Jedro

(in za žaljive vrednostne sodbe) je mogoč le umik izjave. Preklic prihaja v poštev le za dokazane neresnične žaljive trditve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: 1. delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnik zahteva, da mora toženka v reviji ... preklicati trditve, objavljene v 11. številki ... z dne 17.3.1998 o tem: - da je tožnik v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27.10.1992 imel sestanek z M. D. in pri tem napeljal M. D., da mu je ta dal 55.000 DEM za stranko ..., in ga ob tej priliki tudi povabil, naj vstopi v ..., kar pa naj bi D. po premisleku čez nekaj dni zavrnil, - da je M. D.ju obljubil, da bo v primeru, če bo ... v vladi, tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestil z L... izdelki in da je nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju K... , pri čemer naj bi pri teh pogovorih sodelovali K... finančniki, ter da mora toženka na svoje stroške objaviti to sodbo v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, revijah Mag in Mladina ter na TV Slovenija in Pop TV; 2. razveljavi v preostalem izpodbijanem delu (t.j. glede odločbe o tistem delu zahtevka, ki se nanaša na preklic trditve, da je tožnik M. D.ju obljubil, da bo v zameno za prispevek 55.000 DEM za ...

uvrstil M. K.-L. med kandidate za poslance v Državni zbor ter na objavo tega dela sodbe v javnih občilih, in glede odločbe o stroških postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženko zavezalo, da mora v reviji ...

preklicati trditve, objavljene v 11. številki ... z dne 17.3.1998, o tem: - da je tožnik v začetku oktobra oz. tri dni pred tem 27.10.1992 imel sestanek z M. D. in pri tem napeljal M. D., da mu je ta dal 55.000 DEM za stranko ..., in ga ob tej priliki tudi povabil, naj vstopi v ..., kar pa naj bi D. po premisleku čez nekaj dni zavrnil, - da je M. D. obljubil, da bo v zameno za ta prispevek uvrstil M. K. L. med kandidate za poslance v Državni zbor, - da bo v primeru, če bo ... v vladi, tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestil z L... izdelki, in da je nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju K... , pri čemer naj bi pri teh pogovorih sodelovali K... finančniki, ter da mora toženka to sodbo na svoje stroške objaviti v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, revijah Mag in Mladina ter na TV Slovenija in na Pop TV.

Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 25,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (kot odškodnino za negmotno škodo zaradi posega v osebnostno pravico), je zavrnilo. Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper dajatveni del sodbe se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje toženka in navaja, da je po določbi 199. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR) mogoče zahtevati preklic zgolj konkretne izjave, ne pa povzetka izjav. Trditev, kot je opredeljena v 1. alinei izreka izpodbijane sodbe, ne pomeni kršitve osebnostne pravice.

Dejstvo, da je tožnik napeljal M. D., da je ta dal 55.000 DEM za ..., še ni napad na čast in dobro ime. Iz tega izhaja zgolj to, da naj bi tožnik pridobil denar za stranko. V tem ni nič prepovedanega. Enako velja glede tistega dela izjave, ki se nanaša na povabilo M. D., naj vstopi v .... Razen tega pa toženka tega, kar se navaja v 1. alinei izreka izpodbijane sodbe, sploh ni zapisala. Zapisala je le, da je zanimiv podatek, da je bil na sestanku M. D. povabljen, naj vstopi v ..., vendar je to povabilo po premisleku čez nekaj dni menda zavrnil. Toženka prav tako ni zapisala, da je tožnik v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27.10.1992 imel sestanek z M. D. in ga pri tem napeljal, da je ta dal 55.000 DEM. V 11. številki ... je zgolj zapis: "Kakorkoli že, dejstvo je, da je L... že tri dni po sestanku, 27.10.1992, nakazal H... dva zneska v skupni vrednosti 3,150.000,00 SIT". Nikjer ni zapisano, da bi na sestanku tožnik napeljal M. D., da mu je ta dal 55.000 DEM. Toženka je le zapisala, da so se člani volilnega štaba odpravili na pogovore v pisarno M. D. Zapisala je tudi, da je pogajanja za ... vodil M. P., L...

interese pa je zastopal takratni direktor M. D. Toženka je sicer res zapisala, da sta M. P. kot predsednik ... in M. D., takratni direktor L..., konec leta 1992 kršila 133. čl. Kazenskega zakonika SRS. Zapisala je tudi, da je M. P. direktorja L... napeljal k zlorabi položaja ali pravic odgovorne osebe. Vendar pa tožnik nikoli ni zahteval, naj se prekličejo te trditve. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj bi morala toženka preklicati, da je M. D. dal 55.000 DEM za ..., ko pa je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe in je tudi sam M. D. na zaslišanju potrdil, da je financiranje potekalo tako, kot je zapisala tožena stranka. Toženka tudi nikoli ni zapisala, da je tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za prispevek 55.000 DEM uvrstil M. K.-L. med kandidate za poslance v Državni zbor. Toženka je namreč na 17. strani v tretjem stolpcu v 3. odstavku zapisala: "V skladu z dogovorom med ... in direktorjem D., naj bi L. prišla na nacionalno listo, s katere bi preprosto in brez vpliva volilcev prišla v parlament. V parlamentu naj bi zastopala L... in D... interese". Toženka govori torej le o dogovoru med ... in direktorjem L... in ne o obljubah tožnika, razen tega pa je pri tem uporabila tudi velelni členek "naj" in pogojnik "bi", kot zahteva sodišče prve stopnje. Tudi pri nadaljnjem zapisu, da naj bi po drugi različici L... zelo motila D..., ter da naj bi se je znebil z nakazili ..., je toženka uporabila enako metodo izražanja. Sicer pa v tem delu teksta sploh ni govor osebno o tožniku, marveč o dogovorih med stranko in direktorjem L.... Kar zadeva trditev, ki je zapisana pod 3. alineo izreka izpodbijane sodbe, pa je treba reči, da je bil verjetno tožnik tisti, ki je obljubljal pomoč slovenskima farmacevtskima podjetjema. Vendar toženka take izjave ni zapisala. Trditev, kot je opredeljena v izreku sodbe, tudi ni logična, oziroma je nerazumljiva. Iz nje ni mogoče razbrati, kdo komu kaj obljublja, niti zakaj naj bi v konkretnem primeru šlo za kršitev osebnostne pravice. Toženkin zapis, da je predsednik ...

D. obljubil, da bo tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestil z L...

izdelki, ne predstavlja kršitve osebnostne pravice. Toženka je namreč pisala o tožnikovih vizijah, ki naj bi jih govoril direktorju L... in tudi predstavnikom K.... Podobne izjave je dajal tožnik tudi v javnosti v volilni kampanji o tržnih deležih slovenskih podjetij, o boljšem gospodarjenju itd. Nepravilna je odločitev, da mora toženka sodbo objaviti kar v osmih časopisih in na dveh televizijah. Sodišče namreč sploh ni izvajalo dokazov, kaj se je o tožniku pisalo v javnih občilih. Mediji so pisali le o nezakonitem financiranju ..., o čemer pa piše tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe.

Komentiranje nezakonitega financiranja ... ne more imeti značaja medijskega linča, ampak je zgolj uresničevanje pravice do izražanja v skladu z 39. čl. Ustave Republike Slovenije. Financiranje politične stranke je takega pomena za javnost, da se o tem vedno in povsod lahko govori in piše. Upoštevati je treba tudi, da je tožnik visok politični funkcionar, ki ima neizmerne možnosti nastopanja v javnih občilih, kjer lahko vedno razloži, kako je bilo s financiranjem ....

Zato je odveč od toženke zahtevati, naj sodbo še objavi v številnih medijih, saj pri tožniku ne gre za osebo, ki bi ji bil onemogočen dostop do medijev. Iz določbe 199. čl. ZOR je razvidno, da ni mogoče kumulirati preklica izjave in objavo sodbe. Pri tem ni nepomembno, da sama obrazložitev izpodbijane sodbe sploh ni v korist tožniku.

Sodišče je zmotno razlagalo določbo 27. čl. Ustave RS, ki govori o domnevi nedolžnosti. To stališče je v nasprotju s sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v zadevi I Cp 951/97 zavzelo stališče, da se lahko toženka sklicuje na to, da obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost škodnega ravnanja, in so določeni v ZOR, ali pa so navedeni v kakšnih drugih predpisih, ko gre za posebej predvidene razloge, ki izključujejo protipravnost. Tu je treba upoštevati določbe Kazenskega zakonika v takšnem primeru, kot je ta. Toženkino ravnanje, ki naj bi predstavljalo napad na čast in dobro ime, je treba opredeliti v teoretično pravnem smislu kot žaljivo obdolžitev in pri tem upoštevati ekskulpacijske razloge po 4. in 6. odst. 171. čl. Kazenskega zakonika Republike Slovenije.

Pomembna je tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-226/95, v kateri je zapisano, da je varstvu svobode izražanja dana večja teža kot varstvu časti in dobrega imena ter da osebi, ki varuje tak interes, ni mogoče naložiti neizključljivega tveganja, povezanega z izjavo neresnične trditve. V tem kontekstu je pomembna tudi judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče ne bi smelo zavrniti domače in tuje sodne prakse, češ, da to ni formalni pravni vir. Tako stališče kaže na pomanjkanje argumentov.

Pri oceni izpovedbe priče D. D. je sodišče prve stopnje zapisalo, da naj bi bila ta priča neverodostojna, ker da naj bi zoper njega teklo več kazenskih postopkov zaradi premoženjskih deliktov. Vendar ta priča nikoli ni bila pravnomočno obsojena, po drugi strani pa je sodišče spregledalo, da je D. D. v bistvu izpovedal enako kot M. D., ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot odkritosrčnega. Sicer pa so trditve D. D. dokazane tudi z listinsko dokumentacijo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je D. D. neverodostojen, zato ne more držati. Povsem nevzdržno je stališče, da je tudi toženka dvomila v resnicoljubnost omenjene priče, ker je predlagala, naj priča priseže. Toženka je namreč predlagala, naj priča priseže, izključno zato, da bi še dodatno pokazala, da je verodostojna. Pri oceni izpovedbe te priče je sodišče posvetilo preveliko pozornost posameznostim, ki sploh niso pomembne za postopek (npr. o ogledu lekarne). Napačen je tudi zaključek, da če bi bila izvolitev M. K.-L. že gotovo dejstvo, kot je to trdil D. D., L... financiranje ne bi bilo potrebno. Toženka namreč nikoli ni trdila, da je bilo financiranje ... s strani L... zaradi tega, da bi M. K.-L. prišla v parlament, oziroma da naj bi bil to pogoj. Sicer pa bi moralo sodišče glede tega zaslišati pričo B. G., ki je v svoji izjavi z dne 16.7.1999 zapisala, da je čez noč M. K.-L. kandidirala in bila tudi uvrščena visoko na nacionalno listo v septembru 1992. Ta priča bi posredno potrdila izpovedbo D. D. o dogovarjanjih s K.... D. je izpovedal, da je slišal pogovor med tožnikom in predstavnikom K... o možnem financiranju in o tem, da se je kasneje javil v K..., vendar denarja ni dobil. Tudi M. K.-L. je na zaslišanju povedala, da se je s F. F. in članom uprave K... g. P. sestala na Brdu ter prosila, če lahko pomaga stranki, ker je ... padla v velike dolgove. Izpovedbo priče D. D. je potrdila tudi A. V., ki je tožnika pripeljala na L.... Zmotna je dokazna ocena izpovedbe te priče, češ da ničesar ne ve o podrobnostih ter da je skušala pričati v korist D. D., ker je njegova žena. O podrobnostih ni namreč priče nihče spraševal, dejstvo pa, da izostanka ni opravičila z zdravniškim spričevalom, za dokazno oceno ni pomembno. Sodišče bi moralo zaslišati vsaj še B. G., ki je v svoji izjavi zapisala, da ji je M. K.-L. povedala, da je tožnik na L... pri D. in da jo je kasneje, ko se je postopek začel, klicala, in ji dejala, naj o tem ne govori.

Po drugi strani pa je sodišče nekritično sprejelo izpovedbe določenih prič, zlasti L. B., glede katere je spregledalo, da se ta priča ni spomnila, da je prišel takrat na L... tudi J. J. kot predsednik ...

(ki je bil bolj znan politik od tožnika). Sodišče je tudi spregledalo tožnikovo izjavo na obravnavi dne 15.10.1998, da dopušča možnost, da se je z M. D. že prej kdaj srečal na kakšnem sprejemu.

Tožnik je tudi izpovedal, da je A. V. skrbela za njegove obleke. To se ujema z njeno izpovedbo, da sta s tožnikom, predno ga je odpeljala na L..., gledala obleke v trgovini Ona - On. Nepravilna je navedba sodišča, da je priča M. G. zanikala, da bi naročila A. V., naj tožnika pelje na sestanek. Omenjena priča je povedala, da o tem nič ne ve, oziroma da se tega ne spominja. Omenila je, da je pisala listke za A. V., ne spominja pa se, da je napisala tudi to, da naj pelje tožnika na L.... Toženkini novinarji so upravičeno verjeli izjavam D. D., saj so imeli za to tudi listinske dokaze (nakazilo 55.000 DEM). Ni nepomembno, da je tožnik izpovedal, da je imel z D. D. korekten poslovni odnos, kar pomeni, da je tudi tožnik verjel v njegovo verodostojnost. Opozoriti velja tudi na izpovedbo T. T., da dopušča možnost, da je tožnik napeljal M. D. k spornemu nakazilu, pa tudi, da se je v volilnem štabu govorilo o L... denarju.

Novinar Š. je tudi iz svojih izkušenj vedel, da se tožnik ukvarja s financami in financiranjem in je zato toliko manj dvomil v to, da se je dogovoril s podjetjem L...

za nezakonito financiranje ....

Zelo pomembna je izpovedba priče F. F.. Potrdil je, da je v primeru L... šlo za prvo nakazilo za volilno kampanjo po njegovem sporu s tožnikom. Povedal je tudi, da se s takim načinom ni strinjal, da pa je tožnik vztrajal, da gre denar direktno na račun H.... Zato je F. F. prepričan, da je tožnik odredil, kam in kako naj se L...

denar nakaže, ter da je vztrajal, naj gredo sredstva mimo žiro računa stranke. Povedal je tudi, da je bil glavni lobist pri pridobivanju denarja tožnik, kar pomeni, da je bila njegova vloga pri nezakonitem financiranju aktivna. Zato ne more držati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik le vedel, da sta bili sporni nakazili nezakoniti. Težko je prezreti tudi dejstvo, da je na podlagi toženkinega pisanja prišlo do uvedbe kazenskega postopka na podlagi zahteve Okrožnega državnega tožilca v Ljubljani. Tožilec sicer ni zahteval preiskave zoper tožnika, ampak samo zoper M. D., vendar pa je to v obrazložitvi zahteve posebej pojasnjeno. Tožilstvo namreč ugotavlja, da je bilo financiranje nezakonito in da M. D. sam, brez navodil nekoga iz ..., kam naj denar nakaže, ni mogel vedeti, da mora denar za volilno kampanjo nakazati na žiro račun podjetja H....

Tožilstvo je torej ugotovilo, da je M. D. nagovoril funkcionar ....

Ugotovilo je tudi, da ne more z gotovostjo trditi, da je bil to M. P.. Tožilec mora imeti seveda bistveno več dokazov kot novinar, ker je organ pregona in so mu tudi dane velike možnosti, da dejansko stanje natančno ugotovi. Novinarjem ni mogoče predpisati takega načina delovanja, oziroma od njih zahtevati, da bi zadevo preiskali tako, kot tožilec.

Zato toženkinim novinarjem ni mogoče očitati, da niso ravnali dovolj skrbno pri odkrivanju nezakonitosti financiranja .... Nobenih pravil ni, koliko virov mora novinar imeti, da lahko objavi članek. Glede na okoliščine, v katerih raziskuje kakšen finančni škandal, se mora prepričati po svojih možnostih, da to, kar piše, drži. Pri tem je pomemben velik interes javnosti, da je seznanjena s takšnimi nezakonitostmi. Toženka je postavila tožniku in M. D. tri zelo konkretna vprašanja. Nihče od njiju ni na ta vprašanja odgovoril. M. D. je izjavil, da ni imel namena odgovarjati na provokacije, tožnik pa, da vsakemu provokatorju v petek popoldne že ne bo odgovarjal. Po 24. čl. Zakona o javnih glasilih (Ur.l. RS št. 18/94, v nadaljevanju ZJG) funkcionar mora odgovoriti na vprašanja novinarjev, ki se tičejo njegove funkcije in dela. Tožnikov molk in molk M. D. je toženko in njene novinarje le še utrdil v prepričanju, da je to, kar so zapisali, resnično. Če bi kdo od njiju na vprašanja odgovoril, bi toženka to v svojem tekstu brez dvoma upoštevala. Kot dokaz za to je že sam zapis v 11. številki ... v 2. odstavku tretjega stolpca na 18. strani, ko je zapisano: "M. P. in M. D. do zaključka redakcije zgodbe nista komentirala". To pomeni, da je toženka resnično čakala na odgovore. Napis na naslovnici, da je najbolj poštena stranka nabirala denar na nezakonit način, pa je v celoti resničen. Sodišče prve stopnje pravi, da je tožnik za to vedel in to kljub svoji funkciji toleriral. Tudi toleriranje lahko pomeni storitev kaznivega dejanja.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer opozarja, da poskuša toženka z uporabo besednih iger dokazati nekaj, kar ne drži. Opozarja na neresničnost in žaljivost trditev, katerih preklic zahteva ter meni, da je dovolj natančno povzel toženkine neresnične trditve, tako, da je njihov pomen ohranjen ter da ni potrebno dobesedno citiranje. Gre namreč za trditve, ki so vključene v vsebino celotnega članka. Njegova sporočilnost je podkrepljena tudi s fotografijo, skico in kopijami virmanov. Tožnik izraža strinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter opozarja na članek iz J... z dne 16.6.1998, v katerem je zanimiva trditev, da se je D. D. prodal policiji v zameno za zgodbo o financiranju .... V tej zvezi tožnik tudi opozarja, da je bilo med pravdo ugotovljeno, da se je D. D. sestajal z D. K., pomočnikom kriminalistične službe pri Ministrstvu za notranje zadeve. Meni, da judiktatura, na katero se sklicuje pritožnica, v tej zadevi ni uporabna. Opozarja, da toženka ni ravnala v skladu s profesionalno novinarsko skrbnostjo.

Pritožba je utemeljena.

I. Glede tistih pritožbenih razlogov, ki po mnenju pritožbenega sodišča niso utemeljeni: 1.) O splošnih pravnih izhodiščih (oziroma zakaj tu ne prihaja v poštev načelo sorazmernosti): Pravna svoboda izražanja, ki jo določajo mednarodni pravni viri (19. čl. Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 2. odst. 19. čl. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 10. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - v nadaljevanju EKČP) in Ustava Republike Slovenije (39. čl.), imenovana tudi novinarska svoboda, svoboda informiranja, svoboda komuniciranja, svoboda sprejemanja in sporočanja informacij, se je razvila na eni strani iz svobode tiska, na drugi strani pa iz svobode misli. Njena funkcija je varovati tako svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), kakor tudi svobodo njih sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik).

Novinarska svoboda torej ni sama sebi namen. Novinarjem je dana predvsem zato, da bi na eni strani informirali javnost o pomembnih socialnih in političnih dogodkih ter stanjih, na drugi strani pa kontrolirali oblast. In ker imajo kot nosilci javne besede neizmerno moč, saj imata njihovo pero in kamera skoraj neoviran dostop do vsakega člana družbe (Edvard Kovač je zapisal, da človeka lahko uničijo meč, pero ali kamera, lahko pa ga tudi zaščitijo (prim. M. Poler, Novinarska etika, Ljubljana 1997, stran 7), je neločljiv del njihove svobode njihova odgovornost. Da je odgovornost tudi tu dvojček svobode, izhaja tako iz 2. odst. 10. čl. EKČP, ki posebej poudarja, da izvrševanje pravice do svobodnega izražanja in do informiranja vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti, kot iz 7. čl. ZJG, kjer so posebej izpostavljena načela, na katerih temelji dejavnost javnih glasil. Pri tem je skupaj s svobodo obveščanja poudarjena nedotakljivost človekove osebnosti in dostojanstva, pa tudi spoštovanje kodeksov novinarske etike. Tudi podpisniki Munchenske deklaracije se strinjajo, da ima odgovornost novinarjev do javnosti "prednost pred vsako drugo odgovornostjo, še posebej pa to zadeva njihove delodajalce in oblasti". Končno so tu še pravila novinarske etike, zajeta v Kodeksu novinarjev Republike Slovenije iz leta 1991, kot mehanizem tistega novinarskega samouravnavanja, ki vsaj v svojem pretežnem delu sodi v odgovornostno (ali dolžnostno) sfero novinarske svobode. Ta v 1. členu zapoveduje, da je novinarjeva temeljna obveznost resnično in neponarejeno obveščanje javnosti. S tem postulatom je povezana ne le dolžnost skrbno preveriti informacije ter nepotrjene vesti, govorice in ugibanja v tem smislu označiti (2. čl.), marveč tudi prepoved neutemeljenih obtožb, napadov, laži, razžalitev in klevet (9. čl.) in seveda novinarjeva dolžnost, da informacijo ali trditev, za katero se izkaže, da je napačna, nemudoma in samoiniciativno ter v primerni obliki popravi (4. čl.). Da novinarska svoboda ni svoboda od resnice, ampak svoboda za resnico, izhaja tudi iz filozofskih opredelitev pomena svobode javne besede. Najstarejši teoretični temelj svobode izražanja t.i. Millov argument utemeljuje to pravno svobodo na zahtevi po iskanju in ugotavljanju resnice; v koliziji resnice in neresnice/laži je treba varovati resnico (prim. A. Šelih: Svoboda izražanja in kazenskopravno varstvo časti in ugleda, v knjigi Temeljne pravice, Ljubljana, 1997, stran 258 in 260). Novinarstvo je torej dejavnost, ki je to, kar je, zaradi javnosti. Novinar zbira, izbira, oblikuje in posreduje informacije in mnenja drugih za druge. Namenja jih javnosti. Javnosti zaradi nje same in ne predvsem zaradi drugih interesov (političnih, ekonomskih) (M. Košir: Novinarji med javnostjo in dobičkom, Podjetje in delo, št. 6/97, stran 1152).

Pravilnost teze, da se novinarska svoboda in osebnostna pravica do osebnega dostojanstva lahko tudi izključujeta, je zato zelo relativna. Za žaljivo obdolžitev, za katero gre (oz. naj bi šlo) v tej zadevi, je namreč značilno dvoje: 1. da so zapisane trditve o prizadetem take, da lahko škodujejo njegovi časti in dobremu imenu (pravzaprav le dobremu imenu, t.j. ugledu, tedaj vrednosti, ki jo ima prizadeti v družbi, saj če gre za trditev o dejstvih, za katero, če kdo, potem prizadeti ve, da ni resnična, ne more prizadeti njegove časti, ki je za razliko od ugleda osebni, takorekoč intimni občutek lastne vrednosti) in 2. da so te trditve bodisi neresnične, ali pa vsaj nedokazane (pravna usodnost razlike med tema spoznavnima situacijama bo pojasnjena kasneje). Novinar, ki je o nekom objavil žaljivo neresnično trditev, se je pregrešil tako zoper tistega posameznika, na katerega se taka trditev nanaša (ker je kršil njegovo pravico do osebnega dostojanstva), kot zoper javnost, ki ji je bila ta trditev namenjena (ker je kršil pravico do informiranosti). Tako se pokaže, da pri žaljivi obdolžitvi civilnopravno varstvo pravice do osebnega dostojanstva (bodisi s kvazinegatorno, bodisi z odškodninsko tožbo po 199. čl. ZOR) sploh ne kolidira z novinarsko svobodo (če jo seveda razumemo tako, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku, torej ne kot svobodo od resnice, marveč kot svobodo za resnico). Novinarju namreč že poklicna etika nalaga, da mora informacijo ali trditev, za katero se izkaže, da je napačna, nemudoma in samoiniciativno ter v primerni obliki popraviti. Novinarsko svobodo, katere temeljni imperativ je resnicoljubnost, tako civilnopravne sankcije kršitve pravice do osebnega dostojanstva z žaljivo obdolžitvijo kvečjemu dopolnjujejo. Določbe o preklicu neresnične žaljive trditve oziroma o umiku nedokazane žaljive trditve so zato nujen sestavni del svobode javnih občil in pravice do obveščenosti. Kajti novinarska svoboda ni dana zato, da bi novinarji ljudi (javnost) dezinformirali, zavajali in z njimi manipulirali (zaradi doseganja ideoloških, političnih, ekonomskih, ali pa čisto banalnih lukrativnih ciljev), marveč zato, da bi jih informirali, torej oskrbovali z informacijami, ki jih ti potrebujejo, da bi bili demokratični državljani. Zato nihče, tudi če gre za osebo, ki je zanimiva za javnost, ali za politika, ni dolžan trpeti neresničnih ali nedokazanih žaljivih trditev o sebi, ter je upravičen zahtevati njihov preklic oziroma umik.

Ker torej posredovanje lažnih informacij ni zajeto v novinarski svobodi (prim. J. Šinkovec: Odgovornost pri svobodi izražanja mnenj, zlasti medijev, Pravnik št. 6-8/95, stran 302), so neutemeljena pritožničina pravna naziranja, da predstavlja stališče sodišča prve stopnje, ki ga je zavzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, protiustaven poseg v svobodo izražanja. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na to, da pomanjkanje pravnomočne kazenske sodbe ne more biti podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je prišlo namreč do zaključka, da je toženka neupravičeno posegla v tožnikovo osebno dostojanstvo in domnevo nedolžnosti ne le zaradi tega, ker nima pravnomočne kazenske sodbe, marveč zato, ker pri zapisu žaljive obdolžitve ni ravnala v skladu s pravili profesionalne novinarske skrbnosti. Tudi s sklicevanjem na judikaturo (mednarodno, domačo in tujo) toženka ne zadeva bistva. Kajti v tej zadevi ne gre za poseg v tožnikovo zasebnost, marveč (naj bi šlo) za poseg v njegovo osebno dostojanstvo in domnevo nedolžnosti, pri čemer tožnik ne zahteva kazenskopravnega varstva, pač pa varstvo s sredstvi civilnega prava. Tudi ni nepomembno, da gre v tem primeru za pisanje žaljivih trditev o dejstvih (dogodkih) in ne za pisanje mnenj (dejstva je mogoče dokazati, mnenj seveda ne), zaradi česar tudi ni podana analogija s primeroma Evropskega sodišča za človekove pravice Lingens v. Austria in Oberschlick v. Austria. Od judikature, na katero se sklicuje toženka, je zato uporabnejša odločba Ustavnega sodišča Avstrije G 249/94 z dne 28.9.1995 (čeprav velja tudi tu pritrditi sodišču prve stopnje, da sodna praksa ni formalni pravni vir (za razliko od pravnih predpisov lahko prepriča le z močjo argumenta in ne z argumentom moči), ki obravnava ustavnost določbe 7/b čl. Zakona o javnih glasilih, po kateri je javno občilo odškodninsko odgovorno, če določeno osebo obravnava kot krivo ali kot storilca kaznivega dejanja, ne da bi bila ta oseba pravnomočno obsojena, ter kolizijo med domnevo nedolžnosti (2. odst. 6. čl. EKČP) in pravico do svobodnega izražanja in do informiranja (10. čl. EKČP).

Opozoriti velja na bistvene poudarke iz te odločbe: Izhajajoč iz 2. odst. 6. čl. EKČP (domneva nedolžnosti) izhaja dolžnost države, da s pozitivnimi ukrepi prepreči kršitev te norme. Novinarska poročila morajo ustrezati fazi v kazenskem postopku. Isto velja za primere, ko sploh še ni bil uveden kazenski postopek, ko je torej zadeva še v fazi prijave policijskih organov, ali pa gre za primer "raziskovalnega novinarstva". Tako je avstrijski zakonodajalec s 7/b čl. izpodbijanega zakona izpolnil svojo obveznost do EKČP, preprečil je kršitev konvencijske in ustavne norme o domnevi nedolžnosti.

Onemogočil je "medijsko sojenje", zagotovil je pomemben, na ustavi temelječ interes prizadetih oseb. Na ta način se tudi zagotavlja nepristranskost sodišč. "Pravičen postopek" po EKČP je ogrožen zlasti s kampanjskim in senzacionalističnim pisanjem o tem, da je nekdo ravnal protipravno, gre za "predsodbo". Avstrijsko Ustavno sodišče torej ni pritrdilo mnenju, da se s tako zakonsko ureditvijo preprečuje ustavno in konvencijsko zagotovljeno seznanjanje javnosti.

Seznanjanje javnosti ostaja, vendar v mejah dane faze postopkov (sum, utemeljen sum, pravnomočna sodba). Gre za vezanost medijev, da poročajo v skladu z načelom resničnosti. V omenjeni odločbi je še rečeno, da tu niti ne more iti za ustavna vprašanja sorazmernosti izpodbijane zakonske določbe, ne gre za tehtanje dveh pravic.

Obratno, gre za nujno varstvo ustavne pravice in ne more biti govora o upravičenem javnem interesu na tem, da se nekdo razglasi za krivega mimo pristojnega sodišča (več o tem glej J. Šinkovec, Pravna praksa št. 344, stran 35).

Toženka v pritožbi meni, da je povsem odveč od nje zahtevati, naj sodbo objavi na svoje stroške v številnih medijih, ker da pri tožniku ne gre za osebo, ki bi ji bil onemogočen dostop do medijev, da bi lahko povedala svojo resnico. To stališče je zgrešeno. Trditev ali izjavo lahko namreč umakne ali prekliče le tisti, ki jo je dal. Tuje trditve ali izjave ni mogoče preklicati. Na njo je mogoče le odgovoriti. Zato tudi Kodeks novinarjev Republike Slovenije pojasnjuje, da je popravek obveznost uredništva, ki je ni mogoče obiti z morebitno objavo bralčevega pisma (Smernica 4.1.).

2.) O dokazni oceni: Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala resničnosti žaljivih trditev o tožniku, ki jih je zapisala v članku "Nepoštene ljudske igre", objavljenem v 11. številki ... z dne 17.3.1998 (v nadaljevanju: članek). Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni jasno in nedvoumno izrazilo o tem, ali so te trditve neresnične ali pa le nedokazane (pravni pomen tega razlikovanja bo pojasnjen kasneje), pritožbeno sodišče zaenkrat na tem mestu lahko ocenjuje le dokazno oceno zaključka, da resničnost žaljivih trditev ni dokazana. Dokazanost njihove neresničnosti namreč predpostavlja in zato tudi vključuje nedokazanost njihove resničnosti.

Toženka graja dokazno oceno izpovedbe priče D. D. najprej zato, ker da jo je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi s tem, da naj bi zoper to pričo teklo več kazenskih postopkov zaradi premoženjskih deliktov, kar da vzbuja dodaten dvom v verodostojnost njene izpovedbe. Očitek, da je sodišče prve stopnje tu kršilo domnevo nedolžnosti, ne drži, saj je ugotovilo le tek kazenskih postopkov (ne pa tudi to, da naj bi D. D. storil premoženjske delikte). Razen tega je sodišče prve stopnje to uporabilo bolj kot nameček in nikakor ne kot samostojen argument dokazne ocene. Dokazna ocena izpovedbe te priče bi bila enako trdna tudi brez te ugotovitve. Temelji namreč na več neskladjih in nedoslednostih v izpovedbi, ki jih je sodišče prve stopnje logično prepričljivo in življenjsko povsem sprejemljivo ocenilo.

Pritožbenemu sodišču tu ne ostane drugo, kot da se sklicuje na izčrpne razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj priči D. D. ni mogoče verjeti. Pri tem pa velja poudariti, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi izpovedbi te priče pripisalo kaj drugega, kot to, kar je navedeno v zapisniku o njenem zaslišanju. V zvezi s pritožbeno kritiko velja tudi pojasniti, da predmet dokazovanja niso bile trditve o nezakonitem financiranju ... , marveč o tožnikovem napeljevanju k takemu financiranju. In na tej (odločilni) točki, se razhajata izpovedbi prič D. D. in M. D..

Zgrešeno je tudi pritožbeno pojmovanje prisege in njenih učinkov na dokazno oceno. Smisel prisege je bil namreč v preprečevanju lažnih izpovedb. Zakonodajalec je tu računal z objektivnimi in subjektivnimi motivi, ki bi pričo odvračali od laži, predvsem pa njeno spoštovanje in strah pred moralnimi, pa tudi religioznimi sankcijami za primer lažne izpovedbe. V sodobni sekularni družbi, ki je ne vežejo več predsodki in religiozne norme, je prisega izgubila vsak svoj smisel in pomen, posebej še, ker ji zakon ni dajal kvalificirane dokazne vrednosti. Zato ne preseneča, da veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) tega instituta ne pozna več. Dejstvo, da je D. D. prisegel, tako njegovi izpovedbi ne daje prav nič večje dokazne vrednosti, zlasti še, ker je prisego predlagala toženka, za katero je bil D. D. glavni vir pri pisanju članka, in ki mu je zato očitno verjela. Tako ima prav sodišče prve stopnje, ko pravi, da bi bilo logično, če bi prisego predlagal tožnik (ker ga ta priča najbolj bremeni), ne pa toženka, ki se je na D. D. pač morala zanesti - drugače spornih trditev o tožniku sploh ne bi zapisala.

Povsem sprejemljiva je tudi ocena izpovedbe priče A. V. Ne le, da se priča ni spominjala niti približne ure ali dneva, ko naj bi tožnika peljala v L... (torej odločilnih podrobnosti). Pomisleke v njeno verodostojnost vzbuja tudi pojasnilo, zakaj se ni odzvala prvemu vabilu na zaslišanje (ne pa toliko samo dejstvo, da se ni odzvala sodnemu vabilu; čeprav tudi ni izključeno, da si je s tem morda utegnila pridobiti dejansko možnost seznaniti se z izpovedbo D. D. še pred svojim zaslišanjem) ter vsekakor tudi to, da naj bi ji takratna tajnica podjetja M... M. G. naročila, naj tožnika pelje na sestanek v L... h generalnemu direktorju, medtem ko M. G., zaslišana kot priča, o tem ni vedela ničesar.

Pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopnega sodišča, da zaslišanje B. G. ni bilo potrebno. Od vira informacije je namreč preveč oddaljena (potrdila naj bi, da naj bi ji M. K.-L. povedala, da naj bi bil tožnik na L..., ter da naj o tem ne govori, pri čemer pa pritožnica ne zatrjuje niti tega, da bi bila M. K.-L. navzoča na sestanku med tožnikom in M. D., čeprav naj bi se na tem sestanku zgodilo vse, kar je po njenem pomembnega), da bi bilo mogoče na tistem, kar bi potrdila, graditi zanesljiv zaključek o resničnosti toženkinih trditev o tožniku. Za nameček pa pritožnica niti ne zatrjuje, da bi ta priča potrdila bistvo toženkine informacije o tožniku, t.j., da je M. D. napeljal h kaznivemu dejanju (kar je tudi logično, saj toženka ne zatrjuje, da naj bi bila na sestanku med tožnikom in M. D. jeseni leta 1992 navzoča tudi M. K.-L.).

Pritožba napačno pojmuje vlogo priče L. B.. Ni namreč nastopala v vlogi glavnega dokaza (t.j. dokaza, ki bi potrdil resničnost toženkinih trditev, da je tožnik storil kaznivo dejanje), marveč nasprotnega dokaza (z njim je želel tožnik že vnaprej omajati morebiten toženkin uspeh dokazovanja glede resničnosti njenih trditev o tem, da je storil kaznivo dejanje, in za kar nosi ona dokazno breme). Tako tudi če je vse res, kar o tej priči trdi pritožnica (t.j., da se ni spomnila J. J., ki da je takrat tudi prišel na L...

in ki je bil bolj znan politik kot tožnik, da se takrat ni samo ona oglašala na telefonske klice ter da ni bila edina tajnica), to ne bi pripeljalo do zaključka, da je potem dokazana resničnost njenih trditev o tožniku.

Pritožnica opozarja na izpovedbo priče T. T., ki da dopušča možnost, da je tožnik napeljal M. D. k spornemu nakazilu, in ki je potrdila, da se je v volilnem štabu govorilo o L...-em nakazilu. Vendar pri tem spregleda, da je priča izpovedala tudi, da so denarne prispevke za predvolilno kampanjo zbirali vsi člani volilnega štaba in ne le tožnik, ter da o tem, da naj bi se tožnik na enem od sestankov pohvalil, da je dobil sredstva v L..., ni vedela ničesar. Njena izpovedba zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dokazuje resničnosti toženkinih trditev o tožniku. Podobno velja za F. F., ki je sicer izpovedal tudi to, na kar opozarja pritožba. Vendar dejstvo, da naj bi tožnik vztrajal, da gre denar direktno na račun H..., še ne pomeni, da je napeljal M. D. k zlorabi položaja (kar je predmet toženkine "obsodbe"), zlasti, ker je ta priča, ki je sicer izpovedala, da je bil glavni lobist pri pridobivanju denarja pri L...

tožnik (čeprav bi glede na povezavo M. K.-L. s tem podjetjem to utegnilo biti dvomljivo (tudi pritožnica, ko se sklicuje na tožilkino zahtevo za preiskavo zoper M. D., v tej zvezi opozarja, da je M. K.-L. v tistem času zasedala pomembno funkcijo pri L... in da bi zato lahko tudi ona nagovorila M. D.), povedala tudi (in to je tu pomembno), da ne ve, kdo vse se je konkretno dogovoril za denar. Tudi dejstvo, da je državna tožilka v zahtevi za preiskavo zapisala, da je M. D. nagovoril funkcionar ..., ni dokaz za resničnost toženkine trditve, da je bil to prav tožnik.

3.) O možnih normativnih konkretizacijah: Pritožnica si ne more pomagati z mnenjem (ki ga poudarja v pritožbi), da mora imeti tožilec bistveno več dokazov kot novinar, ker je organ pregona in so mu tudi dane velike možnosti, da dejansko stanje natančno ugotovi. Kaže namreč prej na to, da se mora novinar (ki se zaveda, da ima na voljo manj možnosti za preiskavo finančnih nepravilnosti, kot jih imajo državni organi) potem toliko bolj izogibati medijskemu sojenju (če celo državna tožilka, ki ima na voljo več možnosti priskrbeti si dokaze, meni, da ni podlage za utemeljen sum) in se izražati s primerno zadržanostjo. Da slovenski jezik pozna posebno slovnično obliko, ki je primerna za sporočanje o nedokazanih kaznivih dejanjih (poročevalski stilem, ki se izraža s formulo "naj bi + del.-l" - prim. T. Korošec: O poročevalskem stilemu za nedokazano kaznivo dejanje, Ljubljana, 1982, stran 151 - 158, cit. po M. Poler prav tam, stran 206), je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Postulirano izražanje domneve, negotovosti, možnosti, nedokazanosti ipd., kar v takih primerih sugerira novinarska stroka, tudi v ničemer ne duši novinarske svobode, marveč jo kvečjemu ostri in krepi, pač v skladu s cilji, zaradi katerih je dana. Na tak način izraženo novinarsko sporočilo je namreč bližje resnici, kot če bi bilo posredovano v povednem naklonu. Toženka pa ne le, da ni dosledno uporabljala adjektiva, konjunktiva ali indikativa (s čemer bi bralcu povsem jasno povedala, da gre le za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje; čeprav v pritožbi sama poudarja, da se niti državni tožilki, ki ima na voljo bistveno večje možnosti za preiskavo finančnega škandala, ni zdelo, da je glede tožnika podan utemeljen sum, da je napeljeval k storitvi kaznivega dejanja), marveč je prepričevalno moč članka podkrepila še s fotografijo (ki vzbuja vtis, kot da je bila posneta prav na sestanku, ki ga obravnava članek, in ki daje celotni povedi vtis dokumentarnosti), shemo in drugimi grafičnimi efekti (vključno z napisom na zgornji strani naslovnice, ki omenja korupcijo). Ker je novinarski članek enopomenska jezikovna in grafična celota (prim. definicijo novinarskega besedila v poglavju Novinarsko besedilo v M. Košir: Nastavki za teorijo novinarskih vrst, Ljubljana, 1988, stran 19), njegovo temeljno sporočilo ne izražajo samo besede, marveč celotna podoba članka, ki komunicira z javnostjo.

Pritožnica ima sicer relativno prav, ko meni, da ni pravil, ki bi določala, koliko virov mora novinar imeti, da lahko objavi članek.

Res je tudi, da se mora novinar glede na okoliščine, v katerih raziskuje kakšen finančni škandal, prepričati po svojih možnostih, da to, kar piše, drži. Vendar velja pravilo, da se novinar nikoli ne bo zanašal le na en vir (da je šlo v konkretnem primeru zgolj za en vir informacije, je pojasnilo že sodišče prve stopnje; dodati velja kvečjemu to, da anonimni viri niso relevantni, saj bi univerzalizacija drugačnega stališča pripeljala do tega, da bi se novinarji lahko vselej sklicevali zgolj na anonimne vire, kar bi praktično pomenilo denegacijo dolžnosti preverjanja informacij), zlasti, če gre za hude očitke z daljnosežnimi posledicami, kot je bilo to v konkretnem primeru (skrbnost pri preverjanju informacije raste premo sorazmerno s težo očitka) in to za nameček še v resnem, domala intelektualnem časopisu (... ne skriva ambicij biti tak časopis), ki pripada odgovornemu novinarstvu, kot pravimo javnosti zavezanemu množičnemu obveščanju (za razliko od bulvarskega, rumenega ali zabavnega tiska). Če je širilo neresnične podatke občilo iz vrste odgovornega novinarstva, so bile posledice drugačne, kot če je to počel bulvarski tisk: bralci so informacijam resnih novinarjev zaupali, medtem ko zgodbic izpod peresa drugovrstnih novinarjev niso jemali tako zares (M. Košir: Novinarji med javnostjo in dobičkom, Podjetje in delo, št. 6/97, stran 1153). Za javno občilo iz vrste odgovornega novinarstva veljajo zato toliko strožja merila profesionalne skrbnosti, zlasti ko gre za preverjanje informacij.

Jalovo je tudi pritožničino sklicevanje na tri vprašanja, ki jih je po faksu poslala tožniku in M. D. (ko je bil članek že napisan, in ko ga toženka niti ni bila pripravljena umakniti (le njegovo vsebino bi morebiti prilagodila oz. dopolnila z odgovori, če bi jih dobila). Kot je v tej zvezi pravilno navedlo sodišče prve stopnje, so bila namreč vprašanja presplošna. Kajti za tožnika najbolj spornega očitka o napeljevanju h kaznivemu dejanju sploh ne omenjajo. Njegovega molka na ta vprašanja (ki bi bil sicer lahko v nasprotju s 24. čl. ZJG) zato toženka ne bi smela vzeti kot njegovo priznanje tistega, kar je o njem zapisala v članku. Da je tudi v tem pogledu ravnala v nasprotju z novinarsko etiko, izhaja že iz tega, kar sama navaja v pritožbi, namreč to, da je na 18. strani v 2. odstavku 3. stolpca zapisala: "M. P. in M. D. do zaključka redakcije zgodbe nista komentirala". Tak zapis je zavajajoč (in zato v nasprotju s temeljnim novinarjevim etičnim imperativom: "Resnično in neponarejeno obveščanje javnostiđ" - 1. čl. Kodeksa novinarjev Republike Slovenije), saj izhaja iz neresnične predpostavke, da je toženka oba, ki ju članek kompromitira, predhodno seznanila z zgodbo, torej s tistim, kar je v njem zapisano, očitno s ciljem bralca še dodatno prepričati v resničnost svojega sporočila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka kršila tožnikovi osebnostni pravici do osebnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do časti in ugleda (34. čl. Ustave Republike Slovenije) ter do domneve nedolžnosti (27. čl. Ustave Republike Slovenije). Ker pa so osebnostne pravice absolutne, ki učinkujejo "erga omnes" ter nalagajo vsem, da se vzdržijo nedopustnih posegov vanje, morajo biti varovane tudi v primeru nezakrivljenih kršitev. Ustava Republike Slovenije namreč v 4. odst. 15. čl. zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kadar se te pravice in svoboščine pojavljajo v razmerjih med formalno prirejenimi subjekti, ko gre za varstvo posameznika pred posegom drugega posameznika v njegovo osebnostno sfero, kadar torej te pravice uživajo civilnopravno varstvo, govorimo o njih kot o osebnostnih pravicah) ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. Za varstvo osebnostnih pravic je torej bolj kot odškodninska (v konkretnem primeru je bila to tožba iz 199. čl. ZOR) značilna kvazinegatorna tožba. Z njo lahko prizadeti, podobno kot pri negatorni tožbi, zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved nadaljnjih posegov v osebnostno pravico. Tako tožbo, ki ni odvisna od splošnih predpostavk civilnega delikta, ureja 1. odst. 157. čl. ZOR. Vendar je s to določbo urejena le situacija, ko je do kršitve osebnostne pravice že prišlo, in takšno stanje še traja. Gre torej za opustitveno tožbo (prim. A. Finžgar: Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985, stran 47 in tam navedeno nekdaj domačo literaturo ter A. Polajnar-Pavčnik: Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v knjigi Temeljne pravice, Ljubljana, 1997, stran 168), ki pa predstavlja le delno varstvo osebnostnih pravic. Za njihovo popolno varstvo sta potrebni še prepovedna in odstranitvena tožba (prim. A. Finžgar, prav tam in A. Polajnar-Pavčnik, prav tam). Cilj prve je varovati osebnostne pravice pred pretečimi kršitvami in nevarnostjo, da se bodo kršitve ponovile, druga pa je usmerjena na odstranitev stanja, ki je nastalo s kršitvijo. Zato v literaturi (glej A. Finžgar, prav tam, stran 48 in A. Polajnar-Pavčnik, prav tam) in judikaturi (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 460/97 - informacijska baza S0VS) sugerirajo ekstenzivno razlago s pomočjo analogije s 156. čl. ZOR (zahteva, da se odstrani škodna nevarnost), za odstranitveno tožbo pa neposredno uporabo ustavnih določb.Ustava Republike Slovenije namreč v 1. odst. 15. čl. zagotavlja uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno na podlagi ustave, v 4. odst. istega člena pa, kot že rečeno, njihovo sodno varstvo ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (torej odstranitveno tožbo).

To pomeni, da bi bil zahtevek za umik oziroma za preklic žaljivih trditev utemeljen tudi ne glede na to, ali je toženka (oz. njuna novinarja) ravnala v skladu s standardi profesionalne novinarske skrbnosti (prim. A. Finžgar, prav tam str. 54, 55 ter 89). Kadar varstva in mogoče doseči na enega od načinov, ki jih določa zakon, ga je pač mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustavnih določb. II. Glede tistih pritožbenih razlogov, ki so utemeljeni, in glede tistega, na kar je treba paziti po uradni dolžnosti: V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). To v konkretnem primeru pomeni, da so relevantne zgolj tiste toženkine trditve, katerih preklic tožnik zahteva. Njihova ocena in analiza pa pokaže, da take, kot jih je tožnik postavil v svojem zahtevku, ne predstavljajo očitka kaznivega dejanja, niti napeljevanja h kaznivemu dejanju. Pritožba pravilno opozarja, da v tem, da se je tožnik sestal z M. D. in ga pri tem napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za SLS, pri čemer ga je povabil, naj vstopi v to stranko, kar pa naj bi M. D. po premisleku čez nekaj dni zavrnil, ni nič nezakonitega. Prav tako ne v obljubah, da bo tožnik v primeru, če bo SLS v vladi, tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestil z L... izdelki, in seveda tudi ne v takih obljubah farmacevtskemu podjetju K.... Tudi če bi tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za prispevek 55.000 DEM za SLS uvrstil M. K.-L. med kandidate za poslance v Državni zbor, to ne bi bilo nezakonito.

Prvi dve trditvi (sestanek med tožnikom in M. D., na katerem je prvi drugega napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za SLS ter tožnikova obljuba pomoči L...) tudi nista žaljivi. Ker gre za trditve o dogodkih, torej o dejstvih (ne pa za izražanje mnenj), so te trditve v objektivnem (ne pa v epistemološkem, spoznavnem oz. subjektivnem) pogledu lahko ali resnične, ali pa neresnične. Če kdo, potem tožnik ve, da niso resnične, kar pomeni, da zato niso mogle prizadeti njegove časti, t.j. osebnega občutka lastne vrednosti. Te trditve, katerih neresničnosti se tožnik zaveda, tako prav zaradi tega zavedanja niso mogle omajati njegovega zaupanja vase, njegovega notranjega dostojanstva, intimnega občutka vrednosti in prepričanja v svojo pozitivno osebnostno naravnanost. Prizadele bi lahko kvečjemu njegov ugled, t.j. dobro ime, ki ga ima v družbi. Za oceno njihove žaljivosti je zato pomembno, kako jih dojema javnost (ne pa, kako jih doživlja tožnik). Bistveno je torej, ali so oz., ali bi v tožnikovem referenčnem okolju povzročile padec njegovega ugleda. Odgovor na to vprašanje je lahko le negativen. Pa ne (samo) zato, ker imajo na Slovenskem ljudje o politikih (z redkimi izjemami) bolj slabo mnenje, marveč predvsem zato, ker je za politike običajno, da se s kom sestanejo, da ob tem zaprosijo za kakšno finančno pomoč za svojo stranko, ter da tudi marsikaj obljubljajo. Zaradi takih trditev politik v očeh javnosti ne bo manj ugleden. Morda prej obratno, saj kažejo, da je uspešen v prepričevanju (M. D. naj bi po teh trditvah uspel prepričati, da mu je za njegovo stranko dal kar 55.000 DEM) in da se zavzema za domačo (in ne za tujo) farmacevtsko industrijo.

Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je širjenje neresničnih trditev prepovedano, upoštevaje določilo 1. odst. 198. čl. ZOR.

Vendar je pri tem spregledalo, da se citirana določba nanaša le na povrnitev gmotne škode. Neresnične trditve, ki ne posegajo v osebnostne pravice, in ki ne povzročajo gmotne škode, nimajo ne odškodninske niti kvazinegatorne sankcije.

Ker torej tožnik ne zahteva preklica trditev, da je M. D. napeljal k storitvi kaznivega dejanja (opis trditev, katerih preklic zahteva, nima znakov kaznivega dejanja, niti znakov kake druge nezakonitosti), in ker trditve, da je M. D. napeljal, da mu je dal 55.000 DEM za stranko ter da mu je obljubil, da bo v primeru, če bo SLS v vladi, bivši tržni delež jugoslovanskih farmacevtskih podjetij nadomestil z L... izdelki, in da je nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal podjetju K..., ne zmanjšujejo tožnikovega ugleda, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preklic teh trditev ter na objavo sodbe o tem, zavrnilo (4. tč. 358. čl. ZPP).

Drugače je glede trditve, da je tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za njegov prispevek 55.000 DEM za SLS uvrstil M. K.-L. med kandidate za poslance v Državni zbor. Ta trditev bi utegnila škoditi tožnikovemu ugledu, saj kaže, da merilo za izbiro kandidatke niso bile njene kvalitete (kot npr. poštenost, pravičnost, privrženost pozitivnim vrednotam ipd., za kar se je v javnih nastopih zavzemal tožnik), marveč denarni prispevek za njeno kandidaturo, da je šlo torej za nekakšno politično trgovanje. Ker pa tožnik zahteva preklic te trditve (ne pa njenega umika), bi moral dokazati njeno neresničnost. Pri žaljivi obdolžitvi sta namreč mogoči dve situaciji (pravzaprav tri, a nas prva, ki je v tem, da je toženec -kršitelj uspel dokazati resničnost svoje trditve o tožniku -prizadetem, v tem kontekstu ne zanima): 1. Tožencu (kršitelju) ne uspe dokazati resničnosti trditve, tožniku (prizadetemu) pa ne njene neresničnosti; trditev utegne biti tedaj resnična ali neresnična.

2. Tožniku uspe dokazati neresničnost trditve.

Na prvi pogled se zdi, da ti situaciji ne bi smeli biti različno pravno vrednoteni. V obeh primerih gre namreč za kršitev pravice do osebnega dostojanstva z žaljivo obdolžitvijo. Pa vendar. Preklic je mogoče zahtevati le za dokazano neresnične trditve, za tiste pa, ki niso dokazano neresnične (in seveda tudi ne dokazano resnične) ter za žaljiva mnenja in žaljive vrednostne sodbe (ker jih pač ni mogoče verificirati, t.j. objektivno ugotoviti, ali so resnične ali lažne), prihaja v poštev le umik izjave. Ubeseditev 199. čl. ZOR sicer umika izjave izrecno ne omenja - govori le o preklicu (za razliko od hrvaškega in za razliko od srbskega besedila ZOR, ki uporabljata izraz "povuče izjavu"). Vendar pa v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (III. zv.) glagol "preklicati" lahko pomeni razglasiti vest, trditev za neresnično, navadno v časopisu, pa tudi z izjavo sporočiti prenehanje vztrajanja pri čem (enako razume izraz "povuče izjavu" Dr. Stanković v Komentarju Zakona o obligacionim odnosima v redakciji Sl. Perovića in Dr. Stankovića, str. 599). Razlikovanje med preklicem in umikom izjave zato ni v nasprotju z jezikovno razlago 199. čl. ZOR. Tako je tudi v našem pravu za žaljive trditve, ki niso dokazane kot neresnične, (in za žaljive vrednostne sodbe) predviden le umik izjave (prim. A. Finžgar, prav tam, stran 54 ter tam navedeno tujo in nekdaj domačo literaturo).

To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in v razlogih sodbe nedvoumno povedati, ali je trditev, katere preklic je še predmet spora, dokazana kot neresnična. Ker pa se o tem ni nedvoumno izjasnilo (najprej je na 5. strani sodbe zapisalo, da trditve o tožniku v spornem članku, na katerih je toženka zgradila svojo obtožbo o tožnikovem napeljevanju, niso resnične, nato na 8. strani, da v pravdi veljajo le dokazana dejstva, zanesljivih dokazov o tem, da naj bi tožnik napeljal M. D. k nezakonitemu denarnemu nakazilu, pa ni, in končno na 9. strani, da toženki ni uspelo dokazati resničnosti njenih trditev v članku), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno - očitno zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, da je pri žaljivi obdolžitvi vselej mogoče zahtevati preklic trditve. Čeprav toženka tega v pritožbi sploh ne uveljavlja, pa mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na preklic trditve, da je tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za prispevek 55.000 DEM za ... uvrstil M. K.-L. med kandidate za poslance v Državni zbor, ter v odločbi o stroških postopka (o teh bo namreč mogoče odločati šele, ko bo znan končni uspeh strank - prim. 154. čl. ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Glede na vse dosedaj povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.