Jedro

V ugotovljenih konkretnih okoliščinah je samo pol metra široka guma omogočala, da so vojaki doskočili izven traku na zelo trdo podlago iz keramičnih ploščic. Doskok torej ni bil ustrezno zavarovan z blazinami ali kakim drugim ukrepom, zaradi te opustitve pa je podana toženkina krivdna odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora povrniti tožniku 493,03 EUR stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je med služenjem vojaškega roka 13.2.1996 poškodoval pri izvajanju vaje skok v daljino z mesta. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodovanim desnim kolenom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka zaradi opustitve odškodninsko odgovorna, nato odmerilo odškodnino v znesku 4,600.000 SIT (sedaj 19.195,46 EUR), ki ga je naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 3,500.000 SIT ( 14.505,24 EUR) in drugače odločilo o pravdnih stroških, v ostalem delu pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma tako spremembo, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženka meni, da sodišče druge stopnje ni preizkušalo, ali so podani razlogi za pravni temelj. Ponavlja svoje stališče, da je tožnik za nastanek škode odgovoren sam in se pri tem sklicuje na tožnikovo izpoved, da je že pri prvem skoku začutil, da ga je zapeklo v nogi. Takrat bi lahko odnehal, pa je vseeno še enkrat skočil. Res mu je vodja rekel, da naj še skoči, vendar je tožnik sam rekel, da ni šlo za prisilo. Če ne bi nadaljeval, bi šlo za sprejemljivo tožnikovo ravnanje. Ta vidik dejanskega stanja sta obe sodišči spregledali, čeprav se nanaša na materialnopravno vprašanje, ali je podan tožnikov prispevek.

Sodišči sta spregledali tudi naslednji vidik dejanskega ter istočasno materialnopravnega vprašanja, ki izhaja iz listinskih podatkov v spisu. Po revizijskih trditvah iz listin "izhaja nasprotje med škodo, ki jo je tožeča stranka pretrpela pri drugem doskoku in med škodo do katere je prišlo kasneje zaradi razlogov, glede katerih ni jasno, ali so v neposredni zvezi s spornim dogodkom". V zvezi s tem toženka ponovno opozarja na pozen prihod tožnika na ortopedsko kliniko, vztraja pri dosedanjih trditvah, da je tožnik vojaško ambulanto obiskal (šele) 28.2.1996 in odklonil zdravljenje v njej, saj je kasneje trdil, da je bila prezasedena zaradi gripe, kar pa listinski dokazi v spisu zanikajo, torej je tožnik podal napačno izjavo. Iz tega revizija izvaja, da je tožnik 13.2.1994 utrpel določeno škodo, ki pa ni identična kasneje nastali škodi. Res je obseg škode dejansko vprašanje, vendar ugotavljanje posledic pomeni materialnopravno vprašanje. To materialnopravno vprašanje je sodišče ugotovilo zmotno, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Prisojena odškodnina je po revizijskih trditvah "zmotna zaradi večjega števila razlogov, ki so povezani z napačno presojo pravnega temelja v smislu bistvenega prispevka (90 %) tožeče stranke k nastanku škode od katere pa je potrebno razlikovati kasneje nastalo škodo zaradi razlogov, ki so le posredno povezani s prvotno nastalo škodo". Revizija na koncu še navede, da je tožeča stranka (najbrž tožena stranka) že od vsega začetka ugovarjala tudi izvedenskemu mnenju.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki se v odgovoru obrazloženo upira ugoditvi reviziji (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. V tretjem odstavku 370. člena ZPP je izključena možnost, da bi bilo z revizijo mogoče uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato so stranke in sodišče v revizijski fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji.

Odločilna dejanska podlaga v tej zadevi so naslednje ugotovitve: – tožnik si je poškodoval desno koleno med služenjem vojaškega roka, ko je izvajal vajo skok v daljino z mesta, – vaje so zaradi vremenskih razmer prestavili na hodnik s keramičnimi ploščicami, kjer so na tla položili Elanovo gumo, ki je bila široka 50 cm in dolga 350 cm, – kljub taki širini guma ni bila ustrezno zavarovana z blazinami, tudi samo izvajanje vaje ni bilo zavarovano s kakim drugim ukrepom, – tožnik je doskočil na keramične ploščice, pri čemer je prišlo do popolnega pretrganja prednje križne vezi v desnem kolenu.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev sta sodišči presodili, da je toženka odškodninsko odgovorna zaradi opustitve primernih ukrepov za varovanje pred poškodbo, torej krivdno odgovorna na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). S tako materialnopravno presojo se revizijsko sodišče strinja, saj je v ugotovljenih konkretnih okoliščinah samo pol metra široka guma omogočala, da so vojaki doskočili izven traku na zelo trdo podlago iz keramičnih ploščic. Doskok torej ni bil ustrezno zavarovan z blazinami ali kakim drugim ukrepom, zaradi te opustitve pa je podana toženkina krivdna odgovornost. Revizijska trditev, da naj pritožbeno sodišče ne bi preizkušalo, ali so podani razlogi za pravni temelj, prezre razloge na tretji strani pritožbene sodbe. Čeprav so ti razlogi kratki, poudarjajo bistvo materialnopravne presoje o podlagi tožbenega zahtevka, v ostalem pa se sklicujejo na razloge prvostopenjskega sodišča. To je dopustno, saj je zahteva glede obsega obrazloženosti za pritožbeno odločbo manjša kot za prvostopenjsko odločbo.

Revizijsko sodišče je v začetku obrazložitve svoje odločbe povzelo posamezne sklope revizije (manj razumljive ali očitno neutemeljene tudi v narekovajih), saj iz njih jasno izhaja, da gre revizija pretežno prav v že omenjeni nedovoljeni smeri izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V nobeni od sodb ni dejanske ugotovitve o tem, da naj bi tožnika zapeklo v nogi že pri prvem doskoku. Sklicevanje toženke na tožnikov prispevek iz tega razloga zato ne more biti uspešno. Ker revizija hkrati pojasnjuje, kaj naj bi tožniku rekel vodja vaje, pa tudi te trditve ne omogočajo sklepanja o tožnikovem prispevku, saj je tožnik vodjo ubogal. V nadaljnjem sklopu revizija vztraja pri tezi, da naj bi se tožnik po obravnavani poškodbi dodatno poškodoval, kar toženka izvaja iz datumskih podatkov nekaterih listin v spisu. Tudi v tem delu revizija nedovoljeno posega na področje dejanskega stanja. Toženka s to svojo tezo v postopku na prvi stopnji ni uspela. Revizija sama se zaveda, da je vprašanje obsega škode dejanske narave, zmotno pa je njeno izvajanje, da je ugotavljanje samih posledic materialnopravno vprašanje. Posledice sodijo v sklop nepremoženjske škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in so del dejanskega obsega objektivnega dela te oblike škode. Revizija trdi, da je bilo to "materialnopravno" vprašanje zmotno ugotovljeno, "kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka". Taka opredelitev procesne kršitve je premalo konkretizirana in zato neupoštevna, saj zmotna uporaba materialnega prava sama po sebi ne pomeni nobene procesne kršitve.

Na koncu revizije navržena trditev o ugovarjanju izvedenskemu mnenju sama po sebi ne zadostuje za opredelitev morebitne procesne kršitve. Revizijsko sodišče zato lahko odgovori samo, da toženka ni predlagala morebitne dopolnitve izvedenskega mnenja ali drugega izvedenca, pri svojih ugovorih pa je v vlogah ponudila kot dokaz le "sodni poudarek", kar ni dokazno sredstvo, neopredeljeno "kot doslej" ali celo nič.

Pri uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče ugotovilo, da je pritožbeno sodišče merila iz 200. in 203. člena ZOR z delnim znižanjem v prvostopenjski sodbi prisojene odškodnine uporabilo pravilno. Revizijsko sodišče je tudi samo opravilo primerjavo s prisojeno odškodnino v podobnih odškodninskih zadevah in pri tem ugotovilo, da je prisojeni znesek primerno uvrščen v okvir siceršnje prisoje za take poškodbe.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in s tem tudi toženkine priglašene revizijske stroške. O tožnikovih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife, saj je tožnik pravilno poudarjal glavno pomanjkljivost revizije.