Jedro

Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS.

Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, da tožnica ne ustreza sodniški službi, ostaja neodgovorjeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Sodnega sveta št. 2/15-220 z dne 5. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sodni svet potrdil oceno sodniške službe št. SuZ 30/2013 z dne 12. 12. 2013, da okrajna sodnica A.A. ne ustreza sodniški službi po 1. točki prvega odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Odločil je še, da okrajni sodnici preneha sodniška funkcija dne 5. 11. 2015. 2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju PSVS) 12. 12. 2013 sprejel oceno št. SuZ 30/2013, da okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v B. A.A. ne ustreza sodniški službi. Personalni svet Vrhovnega sodišča RS, pa je dne 26. 8. 2014 s sklepom št. SuZ-ps 16/2014 zavrnil pritožbo ocenjevane sodnice. Sodni svet je nato na seji dne 27. 11. 2014 z odločbo št. 2/2014-128 potrdil oceno, da A.A. ne ustreza sodniški službi in odločil, da sodnici sodniška funkcija preneha z dnem seje. Zoper omenjeno odločbo je A.A. vložila tožbo in Upravno sodišče je s sodbo opr. št. I U 64/2015 z dne 19. 8. 2015 njeni tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo Sodnega sveta odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Pojasnjuje kaj je v obrazložitvi navedlo Upravno sodišče, s čim se Sodni svet ni strinjal ter kaj je pri ponovnem odločanju upošteval. 3. V nadaljevanju Sodni svet navaja, kaj je ZSS, ki je veljal ob izdelavi ocene sodniške službe dne 12. 12. 2013, v 29. členu določil kot kriterije za oceno sodniške službe. Pri tem poudarja, da se ne strinja z izhodiščem Upravnega sodišča RS, da se mora Personalni svet pri oceni sodniške službe opredeliti prav do vsakega indikatorja, ki ga je zakonodajalec navedel pri posameznem kriteriju. Meni, da zadošča, da se Personalni svet opredeli do vseh kriterijev. Pojasnjuje, da so bile sodnici v obdobju od leta 2005 dalje, ko je pričela opravljati službo na Okrajnem sodišču v B., izdelane tri ocene sodniške službe. Prva 25. 9. 2009, druga 25. 1. 2013 ter zadnja, potrditev katere je predmet tega postopka, 12. 12. 2013. Iz prve ocene sodniške službe iz leta 2009 izhaja, da sodnica ni izpolnjevala pogojev za napredovanje. Enako mnenje je bilo izdelano tudi z oceno sodniške službe z dne 25. 1. 2013. Sodnica je bila namreč v stalni zamudi pri pisanju sodnih odločb izven vseh še sprejemljivih okvirjev, na kar jo je Personalni svet tudi opozoril. 4. Ker sodnica ni spremenila načina dela, je PSVS na predlog predsednice Okrožnega sodišča v C. dne 12. 12. 2013 izdelal oceno sodniške službe, iz katere izhaja, da sodnica ne ustreza sodniški službi. Sodni svet ugotavlja, da gre pri negativni oceni sodniške službe podobno kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za ugotovitev, da sodnik nima potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe, pri čemer ni pomembno, ali ravna krivdno ali ne. Zato pri oceni sodniške službe tudi ni nujna postopnost. Tudi načelo sorazmernosti so pristojni organi dolžni upoštevati pri odločanju v disciplinskem postopku. V postopku ugotavljanja, ali je sodnik sposoben za opravljanje sodniške službe, oziroma ali ustreza sodniški službi, pa načela sorazmernosti zaradi drugačne vsebine inštituta, ni mogoče uporabiti. Ugotavlja, da sodnica ves čas opravljanja sodniške službe ne spoštuje rokov za izdelavo sodnih odločb. Opozorila sodnici v tej smeri so se pričela že v letu 2009 in so si sledila ves čas. Zaradi omenjenega dejstva tudi ni napredovala v plačnih razredih. V pritožbi zoper oceno PSVS je tožnica opozorila na svoje zdravstvene težave, ki so posledica poškodbe v letu 2011. Meni, da je PSVS prepričljivo utemeljil, da so bile njene zamude rokov pri izdelavi sodnih odločb tudi ob upoštevanju vseh bolniških odsotnosti, nerazumno in neopravičljivo dolge. Izdaja odločb po več kot osmih oziroma devetih mesecih od zaključka narokov, izkazuje neupravičeno in nerazumno dolge zamude. Takšen zaključek pa dodatno utemeljuje dejstvo, da je sodnici v letu 2013 pri delu pomagala tudi strokovna sodelavka.

5. V nadaljevanju povzema izjavo, ki jo je tožnica podala v postopku pred Sodnim svetom. Ugotavlja, da je pritožnica priložila tudi psihiatrično izvedensko poročilo mag. Č.Č. in psihološko mnenje D.D., spec. klinične psihologije. Iz njunih mnenj izhaja, da je pri tožnici zaradi kroničnega bolečinskega sindroma, zaradi posledičnega upada kognitivnega funkcioniranja in motnje pozornostnega sistema zmanjšana učinkovitost pod časovnimi pritiski in da so se razvili anksiozno-depresivni simptomi. Iz priloženega psihološkega izvida pa tudi izhaja, da je pri sodnici osnovni obseg pozornosti na spodnji meji povprečja in je znižan tudi obseg delovnega spomina. V zvezi s slednjim Sodni svet poudarja, da so sodniki zaradi narave svojega dela izpostavljeni časovnim in drugim psihičnim pritiskom. Tudi kadar sodnik zaradi bolezni takšnih pritiskov ne obvladuje, za sodniško delo žal ni sposoben. Dejstvo pa je, da Personalni in Sodni svet nista pristojna za ocenjevanje, ali je sodničina nesposobnost posledica bolezni, saj so za to predvideni ustrezni postopki po drugih zakonih. Sodni svet tudi poudarja, da je sodnica vse preventivne zdravstvene preglede uspešno opravila. Iz njenih navedb tudi ne izhaja, da bi kadarkoli sprožila postopke za uveljavljanje pravic iz invalidskega ali zdravstvenega zavarovanja, saj lahko take postopke sproži le sama, proti njeni volji pa le njen osebni zdravnik. Navedbe tožnice ter izvedensko mnenje zdravnika bi lahko predstavljale podlago za uvedbo ustreznega postopka. V primeru, ko sodnik uspešno prestane vse preventivne zdravstvene preglede in sam ne sproži ustreznih postopkov za ugotovitev delovnih nesposobnosti, predsednik sodišča pa ugotovi, da sodnik svoje delo opravlja tako nevestno, da resno ogroža ugled sodišča in sodstva kot celote (kot torej ne gre le za posamične disciplinske prekrške), je zaradi zagotavljanja odgovornosti sodstva do javnosti, dolžan začeti postopek ocene sodniške službe. Pri tem Sodni svet ocenjuje, da je bilo delo sodnice po izdelavi ocene v januarju 2013 glede na ugotovitve PSVS tako slabo, da je predsednica povsem utemeljeno zahtevala oceno že po enajstih mesecih. Sodni svet v nadaljevanju poudarja, da je PSVS kljub temu, da je posebej izpostavil sodničine ekscesne zamude pri pisanju sodnih odločb, opravil tudi celovito oceno po vseh kriterijih takrat veljavnega 29. člena ZSS. Njeno delo ni bilo dovolj kakovostno, da bi lahko predstavljalo opravičilo, ki bi lahko preprečilo sprejem najstrožje ocene. Res je, da mora biti prenehanje sodniške funkcije zaradi negativne ocene sodniške službe skrajen ukrep, vendar mora v primeru, ko gre za tako huda odstopanja od kakovosti dela, Sodni svet dajati prednost odgovornosti sodstvu do javnosti.

6. Sodni svet še zapiše, da je po temeljiti ponovni vsebinski presoji potrdil oceno sodniške službe, da obravnavana sodnica ne ustreza sodniški službi po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS in da ji z dnem seje Sodnega sveta dne 5. 11. 2015 preneha sodniška funkcija po tretjem odstavku 74. člena ZSS. K temu je še dodal, da bi bilo nedopustno, če bi Upravno sodišče RS s sklicevanjem na postopkovne kršitve vsebinsko poseglo v odločitev Sodnega sveta in s tem porušilo pomembno ravnovesje, ki ga zagotavlja posebna sestava Sodnega sveta.

7. Tožnica v tožbi najprej izpostavlja, da Sodni svet v ponovljenem postopku ni upošteval stališča Upravnega sodišča iz sodbe opr. št. I U 64/2015 z dne 19. 8. 2015. Prav tako je predčasno oceno predlagala oseba, ki ni navedena kot upravičena oseba iz 31. člena ZSS. Postopek, ki teče proti sodniku na podlagi predloga neupravičenega predlagatelja, pomeni hkrati tudi poseg v neodvisno sodstvo.

8. Sodni svet je ponovno kršil določbo prvega odstavka 31. člena ZSS v povezavi s 158. členom Ustave. Obe predhodni oceni sodniške službe za tožnico sta potrdili izpolnjevanje njenih pogojev za opravljanje sodniške funkcije. Sodni svet bi moral upoštevati ustavi skladno interpretacijo prvega odstavka 31. člena ZSS, po kateri so tožničine ocene sodniške službe iz leta 2009 in 2013 dobile naravo pravnomočne odločbe. Personalna sveta in Sodni svet so selektivno in neobjektivno uporabili tožničine ocene. Ocenjevalno obdobje obsega deset mesecev v letu 2013. V tem času je bila tožnica v bolniškem staležu več kot pet mesecev. Tudi izdelava predčasne ocene je bila predlagana v času bolniške odsotnosti tožnice. Po mnenju tožnice zato za tak predlog sploh ni bilo utemeljenih razlogov. Bolniški stalež tožnice v tem obdobju je bistveno vplival na zamude pri izdelavi sodnih odločb, kar izhaja tudi iz ugotovitev iz ocene z dne 25. 1. 2013. Načeloma in teoretično je res, da je delavec na delu zdravstveno sposoben opravljati delo. Dejstvo pa je tudi, da so pogosti primeri tudi v sodstvu, ko delavec prihaja na delo kljub temu, da ga zdravstveno ni sposoben opravljati. Stroka to imenuje prezentizem, tožena stranka pa ga v svoji obrazložitvi apriori zanika. Tožnica je v svojih izjavah zatrjevala, da tudi v času, ko ni bila na bolniškem staležu, za delo ni bila popolnoma sposobna. Tako je že v postopku izdelave ocene, kot tudi v pritožbi proti oceni Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, kot tudi v postopku pred Sodnim svetom, predlagala postavitev izvedenca in izdelavo izvedeniškega mnenja ustreznega izvedenca medicinske stroke. Sodni svet se do njenega dokaznega predloga ni konkretno opredelil. Čeprav ga ni izvedel, v svojih razlogih ni obrazložil, zakaj izvedba tega dokaza v korist tožnice ni utemeljena. V izpodbijani odločbi pa je sam zatrdil, da za presojo sodničine nesposobnosti zaradi bolezni ni strokovno usposobljen. Že iz tega razloga bi bilo potrebno v postopku na predlog tožnice postaviti izvedenca medicinske stroke. V primeru izgube zdravstvene zmožnosti za opravljanje sodniške službe, to ugotovijo v postopku pristojni organi, kar določa 74. člen ZSS. Tak postopek pa seveda vključuje tudi oceno, da tožnica na podlagi 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS ne ustreza sodniški službi. Ob smiselni uporabi določb delovnopravne zakonodaje tožnica opozarja na razloge v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ps 8/2015, kjer sodišče opozarja prav na razlikovanje med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljeno delo, kar vsebinsko ustreza negativni oceni tožnice. Omenjeno sodišče pri tem opozarja, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) začasno nezmožnost za delo, ugotovljeno po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, izrecno opredeljuje za neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 90. člena ZDR-1. Sodišče v svoji sodbi tudi opozarja, da različno obravnavanje delavcev glede na njihovo zdravstveno stanje mimo relevantnih zakonskih določb, vključno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pomeni kršitev prepovedi diskriminacije, zaradi katere je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma neveljavna v smislu četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Sodni svet pa je zagrešil prav to kršitev, saj je bolezensko stanje enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledico tega potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, da tožnica ne ustreza sodniški službi. S tem je materialno pravo napačno uporabil. 9. Tožnica meni, da ni njena obveznost omenjeno dokazovati v posebnem postopku. V postopku ocenjevanja pa lahko predlaga ustrezne dokaze. Zato je tudi predlagala izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bo potrdil, ali zavrnil njene trditve. Sodni svet se ni opredelil do predloženih mnenj, čeprav je v odločbi navedel, da ju je pri ponovnem odločanju upošteval. Izpodbijana odločba je zato tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Po mnenju tožnice pa se Sodni svet v okviru svojih pristojnosti tudi ni mogel opredeliti do predloženih izvedenskih mnenj, saj tega v okviru svoje ocene nista storila personalna sveta. Sodni svet lahko oceno samo potrdi, ali zahteva dopolnitev. Novih dokazov v škodo ali v korist tožnice tako ne more sam ugotavljati izven že sprejete ocene. Pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave se nanaša tudi na dokazni postopek. Če predlagani dokazi niso izvedeni, morajo biti razlogi za to razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga oziroma iz obrazložitve odločbe. Z opustitvijo izvedbe dokaza glede subjektivne sposobnosti za delo, je bila tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kar pomeni v postopku absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice, zaslišanje dr. Č.Č., zaslišanje dr. D.D. in postavitev izvedenca ustrezne medicinske stroke.

10. Meni, da je glede na predhodno odločitev Upravnega sodišča tožena stranka imela zakonsko obveznost kot tudi možnost, da bi postopek ocenjevanja vrnila nazaj pristojnemu personalnemu svetu, če bi ugotovila določene napake. Sodni svet negativne ocene samo potrjuje, ne more pa jih sam spremeniti. Prav tako jih ne more sam dopolnjevati, saj je to v pristojnosti personalnih svetov. Poleg tega v tem primeru ocenjevanemu sodniku tudi ni zagotovljena kontradiktornost postopka in mu je kršena pravica do izjave. Sodni svet pa je sam spremenil podatke o delovni uspešnosti tožnice za leto 2013 in s tem tako ugotovitve personalnih svetov, kot tudi svojo lastno. S tem je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožnici kršil pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodni svet je z izpodbijano odločbo s svojim postopanjem prekoračil tudi svoje pristojnosti, ki mu jih določa ZSS in 28. člen Poslovnika o Sodnem svetu.

11. Upravno sodišče je v svoji odločbi glede sodniške ocene za tožnico na več mestih jasno zapisalo, da je bilo pri oceni materialno pravo zmotno uporabljeno, kar je pripeljalo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodnemu svetu je dalo tudi jasna navodila, kako zapisane kršitve odpraviti. Konkretno se to nanaša na ugotovitve Upravnega sodišča, da so pri uporabi kriterija iz 2. točke prvega odstavka 29. člena ZSS tako Sodni svet kot oba pristojna personalna sveta storili enako napako pri uporabi materialnega prava, saj je zakonodajalec pri kriteriju delovne sposobnosti predpisal štiri indikatorje, pristojni organi pa so pri oceni upoštevali samo dva. Prav tako ni pravilno uporabil kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Sodišče je ocenilo, da so predpisani trije indikatorji, ki jih mora upoštevati tudi pristojni organ. Po presoji sodišča zato ni dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS izdelana samo na podlagi negativne ugotovitve glede enega kriterija iz prvega odstavka 29. člena ZSS, ne da bi pristojni organ upošteval slednje v korelaciji z ostalimi kriteriji. Po drugi strani je Sodni svet sam dopolnjeval oceno in pri tem odrekel tožnici pravico do izjave, ko je navedel kot dodaten argument tudi to, da je bila tožnici v pomoč pri njenem delu tudi strokovna sodelavka.

12. Upravno sodišče RS je v svoji sodbi opozorilo tudi na upoštevanje načela sorazmernosti. Tudi tega navodila Sodni svet v izpodbijani odločbi ni želel presojati. Dejstvo tudi je, da tožnica nikoli ni bila obravnavana v disciplinskih postopkih. Prenehanje sodniške službe pa ni nič drugega kot skrajni disciplinski ukrep. Po mnenju tožnice je načelo sorazmernosti potrebno presojati ne samo znotraj določil ZSS, ampak tudi v povezavi z ureditvijo disciplinskih kršitev v ZSS. Tožnici pred prenehanjem sodniške funkcije ni bil izrečen noben ukrep. Prvi in edini je bil ta, da ji preneha sodniška funkcija. Sodni svet opravičuje in utemeljuje to z odnosom sodstva do javnosti in s tem da morajo sodniki zapustiti sodne vrste, kadar gre za huda odstopanja od kakovosti del. Gre za arbitrarno in samovoljno stališče Sodnega sveta ter iz njega načela sorazmernosti ni mogoče razbrati na način, da bi ga bilo možno preizkusiti. Tožnica je celo v slabšem položaju, kot če bi bila obravnavana v disciplinskem postopku oziroma kot če bi zagrešila pri opravljanju svoje funkcije kaznivo dejanje. Ne personalna sveta ne Sodni svet niso mogli brez izvedbe disciplinskega postopka očitati tožnici tudi ravnanj, s katerimi je bil uresničen dejanski stan disciplinske kršitve iz 3. točke drugega odstavka 81. člena ZSS. To pomeni obid zakona in kršitev tožničine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

13. Tožnica je imela še 5. 11. 2015 naroke za glavno obravnavo. Istega dne ji je na podlagi odločitve, ne pa tudi odločbe Sodnega sveta, prenehala sodniška funkcija. Opravljala je glavne obravnave v času, ko ji je že prenehala sodniška funkcija. Gre za poseg tožene stranke v neodvisno sodstvo in pravico strank do pravice do sodnega varstva. Že iz tega razloga je stališče, da preneha sodniška funkcija z dnem seje Sodnega sveta in na podlagi odločitve, brez izdane odločbe, nezakonita in neustavna. Prenehanje sodniške funkcije se lahko veže na dan pravnomočnosti odločbe Sodnega sveta, kar edino zagotavlja tožnici pravico do sodnega varstva. V konkretnem primeru pa ta pravica tožnici ni bila zagotovljena, stranke pa niso imele dostopa do sodišča zagotovljenega z zakonom. Tožnica zato tudi posebej izpodbija odločbo Sodnega sveta, da ji preneha sodniška funkcija s 5. 11. 2015. Meni, da je poseg tožene stranke v njen pravni položaj pred samo izdajo odločbe neustaven in nezakonit, saj krši njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva, pravico do pravnega sredstva, posega v njeno dostojanstvo in posega tudi v njeno pravico do zasebne lastnine. Konkretno je to pomenilo, da je tožnica naslednjega dne po seji Sodnega sveta prejela informacijo o odločitvi, že na tej podlagi pa je ostala brez zdravstvenega in socialnega zavarovanja, ne da bi mogla te pravice uveljavljati, saj odločba še ni bila izdana.

14. Glede na ustrezno varovanje neodvisnosti sodstva, bi bilo pričakovati, da bo pravno stališče Sodnega sveta kot telesa pravnih strokovnjakov iz sodstva in članov, ki niso sodniki, učinkovanje svojih odločb oprlo na konkretno procesno podlago. Zato je toliko bolj nerazumljivo stališče iz odločbe, da Sodni svet lahko krši postopek, Upravno sodišče pa lahko presoja samo vsebino, pri čemer ni jasno ali samo dejansko vsebino ali tudi pravno. Tožnica zato predlaga naj sodišče sprejme tudi stališče v začetku učinkovanja odločb Sodnega sveta, v primeru potrditve negativne ocene in ga veže na pravnomočnost njegovih odločb. Za drugačno stališče tožnica ne vidi ustrezne zakonske podlage.

15. Po vsem povedanem tožeča stranka sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in ne njej izvede predlagane dokaze, nato pa njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Tožena stranka pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki in DDV.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Pojasnjuje, da v oceno sodniške službe ni posegala vsebinsko, zato so očitki v tej smeri neutemeljeni. Poročilo o pregledu dela toženke z dne 13. 11. 2008 zajema pregled vseh pravnomočno rešenih pravdnih zadev, ki jih je tožnica rešila v obdobju od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2007 ter nerešenih pravdnih zadevi, ki so po stanju na dan 1. 1. 2008 izkazane kot sodni zaostanki. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni presojala zatrjevanega bolezenskega stanja tožeče stranke, saj za to ni pristojna. Tovrstno dokazovanje pred pristojnimi organi je v domeni tožeče stranke. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2015 v konkretnem primeru ni pravilno. Temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj obravnava delavca, ki mu je bilo izdano zdravniško spričevalo z omejitvami za delo, tožnica pa je vse preventivne zdravstvene preglede uspešno opravila.

17. Navedba, da je izdelavo predčasne ocene sodniškega dela predlagala oseba, ki ni v okviru upravičenih oseb iz 31. člena ZSS, je tožbena novota in kot taka ni dopustna. Sicer pa trditev tudi ni pravilna. Določba 31. člena ZSS predsedniku sodišča oziroma predsedniku sodišča višje stopnje omogoča, da lahko od personalnega sveta zahteva, da za sodnika izdela oceno sodniške službe pred potekom triletnega ocenjevalnega obdobja. Tožeča stranka je sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v B., ki je skladno z Zakonom o sodiščih organizacijska enota Okrožnega sodišča v C. Izdelavo ocene sodniške službe z dne 12. 12. 2013, je po pooblastilu 31. člena ZSS predlagala predsednica Okrožnega sodišča v C.. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na 61. seji 6. 11. 2015. Sodniška funkcija je morala tožeči stranki zato skladno s tretjim odstavkom 74. člena prenehati z dnem potrditve negativne ocene sodniške službe. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je njena odločba pravilna in zakonita.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi ter izpodbijani akt odpraviti.

19. Tožba je utemeljena.

20. Med strankama je v danem primeru sporno, ali je Sodni svet ravnal pravilno, ko je potrdil oceno SuZ 30/2013 z dne 12. 12. 2013, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 8. 2014, da tožnica ne ustreza sodniški službi po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS in posledično, ali je zato pravilna odločitev tožene stranke, da tožnici sodniška funkcija dne 5. 11. 2015 preneha.

21. V skladu z 31. členom ZSS Personalni svet izdela za sodnike oceno sodniške službe vsaka tri leta, pred tem časom pa na zahtevo Sodnega sveta, predsednika sodišča, predsednika sodišča višje stopnje, ministra pristojnega za pravosodje, ali sodnika samega. V konkretnem primeru ni sporno, da je za sodnico okrajnega sodišča predčasno oceno sodniške službe zahtevala predsednica okrožnega sodišča. Po mnenju sodišča je bila ocena sodniške službe za tožnico opravljena na podlagi upravičenega predlagatelja. Ni sporno, da je Okrajno sodišče v B. organizacijska enota Okrožnega sodišča v C., kar predsednici Okrožnega sodišča v tem primeru daje pooblastilo za predlaganje izdelave ocene sodnike službe iz 31. člena ZSS.

22. Na podlagi 60. člena ZS v zadeve sodne uprave sodi odločanje, upravljanje z znanjem, načrtovanje, organiziranje, kadrovanje, vodenje, koordiniranje, komuniciranje, spremljanje učinkov, poročanje, upravljanje s proračunom sodišča in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, Sodnega reda in drugih predpisov, zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb. Pomemben je še drugi odstavek 61. člena ZS, ki predpisuje, da pristojnosti, ki jih ima po tem zakonu, drugih zakonih in Sodnem redu predsednik sodišča, na okrajnih sodiščih, ki so organizacijska enota okrožnega sodišča, izvaja predsednik okrožnega sodišča, ki pa lahko del pristojnosti prenese na predsednika okrajnega sodišča, ki vodi tako okrajno sodišče. Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, tudi ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS.

23. Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Obe stranki spora sta si pri tem enotni, da zdravstvene zmožnosti za opravljanje službe ne moreta ocenjevati ne Sodni svet ne Personalni svet. Če bolezensko stanje res obstaja, potem tudi po mnenju sodišča v danem primeru lahko pride do napačne uporabe materialnega prava. Ni namreč na mestu ocena, da sodnik ne ustreza sodniški službi in posledično prenehanje sodniške službe iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS, če so razlogi za delovno neuspešnost drugje, npr. v razlogu iz 3. točke prvega odstavka 74. člena ZSS. Tudi po mnenju sodišča bi zato tožena stranka oziroma pred njo Personalni svet moral s pomočjo strokovnih teles, ki jih je tožnica pravočasno predlagala, že v postopku ocene sodniške službe preveriti, ali se tožnico zaradi slabih delovnih sposobnosti sploh lahko obravnava po 7. točki 74. člena ZSS. Dejstvo, da tožena stranka nima možnosti preverjati trajne zdravstvene nezmožnosti za opravljanje službe sodnika, ne omogoča avtomatične uporabe 7. točke prvega odstavka 74. člena ZSS. Ne omogoča ga tudi sklicevanje Sodnega sveta na javnost, kateri da je Sodni svet odgovoren oziroma utemeljitev, da sodnik, ki ne vzdrži pritiskov, mora oditi.

24. Ugotovitev, da je tožnica opravila vse zdravstvene preventivne preglede ter bila spoznana za sposobno na delo, ne prepriča. Kdaj je tožnica opravila zdravstvene preglede ter v kakšnem obsegu, oziroma ali je pregled opravila tudi iz razlogov zdravstvene nezmožnosti, ki jih navaja, iz podatkov izpodbijane odločbe in spisa ni razvidno. Zato te okoliščine niti ni mogoče preveriti. Dejstvo tudi je, da je prezentizem realno stanje. Ali je obstajalo tudi pri tožnici, ki ga je sicer zatrjevala in če je, v kolikšnem obsegu, pa ni mogoče preveriti. Ni pa sporno, da je bila ocena sodniške službe za tožnico opravljena za obdobje 10 mesecev in da je bila kar 5 mesecev od omenjenega obdobja v bolniškem staležu. Sodišče se tudi strinja s tožnico, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj izvedba dokazov, ki jih je predlagala tožnica, ni smiselna. Z zatrjevanjem, da za presojo sodničine nesposobnosti zaradi bolezni ni strokovno usposobljena, pa tožena stranka omenjenih predlaganih dokazov niti ni mogla utemeljeno zavrniti.

25. Drži tudi, da je potrebno razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje, ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka 32. člena ZSS, da tožnica ne ustreza sodniški službi, ostaja neodgovorjeno. V tem smislu se tožnica upravičeno sklicuje na enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Utemeljenih razlogov, da tožena stranka ni ravnala po sodbi Upravnega sodišča RS I U 64/2015 z dne 19. 8. 2015, tožena stranka tako ni imela. Zato bi morala Personalnemu svetu izdelano oceno sodniške službe vrniti v dopolnitev z zgoraj nakazanimi razlogi, česar pa ni storila. Izpodbijana odločba je zato po mnenju sodišča nepravilna in nezakonita.

26. Že iz tega razloga je bilo potrebni tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku naj zato tožena stranka, upoštevaje stališča sodišča, nakazana v tej sodbi, v skladu s 5. odstavkom 64. člena ZUS-1 ponovno odloči. 27. Pri tem sodišče še pripominja, da se glede na odpravo izpodbijane odločbe presoja o tem, ali je pravilno učinkovanje prenehanja sodniške funkcije že z dnem datuma seje Sodnega sveta ali ne, ne izkaže za relevantno, saj je izpodbijana odločba tudi glede prenehanja sodniške funkcije odpravljena. Iz enakega razloga se izkaže za nepotrebno v tej fazi tudi razglabljanje o kriterijih oziroma indikatorjih za oceno sodniške službe tožnice.

28. V zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da je odgovorna javnosti, sodišče navaja, da po prvem odstavku 1. člena Poslovnika Sodnega sveta, Sodni svet skrbi za neodvisnost in samostojnost sodišč in sodnikov ter za zagotavljanje kakovosti njihovega dela in javnega ugleda sodstva.

29. Glede navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da bi bilo nedopustno, če bi Upravno sodišče RS s sklicevanjem na postopkovne kršitve vsebinsko poseglo v odločitev Sodnega sveta in s tem porušilo pomembno ravnovesje, ki ga zagotavlja posebna sestava Sodnega sveta, pa sodišče pripominja, da so dopustnost preverjanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem povezane pravice do enakega varstva pravic, učinkovitega pravnega sredstva in dostopnosti do sodišč pravice, s katerimi se v skladu z Ustavo RS varujejo pravice tožeče stranke, ne pa sestava tožene.

30. Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.