Jedro

Četudi Vrhovno sodišče (če bi sprejelo revidentove argumente o njegovem posebnem položaju in da upravno sodišče ne more meritorno odločiti) ne bi revizije zavrglo, ker bi odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse, da revizijo zavrže, kadar sodišče prve stopnje vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, to namreč še ne bi pomenilo, da je revizija zaradi tega dovoljena sama po sebi in da revidentu ni treba izkazati siceršnjih razlogov za dovoljenost revizije. Teh razlogov (za dovoljenost revizije) pa tožena stranka ne navaja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke (v nadaljevanju revident), št. 2/15-220 z dne 5. 11. 2015, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka potrdila oceno sodniške službe, št. SuZ 30/2013 z dne 12. 12. 2013, da tožeča stranka ne ustreza sodniški službi po 1. točki prvega odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi, in odločila, da tožeči stranki preneha sodniška funkcija dne 5. 11. 2015. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident smiselno uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 211/2015 z dne 30. 9. 2015,X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 249/2013 z dne 13. 3. 2014, X Ips 246/2015 z dne 26. 8. 2015).

6. Revident v zvezi dovoljenostjo revizije zgolj splošno navaja, da zaradi posebnega ustavnopravnega položaja Sodnega sveta Upravno sodišče o zadevi ne more meritorno odločiti (65. člen ZUS-1). Sodni svet je namreč z vidika organizacije državne oblasti organ sui generis, ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej oblasti (tako Ustavno sodišče RS v 11. točki odločbe U-I-224/96). Njegova vloga je na eni strani varovati neodvisnost posameznih sodnikov in sodstva kot celote, na drugi strani pa vzpodbujati odgovornost, učinkovitost in kakovost sodstva. Prav slednje pa Sodni svet uresničuje s presojo ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, zaradi katere sodniku sodniška funkcija preneha (drugi odstavek 33. člena ZSS). Nadalje navaja, „da gre v obravnavani zadevi za pomembna pravna vprašanja, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, so pa povezana z varovanjem javnega interesa za zagotavljanje kakovostnega in odgovornega sodstva. Zaradi posebnega ustavnopravnega položaja Sodnega sveta in nemožnosti meritorne odločitve s strani Upravnega sodišča (65. člen ZUS-1) se obravnavana zadeva razlikuje od zadev, v katerih je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena, kadar upravno sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1).“.

7. Ne glede na to, da Vrhovno sodišče glede na značilnosti revizije kot pravnega sredstva ter na svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015) po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi svojimi navedbami in navedbami v reviziji (da meni, da ni pravilno stališče, da se sodno varstvo zoper njegove odločitve, ki jih sprejme enajst članov, od tega pet zunanjih, zagotavlja v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem v senatu treh sodnikov in da bi moralo o pravnem sredstvu zoper njegove odločbe odločati Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov) tem zahtevam za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni zadostil. Navaja namreč zgolj trditve in svoje poglede na problematiko odločanja o pravnih sredstvih zoper njegove odločitve, ki pa terja ustrezno spremembo zakonodaje, konkretnih vprašanj pa niti ne izpostavlja, niti jih Vrhovno sodišče ne more izluščiti iz celotnih revizijskih navedb. Četudi Vrhovno sodišče (če bi sprejelo revidentove argumente o njegovem posebnem položaju in da upravno sodišče ne more meritorno odločiti) ne bi revizije zavrglo, ker bi odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse, da revizijo zavrže, kadar sodišče prve stopnje vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, to namreč še ne bi pomenilo, da je revizija zaradi tega dovoljena sama po sebi in da revidentu ni treba izkazati siceršnjih razlogov za dovoljenost revizije. Teh razlogov (za dovoljenost revizije) pa tožena stranka ne navaja.

8. Ker pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.