Jedro

Ob dejanskih zaključkih, da se pravdni stranki nista pogovarjali o bistvenih sestavinah posojilne pogodbe, kot jo opredeljuje 569. člen OZ (znesku posojila, roku vrnitve, morebitnih stranskih terjatvah, kot so obresti ipd.), temveč sta očitno obe sledili interesu tretjega, ki je bil tedaj z obema v dobrih odnosih, je logičen nadaljnji sklep, da do soglasja volj, ki vodi do nastanka pogodbe, ni prišlo.

Tožniku je bilo v zvezi z dokazovanjem pozitivnih dejstev (sklenitve posojilne pogodbe) naloženo dokazno breme, kot je v podobnih postopkih običajno; zgolj zaradi toženčevega zanikanja to breme ni bilo nesorazmerno težko niti ni bil zaradi tega v vnaprej slabšem izhodišču glede dokazovanja dejstev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.442,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo 140.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2009. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Trdi, da je bila dokazna ocena podana neupoštevajoč napotek iz 8. člena ZPP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je izročil 140.000,00 EUR in točno s tem zneskom je toženec kupil nepremičnino v izvršilnem postopku, v katerem je toženec nastopal kot upnik. Denar je bil izročen 28. 9. 2009 v Hypobanki v prisotnosti obeh pravdnih strank in A. A.. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da tožnik ni dokazal posojilnega razmerja med pravdnima strankama, nista pa naredili dokazne ocene izpovedbe priče A. A., da je prinesel denar v banko, ga izročil tožencu, ki je šel plačat na okence. V nadaljevanju revizije obširno pojasnjuje, da je bil v banki ravno zato, ker je denar posodil tožencu in ne A.; kako se je izpolnjeval plačilni nalog; da je bil v tožbi zmotni zapis prejšnjega tožnikovega pooblaščenca, da sta se pravdni stranki prvič videli šele na dan posojila; o medsebojnem poznanstvu pravdnih strank in priče; da je A. A. potrdil tožnikovo izpovedbo; da je policist B. B.. pristranski in si je že predhodno ustvaril svoje mnenje. Iz istih razlogov obenem sodbama prve in druge stopnje očita nasprotje med tem, kar navajata v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov in izpovedbah v postopku, in samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče bi moralo oceniti vsak posamezen dokaz (izpovedbe) in jih šele nato primerjati skupaj. Prav zaradi toženčevega zanikanja vsega, kar je zatrjeval tožnik, je imela njegova obramba večjo dokazno vrednost kot pa tožnikovi dokazi. Tožnik je imel vseskozi slabši položaj in je sodišče tako od njega zahtevalo previsok dokazni standard, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Dokazno breme, da je tožnik posodil denar tožencu, je res na tožniku, kar pa je dokazal najmanj s pričo A. A.. Sicer pa ima tudi toženec dokazno breme, da dokaže, da mu denarja ni izročil tožnik. Tožnik se ne strinja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na grajano dejstvo, da toženec ni vrnil denarja A., saj je to navedlo v 7. točki obrazložitve. Ne glede na to, da naj ne bi bilo pomembno, ali je toženec denar vrnil A., bi bil to najmanj indic in bi bilo treba tudi to dejstvo ugotoviti. Ker dokazno tveganje ni bilo enakomerno porazdeljeno oziroma sodišče neargumentirano ni verjelo tožniku, dokazne ocene o izpovedbi A. ni podalo, o ostalih dokazih pa je ocena preskopa, tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Nadalje tožnik trdi, da je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Jasna je bila želja obeh pravdnih strank, da je tožnik posodil (dal) denar, toženec pa ga je prejel in tudi želel prejeti. Sporno pa je, ali je do tega premika premoženja prišlo zgolj med njima, ali pa je mednju vstopila še tretja oseba. Ker je A. A. jasno povedal, da denarja ni posodil on, ampak ga je tožnik posodil tožencu, bi sodišče skladno z načelom vestnosti in poštenja moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Toženec je vedel, da je denar izročil tožnik in da je denar njegov. Taisti denar je prejel toženec, kar kaže na napačen zaključek, da volje ni bilo. Prišlo je do absurdne situacije, ko tožnik svojega denarja ne more uspešno terjati nazaj, saj ne more tožiti A., saj denarja ni posodil njemu. Toženec ima tako 140.000 EUR in stanovanje. Če posojilna pogodba ni bila sklenjena, pa je toženec obogaten, saj je do premika premoženja prišlo brez podlage. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da je med vsemi tremi obstajal dogovor o rešitvi A. stanovanja in da toženec trdi, da je bil v pogodbenem odnosu s A., ki je zagotovil denar za nakup stanovanja v izvršbi. V 7. točki obrazložitve zapiše, da se sodišče ne sme spuščati v presojo razmerja med tožencem in A., ki ni stranka postopka, v 12. točki pa se je spustilo v to presojo. Zakaj je v enem delu upoštevalo to razmerje, v drugem pa ne, ne obrazloži. Ker ni imelo podlage, da se spušča v razmerja, ki ne zadevajo strank, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa sodišče sploh ne pojasni, kakšna je pravna narava razmerja med tožnikom in A. in se zato sodbe niti ne da preizkusiti. Izkazani so vsi pogoji za neupravičeno obogatitev, in sicer prikrajšanje na strani tožnika, obogatitev na strani toženca, vzročna zveza in, če med strankama ne obstoji posojilna pogodba, potem za to ni pravne podlage. Napačno je uporabljeno materialno pravo tudi pri ugotavljanju kavze. Če je bila kavza transakcije reševanje A. stanovanja, je ta obstajala med tožencem in A., ne pa med vsemi tremi, saj je nenazadnje sodišče samo ugotovilo, da dogovora med vsemi tremi ni bilo. Stanovanje je kupil toženec in torej on pomagal pri njegovem reševanju. Tožnik je jasno povedal, da denarja ne bo dal A.. Odločitev sodišča, da A. ni nastopil kot posrednik, je v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Sodišče jemlje iz konteksta navedbe tožnika, da ga je za denar prosil A.. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu. Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da tožnik vlaga revizijo iz nedovoljenega revizijskega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zavedajoč se te zakonske prepovedi tožnik v pritožbi niza bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP), ki naj bi jih sodišči prve in druge stopnje storili bodisi z neustrezno dokazno oceno bodisi z neustrezno obrazložitvijo sodb. Vendar pa je bistvo revizijskih trditev ravno v izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje. Ti so v kratkem naslednji: toženec je v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper dolžnika A. A., kupil nepremičnine A. A. z denarjem tožnika. Končni cilj celotne transakcije, katere glavni protagonist je bil A. A., je bil „rešiti“ to nepremičnino pred (tretjimi) kupci v izvršbi. Nepremičnino naj bi namreč na ta način A. ohranil, saj bi toženec po poplačilu njegove terjatve nepremičnino prenesel nazaj na A.. Ob dejanskih zaključkih, da se pravdni stranki nista pogovarjali o bistvenih sestavinah posojilne pogodbe, kot jo opredeljuje 569. člen Obligacijskega zakonika (znesku posojila, roku vrnitve, morebitnih stranskih terjatvah, kot so obresti ipd.), temveč sta očitno obe sledili interesu A., ki je bil tedaj z obema v dobrih odnosih, je logičen nadaljnji sklep, da do soglasja volj, ki vodi do nastanka pogodbe, ni prišlo. Dokazna ocena izpolnjuje procesne zahteve iz 8. člena ZPP, saj ni res, da bi izostala ocena izpovedbe priče A. A., ki jo revizija ponovno tudi v reviziji izpostavlja kot ključen dokaz sebi v prid. Do nje kot tudi do izpovedb strank se je pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih trditev opredelilo, saj so bile ravno te izpovedbe ključen dokaz v postopku, za razliko od Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku pa jih je moralo presoditi tudi z vidika vsebinske prepričljivosti, torej pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tej presoji je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, ki je z analizo s strani tožnika zatrjevanih posameznih okoliščin dogodka prišlo do prepričanja, da tožnikova izročitev denarja ni bila izraz volje za sklenitev (ali pa že celo posledica sklenitve) pogodbe. Kot je pravilno zapisalo sodišče druge stopnje, dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem ne temelji na dejstvu, da je toženec znesek, ki ga je kot upnik prejel v izvršilnem postopku na račun poplačila svojih terjatev, vrnil A.. Tožnik namreč prezre, da je v 7. točki obrazložitve sodišče prve stopnje uporabilo pogojno obliko zapisa, kar izključuje njegove trditve, da gre za relevanten del dokazne ocene, njena morebitna nepopolnost pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

7. Tožniku je bilo v zvezi z dokazovanjem pozitivnih dejstev (sklenitve posojilne pogodbe) naloženo dokazno breme, kot je v podobnih postopkih običajno; zgolj zaradi toženčevega zanikanja to breme ni bilo nesorazmerno težko niti ni bil zaradi tega v vnaprej slabšem izhodišču glede dokazovanja dejstev. Po presoji sodišč druge in prve stopnje dokaznemu bremenu le ni zadostil. Na takšno dokazno oceno in dejanske zaključke pa je Vrhovno sodišče vezano. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tudi z zatrjevanjem ti. protispisnosti tožnik napada le dokazno oceno sodišča prve stopnje, katere pravilnosti je drugostopenjsko sodišče pritrdilo, in s tem torej ugotovljeno dejansko stanje.

8. Tožnik zatrjuje tudi bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana v nasprotju med zapisoma v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se sodišče ne sme spuščati v razmerje med tožencem in A., ker slednji ni stranka postopka, in 12. točko obrazložitve, da je obstajala pravna podlaga za izročitev 140.000,00 EUR, in sicer med tožnikom in A., pri čemer slednja niti ni pojasnjena. Vendarle pa je nasprotje le navidezno. V 7. točki obrazložitve namreč sodišče druge stopnje presoja primarno podlago uveljavljenega tožbenega zahtevka (obstoj in izpolnitev posojilne pogodbe), v 12. točki pa podrejeno (neupravičeno obogatitev). Ker je posojilna pogodba vzajemna dvostranska pogodba, je bilo za presojo njenega obstoja odločilno razmerje (izjava volje) med pogodbenima (obenem pravdnima) strankama in ne razmerja strank do tretjih oseb. Za presojo utemeljenosti zahtevka iz neupravičene obogatitve pa je bila ključna ugotovitev, da tožnik ni izročil denarja brez pravne podlage. Podlago je sodišče videlo v razmerju med tožnikom in A., ker pa ni razsojalo v sporu med njima izostanek natančne pravne opredelitve njunega razmerja za razmerje med pravdnima strankama ni bistveno. Zatrjevano nasprotje in pomanjkljivosti zato niso podani.

9. Tudi z materialnopravno grajo pravilnosti izpodbijane sodbe tožnik sega na področje ugotovljenega dejanskega stanja. Če pogodba ni bila sklenjena, načelo vestnosti in poštenja ne more narekovati drugačne odločitve, kot je zavrnitev zahtevka za izpolnitev (neobstoječe) pogodbe. In če je podlaga za tožnikovo izročitev denarja obstajala v dogovoru med tožnikom in A., denar ni bil izročen brez pravnega temelja.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti njegove revizijske stroške, ki obsegajo nagrado za postopek z revizijo, pavšalni znesek za plačilo telefonskih in telekomunikacijskih storitev in DDV.

1 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).