Jedro

Pogodbeni stranki sta določili več predpostavk za nastop izpolnitvenega ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja njene obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev, kot pogoja za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke, je v tem, da v primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa tudi pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v vprašanje, ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na kar med drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je posledica tako nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi okoliščine, da je bila pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe. Pogodba o poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno, brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno in negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki plačati tožnikoma 7,282.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2003 dalje.

Hkrati je tožnikoma naložilo, da prvotoženi stranki povrneta pravdne stroške v znesku 441.873,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.4.2005 dalje, drugotoženi stranki pa 178.200,00 SIT.

Tožnika sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da bi sodišče lahko ugotovilo, če bi se bolj poglobilo v vsebino poravnave, da je terjatev obstajala. Prvotožena stranka je sama v odgovoru na tožbo predložila točen popis del, ki odgovarja višini tožbenega zahtevka. Če bi sodišče zaslišalo pričo B. M. in bivšega direktorja F. T., bi zlahka ugotovilo, da so bila dela opravljena in da terjatev obstoji. Kar se tiče pogojev iz 3. točke poravnave je šele med postopkom prvotožena stranka izpolnila prvi pogoj, ko je pribavila mnenje izvedenca cenilca, da prizidek ni nič vreden. Kar se tiče nadaljnjih pogojev pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila sklenjena menjalna pogodba in da je sedaj objekt v lasti nekoga drugega, to pomeni, da je bil prvotoženec tisti, ki je izigral tožnika z namenom, da mu ne bi bilo potrebno plačati. Prvotožena stranka je ravnala v nasprotju z 12. in 13. členom ZOR. V poravnavi je v bistvu pripoznala dolg v znesku

7.282.306,00 SIT, kar pomeni, da je poravnava pretrgala celotno zastaranje. Navaja še, da je poravnava definirala višino terjatve, ki jo mora plačati prvotožena stranka. To pomeni, da je bilo z dnevom poravnave pretrgano zastaranje in da je začel teči nov zastaralni rok. V bistvu gre za pripoznavo dolga pod določenimi pogoji. Do zastaranja zato ni prišlo. Sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevka zoper R. S. iz naslova neupravičene obogatitve, saj je bila obogatena za opravljena dela v iztoževani višini.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta v tožbi temeljila dejansko podlago svojega tožbenega zahtevka, po katerem sta jima toženi stranki dolžni plačati

7.282.306,00 SIT, na trditvah, da se je tožena stranka s pogodbo (poravnavo) z dne 24.12.1999 obvezala tožeči stranki (oziroma pravni prednici tožnikov) plačati vtoževani znesek, vendar pa svoje obveznosti ni izpolnila.

Tožena stranka se je zahtevku upirala z ugovorom zastaranja in s trditvami, da se vtoževani znesek nanaša na začasno situacijo po gradbeni pogodbi z dne 18.7.1996. Nanaša se na dodatno opravljena dela, ki jih tožena stranka ni naročila in niso v skladu z navedeno pogodbo, poleg tega pa gre za črno gradnjo. Hkrati je postavila dejanske trditve (točka III pripravljalne vloge z dne 12.5.2004), po katerih je s tožečo stranko sklenila poravnavo, s katero se je izrecno zavezala plačati tožeči stranki opravljena dela v višini, ki jo bo v cenitvi podal sodni izvedenec in ko bo pridobila gradbeno dovoljenje ter izbrala novega izvajalca. Te svoje obveznosti pa ni izpolnila, ker je izvedenec ugotovil, da prizidek, na katerega se nanašajo neplačana dela, nima tržne vrednosti.

Glede na navedene dejanske trditve pravdnih strank je nesporno, da sta 24.12.1999 sklenili pogodbo o poravnavi, torej dvostransko obvezni pravni posel, s katerim sta odpravili spor glede njunih obveznosti in pravic oziroma sta jih spremenili. Po navedeni pogodbi o poravnavi je bila vsebina obveznosti (3. člen pogodbe o poravnavi) tožene stranke v tem, da tožeči stranki plača opravljena dela, in sicer v višini, kot jih bo ocenil sodni izvedenec, po tem (1) ko bo tožena stranka pridobila gradbeno dovoljenje za D. B., (2) ko bo tožena stranka izbrala novega izvajalca del, in (3) ko bo novi izvajalec dela, ki jih je opravila tožeča stranka, poravnal toženi stranki; vsebina obveznosti tožeče stranke pa, da umakne tožbo na plačilo 7.282.306,00 SIT. Tožeča stranka je svojo obveznost po navedeni pogodbi izpolnila, tožena stranka pa ne. Pri tem je treba poudariti, da je nastop obveznosti tožene stranke, kot izhaja iz zgoraj povzete vsebine poravnave, vezan na več pogojev. Pogodbeni stranki sta torej določili več predpostavk za nastop izpolnitvenega ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja njene obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev kot pogoja za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke je v tem, da v primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa tudi pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v vprašanje, ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na kar med drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je posledica tako nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi okoliščine, da je bila pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem (2. odstavek 75. člena ZOR) enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe (o poravnavi).

Kot je bilo navedeno, stranki s pogodbo o poravnavi opravita spremembo obveznosti. Pri tem pa prejšnja obveznost ne preneha, ampak obstaja še naprej. Če je torej pogodba o poravnavi brez učinka oziroma nična iz prej navedenih razlogov, veljajo pravice in obveznosti iz prejšnjega pravnega razmerja med strankama, torej razmerja, ki sta ga hoteli urediti s poravnavo in ki izvira iz njune pogodbe z dne 18.7.1996. Predmet tožbenega zahtevka tožnikov je plačilo zneska 7.282.306,00 Sit, ki ga je pravna prednica tožnikov terjala od tožene stranke na podlagi "Situacije" iz leta 1996 in za dela opravljena v navedenem letu. Navedena okoliščina, ki jo v dejansko podlago svoje odločitve sprejema tudi sodišče prve stopnje, je med pravdnima strankama nesporna. Če je tako, je pravilen zaključek sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, saj je tožeča stranka tožbo vložila šele 11.7.2003. Glede na pritožbene trditve o pretrganju zastaranja je treba pri tem navesti, da pogodba o poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno, brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno in negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami (1089. člen ZOR). To izhaja tudi iz pritožbenih trditev tožnikov, ko navajata, da gre za pripoznavo pod določenimi pogoji. Prav tako pa pretrganja zastaranja ni pogojevala vložitev izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine v letu 1999, saj se je postopek končal z umikom tožbe. Glede na to okoliščino se v skladu z določilom 1. odstavka

389. člena ZOR šteje, da se z vložitvijo predloga oziroma tožbe zastaranja ni pretrgalo.

Čeprav tožnika tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko iz naslova neupravičene obogatitve nista ustrezno substancirala (le trditev, da je bila R. S. obogatena za izvršena dela, ne zadošča za presojo obstoja elementov instituta neupravičene obogatitve), pa bi iz prej navedenih razlogov in glede na to, da je tudi drugotoženka podala ugovor zastaranja, z zastaranjem prenehala tudi pravica zahtevati izpolnitev takšne obveznosti.

Pritožba tožnikov se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).