Jedro

Pripoznava dolga je enostranska izjava volje dolžnika. Usmerjena je sicer proti upniku, vendar za njeno učinkovanje privolitev upnika ni potrebna in tudi obličnost ni predpisana. Zato vprašanje učinkovitosti same izvensodne poravnave zaradi neizpolnitve v njej določenih pogojev v tej zadevi ni pravno odločilno.

Revizijsko sodišče je presojalo zapis o izvensodni poravnavi le kot listino, ki vsebuje tudi pisno enostransko izjavo prve toženke o dolgu.

Za pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga zadostuje pripoznava temelja terjatve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških vseh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov, naj jima toženki nerazdelno plačata 7.282.306 SIT (sedaj 30.388,52 EUR) s pripadki, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta ugotovili, da izvensodna poravnava z dne 24.12.1999 ni pretrgala zastaranja, ker gre za pogojno poravnavo, pogoji pa se niso izpolnili. Zato je zastaralni rok začel teči po opravljenih gradbenih delih v letu 1996 in je potekel pred vložitvijo tožbe 11.7.2003. Pritožbeno sodišče je dodalo, da poravnava, ki je zaradi nenastopa odložnega pogoja neučinkovita, tudi ni pretrgala zastaranja, in še, da ne vsebuje pripoznave terjatve prav v vtoževanem znesku.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zatrjujeta, da je prva toženka v poravnavi priznala terjatev, saj se je zavezala, da bo gradbena dela poravnala po cenitvi sodnega izvedenca. S tem je priznala temelj terjatve, ne pa tudi same višine. Po mnenju teorije tudi pripoznava samega temelja pretrga zastaranje. V poravnavi so določeni pogoji za obveznost plačila, ki jih je prva toženka začela izpolnjevati, nato pa je objekt prodala, ne da bi plačala svoj dolg in s tem izigrala oba tožnika. Pogoji torej niso mogli nastopiti prav zaradi ravnanja same toženke. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo določila o nedopustnem ali nemogočem pogoju iz 75. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), saj v obravnavani zadevi ne gre za tako situacijo. Procesno kršitev tožnika očitata prvostopenjskemu sodišču in utemeljujeta z izostalim zaslišanjem predlaganih prič, saj bi te lahko potrdile, da za sporni objekt obstaja gradbeno dovoljenje na ime novega lastnika.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ki vsaka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Procesno kršitev tožnika neutemeljeno uveljavljata. Njuni razlogi, da je imelo izostalo zaslišanje prič za posledico neugotovitev o obstoju gradbenega dovoljenja, kažejo le na morebitno zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz razlogov v nadaljevanju te revizijske odločbe pa izhaja še, da ta okoliščina v zvezi z vprašanjem zastaranja niti ni odločilna.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da: - sta pravni prednik tožnikov, sedaj že izbrisana družba G. d.o.o. in prva toženka 18.7.1996 sklenila gradbeno pogodbo o nadaljevanju izvedbe gradbeno-obrtniških in instalacijskih del na Domu ..., - da je G. d.o.o. naročena dela izvedel, začel pa je tudi z gradnjo prizidka, - da je med pogodbeniki prišlo do spora, zaradi česar je pri sodišču tekel gospodarski spor, - da sta pogodbenika 24.12.1999 sklenila izvensodno poravnavo, v skladu s katero je G. d.o.o. delno umaknil tožbo, delno pa se je odpovedal tožbenemu zahtevku, - da se je prva toženka (C.) v poravnavi zavezala "poravnati opravljena dela (gradbena knjiga - novogradnja) G. po cenitvi sodnega cenilca in sicer, ko bo C. pridobil gradbeno dovoljenje za Dom ... in izbral novega izvajalca B., ki bo opravljena dela G. njemu poravnal", - da je prva toženka po poravnavi s sosedom P. sklenila menjalno pogodbo za del zemljišča, na katerem je stal objekt in zaradi česar se je takrat obravnaval kot črna gradnja, - da je prva toženka potrditvah tožnikov brez njunega sodelovanja, po lastnih trditvah pa le za potrebe druge menjalne pogodbe pridobila mnenje sodne cenilke, da naj bi bil objekt brez tržne vrednosti, - da je prva toženka z drugo menjalno pogodbo 29.11.2001 sporni objekt odtujila, - da sta tožnika kot družbenika izbrisane družbe 11.7.2003 vložila tožbo, s katero zahtevata plačilo gradbenih del, ki se nanašajo le na prizidek oziroma začasno situacijo iz junija 1996. Glede na razloge pritožbenega sodišča o nesubstanciranosti trditev tožnikov o neupravičeni obogatitvi kot pravni podlagi terjatve proti drugi toženki (ki je bila po skladnih navedbah pravdnih strank lastnica objekta) revizijsko sodišče pojasnjuje, da sta tožnika proti tej toženki poleg te podlage uveljavljala enako podlago, kot proti prvi toženki, kar je prvostopenjsko sodišče sprejelo, navedlo zakonsko podlago in zavrnilo ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije te toženke.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči materialnopravno napačno odločili o ugovoru zastaranja obeh toženk, ker nista pravilno presodili ravnanja prve toženke in njene izjave v poravnavi v zvezi s sporno terjatvijo. Za pripoznanje dolga, ki po 387. členu ZOR pretrga zastaranje terjatve, ni predpisana nobena posebna oblika, možno je tudi posredno priznanje z določenimi ravnanji, ki jih zakon le primeroma našteva. Pripoznava dolga je enostranska izjava volje dolžnika. Usmerjena je sicer proti upniku, vendar za njeno učinkovanje privolitev upnika ni potrebna in kot že omenjeno, tudi obličnost ni predpisana. Zato vprašanje učinkovitosti same izvensodne poravnave zaradi neizpolnitve v njej določenih pogojev v tej zadevi ni pravno odločilno. Ker ni, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj pritožbeno sodišče kljub pritožbenim trditvam, da je prva toženka izigrala oba tožnika, zlorabila svoje pravice iz obligacijskega razmerja in ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ni presojalo vprašanja učinkovitosti poravnave po četrtem odstavku 78. člena ZOR o fikciji, kdaj se šteje, da je pogoj uresničen. Revizijsko sodišče je presojalo zapis o izvensodni poravnavi le kot listino, ki vsebuje tudi pisno enostransko izjavo prve toženke o dolgu. Pri tem ugotavlja, da tožnika v reviziji utemeljeno opozarjata, da je prva toženka jasno pripoznala temelj dolga. V 3. točki poravnave je zapisala, da bo opravljena dela po gradbeni knjigi za novo gradnjo plačala. Ker je bila sama višina terjatve sporna, je višino dolžnega zneska vezala na cenitev sodnega izvedenca, rok plačila pa odmaknila z nadaljnjimi pogoji, vezanimi na pridobitev gradbenega dovoljenja in izbiro novega izvajalca GOI (gradbeno-obrtniških in instalacijskih del).

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da ne gre za pripoznavo dolga zato, ker izjava ne vsebuje pripoznave v vtoževanem znesku. Po presoji revizijskega sodišča za pretrganje zastaranja terjatve zadostuje pripoznanje samega temelja dolga, to pa je v obravnavani zadevi izkazano: navedeno je, da gre za opravljena dela po gradbeni knjigi za novo gradnjo. Stališče, da pripoznanje že samega temelja terjatve pretrga njeno zastaranje, zagovarjata tako teorija (Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, druga knjiga, str. 1184 in 1186, Ljubljana 1984; Rijavec: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, str. 502, Ljubljana 2003) kot tudi sodna praksa (II Ips 147/96, II Ips 306/2002, III Ips 76/2003).

Ker je torej prišlo do pretrganja zastaranja, je zastaralni rok skladno s prvim odstavkom 392. člena ZOR začel znova teči. Zastaralni rok vtoževane terjatve je splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, kot sta pravilno navedli obe sodišči. Prva toženka se je v postopku pred obema sodiščema, pri čemer vztraja tudi v odgovoru na revizijo, sklicevala na triletni rok iz 374. člena ZOR, češ da gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, vendar je pri tem prezrla drugi odstavek 25. člena ZOR, ki je takrat pojem gospodarske pogodbe vezal na gospodarske subjekte, ki sklepajo pogodbe med seboj pri opravljanju njihove gospodarske dejavnosti. Nobena od toženk ni tak subjekt. Ker od 24.12.1999 podane izjave o pripoznanju dolga do vložitve tožbe 11.7.2003 petletni zastaralni rok še ni potekel, je ugovor obeh toženk o zastaranju terjatve neutemeljen.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je odločitev o stroških revizijskega postopka vseh pravdnih strank pridržalo za končno odločbo.