Jedro

Škoda je posledica več vzrokov. Na to vpliva ne le poklicna bolezen, azbestoza, pač pa tudi druga bolezen, pljučni emfizem. Gre torej za deljeno vzročnost, ko prihaja do konkurence več vzrokov za nastanek škode, tistih, ki so posledica poklicne bolezni in za posledice katerih odgovarja tožena stranka, kot tistih, ki so posledica posebnih lastnosti oziroma stanj tožnika kot oškodovanca.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu plača odškodnino v višini 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.04.2002 do 20.05.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 21.05.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, v 15-ih dneh, pod izvršbo ter v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Toženi stranki je ob tem naložilo, da tožniku povrne

137.954,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrsetmi od 20.05.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je zahtevek po temelju v celoti utemeljen, saj je tožniku nastala in mu bo še nastajala kot posledica poklicne bolezni azbestoze negmotna škoda. Ko je odločalo o višini odškodnine za negmotno škodo, je upoštevalo tudi druge tožnikove bolezni, predvsem pljučni emfizem in so tožnikove težave posledica obeh bolezni ter je zato zaključilo, da pravična odškodnina znaša 5.000.000,00 SIT in sicer po 1.500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ter 2.000.000,00 SIT za strah.

Obe stranki sta se zoper tako sodbo pritožili in uveljavljata vse pritožbene razloge.

Tožena stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi predlogu tožene stranke, da se pridobi mnenje Interdisciplinarne komisije oziroma postavi novega izvedenca. Postavljeni izvedenec namreč tudi, ko je dopolnil svoje mnenje, ni obrazložil, kateri so tisti pregledi, ki kažejo na ugotovljeno azbestno bolezen. Z zaključkom izvedenca se tožena stranka ne strinja, zanje ni podlage niti v opravljenih CT izvidih, niti v rezultatih bronhoskopije. Ti pregledi so in bi morali biti ključnega pomena pri določanju diagnoze za tožnika. Bronhoskopski izvid za tožnika kaže, da azbestnih telesc ni bilo najti.

Dne 20.03.2003 opravljen CT je pokazal enako stanje kot prejšnja dva - julija 2002 in septembra 1999. Tudi sicer iz mnenja izvedenca ni razvidno, katere so posledice, ki bi jih z gotovostjo lahko pripisali azbestni bolezni, saj izvedenec sam navaja, da težko razmeji v kolikšni meri je tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti posledica te bolezni in v kolikšni pljučnega emfizema. Tudi prevralna azbestoza je po ugotovitvah izvedenca delno tudi posledica drenaž in operacijskega posega in ne le azbestni izpostavljenosti. Obe bolezni pa naj bi na podoben način okvarjali pljučno funkcijo. To in dejstvo, da Interdisciplinarna komisija bolezni pri tožniku ni potrdila, vodi k zaključku, da azbestna bolezen pri tožniku ni izkazana, gre tudi sicer za specifično bolezen, mnenje o njenem obstoju oziroma neobstoju ne bi smelo biti prepuščeno kateremukoli zdravniku in ima ravno zato tožena stranka določeno zaupanje v Interdisciplinarno komisijo, ki je sestavljena iz treh specialistov z različnih, za postavljanje diagnoze azbestne bolezni pomembnih področij dela. Če pa že ne upošteva njenega mnenja, bi moralo prvostopenjsko sodišče ugoditi predlogu za postavitev novega izvedenca. V vsakem primeru pa je odškodnina previsoka. Tudi sicer rentgenska sevanja ne morejo biti podlaga za odmero odškodnine, saj je sam izvedenec pojasnil, da zaradi rentgenskega sevanja ne more biti nobenih zdravstvenih težav zaradi premajhnega odmerka.

Izvedenec je tudi v mnenju zapisal, da šele bodo potrebni zapleteni posegi, če bo nastala katera od drugih azbestnih bolezni, ob tem pa niti oceniti ni mogel, kolikšna je verjetnost napredovanja in je odškodnina previsoka, enako velja za odškodnino za strah, ne drži, da bolezen pri vseh bolnikih napreduje, tožnik lahko vidi tudi take bolnike, ki z azbestno boleznijo živijo in teh je veliko več kot tistih, ki umrejo. Upoštevati pa je potrebno, da je jakost strahu tudi v povezavi s tožnikovim anksiozno depresivnim reagiranjem. Ker izvedenec ni mogel ugotoviti, katere tožnikove težave naj bi bile povzročene izključno z azbestno boleznijo, po mnenju tožene stranke ni izkazano, da tožniku odškodnina iz tega naslova (ZŽA) pripada. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik v pritožbi poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka in ni v skladu z merili iz

200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Prisojena odškodnina 5.000.000,00 SIT ne predstavlja pravične odškodnine tudi v primerjavi z drugimi podobnimi zadevami, ki so že pravnomočno zaključene. Šlo je za primere s skorajda identičnimi diagnozami oziroma težavami in bolečinami ter nevšečnostmi med zdravljenjem. Bolezen stalno napreduje, tožnik je pod stalno zdravniško kontrolo. Tudi izvedenec je predvidel možnost napredovanja, to posledično pomeni, da se bodo bolečine in sedanje težave stopnjevale, zato je odškodnina 1.500.000,00 SIT prenizka in je tudi sodna praksa drugačna, enako velja za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je res ocenil, da so subjektivne težave tožnika tudi posledica tožnikovega depresivnega stanja, s tem pa je prišel v nasprotje, saj v zaključku pove, da je defekt v pljučni funkciji v večji meri povzročen z azbestozo, kar pomeni, da ta defekt ni posledica depresivnega stanja in tožnik določenih aktivnosti ne zmore zaradi tega defekta in ne zaradi svojega depresivnega reagiranja. Sedaj je star 45 let in ima zmanjšane splošne življenjske funkcije, SPIZ pa takim bolnikom priznava III.

stopnjo invalidnosti, saj delo lahko opravljajo le z omejitvami. Strah je objektiven, nikoli ne mine, res se lahko ublaži tako, da se oboleli srečujejo in o tem pogovarjajo, toda ni psihiatričnega pristopa, ki bi lahko zmanjšal oziroma ublažil strah pri tej bolezni in je tudi odškodnina po tej postavki v primerjavi z drugimi prisojenimi odškodninami prenizka.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

Pojasnjuje, da je pridobila tudi mnenje Interdisciplinarne skupine strokovnjakov za verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in s tem mnenjem z dne

12.02.2004 št. 143 je tožeči stranki priznana azbestoza, intersticijska pljučna fibroza z zmanjšanjem življenjskih funkcij lažje stopnje ter to mnenje prilaga pritožbi.

Opozarja še, da je moral ves čas od leta 1997 (vzorec odvzetega tkiva, ki je podlaga temu mnenju, je bil odvzet že v letu 1997) delati v zanj nesprejemljivih in zdravju škodljivih razmerah in je doživljal šikaniranje s strani predpostavljenih v smislu namišljenosti svoje bolezni. Že pred sedmimi leti bi se lahko upokojil. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tudi tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Primeri, ki jih omenja pritožba, niso primerljivi s konkretno zadevo. V praksi prevladujejo primeri, ko gre za najlažjo obliko prizadetosti, plevralne plake in ne, kot trdi tožnik, ko se bolezen razvije v najhujšo obliko. Izvedenec ni mogel oceniti, ali se bodo bolečine stopnjevale. Tegobe tožnika je pripisati pljučnemu emfizemu, glede bolečin bistveno, glede ZŽA pa je izvedenec zapisal, da to težko razmeji. Strah ni neka specifika te bolezni, pojavlja se tudi pri drugih boleznih, tudi po zaključku zdravljenja.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo pritožbene navedbe tožene stranke, ki trdi, da ni izkazan obstoj poklicne bolezni - azbestne bolezni, pri tožniku. Po mnenju sodišča druge stopnje je dejstvo, da je tožnik zbolel za poklicno boleznijo, pljučno in plevralno azbestozo, sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo. V postopku je določilo izvedenca, specialista internista pulmologa z bolnišnice, kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo. Le-ta je v svojem izvidu in mnenju zaključil, da pri bolniku obstoji pljučna in plevralna azbestoza in sicer intersticijska pljučna fibroza (MKB 10 J61) ter plevralni plaki (MKB 10 J92/0). Kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je svoje ugotovitve in zaključke utemeljil, in sicer je bolezen potrjena z ekspozicijo azbestu, najdbo plevralnih zadebelitev in sprememb v pljučnem parenhimu na HRCT, pljučno in plevralno fibrozo, ugotovljeno histološko ter znižano difuzijsko kapaciteto CO (stran 6 pisnega izvida in mnenja izvedenca) in zato trditve tožene stranke, da bolezen ni objektivno ugotovljena, ne držijo. Sicer pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je bila istega mnenja tudi zdravnica (mnenje z dne 09.11.2001), kot tudi dr. iz kirurške klinike iz KC Ljubljana (izvid z dne 20.12.2002). V navedenih ugotovitvah zdravnikov specialistov in mnenju izvedenca je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za zanesljiv zaključek, da je tožnik zbolel za azbestozo in da gre za poklicno bolezen, kot to določa Pravilnik o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur.l. RS št. 26/97), dejstvo, da na podlagi navedenega pravilnika verifikacijo poklicne bolezni opravi posebna Interdisciplinarna komisija, pa ne more vplivati na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ima tožnik azbestozo, saj je to medicinsko zanesljivo ugotovljeno in je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da potrebe po postavitvi drugega izvedenca ni, ker je izkazano, da je tožnik zbolel za poklicno boleznijo, azbestozo.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je škoda (negmotna škoda - telesne bolečine oziroma nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) posledica več vzrokov.

Na to vpliva ne le poklicna bolezen, azbestoza, pač pa tudi druga bolezen, pljučni enfizem. Gre torej za deljeno vzročnost, ko prihaja do konkurence več vzrokov za nastanek škode, tistih, ki so posledica poklicne bolezni in za posledice katerih odgovarja tožena stranka, kot tistih, ki so posledica posebnih lastnosti oziroma stanj tožnika kot oškodovanca. Zato je sodišče prve stopnje sicer pravilno materialnopravno to presojalo in štelo, da za tisti del škode, v kolikor je k tožnikovemu sedanjemu zdravstvenemu stanju prispevala druga bolezen, torej njegove zdravstvene težave in osebnostna struktura, tožena stranka ne more odgovarjati. Izvedenec je sicer, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pojasnil, in njegovo mnenje sodišče prve stopnje sprejema, da sedanjih težav ne more razmejiti v tem smislu, da bi povedal, v kolikšni meri nanje vpliva poklicna bolezen in v kolikšni siceršnje tožnikove prejšnje težave. Vendar pa je potrebno v takem primeru kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do neke škodne posledice in v primeru, ko se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, raziskati vse tiste okoliščine, ki so v zvezi z nastankom škode zato, da se lahko sprejme zaključek glede morebitne deljene vzročne zveze. Za vprašanje individualizacije odškodnine pa je potrebno izhajati iz konkretnega oškodovanca. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil tožnik, ko je zbolel za azbestno boleznijo, že bolnik, prisotna naj bi bila bolezen, pljučni emfizem. Ali je tožnikovo tedanje zdravstveno stanje bilo tako, da je zaradi tega trpel že tudi strah, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih bo trpel tudi v bodoče in ali je njegova siceršnja bolezen že vplivala na zmanjšanje življenjskih aktivnosti in v kolikšni meri, pa sodišče ni presodilo, odgovor na to vprašanje pa bo odločilen pri presoji, kako azbestna bolezen vpliva oziroma je in bo vplivala na zdravstveno stanje tožnika in v zvezi s tem, kakšne so, so bile in bodo nevšečnosti in telesne bolečine v zvezi z zdravljenjem, strah in pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot posledica azbestne bolezni. Sodišče prve stopnje sicer navaja, kot je povedal že izvedenec, da sedanjih posledic ne more natančno razmejiti, vendar je sodišče prve stopnje tisto, ki dokazovanje z izvedencem vodi, izvedencu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja (1. odst. 252. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če bi sodišče prve stopnje zgoraj navedene okoliščine ugotovilo, izvedenca dodatno zaslišalo, zahtevalo pojasnila glede danega izvida in mnenja, bi lahko ugotovilo odločilne okoliščine za presojo deljene odgovornosti, to je kako je azbestna bolezen vplivala in bo v bodoče vplivala na zdravstveno stanje tožnika, upoštevaje tudi njegovo siceršnje zdravstveno stanje pred nastopom azbestne bolezni in posledično obseg negmotne škode, ki izvira iz tega vzroka. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato presoja, ali je prisojena odškodnina primerna, ni mogoča, ter je sodišče druge stopnje zato pritožbama ugodilo ter sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo prvostopenjsko sodišče postopek v nakazani smeri dopolniti, da bo lahko sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Ker je sodba razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).