Jedro

Dnevnice, ki jih je prejemal tožnik kot voznik, ne predstavljajo nadomestila za opravljeno delo preko polnega delovnega časa, ampak pomenijo povračilo stroškov in se ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 23. 1. 2007 in št. ... z dne 2. 3. 2006 ter da mu je tožena stranka v 30 dneh od izdaje sodbe dolžna izdati novo odločbo, v kateri bo za izračun pokojninske osnove upoštevana plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1973 do leta 1985. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev postopka je po prepričanju tožnika izvedba dokaza z zaslišanjem priče M.B., torej z izvedbo dokaza po uradni dolžnosti. Ta dokaz bi sodišče lahko izvedlo šele, če po izvedbi ostalih dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev. Sodba nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dnevnica, ki jo je tožnik med vožnjo prejemal na podlagi delovnega naloga, ni nadomestilo za opravljeno delo preko polnega delovnega časa temveč za materialne stroške. Sodišče ni popolno ugotovilo, ali je tožnik opravljal delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot posebni delovni pogoj. Priča C.G. je izpovedal, da je tožniku nadurno delo odredil v skladu z zakonom. Takšno delo se ne odredi nujno s pisnim nalogom, saj je po sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 2143/2001 delavec upravičen do plačila nadur, čeprav takšno delo ni bilo pisno odrejeno. Sodba nima razlogov o ugotovitvi, da je bilo zaradi potnega naloga delo preko polnega delovnega časa predvidljivo ter ne gre za izjemno, nepredvidljivo in nujno delo. Sodišče je sodbo oprlo le na izpoved priče M.B., čeprav iz izpovedi ostalih prič izhaja drugačno dejansko stanje. Opozarja na izpoved A.G., da je v primeru slabih vremenskih razmer vozilo lahko čakalo do dva dni v enem kraju. Po izpovedi C.G. je prišlo v določenem odstotku do zamika trajanja dela zaradi razmer na cesti in zunanjih dejavnikov. Disponent R.Š. je izpovedal, da so šoferji lahko računali z zastoji na mejnih prehodih, nikoli pa niso vedeli, ali se bodo težave pojavile. Še celo M.B. je potrdil, da težav in časovnih zastojev ni bilo mogoče v celoti predvideti, zanje se je izvedelo sproti. Med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov, zlasti o zaslišanju priče M.B., so nasprotja, kar je tudi kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da so šoferji lahko računali z izrednimi okoliščinami, je presplošna in brez utemeljenih razlogov. Tožnikov delodajalec je imel v splošnih aktih iz let 1966, 1978 in 1982 delo preko polnega delovnega časa določeno kot poseben delovni pogoj. Pregled aktov je opravil delovni inšpektor in pri tem ni ugotovil nikakršnih nepravilnosti ali kršitev zakonodaje. Od opravljenih nadur so se redno plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nobena od prič ni natančno pojasnila, kaj pomenijo nadure po seznamu, po preiskovalnem načelu iz 62. člena ZDSS-1 bi torej sodišče vsebino potrdila o osebnih dohodkih moralo pojasniti in zaslišati delavko, ki je pojasnilo sestavila. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Izjemnost vštevanja plače (osebnega dohodka), izplačane za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) s 1. 4. 1992, je določal njegov 312. člen, enako vsebino pa ima tudi sedaj veljavni 407. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, se pri izračunu pokojninske osnove upošteva le, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo štelo kot posebni delovni pogoj, so v obdobju od leta 1973 do 1985 določali različni predpisi, ki so urejali delovna razmerja. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno ter se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77), ki je pričel veljati 7. 1. 1978 je, poleg naštetih omejitev, določil, da takšno delo lahko traja največ 12 ur na teden. S spremembo Zakona o delovnih razmerjih, objavljeno v Uradnem listu SRS, št. 27/82, ki je pričela veljati 31. 7. 1982, je bila v 81. členu dodana nova možnost uvedbe dela preko polnega delovnega časa in sicer, če je splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravijo določena dela oz. naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. Poleg tega je bilo delo preko polnega delovnega časa od 31. 7. 1982 do 31. 7. 1984 omejeno na največ 48 ur na mesec po posebni odobritvi pristojnega organa občinske skupnosti za zaposlovanje (prehodna določba 59. člena sprememb zakona), od 1. 8. 1984 dalje pa na 30 ur mesečno v skladu z 2. odstavkom 81. člena ZDR/77. Iz potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa (priloga A5) izhaja, da je število nadur za leto 1979 časovno preseženo, saj je bila zgornja meja 660 nadur.

Tožnik je že v prejšnjem postopku ob zaslišanju, ne da bi jih konkretneje opredelil, kot nujno in nepredvidljivo delo navedel ovire zaradi okvar vozil in neugodnega vremena. Priče, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo v ponovljenem postopku, tudi niso navedle nobenega konkretnega primera, ko je tožnik moral opraviti delo preko polnega delovnega časa zaradi izjemnega in nepredvidljivega dogodka, ki se mu tudi ni bilo mogoče izogniti. Priča A.G. je omenil vpliv vremenskih razmer in okvar vozil, vendar ni potrdil, da je šlo v takšnih primerih za obračunavanje plačila za nadurno delo, ki bi ga bilo mogoče šteti kot poseben delovni pogoj. Prav tako ni navedel zastojev zaradi okvar ali vremenskih neprilik, zaradi katerih bi tožnik moral opravljati delo preko polnega delovnega časa. O tem, da bodo zaradi upravnih (carinskih in ostalih postopkov) vozniki na potovanju porabili določen čas, pa so bili vnaprej seznanjeni.

Priča C.G., ki je od leta 1976 do leta 1997 opravljal delo dispečerja, je povedal, da je občasno odredil nadurno delo, vendar za redno vožnjo iz Nove Gorice v Maribor. Tudi v teh primerih ni šlo za nujne in nepredvidljive dogodke, pač pa za redno obliko dela, daljše trajanje bi delodajalec lahko uredil s prerazporejanjem delovnega časa. Takšno delo se je planiralo in je bilo voznikom vnaprej znano. C.G. je tudi navedel, da pri delodajalcu ni bilo premalo voznikov ter ni izključil možnosti, da bi delodajalec z dodatnim zaposlovanjem odpravil potrebo po delu preko polnega delovnega časa. Pritožba navaja izpoved C.G., da je v določenem odstotku primerov prišlo do „zamika“ zaradi razmer na cesti in zunanjih dejavnikov, vendar tudi za takšne primere priča ni izpovedala, ali so se nanašali konkretno na tožnikovo delo.

Disponent R.Š. v obdobju zaposlitve od 1968 do 1982 ob izdaji potnih nalogov ni odredil dela preko polnega delovnega časa. Vozniki so bili sami zainteresirani, da delo opravijo čim prej, kar je tudi lahko imelo za posledico podaljšanje delavnika. Splošno je bilo znano, da so vozila v primeru slabega vremena izločili iz prometa, priča pa ni navedla nobenega konkretnega primera, ki bi se nanašal na tožnika.

Da ni šlo za izjemne dogodke je zlasti potrdil priča M.B.. Osnova za obračun plač so bili prevoženi kilometri oz. tonski kilometri, število opravljenih ur pa je bilo fiksno, glede na število ur delovnega časa v posameznem mesecu. Ni vedel, kaj naj bi potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa pomenilo. V spornem obdobju nadure nikoli niso bile posebej pisno odrejene. Okvare, morebitni zastoji, čakanja zaradi mejnih kontrol in vremenskih težav so pri vozniškem delu običajne in je potrebno z njimi računati.

Pritožba v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi navaja, da so bile dnevnice nadomestilo za opravljeno delo preko polnega delovnega časa. Dnevnice so v celotnem spornem obdobju pomenile povračilo stroškov (tudi morebiti zaradi daljše odsotnosti in nepredvidenih postankov med potovanjem), nikoli pa niso bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove (tako je določal že Statut tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji v 4. točki 1. odstavka 53. člena - Ur. l. SRS, št. 1/73). Pritožba neutemeljeno trdi, da je dispečer C.G. prav tožniku odredil nadurno delo. Sicer pa je tudi pojasnil, da je šlo za delovni čas, ki je bil vozniku vnaprej znan in je računal z odsotnostjo.

Nobena od prič ni zanesljivo izpovedala, da je prav pri tožnikovem delu prišlo do nepredvidenih dogodkov, ki bi povzročili dela, nujna za preprečitev nepopravljive škode, ogrožanja življenj, zdravja ali materialnih sredstev.

Tožnik je utemeljenost zahtevka dokazoval z določbami splošnih aktov, ki so v spornem obdobju pri delodajalcu urejali delovni čas (priloga A6). Iz predloženih fotokopij posameznih členov ni jasno videti, kateri organ je te akte sprejel in tudi ne časovno obdobje veljavnosti. Določbe splošnih aktov se delno ujemajo z zakonskimi določbami, po katerih so delovne organizacije lahko vpeljale nadurno delo v skladu s statutom oz. splošnimi akti, ki so morali biti skladni z zakonom. Določba 67. člena Pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1966 je skladna z določbo 2. odstavka 45. člena Temeljnega Zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 12/70), ki je določala, da je delavec dolžan delati več kot polni delovni čas kadar se mora odstraniti ali preprečiti okvaro delovnih sredstev, ter kadar bi ustavitev ali prekinitev dela povzročila kvar surovin ali drugega materiala, zaradi česar bi podjetju nastala velika materialna škoda. Prav tako sta določbi 99. in 100. člena pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1978 glede možnosti uvedbe nadurnega dela delno skladni z določbami 78. - 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77). Zakon je dopustil, da se uvede delo preko polnega delovnega časa in se takšno delo šteje za poseben delovni pogoj v izjemnih primerih, ko je nujno, da se zagotovi varnost življenja in zdravja oz. prepreči nastanek precejšnje materialne škode. Dodatni pogoj je bil, da dela, ki ga je potrebno opraviti brez prekinitve, ni mogoče izvršiti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. Možnost uvedbe dela preko polnega delovnega časa je bila pod enakimi pogoji določena tudi v 107. in 108. členu Pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1982 s tem, da je bila dodana omejitev, da sme podaljšani delovni čas, z izjemo hujših nesreč ali elementarnih nezgod, trajati največ 30 ur na mesec, kar je v skladu s spremembo iz 22. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je pričel veljati 31. 7. 1982. Skupno vsem določbam o delu preko polnega delovnega časa je, da ga je delavec dolžan opravljati le po odredbi pristojnega delavca ali celo delavskega sveta. To se na prvi pogled izključuje z omenjeno nepredvidljivostjo, pomembno pa je, da pristojni delavec oceni, ali gre res za takšen nepredvidljiv dogodek, ki pomeni tudi ogrožanje zdravja, življenja ali materialnih dobrin, da je za odstranitev nevarnosti in preprečitev škode nujno odrediti delo preko polnega delovnega časa. Niti tožnik, niti zaslišane priče niso konkretno potrdile primerov takšnega dela, ki bi tudi izpolnjevalo vse pogoje za vštevanje plače v pokojninsko osnovo oz. da je šlo za delo, ki so ga splošni akti šteli kot poseben delovni pogoj. Ne glede na dejstvo, da v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 2. 3. 1987 (priloga A6) niso ugotovljene nepravilnosti, to še ne pomeni, da je ureditev vseh oblik dela preko polnega delovnega časa v splošnih aktih v skladu z zakonodajo, ki je določala v katerih primerih se takšno delo šteje kot poseben delovni pogoj in se plača za takšno delo všteva v pokojninsko osnovo. To tudi ne pomeni, da je bilo tožnikovo delo preko polnega delovnega časa takšno, da se ga lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Iz izpovedi zaslišanih prič ter tudi navedb tožnika ne izhaja, da bi mu bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno v skladu z določbami pravilnika in zaradi takšnih izjemnih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče predvideti in so obenem pomenili nevarnost za ljudi in premoženje oz. varnost prometa oz. bi prekinitev takšnega dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Zaslišane priče so opisovale organizacijo delo, ki je bila splošno takšna, da so vožnje trajale daljši čas, celo več dni, vendar je prometni tehnik C.G., katerega zaslišanje je predlagal tožnik, potrdil, da je bila organizacija dela voznikom vnaprej znana, vključno z odsotnostjo.

Tožnik v pritožbi zlasti izpodbija verodostojnost izpovedi priče M.B.. Zaslišanje priče, ki ga ni predlagal, preden je sodišče izvedlo ostale dokaze, naj bi pomenilo tudi kršitev postopka. Za postopek v socialnih sporih veljata načelo materialne resnice in preiskovalno načelo iz 61. ter 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Od predlaganih prič sodišče ni zaslišalo le S.U., ki je bil enako kot A.G., tožnikov sodelavec. Tožnik ni pojasnil, kako bi S.U. lahko potrdil, da so bila določena dela po potrdilu delodajalca z dne 28. 3. 2002 res opravljena kot poseben delovni pogoj v skladu s splošnim aktom, ki se mora glede možnosti uvedbe nadurnega dela ujemati z določbami zakona. Iz izpovedi zaslišanih prič je prvostopenjsko sodišče dovolj natančno ugotovilo dejansko stanje, saj nobena ni potrdila izjemnosti in nujnosti dela preko polnega delovnega časa, ki bi ga tožnik, neodvisno od nalog, določenih v delovnem nalogu, moral opraviti oz. da so potrebe po takšnem delu nastale zaradi nepredvidenih izostankov drugih delavcev.

Zaslišanje priče M.P., ki je po tožnikovih navedbah izpolnila potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, je tožnik predlagal šele v pritožbi. Ker ni navedel opravičljivih razlogov, da tega dokaza ni predlagal že prej, velja za ta dokaz prepoved oz. prekluzija po 1. odstavku 337. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je po dovolj popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter s pravilno uporabo materialnega prava, v postopku, v katerem ni bilo kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da stroške pritožbe nosi sam.