sodišča v zvezi s spremembo tožbenega zahtevka, ki je bil zaradi odtujitve nepremičnine, katere prenos se izpodbija, podan v skladu z veljavno sodno prakso. Zmotno je ugotovljeno, da izpodbijano dejanje dolžnika ni bilo storjeno v škodo upnikov zato, ker tožnik ni izkazal, da je neuspešno poskušal izterjati svojo terjatev od dolžnika, družbenika ali dedičev.

Neuspešnost izterjve ni potrebna. Sodišče bi moralo na podlagi predloženih listin in dejstva, da je imel dolžnik premoženje obremenjeno s številnimi hipotekami, da je bil zoper njega začet postopek prisilne poravnave in nenazadnje, da je bil izbrisan, zaključiti, da dolžnik ni imel premoženja, s katerim bi lahko poplačal svojo terjatev. Napačna je razlaga, da je bila nepremičnina, ki je predmet izpodbijanja, zastavljena za terjatev v višini

1.000.000,00 DEM. Za terjatve v višini 75.000.000,00 DEM je bilo zastavljenih več dolžnikovih nepremičnin, ne le sporna. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Tožnik sicer iz obrazložitve ne vidi, koliko stroškov je sodišče tožencu priznalo za posamezno dejanje v postopku, vendar ve, da so ob upoštevanju dveh vlog, treh obravnav ter začetne vrednosti spora, odmerjeni previsoko.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (Actio Pauliana) morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi splošni objektivni pogoji, določeni v

280. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami), to so: zapadlost upnikove terjatve, neplačevitost dolžnika, obstoj izpodbojnega pravnega dejanja in oškodovanje upnika s pravnim dejanjem (izpodbojno pravno dejanje in neplačevitost dolžnika morata biti v odnosu vzrok posledica) in eden izmed subjektivnih pogojev, določenih v 281. členu ZOR, to je v primeru odplačnega izpodbojnega pravnega dejanja dolžnika in (sorodstveno) nepovezane tretje osebe, kakršno se izpodbija v tej pravdi, zavedanje oziroma možnost zavedanja dolžnika ali tretjega, da se s pravnim dejanjem škoduje dolžnikovim upnikom. Dokazno breme vseh navedenih materialnopravnih predpostavk izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je na tožniku. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da nista izpolnjena prvi in četrti izmed omenjenih objektivnih pogojev in da je tožba v dajatvenem delu nesklepčna.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal, da je upnik zapadle terjatve. Obstoj terjatve je predpostavka njene zapadlosti.

Kdaj obveznost preneha določa materialno pravo (členi 295, 336-343, 344-347, 348-352, 353, 354-356, 357-358, 359, 104, 113, 132, 137, 145 ZOR). Smrt oziroma prenehanje pravne osebe, ki je dolžnik, praviloma nima za posledico prenehanja obveznosti, obligacijsko razmerje se nadaljuje z univerzalnimi pravnimi nasledniki fizične ali pravne osebe, izjema velja za primer, če je obveznost nastala glede na strogo osebne lastnosti ali sposobnosti dolžnika (359. člen ZOR).

Prenehanje dolžnika, ki je gospodarska družba zaradi izbrisa iz sodnega registra po določbi 35. v zvezi s prvim odstavkom 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod (Ur. l. RS, št. 54/99 z nadaljnjimi spremembami) nima za posledico avtomatičnega prenehanja obveznosti, ampak slednje preidejo na družbenike izbrisane družbe, ki so v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS, št. 93/02) aktivni družbeniki. Ti družbeniki so njeni univerzalni pravni nasledniki. Vendar pa obveznost družbenikov izbrisane gospodarske družbe v skladu z določbo petega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi z drugim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD (Ur. l. RS; št. 30/93 z nadaljnjimi spremembami) preneha, če je upnik ne uveljavlja v roku enega leta po objavi izbrisa godpodarske družbe v Uradnem listu RS.

Po oceni pritožbenega sodišča je enoletni rok za uveljavljanje terjatev do druženikov izbrisane družbe prekluzivni rok materialnega prava, ki ima za posledico ugasnitev obveznosti.

Ker je bil upnikov dolžnik - gospodarska družba P., d.o.o., izbrisan iz sodnega registra dne 25.9.2001, objava izbrisa pa je bila objavljena v Ur.l. RS, št. 10/2002 dne 6.2.2002 in ker tožnik terjatve do družbenikov izbrisanega dolžnika (zaradi smrti slednjega do njegovih dedičev) ni uveljavljal do zaključka glavne obravnave dne

16.3.2004, je zakonski enoletni rok pretekel tudi upoštevaje zadržanje izvrševanja (med drugim) tretjega poglavlja ZFPPod za 150 dni (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00-60 z dne

23.5.2002 in odločba istega sodišča, opr. št. U-I-135/00-77 z dne

9.10.2002). Kljub temu, da ZOR za uspešnost izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja ne zahteva, da bi imel upnik v rokah izvršilni naslov, ali še več, da bi imel v rokah izvršilni naslov, ki ga ni bilo mogoče uspešno izvršiti, bi v obravnavanem primeru tožnik terjatev do pravnih naslednikov izbrisanega dolžnika zaradi specialnih določb ZFPPod obdržal le tako, da bi zoper njih pravočasno vložil tožbo, ali če bi imel pravno učinkovit izvršilni naslov proti dolžniku (kar sodba izdana proti neobstoječi pravni osebi ni), če bi zoper njih pravočasno (to je v roku enega leta po izbrisu) predlagal prisilno izvršbo (sklicevanje na 10 letni zastaralni rok po prvem odstavku 379. člena ZOR zaradi preteka prekluzivnega roka ne pride v poštev). Ker tega ni storil, je terjatev proti dolžniku oziroma njegovim pravnim naslednikom prenehala. To pa pomeni, da na dan zadnje glavne obravnave (relevanten je ta dan in ne dan vložitve tožbe ali prvega naroka za glavno obravnavo) ni bil izpolnjen prvi izmed uvodoma omenjenih objektivnih pogojev paulijanske tožbe, da je tožnik upnik zapadle terjatve. Sodišče sodi po stanju na dan konca glavne obravnave (311. člen ZPP) in na to stanje se vežejo časovne meje pravnomočnosti. Če na podlagi na dan zadnje glavne obravnave ugotovljenega dejanskega stanja tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen, ker niso izpolnjene vse materialnopravne predpostavke, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika v okviru pravila o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP) obveščati o tem, kaj naj stori, da bo preprečil ugasnitev terjatve do dolžnika. V okviru tega pravila je sodišče le dolžno s postavljanjem vprašanj ali na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, ponudijo in dopolnijo dokazila, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Tožnik je zahtevek na plačilo zneska, ki mu ga je dolgoval dolžnik, utemeljil z dejstvom, da je toženec tekom pravde nepremičnino prodal tretji osebi in je na račun kupnine prejel najmanj 97.937.867,40 SIT.

Če bi toženec nepremičnino odsvojil že pred pravdo, bi njegova stvarna pasivna legitimacija prenehala in bi ob izpolnjenih pogojih tretjega odstavka 283. člena ZOR nastopila pasivna legitimacija toženčevega singularnega pravnega naslednika, v primeru nadaljnjih odtujitev pa bi celo prenehala tožnikova aktivna legitimacija.

Določba prvega odstavka 190. člena ZPP, po kateri odsvojitev stvari med pravdo ni ovira, da se konča pravda med istimi strankami, pri obligacijskih pravicah ne pride v poštev, pri stvarnopravnih zahtevkih pa deluje tako, da v primeru, da pride do odtujitve stvari med pravdo na strani toženca, tožnik ni dolžan (je pa upravičen) tožbeni zahtevek prilagoditi tako, da namesto toženca obveznost izpolni pridobitelj (tako imenovana irelevančna teorija). Odtujitev stvari o kateri teče pravda v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča nima za posledico utemeljenosti objektivno spremenjenega tožbenega zahtevka. Posledica uspešnega izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja je namreč v tem, da se upnik lahko poplača iz premoženja, ki ga je dolžnik prenesel na tretjo osebo ali ga je tej osebi naklonil. V konkretnem primeru, da bi se tožnik lahko poplačal iz tožencu prodane nepremičnine. Ne more pa tožnik zahtevati od toženca plačila dolžnikove obveznosti, namreč toženec ni tožnikov dolžnik in tudi ne njegov univerzalni ali singularni pravni naslednik (prim 148. člen ZOR). S prodajo njemu lastne nepremičnine tudi ni neupravičeno obogaten (210. člen ZOR). Poleg tega pa je dolžnikova obveznost prenehala. Dodati je še, da elementov odškodninskega delikta tožnik ni zatrjeval. Iz pojasnjenih razlogov izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari materialnopravno pravilna in da ni podane očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene očitke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, da izpodbojno dejanje ni bilo storjeno v škodo upnikov ni odgovarjalo.

Pritožbeno sodišče je opravilo še materialnopravni preizkus odločitve o pravdnih stroških. Upoštevajoč pritožbene očitke je preverilo odmero tožencu priznanih pravdnih stroškov, razvidno iz specifikacije na list. št. 40 in 70 spisa. Pri tem je upoštevalo za procesna dejanja opravljena do spremembe vrednosti spornega predmeta dne

3.2.2003 (list. št. 28 spisa) kot vrednost spora znesek 600.000,00 SIT, potem pa znesek 40.984.277,53 SIT. Upoštevalo je število točk, kot jih za posamezno procesno dejanje določa tarifa, veljavna v času oprave dejanja, vrednost točke pa po tarifi, veljavni na dan odmere stroškov (drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife - OT , Ur. l. RS, št. 67/03). Za sestavo odgovora na tožbo je sodišče prve stopnje tožencu priznalo od priglašenih 2000 točk 1700 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 600.000,00 SIT preveč. Za to dejanje je toženec upravičen le do nagrade 300 točk (prvi odstavek Tar. št. 14 OT/95). Za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje tožencu priznalo od priglašenih 2000 točk 1700 točk, vendar je iz podatkov spisa razvidno, da se glavne obravnave dne 3.2.2003, ki je bila edina do priglasitve stroškov z dne 19.5.2003, pooblaščenec toženca ni udeležil, zato do nagrade za zastopanje na tem naroku ni upravičen. Za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 19.5.2003 je sodišče prve stopnje tožencu priznalo od priglašenih 2000 točk 1700 točk, kar je v skladu z vrednostjo spora

40.984.277,53 SIT, pravilno (prvi odstavek Tar. št. 14 OT/95). Za zastopanje na treh narokih je sodišče prve stopnje tožencu priznalo od priglašenih 1000 točk za vsak narok 850 točk, kar je za prvi narok za glavno obravnavo dne 27.5.2003 tožniku v korist, ker bi bil toženec upravičen do 1800 točk (prvi odstavek Tar. št. 15 OT/95), za narok dne 27.11.2003 in 16.3.2004 pa pravilno (drugi odstavek Tar.

št. 20 OT/03). Za porabljeni čas zaradi trajanja narokov je sodišče prve stopnje tožencu priznalo od priglašenih 50 točk za vsak narok po 50 točk, vendar je narok dne 27.5.2003 trajal manj kot pol ure, zato toženec ni upravičen tudi do nagrade 50 točk za ta narok (prvi odstavek 7. člena OT/03). Izkaže se, da je toženec upravičen do nagrade 4650 točk ali 511.500,00 SIT in do 20% davka na dodano vrednost (102.300,00 SIT) kar skupaj znaša 613.800,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških pravdnega postopka spremenilo tako, da je pravdne stroške v znesku

1.029.600,00 SIT znižalo na 613.800,00 SIT (četrti odstavek 358. člena ZPP). V ostalem je, ker ni ne uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel le delno, pa še to le v odločitvi o stroških pravdnega postopka, ki so stranska terjatev, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam (drugi odstavek

165. člena v zvezi s drugim odstakom 154. člena ZPP).

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ (Ur. l. RS; št. 83/01), ker je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ (1.1.2002).