Jedro

Delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot posebni delovni pogoj, je moralo biti po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno. Ta pogoj pa po ugotovitvah nižjih sodišč ni bil izpolnjen, saj je bilo opravljanje dela preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1973 do 1985 vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke in za naložitev toženi stranki, da izda novo odločbo o odmeri pokojnine, pri kateri bo upoštevana tudi plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1973 do 1985. Ugotovilo je, da je šlo pri tožnikovem načinu dela voznika tovornjaka za redno obliko dela. Izdan je bil potni nalog, opravljeno delo je bilo plačano za prevožene kilometre, čas, porabljen preko polnega delovnega časa pa je bil obračunan s potnim nalogom kot materialni strošek. Delo je bilo predvidljivo in ni šlo za nobeno izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, ki bi nastopilo iznenada. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj v primeru, ko gre za delo, ki za delavca predstavlja redno in stalno delo. Zato ni pravne podlage za vštevanje dohodka za opravljeno število ur v spornem obdobju v pokojninsko osnovo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Iz določb splošnih aktov, ki jih je predložil tožnik, ni razvidno časovno obdobje veljavnosti, se pa delno ujemajo z zakonskimi določbami, veljavnimi v spornem obdobju. Ne iz zaslišanja tožnika ne iz izpovedi prič ne izhaja, da bi šlo pri tožnikovem delu za takšno delo preko polnega delovnega časa, ki bi izpolnjevalo pogoje za vštevanje plače zanj v pokojninsko osnovo oziroma, da je šlo za delo, ki so ga splošni akti šteli kot poseben delovni pogoj.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 62. člena ZDSS-1, ker je pred zaslišanjem prič, ki jih je predlagal, dopustilo dokaz z zaslišanjem M. B.. O pritožbenih navedbah v zvezi s tem višje sodišče ni zavzelo stališča. Tožnik je utemeljenost zahtevka dokazoval z določbami splošnih aktov, ki so urejali delovni čas pri delodajalcu in v katerih je bilo delo v podaljšanem delovnem času določeno kot poseben delovni pogoj. Od nadur so se redno plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, o čemer sodišči nista zavzeli nobenega zaključka. S tem sta zagrešili bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Zatrjevana kršitev določbe prvega odstavka 62. člena ZDSS-1 bi lahko pomenila relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (česar revizija izrecno ne uveljavlja): nepravilno uporabo posebne postopkovne določbe za delovne spore. V takem primeru bi moral tožnik utemeljiti tudi, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, vendar tega ne stori. Poleg tega sodišče priče M. B. ni zaslišalo pred zaslišanjem prič, ki jih je predlagal tožnik, le dokazni sklep je sprejelo hkrati s sklepom o zaslišanju zadnje od s strani tožnika predlaganih prič. Ne drži tudi revizijska trditev, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem. Izpodbijana sodba ima o tem izrecno obrazložitev na 5. strani. Zato v tem delu revizija ni utemeljena.

7. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje in tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnih razlogov zato stranka ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik pa želi doseči ravno to. Zatrjuje sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), dejansko pa preko zatrjevanja teh kršitev izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo.

8. Na podlagi 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Ker se zahtevek nanaša na delo preko polnega delovnega časa, ki naj bi ga tožnik opravil v obdobju od leta 1973 do 1985, je vprašanje, ali je mogoče to delo šteti kot posebni delovni pogoj, presojati po določbah v tem obdobju veljavne zakonodaje in splošnih aktov delodajalca. Tožnik je sicer predložil le fotokopije dela splošnih aktov, iz katerih pa ni bilo razvidno, za katero obdobje so veljali. Vendar je sodišče ugotovilo, da gre za določbe, ki „se ujemajo“, torej ki so v skladu z zakonodajo, veljavno v spornem obdobju: Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih (TZDR, prečiščeno besedilo - Ur. l. SFRJ, št. 12/70), Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77). Vendar je pri tem bistvena (dejanska) ugotovitev sodišča, da ni dokazano, da bi šlo pri delu tožnika v podaljšanem delovnem času za delo, ki so ga ti splošni akti šteli kot poseben delovni pogoj.

9. V 46. členu Temeljnega zakona o delovnih razmerjih je bilo določeno, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu dalj kot poln delovni čas, razen v primeru iz prvega odstavka 45. člena tega zakona (ko je delavec dolžan delati dalj kot poln delovni čas, ker delovno organizacijo zadane nesreča ali se taka nesreča neposredno pričakuje), posebni delovni pogoj, ki ga delovna skupnost upošteva pri merilih, po katerih odmerja pravice, odvisne od dolžine delovnega časa (osebni dohodek, letni dopust idr.). V drugem odstavku istega člena so bili taksativno našteti primeri, ko je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih), v tretjem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da sme delo, daljše od polnega delovnega časa, delovna skupnost vpeljati samo v skladu s statutom, ta pa se mora ujemati z republiškim predpisom, ki natančneje določa primere dela preko polnega delovnega časa in pogoje, pod katerimi je mogoče tako delo vpeljati in odrediti. V skladu z določbo 4. člena Zakona o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (Uradni list SRS, št. 39/1970) je lahko delovna organizacija v skladu s svojim statutom delo preko polnega delovnega časa izjemoma uvedla tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena.

10. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci, ki pa ga je potrebno upoštevati za čas od 18. maja 1974 dalje, je v 27. členu prav tako taksativno našteval primere dela preko polnega delovnega časa (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti in urejenosti prometa ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine, kadar to zahteva splošni interes, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo), pri čemer pa naštetih primerov samoupravni splošni akt ni mogel razširjati.

11. Tudi ZDR/77 določa v 78. členu enako kot ZMRDZD v 1. točki prvega odstavka 27. člena, v prvi in drugi alineji 79. člena pa enako kot prejšnji zakon v 2. in 3. točki 27. člena, s tem, da delavci v navedenih primerih lahko takšno delo (ki se šteje kot poseben delovni pogoj) določijo v samoupravnem aktu o delovnih razmerjih. ZDR/77 v 80. členu omogoča, da delavci v materialni proizvodnji lahko izjemoma v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih določijo tudi druge primere dela preko polnega delovnega časa, da se opravi delo, ki v določenem roku ni moglo biti opravljeno zaradi pomanjkanja energije, ali da se opravi delo za vojaške potrebe, v 82. členu pa omogoča takšno delo v primerih, kjer splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določene naloge oziroma dela, tega pa ni mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. Sicer je bil 82. člen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDR v letu 1982 črtan, pri tem pa je bila v 79. členu dodana možnost izjemne ureditve dela preko polnega delovnega časa v primerih, če splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. V 22. členu je prišlo tudi do dopolnitve 81. člena, in sicer da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

12. Glede na citirane pravne podlage je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče sodišč druge in prve stopnje, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot posebni delovni pogoj, po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno. Ta pogoj pa po ugotovitvah nižjih sodišč ni bil izpolnjen, saj je bilo opravljanje dela preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1973 do 1985 vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik nasprotnega ni dokazal. 13. Ker zatrjevane kršitve pravil postopka niso podane in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).