Jedro

ZOR v 199. členu med primeroma navedenimi oblikami satisfakcije za povzročeno nepremoženjsko škodo navaja tudi preklic izjave in umik izjave. Preklic izjave je strožja sankcija, ki jo je mogoče uporabiti v primeru neresničnosti izjave in ko je treba to razglasiti za neveljavno ter se ji odpovedati. Pri umiku izjave zadošča, da tisti, ki je dal izjavo, sporoči, da ne vztraja pri njej.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. razsodilo, da mora tožena stranka v svoji reviji preklicati trditve, objavljene v 11. številki te revije z dne 17.3.1998, o tem: - da je tožnik v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27.10.1992 imel sestanek z M. D. in pri tem napeljal M. D., da mu je ta dal 55.000,00 nemških mark za politično stranko ... in ga ob tej priliki tudi povabil, naj vstopi v to stranko, kar pa naj bi D. po premisleku čez nekaj dni zavrnil, - da je M. D. obljubil, da bo v zameno za ta prispevek uvrstil M. K. L. med kandidate za poslance v Državni zbor, - da bo v primeru, če bo politična stranka ... v vladi, tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestil z Lekovimi izdelki, in da je nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz N., pri čemer naj bi pri teh pogovorih sodelovali Krkini finančniki.

Pod 2. je razsodilo, da mora tožena stranka na svoje stroške objaviti sodbo v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske Novice in Nedeljski dnevnik, v revijah Mag in Mladina ter na TV Slovenija in POP TV. Pod 3. je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine v znesku 25.000.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti dajatvenemu delu navedene sodbe se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo ter pod 1. delno spremenilo sodbo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da mora toženka v svoji reviji preklicati trditve, objavljene v 11. številki z dne 17.3.1998 o tem: - da je tožnik v začetku oktobra oziroma tri dni pred 27.10.1992 imel sestanek z M. D. in pri tem napeljal M. D., da mu je ta dal 55.000,00 nemških mark za politično stranko ..., in ga ob tej priliki tudi povabil, naj vstopi v to stranko, kar pa naj bi D. po premisleku čez nekaj dni zavrnil, - da je M. D. obljubil, da bo v primeru, če bo politična stranka ... v vladi, tržni delež, ki so ga do leta 1991 imela jugoslovanska farmacevtska podjetja, lahko nadomestil z Lekovimi izdelki in da je nekaj dni pred tem enako pomoč obljubljal konkurenčnemu farmacevtskemu podjetju Krka iz Novega mesta, pri čemer naj bi pri teh pogovorih sodelovali Krkini finančniki.

Prav tako je delno spremenilo sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka na svoje stroške objaviti sodbo v časopisih Delo, Dnevnik, Večer, Demokracija, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik, v revijah Mag in Mladina ter na TV Slovenija in POP TV. V preostalem izpodbijanem delu, to je glede odločbe o delu zahtevka, ki se nanaša na preklic trditve, da je tožnik M. D. obljubil, da bo v zameno za prispevek 55.000,00 nemških mark za SLS uvrstil M. K. L. med kandidate za poslance v Državni zbor ter na objavo tega dela sodbe v javnih občilih, je sodišče druge stopnje pod točko 2. razveljavilo navedeni del prve sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti sodbi, s katero je postal pravnomočen zavrnjeni del tožbenega zahtevka (1. točka izreka sodbe pritožbenega sodišča), je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) ter revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbo pritožbenega sodišča, tako da potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča oziroma podrejeno, naj jo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Glede vrednosti spornega predmeta navaja, da tožbeni zahtevek po objavi sodbe in preklicu trditev ni denarni zahtevek, zato tožnik ocenjuje njegovo vrednost na 2.300.000,00 tolarjev. V zvezi z vsebino sodbe trdi, da ni sprejemljiva ugotovitev pritožbenega sodišča, češ da s pisanjem, da je tožnik napeljal M. D. k temu, da mu je le-ta dal 55.000,00 nemških mark za politično stranko ..., ni nič narobe in da tožniku ne očita nič nezakonitega. Meni, da pritožbeno sodišče samovoljno interpretira izraz "napeljevanje" kot nekakšen literarno lingvistični pojem, čeprav gre v resnici za pravni izraz, ki je opisan v Kazenskem zakoniku.

Pojasnjuje, da zaradi tega ni posebej zahteval preklica izjave o napeljevanju k storitvi kaznivega dejanja, saj bi šlo za nepotreben pleonazem. Tožnik tudi ne more sprejeti stališča drugostopenjskega sodišča, da napeljevanje k plačilu 55.000,00 nemških mark politični stranki ... ter tožnikova obljuba pomoči Leku nista žaljivi. Ne strinja se z interpretacijo pojma časti in z vrednotenjem posega v ugled ter z razlikovanjem med preklicem in umikom izjave. Po njegovem ni mogoč sklep, da tožena stranka ni prizadela tožnika ter ni posegla v njegovo čast in ugled. Bistveno je, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev o sestanku tožnika in M. D. v oktobru 1992, zaradi česar njene trditve, katerih preklic se zahteva, niso dokazane, niti resnične.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je delno spremenila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. V sodbi pritožbenega sodišča izpodbija 1. točko izreka: - zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 358. členom ZPP, ter - zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je napačno uporabilo 27. in 34. člen Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I z ustavnima zakonoma, Uradni list RS, št. 42/97 in 66/2000) ter 199. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/79 do 57/89).

Navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi neresničnih in žaljivih trditev o njem, ki so bile objavljene v 11. številki revije toženca. Sprva je zahteval plačilo odškodnine in objavo sodbe v medijih, naknadno pa je svoj zahtevek razširil še na preklic trditev, ki so navedene v 1. točki izreka prve sodbe. Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje različno odločili o tožbenem zahtevku, se v sodbah navedena pravna izhodišča ne razhajajo. Sodišči se strinjata, da svobode izražanja in tiska (39. člen URS) ni dopustno zlorabljati s kršitvijo drugih ustavnih pravic, kot sta pravica do osebnega dostojanstva (34. člen URS) in domneva nedolžnosti (27. člen URS). Ob tem se pritožbeno sodišče na 6. do 9. strani utemeljitve svoje odločbe sklicuje na mednarodna pravna pravila in na 7. člen Kodeksa novinarske etike. Razhajata se samo glede uporabe prvega odstavka 198. člena ZOR, za katerega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti še navaja, da se je pritožbeno sodišče na 9. do 11. strani svoje odločbe opredelilo tudi do dokazne ocene prvega sodišča in sprejelo njegovo ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala resničnosti žaljivih trditev o tožniku v spornem članku. Na 12. strani utemeljitve je kot pravilno povzelo tudi ugotovitev, da je tožena stranka kršila tožnikovi osebnostni pravici do osebnega dostojanstva in domneve nedolžnosti. Kljub temu je izpodbijano sodbo delno spremenilo in svojo odločitev razložilo predvsem na 13. in 14. strani svoje odločbe. Najprej se je sklicevalo na prvi odstavek 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov. Ko je analiziralo in ocenilo toženkine trditve, katerih preklic zahteva tožnik, pa je navedlo, da te ne očitajo kaznivega dejanja, niti napeljevanja h kaznivemu dejanju. Po oceni pritožbenega sodišča trditvi iz 1. in 3. alineje 1. točke izreka prve sodbe nista žaljivi za tožnika. Ker se zaveda njihove neresničnosti, niso mogle o-majati njegovega zaupanja vase, njegovega notranjega dostojanstva, intimnega občutka vrednosti in prepričanja v svojo pozitivno osebnostno naravnanost. Lahko bi prizadele kvečjemu njegov ugled, to je dobre ime, ki ga ima v družbi, toda ta po mnenju pritožbenega sodišča ni padel, temveč bi se zaradi tožnikove uspešnosti v prepričevanju in zaradi zavzemanja za domačo farmacevtsko industrijo v očeh javnosti utegnil celo dvigniti.

Državno tožilstvo Republike Slovenije trdi, da iz navedenega izhaja, da vsebuje obširna utemeljitev sodbe pritožbenega sodišča nasprotje med razlogi, ki so zapisani na 6. do 12. strani, in tistimi na 13. in 14. strani, poleg tega pa slednji tudi niso jasni. Zahteva za varstvo zakonitosti še navaja, da je pritožbeno sodišče spremenilo prvo sodbo na podlagi četrtega odstavka 358. člena ZPP, ki omogoča spremembo prvostopenjske sodbe v primeru, ko sodišče prve stopnje pravilno ugotovi dejansko stanje, a zmotno uporabi materialno pravo. Vrhovna državna tožilka predvsem ugotavlja, da pritožbeno sodišče v konkretizaciji izpodbijane odločitve na 13. in 14. strani ni navedlo materialnega prava, ki je materialnopravna podlaga izpodbijanega dela instančne sodbe. Razlogi sodbe sicer kažejo na to, da je sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, ker je menilo, da v 1. in 3. alineji 1. točke izpodbijane sodbe navedene neresnične trditve ne posegajo v osebnostne pravice in zato nimajo niti odškodninske, niti kvazinegatorne sankcije. S tem pa je poseglo v dokazno oceno sodišča prve stopnje (8. člen ZPP), s katero je na 9. in 11. strani svoje utemeljitve izrecno soglašalo.

Vrhovna državna tožilka uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Ker sodišče druge stopnje ni navedlo materialnega prava, na katerem sloni sprememba sodbe sodišča prve stopnje, sklepa, da je svojo odločitev oprlo na isto materialno pravo kot sodišče prve stopnje, le da ga je drugače (in po njenem napačno) uporabilo. Po njenem je sodišče prve stopnje na 5. strani sodbe pravilno ugotovilo, da jedro spornega članka "Nepoštene ljudske igre" z dostavkom "M. novčič" in uvodnim povzetkom "Podrobnosti o financiranju predvolilne kampanje ... stranke, ki je potekala jeseni 1992, oziroma kako je ... stranka nezakonito financirala svojo predvolilno kampanjo z denarjem Leka" v zvezi s tožnikom omenja gospodarski kriminal, goljufijo, pranje denarja in poziva k delu posebno skupino tožilcev. Posamezne trditve, ki jih vsebuje 1. točka izreka sodbe, so tako prepletene med seboj, da jih z vidika civilnopravnega varstva tožnikove osebnosti ni mogoče ločevati, temveč jih je treba obravnavati kot celoto. To je v svojih pravno teoretičnih izhodiščih ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ki je na 11. strani zapisalo, "da je novinarski članek enopomenska jezikovna in grafična celota; njegovega temeljnega sporočila ne izražajo samo besede, temveč celotna podoba članka, ki komunicira z javnostjo". Kljub temu pa je iz konteksta 1. točke izreka prve sodbe izvzelo drugo alinejo in v tem delu sodbo razveljavilo. Z razveljavitvijo - iztrganjem dela tožbenega zahtevka iz celovitega izreka 1. točke prve sodbe - je pritožbeno sodišče ustvarilo položaj, da so trditve iz 1. in 3. alineje izgubile naboj nedopustnega posega tožene stranke v tožnikove osebnostne pravice (domnevo nedolžnosti in pravico do osebnega dostojanstva). Državno tožilstvo meni, da zaradi tega pritožbeno sodišče tožbenega zahtevka ni obravnavalo kot celoto, spornega članka pa ne v njegovi pretežni vsebini, s čimer je izrodilo v uvodu sodbe poudarjeno načelo, da civilizirane države krepijo etiko javne besede, ne da bi pri tem omejevale svobodo posredovanja informacij in mnenj ter pravico do obveščenosti. Krepitev etike javne besede je mogoča le z doslednim spoštovanjem pravnega načela, da informacija ne sme zlorabljati človeka za dosego nedopustnega cilja. Ker pritožbeno sodišče tega načela ni uporabilo pri sojenju, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Na koncu se zahteva za varstvo zakonitosti navezuje na razveljavitveni del odločbe sodišča druge stopnje, ki ne more biti predmet zahteve, ker še ni pravnomočna, a se prepleta z izpodbijanim delom sodbe in z razlago 199. člena ZOR. Sodišče druge stopnje meni, da gre pri trditvi o M. K. L. za žaljivo obdolžitev in bi tožnik lahko zahteval preklic izjave le za dokazano neresnične trditve; za tiste, ki niso dokazano neresnične, ter za žaljiva mnenja in žaljive vrednostne sodbe pa pride v poštev le umik izjave. Toda v 199. členu ZOR ni pravne podlage za ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker ureja le nepremoženjsko satisfakcijo za kršitev osebnostnih pravic. Možne oblike satisfakcije (objavo sodbe oz.

popravo, preklic izjave) pa navaja 199. člen le primeroma in sodišču prepušča, kakšno obliko nepremoženjske satisfakcije bo odredilo, da bo z njo dosežen namen, ki se doseže z odškodnino. Glede na vse navedeno vrhovna državna tožilka predlaga razveljavitev sodbe, s katero je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča in v tem obsegu vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v nov postopek.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da revizija ni dovoljena in predlaga, naj sodišče ravna po 377. členu ZPP in jo zavrže. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 25.000.000,00 tolarjev in proti temu delu sodbe ni bilo pritožbe. V izpodbijanem delu sodbe pa je šlo in še gre za dva zahtevka: za objavo sodbe in za preklic trditev. Oba zahtevka nista denarna in ker tožeča stranka niti ob vložitvi tožbe niti kasneje pravočasno ni navedla vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Je pa vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Ta je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločalo o obeh izrednih pravnih sredstvih in odločilo z eno odločbo (389. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po 367. členu ZPP je dovoljena revizija proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 tolarjev. Ker je tožena stranka vložila tožbo še v času, ko je veljal prejšnji Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki kot mejo za dovoljenost revizije v 382. členu določa znesek, ki presega 80.000,00 tolarjev, bi moral tožbeni zahtevek presegati 80.000,00 tolarjev. V konkretnem primeru je tožeča stranka vložila revizijo proti zavrnitvi zahtevka za preklic izjave in za objavo sodbe, ne pa proti plačilu odškodnine, zaradi česar bi morala po drugem odstavku 186. člena ZPP 1977 v tožbi navesti vrednost spornega predmeta za tisti del tožbenega zahtevka, v katerem predmet spornega zahtevka ni denarni znesek. Vrednost spornega predmeta namreč vpliva na pristojnost in sestavo sodišča, na pravico do revizije, navsezadnje pa tudi na odmero stroškov odvetnikov in plačilo sodnih taks. V konkretni zadevi je tožnik navedel vrednost denarnega zneska 25.000.000,00 tolarjev, medtem ko vrednosti zahtevkov za preklic izjave in objavo sodbe ni navedel. Ker gre za tožbene zahtevke, ki imajo različno pravno podlago (zahtevek za plačilo denarne odškodnine v 200. členu ZOR, zahtevka za preklic trditve in objavo sodbe pa v 199. členu ZOR) in ker se sedaj še sporna tožbena zahtevka ne tičeta denarnega zahtevka, bi morala tožeča stranka po 37. členu ter po prvem in drugem odstavku 40. člena ZPP 1977 navesti vrednost tožbenih zahtevkov v tožbi oziroma najkasneje na prvem naroku po tem.

Navajanje vrednosti tožbenega zahtevka v reviziji ni v skladu z določili ZPP, zato ni več dovoljeno. Ker tožena stranka vrednosti spornega predmeta ni pravočasno označila, si ni zagotovila pravice do revizije niti po drugem odstavku 382. člena ZPP 1977 niti po drugem odstavku 367. člena sedaj veljavnega ZPP. Zaradi tega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ravnalo tako, kot je v odgovoru na revizijo predlagala tožena stranka: po 377. členu ZPP je zavrglo nedovoljeno revizijo in ni odločalo o njeni vsebini.

Je pa odločalo o vsebini zahteve za varstvo zakonitosti, za katero je ugotovilo, da je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki se v glavnem strinja z uporabo materialnega prava, kot sta ga navedli in uporabili sodišči prve in druge stopnje, se pridružuje mnenju, da Ustava Republike Slovenije (URS) neposredno varuje človekove pravice, ki so navedene v njenem II. delu in ki med seboj niso v protislovju, tako da abstraktne neskladnosti med njimi ni. To velja tudi za mednarodne pravne akte (Splošno deklaracijo o človekovih pravicah; Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah; MPDPP, Ur.l. SFRJ, št. 35/71 - Mednarodne pogodbe, št. 7, v zvezi z Ur.l. RS, št. 35/92 - Mednarodne pogodbe, št. 9; in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, Ur.l. RS, št. 33/94 - Mednarodne pogodbe, št. 7), ki sta jih navedli in uporabili sodišči prve in druge stopnje pri presoji, če je v konkretnem primeru prišlo do konflikta pravic. Tožnik je zatrjeval neskladje med pravico do svobode izražanja (na katero se sklicuje tožena stranka) in med domnevo nedolžnosti ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (na katere se sklicuje tožnik). Ko sta sodišči ugotavljali, če je bilo porušeno ravnovesje, s čim je bilo porušeno in kako nezakonito stanje harmonizirati, sta presojali tudi vprašanje, ali je ukrep, ki ga tožnik zahteva v tožbi, nujen v demokratični družbi in sorazmeren s težo kršitve.

V zvezi z očitkom, da je sodišče druge stopnje pri razlagi svoje odločitve navedlo pravila materialnega prava in njihovo teoretično razlago na začetku svoje utemeljitve in je kasneje ni ponavljalo, vrhovno sodišče ugotavlja, da samo zaradi tega ni zmotno uporabilo materialnega prava in ni bistveno kršilo določil postopka.

Sodišče druge stopnje je po razlagi svojega teoretičnega izhodišča o opredelitvi in varstvu pravice do svobode izražanja (39. člen URS), ki omogoča tako svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), kot pravico do obveščenosti (pasivni vidik), presojalo, če je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ki jo varuje 34. člen URS, oziroma če je kršila tožnikovo osebnostno pravico, tako da je razžalila njegovo dobro ime in čast (199. člen v zvezi s prvim odstavkom 200. člena ZOR). Ob tem je zapisalo, da z neresnično trditvijo ni mogoče poseči v čast, ker prizadeti najbolj ve, da trditev ni resnična. Vrhovno sodišče se na splošno strinja z razlago pritožbenega sodišča, da je čast zavest človeka o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast). Toda pojma čast in ugled sta dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta, zaradi česar ju ni mogoče povsem razmejiti. Čeprav smo ljudje različni in smo v sebi različno odvisni od mnenja (določene) okolice, smo vendarle družbena bitja in ni dvoma, da ima tisti, ki uživa velik ugled, lahko boljše mnenje o sebi in o svoji časti, kot tisti, ki se sicer zaveda, da se mu v javnosti pripisuje nekaj povsem neresničnega, pa vendar ga to boli in negativno vpliva na njegov notranji občutek časti, saj njegova okolica to verjame. Da sta čast in ugled oz. dobro ime povezana, izhaja tudi iz besedila 200. člena ZOR, ki omogoča denarno odškodnino zaradi "razžalitve dobrega imena in časti" in ne nazadnje iz Kazenskega zakonika in iz starejše strokovne literature, ki ni uporabljala izraza ugled oziroma dobro ime, temveč je ločila subjektivno in objektivno čast in učila, da zakonodaja ščiti objektivno, zunanjo čast, posredno in kolikor je to mogoče, pa tudi subjektivno čast. Široko pojmovanje besede čast najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zato se vrhovno sodišče ne strinja z opisom in sklepno ugotovitvijo višjega sodišča, češ da zaradi zavesti o neresničnosti dejstev, tožnikova čast ni mogla biti prizadeta.

Vse to pa za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno, ker sodišče druge stopnje priznava, da bi pisanje tožene stranke lahko pomenilo poseg v tožnikov ugled. Če bi šlo za tak poseg, bi bil nedvomno protipraven (nezakonit) in v nasprotju z legitimnim ciljem v demokratični družbi, ki varuje človekove pravice in ne dovoljuje omejevanja kake pravice z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri (15. člen URS).

Pri vrednotenju škode, ki naj bi jo povzročila tožena stranka s posegom v tožnikovo pravico osebnosti, in tehtanju sorazmerja med posegom in varstvom, ki ga zahteva tožnik po 199. členu ZOR, se je moralo sodišče opredeliti tudi do različnih ukrepov varstva oziroma nedenarne satisfakcije, ki jih predvideva zakonodajalec. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz pravilnega stališča, da 199. člen ZOR omogoča satisfakcijo za nepremoženjsko škodo z obliko odškodnine, ki je prav tako nepremoženjske narave. Ker zakonodajalec določa, da sodišče lahko "odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora odškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino" samo primeroma navaja oblike satisfakcije in sodišču prepušča ustrezno izbiro. V teoriji navaja A. Finžgar v knjigi: Osebnostne pravice, Ljubljana 1985, strani 54 in 55, različne ukrepe, ki jih je mogoče odrediti na podlagi 199. člena ZOR. Po njegovem je mogoče odrediti objavo sodbe ali objavo popravka tako, da jo toženec objavi na svoje stroške, ali da jo tožnik objavi na toženčeve stroške. Ob tem navaja, da je mogoče preklicati kako trditev tedaj, če je ta neresnična; če ni dokazov o njeni neresničnosti, pa jo je mogoče umakniti. Umik izjave je druga, milejša oblika preklica. To razlikovanje je na konkretnem primeru natančno in logično pojasnilo višje sodišče na 14. strani utemeljitve sodbe in vrhovno sodišče se s tem v celoti strinja. Preklic izjave je strožja sankcija, ki jo je mogoče uporabiti v primeru (dokazane) neresničnosti izjave, ko jo je treba razglasiti za neveljavno in se odpovedati neresnični izjavi. Pri umiku izjave, ki je blažja sankcija, pa zadošča, da tisti, ki je dal izjavo, sporoči, da ne vztraja pri njej.

Opisano razlikovanje je pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku in ga bo moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o vtoževani sankciji. Toda pri tehtanju sorazmerja med storjenim posegom in zahtevano sankcijo, bo moralo sodišče presojati vse okoliščine, s katerimi je tožena stranka posegla v tožnikovo osebnostno pravico in se opredeliti do njihove žaljivosti. Žaljivost je pravni standard, to je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki bo uporabljal pravno normo, torej sodniku. Sodnik mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere sploh, v konkretnem primeru odločiti, če je tožena stranka pri izvrševanju svoje pravice do svobodnega izražanja, ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi. Da bo sodišče lahko presodilo, če je tožena stranka ravnala v skladu s pravili vedenja v demokratični družbi, ki zahtevajo spoštovanje posameznikov, določenih institucij in njihovih nosilcev, pa bo moralo presojati celotno ravnanje tožene stranke. Pritožbeno sodišče, ki je na 11. strani utemeljitve svoje sodbe zapisalo, da so besedilo v prispevkih tožene stranke, sheme z grafičnimi efekti in fotografije celota, je z delitvijo besedila ter delno razveljavitvijo odločitve o tožbenem zahtevku in delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka razbilo to celoto in onemogočilo pravilno uporabo pravnega standarda žaljivosti posega tožene stranke. Ob tem ni nepomembno, da je tožnik dne 19.8.1998, ko je spremenil tožbeni zahtevek, tako da je, poleg obstoječega tožbenega zahtevka, zahteval še preklic izjave, le-to opredelil kot celoto in jo je razdelilo po alinejah šele sodišče prve stopnje. Ker pa je nato sodišče druge stopnje še te alineje razdelilo, mu zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita, da je ustvarilo položaj, da so trditve iz prve in tretje alineje izgubile naboj nedopustnega posega tožene stranke v tožnikovo pravico osebnosti (domnevo nedolžnosti in pravico do osebnega dostojanstva).

Tako se izkaže, da je sodišče druge stopnje z delitvijo besedila celotnega prispevka tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, ker je onemogočilo pravilno uporabo pravnega standarda, to je presojo žaljivosti celotnega besedila, katerega preklic se zahteva. Zato je vrhovno sodišče po 391. členu ZPP v zvezi s 380. členom ZPP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker pravilna uporaba pravnega standarda vsebuje oceno dejanskih okoliščin, ki zaradi cepitve besedila niso bile pravilno ugotovljene, je po drugem odstavku 380. člena ZPP v celoti razveljavilo pravnomočni del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti terja popolno razlago sankcij po 199. členu ZOR in ker je to pomembno za nadaljnje sojenje, vrhovno sodišče pojasnjuje še naslednje stališče: v primeru, da bo sodišče pri ponovnem sojenju ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke, naj pri presojanju sorazmernosti med posegom tožene stranke in ukrepom, to je satisfakcijo, ki jo zahteva tožnik, pretehta, če je tožnikova škoda res tolikšna, da je treba objaviti celotno sodbo v vseh navedenih medijih. Vrhovno sodišče se sicer strinja z razlago, da je tožena stranka tista, ki mora poskrbeti za objavo sodbe v medijih, vendar opozarja na vprašanje izvršljivosti, ker nekaterih medijev ni več. Poleg tega se sprašuje, če je zahtevana sankcija nujna v demokratični družbi in sorazmerna kršitvi, v dveh smereh: prvič glede smotrnosti objave celotne sodbe (obenem s povzetimi navedbami pravdnih strank in dokazno oceno) ali samo ustreznega dela, in drugič glede potrebe po objavi v tolikih medijih (za katere se sicer trdi, da so povzemali izjave, a niso toženi).