Jedro

Iz dikcije 1. odstavka 569. člena OZ izhaja, da je bistvena sestavina posojilne pogodbe, o kateri mora biti doseženo soglasje, določena količina denarja.

Uradni zaznamek ni javna listina in kot takšen nima dokazne moči iz 224. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožniku naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 3.046,95 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu; sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Na eni strani je napačno ugotovilo, da ni bilo soglasja volj obeh strank, po drugi strani pa ni ugotovilo, da je P. nastopal le kot posrednik pri izposoji denarja. Tožnik je izrecno povedal, da P. ni želel posoditi denarja in mu ga tudi ni posodil. Če bi denar posodil P., bi mu ga prinesel v gostilno in tam izročil ter ne bi hodil na banko. V tem primeru v razmerje zagotovo ne bi vpletal toženca. Pomembno je bilo, na koga se bo vknjižilo stanovanje. Ko je izvedel, da bo lastnik toženec, je sklenil, da bo denar posodil tožencu. Vse to pa pod pogojem, da toženec potrdi P. zgodbo o tem, da se bo z izposojenim denarjem kupilo stanovanje v izvršilnem postopku, nato pa na stanovanje vzelo kredit, s katerim se bo tožniku posojilo vrnilo v nekaj mesecih. Toženec je pri tem izjavil: „F.“, denar boš dobil, mi bomo izpeljali ...“, s čemer je toženec potrdil zgodbo; hkrati je prišlo do soglasja volj ter sklenitve ustne posojilne pogodbe. P. je izpovedal, da je tožnik prinesel denar na banko in ga izročil tožencu, pri čemer pa je toženec rekel, da bo denar vrnil čez nekaj mesecev. Dokaz o izročitvi denarja je tudi plačilni nalog. Po vplačilu je tožnik prejel izvirnik plačilnega naloga z dne 28. 9. 2009. Sodišče ni imelo nobene podlage za sklep, da naj bi izvirnik plačilnega naloga tožnik prejel od P., saj je po navedbah toženca P. imel le kopijo plačilnega naloga. Kavza transakcije, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja izigravanje izvršilnega postopka, zato je nedopustna in posledično nična. Toženec je izpovedal, da je v izvršilnem postopku prejeti znesek 110.000,00 EUR vrnil P., kar pa je slednji zanikal. Toženec dokazil za svoje trditve ni predložil. Prav tako ni logično, da bi upnik svojemu dolžniku vrnil 110.707,10 EUR, ko je ravno prejel poplačilo svojega dolga. Sodišče je sledilo pristranski izpovedbi policista K., saj je bil ta obremenjen s svojimi „ugotovitvami“. Priča je kot uradna oseba raziskovala, kaj naj bi se dogajalo in si s tem ustvarila lastno mnenje, ki ga je kasneje podala na sodišču. O mnenju pa se prič ne sprašuje, saj ni pomembno, kaj si priče mislijo. Dokazna vrednost priče K. je tako ničelna. Sodišče je napačno ugotovilo, da uradni zaznamek, ki ga je sestavil policist, predstavlja uradno listino v smislu 224. členu ZPP. Gre namreč za policistov subjektivni povzetek izpovedbe tožnika v predkazenskem postopku. Zato uradni zaznamek nima dokazne vrednosti, ima pa jo izpovedba, ki jo je tožnik podal pred sodiščem. Slednjo pa je sodišče prve stopnje v celoti zanemarilo in prezrlo. Ima pa uradni zaznamek dokazno vrednost v delu, v katerem je K. zapisal, da mu je toženec 19. 10. 2011 v razgovoru izjavil, da je bila v banki prisotna še ena oseba, ki jo kličejo „F.“. To postavlja na laž toženca, ki je trdil, da tožnika pred 28. 9. 2009 ni poznal in da je za njegovo ime izvedel šele iz tožbe. Tožnik je prepričljivo izpovedal, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je toženca poznal že od 2003, ko sta se s tožencem dogovarjala glede posla z ograjo. Toženca je srečeval v P. gostilni in nekajkrat je bil tudi pri njem. Njegovo zgodbo je potrdil tudi P. Pooblaščenka tožnika je res v svojih prvih vlogah zapisala, da naj bi se tožnik s tožencem prvič srečal 28. 9. 2009, kar pa ni bila resnica, zato je tožnik spremenil svoje trditve. (Ne)poznanstvo pa ni okoliščina, ki bi vplivala na trditveno podlago o tem, da je tožnik tožencu posodil denar oz. s tem nima zveze. Sodišče je brez podlage v listinah sklepalo, da med tožnikom in P. obstoji tesno razmerje. Nadalje je sodišče napačno ugotovilo neobstoj neupravičene obogatitve. Primarno je ugotovilo, da ne obstaja posojilna pogodba med strankama, kar pomeni, da ni bilo pravne podlage za to, da je toženec prejel 140.000,00 EUR. Dogovor, da se reši P. nepremičnina, pa ne predstavlja prav nobene pravne podlage za to, da je toženec s tožnikovim denarjem postal lastnik nepremičnine. Pri takšnem dogovoru pa tožnik tudi ni sodeloval. Višjemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovno posledico.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo smiselno prereka pritožbene navedbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer naj šteje njegove stroške v zvezi s odgovorom na pritožbo kot nadaljnje pravdne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med tožnikom in tožencem ni obstajalo posojilno razmerje. Posojilna pogodba je pogodba obligacijskega prava. Gre za dvostranski zavezovali posel, ki povzroči nastanek obligacijskih obveznosti in pravic. Da pa ima pogodba takšen učinek, morajo biti ob njeni sklenitvi izpolnjene predpostavke za veljavno sklenitev. Ena izmed predpostavk je tudi soglasje volj, ki jo določa 15. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 – UPB1, v nadaljevanju: OZ). Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Pravilo uveljavlja temeljno načelo pogodbenega prava o avtonomiji volje oz. prostem urejanju obligacijskih razmerij. Avtonomija volje med drugim pomeni, da se vsaka stranka prosto odloči, ali bo sklenila pogodbo in kakšna bo njena vsebina. Ker je pogodba dvostransko razmerje, morata obe stranki želeti isto, da razmerje sploh nastane. Namen pravila je poudariti, da je doseženo soglasje nujni pogoj za nastanek oz. sklenitev pogodbe(1). Soglasje volj strank mora biti izraženo navzven. Za nastanek pogodbenega razmerja namreč ne zadostuje skrita in intimna volja, ampak morata obe stranki to voljo izjaviti. OZ določa tudi načine izjavljanja volje. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Izjava mora biti svobodna in resna (18. člen OZ). Izjavljena volja pa ni vedno resnična, saj lahko stranka svoji izjavi volje pripiše drugačen pomen kot ga razume nasprotna stranka. V primeru takšnega razkoraka med resnično voljo (to kar stranka želi) in samo izjavo volje (to kar je nasprotna stranka razumela), pa se daje v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) prednost izjavi volje oz. temu, kar je nasprotna stranka smela oz. mogla razumeti (objektivno merilo)(2). Soglasje mora biti doseženo glede bistvenih sestavin, ki pa so od pogodbe do pogodbe različne. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena OZ). Iz dikcije člena izhaja, da je bistvena sestavina, o kateri mora biti doseženo soglasje, določena količina denarja.

6. Sodišče prve stopnje je ob uporabi 212. člena ZPP pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo soglasja volj glede bistvenih sestavin posojilne pogodbe, saj tožnik tega dejstva ni dokazal. Predvsem ni dokazal, da je toženec sploh podal izjavo volje za sklenitev posojilne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno oprlo svojo odločitev na prvotno trditveno podlago tožnika, ko je zatrjeval, da je denar posodil izključno iz razloga, ker ga je za to prosil P. in ne toženec. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kasnejšo trditev tožnika, ki je trdil, da je denar posodil tožencu. Njegovih kasnejših navedb dokazni postopek ni potrdil. Iz uradnega zaznamka o ugotovitvah v predkazenskem postopku izhaja, da je tožnik na vprašanje, kdo ga je prosil za denar, povedal, da ga je prosil P. To je potrdila tudi priča K., ki je opravila razgovor v predkazenskem postopku in sestavila uradni zaznamek. Sodišče prve stopnje je po prostem prepričanju in upoštevajoč vse okoliščine primera pravilno štelo dejstvo, ki ga je tožnik priznal v svojih prvotnih pripravljanjih vlogah (tretji odstavek 214. člena ZPP), za priznano. Tudi bančni uslužbenec N., ki je bil zaslišan kot priča, ni potrdil dejstva, da so bili 28. 9. 2009 v banki H., poslovna enota S., prisotni usnjeni stoli in miza. Tožnik je trdil, da je tožencu izročil denar tako, da so sedeli na usnjenih stolih za mizo, nakar je tožnik pred toženca položil denar, ta pa ga je vzel. Sodišče je na podlagi 215. člena ZPP pravilno odločilo, da tožnik glede na izpovedbo priče P. ni dokazal, da je do izročitve denarja prišlo na način, kot ga je opisal v svojih trditvah. Na podlagi dokaznega postopka je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je bila kavza transakcije reševanje P. stanovanja, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je P. nastopal le kot posrednik pri izposoji denarja in da je bil denar posojen tožencu. Pritožba pravilno izpostavlja P. izpovedbo, ki je povedal, da je bil denar posojen tožencu. Vendar pa ob upoštevanju celotnega dokaznega postopka ta izpovedba ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti prvostopenjske odločitve. Še posebej glede na ugotovitev prvega sodišča, da sta P. in tožnik tesno povezana, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je kavza transakcije nedopustna in zaradi tega nična (kavza med P. in tožencem). Pojem „kavza transakcije“ v kontekstu sodbe ni mišljena kot ena izmed predpostavk za veljavno sklenitev pravnega posla, kot to razume pritožba. Sodišče je na podlagi izpovedb strank in izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil namen transakcije reševanje P. stanovanje. Glede na ugotovljeni namen je pojasnilo, zakaj ne verjame tožniku, da je bila sklenjena posojilna pogodba med njim in tožencem. Sodišče pa se tudi ne sme spuščati v presojo razmerja med tožencem in P., saj slednji ni stranka postopka. Tako je za ta postopek nepomembno ali je toženec P. vrnil 110.000,00 EUR ali ne. Zato je pritožbeni očitek, da toženec glede na P. zanikanje ni dokazal, da je denar vrnil P., neutemeljen. Sicer pa prvo sodišče svoje odločitve sploh ni oprlo na to grajano dejstvo, kar še dodatno kaže na neutemeljenost pritožbenega očitka.

8. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine primera pravilno ugotovilo, da posest plačilnega naloga ne dokazuje tožnikove izročitve denarja tožencu. Pri tem je pravilno poklonilo vero tožencu, ki je tudi predložil svojo kopijo plačilnega naloga in hkrati zatrdil, da je P. svoj izvod plačilnega naloga izročil tožniku. Tako ne drži pritožbeni očitek o odsotnosti spisovne dokumentacije za sklepanje, da naj bi izvirnik plačilnega naloga tožnik prejel od P. Toženec je v vlogi z dne 1. 9. 2014 komentiral dejstvo, da sta obe stranki sodišču predložili kopijo plačilnega naloga z dne 28. 9. 2009. Navedel je, da izvod, ki ga je predložil, predstavlja fotokopijo plačilnega naloga, na katero je bančna uslužbenka (na njegovo izrecno željo) odtisnila originalno štampiljko. Prvi izvod je obdržal P. in ga - po mnenju toženca - očitno izročil tožniku. Ni utemeljeno naziranje pritožbe, da je prvo sodišče brez podlage v listinski dokumentaciji sklepalo o tem, da je med tožnikom in P. obstajalo in še vedno obstaja tesno razmerje. Glede tega dejstva je podana trditvena podlaga celo s strani tožnika. V svojih trditvah navaja, da je bil po izročitvi denarja večkrat v stikih s P. glede vrnitve denarja. Na naroku za glavno obravnavo 7. 7. 2014 pa je izpovedal, da P. pozna deset let in da sta tudi dobra znanca. Glede na logično obrazložitev toženca ter ugotovljeno tesno razmerje med P. in tožnikom je posledično tudi pravilna ugotovitev, da posest plačilnega naloga - glede na okoliščine primera - ne dokazuje dejstva, da je tožnik denar izročil tožencu.

9. Pritožba neutemeljeno napada dokazno oceno glede uradnega zaznamka in zaslišanja priče K. Pritožba pravilno izpostavlja, da uradni zaznamek ni javna listina (II Ips 325/2010), in kot takšen nima dokazne moči iz 224. člen ZPP. Institut uradnega zaznamka ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju: ZUP) v drugem odstavku 74. člena. Uradni zaznamek se praviloma sestavi o uradnih opažanjih in ugotovitvah, ustnih navodilih in sporočilih ter okoliščinah, ki se tičejo notranjega dela organa, pri katerem se vodi postopek. Zakon zanj ne predvideva posebnega postopka za sestavo, niti ni strog pri njegovi vsebini. Uradni zaznamek zaradi takšnih obličnostnih pomanjkljivosti ne more imeti lastnosti javne listine in zato tudi ne more imeti učinkov iz 224. člena ZPP. Kljub temu pa ni mogoče slediti zaključkom pritožbe, da uradni zaznamek nima nobene dokazne vrednosti in jo ima le izpovedba tožnika, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pri tem pa je moč zaznati tudi nekonsistentnost pritožbe. Uradnemu zaznamku pritožba vseeno (selektivno) priznava določeno dokazno vrednost v delu toženčeve izpovedbe, ki naj bi dokazovala dejstvo, da je toženec tožnika poznal že pred 28. 9. 2009. Takšnim pritožbenim ugotovitvam glede poznanstva pa ni moč slediti. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je toženec izpovedal le, da je bil prisoten tudi moški, ki je prinesel P. denar in da njegovega imena ne pozna, temveč ve, da ga kličejo „F.“. To pa nikakor ne dokazuje poznanstva med strankama, na kar nakazuje pritožba. Tako je pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnik ni dokazal preteklega poznanstva s tožencem.

10. Uradni zaznamek o zbiranju obvestil je posredni dokaz, zato se njegova problematičnost kaže iz vidika načela neposrednosti (4. člen ZPP). Omenjeno načelo na eni strani zahteva neposreden stik med sodnikom in dokaznim gradivom. To omogoča sodniku, da neposredno s svojimi čuti zaznava naravo in vsebino dokazov. Po drugi strani pa prepoveduje, da bi med dokaznim gradivom in sodnikom obstajal posrednik. Tako se zahteva, da odločitev sprejme sodnik, ki je preučil dokazno gradivo (personalna neposrednost), in da med izvedbo dokazov ter odločitvijo ne preteče preveč časa (časovna neposrednost). Naš ZPP pa ne ureja t.i. stvarne ali materialne neposrednosti, ki zahteva, da se pravnorelevnatna dejstva ugotavlja iz neposrednih dokazov (neposredna ali direktna dokazna sredstva). Zakonska neurejenost pa še ne pomeni, da so takšni dokazi prepovedani oz. da jih sodišče ne bi smelo upoštevati, saj bi to pomenilo poseg v strankino pravico do izjave. V takšnih primerih mora sodišče dokaz oceniti na podlagi metodoloških napotkov dokazne presoje iz 8. člena ZPP. V primeru uradnih zaznamkov o zbiranju obvestil s strani policije je Vrhovno sodišče RS podalo še dodatne napotke, ki jih mora sodišče upoštevati pri dokaznem vrednotenju uradnega zaznamka(3). Uradni zaznamek o zbiranju obvestil ima dokazne pomanjkljivosti: 1) da stranke nimajo možnosti sodelovanja pri njihovi izvedbi, 2) da je pri izjavi podpisan zgolj policist, ki je izjavo sprejel, kar pomeni, da stranke niso imele možnosti preveriti pristnosti zapisa izjave, 3) da uradni zaznamek pomeni policistov subjektivni povzetek izjave stranke, pri čemer vključi tisto, kar se mu zdi pomembno glede na trenutne okoliščine preiskave ter 4) da uradni zaznamek onemogoča sodniku zaznati vsebino izjave, vključno s tonom glasu, gestami, pogledi in nima možnosti postavljati svoja vprašanja.

11. Prvo sodišče je, kljub napačni presoji o tem, da uradni zaznamek predstavlja javno listino in ima zaradi tega učinke iz 224. člena ZPP, spoštovalo dokazne pomanjkljivosti in podalo pravilno dokazno oceno. Tožnik je bil z vsebino predmetnega uradnega zaznamka seznanjen in je tudi izpodbijal njegovo vsebino z argumentom, da ni bil sestavljen skladno z njegovo izpovedbo, ker si policist K. ni ničesar zapisoval. Toženec je zato predlagal zaslišanje policista K. in sodišče je temu sledilo. Sodišče je zaslišalo tudi tožnika in pričo P., ki sta podala policistu izjavo, katere vsebino je policist povzel v uradnem zaznamku. Na podlagi primerjave vseh izvedenih dokazov je prvo sodišče ocenilo, da je vsebina uradnega zaznamka verodostojna, saj jo je potrdil tudi policist K., ki je vodil zaslišanje vpletenih, ta pa ni v poslovnem ali v sorodstvenem razmerju z nobeno od strank, niti nima interesa za izid v tej pravdi. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvo sodišče sledilo pristranski izpovedbi policista. Pritožba se zgolj pavšalno sklicuje na pristranskost policista K., pri čemer jo moti le to, da je zadevo preiskoval, zato je obremenjen s svojimi „ugotovitvami“. Ni res, da je sodišče prevzelo „sodbo“ policista, saj je slednji izpovedal le to, kar so mu izpovedale stranke v predkazenskem postopku.

12. Pritrditi je ugotovitvam pritožbe, da je prvo sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede neupravičene obogatitve. Sodišče ni imelo podlage za ugotovitev dejstva, da je med (vsemi tremi) strankami obstajal dogovor o rešitvi P. stanovanja. Glede tega trditvena podlaga sploh ne obstaja. Trditve toženca se nanašajo na to, da je bil v pogodbenem odnosu s P., ki je zagotovil denar za nakup stanovanja v izvršbi. Na drugi strani pa je tožnik trdil, da je bil v posojilnem razmerju s tožencem. Takšne trditve strank pa sodišču prve stopnje ne omogočajo zaključka o obstoju dogovora med vsemi tremi strankami. Kljub temu pa je prvostopenjska odločitev, da ni utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, pravilna. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi samo ugotovilo, da tožnik v tožbi in celo v pripravljalnih vlogah priznava, da je denar dal, ker ga je za to prosil P. Slednjo trditev pa je sodišče štelo za dokazano s pomočjo uradnega zaznamka in izpovedbe priče K. Glede na obrazloženo je jasno, da je obstajala pravna podlaga za izročitev 140.000,00 EUR, in sicer med tožnikom in P. S tem niso izpolnjeni pogoji iz 190. člena OZ, zato je prvostopenjska odločitev, da ni utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, pravilna.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj uveljavljani pritožbeni očitki niso podani. Prvostopenjska sodba je materialnopravno pravilna, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je vsebovana v odločitvi o zavrniti pritožbe (165. člen ZPP).

15. Toženec je priglasil stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni(prvi odstavek 155. člena ZPP). Med takšne pa ni mogoče uvrstiti stroškov za odgovor na pritožbo, ki bistveno ne pripomore k odločitvi pritožbenega sodišča oz. v primerih, ko stranka ni navedla ničesar meritorno pomembnega in je bil njen odgovor na pritožbo nepotreben. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Kranjc V., v Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 207 Op. št. (2): Prav tam.

Op. št. (3): Sodba II Ips 325/2010