Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, saj toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi tega, ker so v medijih negativno poročali o prodaji njenih delnic v času, ko je bil tožnik direktor. Poleg tega tudi strah in negotovost tožnika zaradi morebitnih sodnih postopkov, ki bi bili s prodajo delnic povezani, ne predstavljata pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v 2. odstavku izreka (odločitev o stroških postopka) znesek 9.150,56 EUR nadomesti z zneskom 5.666,22 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 500.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila, vse pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka, odmerjene na 9.150,65 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je iz pravdne zadeve opr. št. Pg 203/2002 Okrožnega sodišča v Murski Soboti razvidno, da je zoper sedanjo toženo stranko še vedno odprta zadeva, katera ima lahko za posledico tudi odškodninsko odgovornost tožnika, kot poslovodje družbe v času, ko je bil njen generalni direktor. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da zoper toženko oziroma tožnika v zvezi z njegovo razrešitvijo, ni v teku noben pravdni postopek, je zato zmotna in v nasprotju z listinami v spisu. Tako je glede temelja o odškodninski odgovornosti sodišče preuranjeno odločalo, saj je dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi preuranjeno zaključilo dokazni postopek, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. V primeru zaslišanja bi slednji lahko odgovoril na vprašanje, koliko pravdnih zadev je v teku, pred katerih sodiščem oziroma, v kateri fazi se sporne zadeve nahajajo. Tudi sicer je sodišče zmotno zaključilo, da tožniku ni nastala nobena nepremoženjska škoda. Dejstvo je, da je zoper sklepe Skupščine tožene stranke v teku tožba, katera ima lahko posledice tudi za tožnika, saj nad njim še vedno visi grozeča nevarnost o materialni odškodninski odgovornosti, zato je njegov zahtevek za odškodnino utemeljen. Navedeno stanje pravdnih zadev ter opisani kazenski postopek ter kazenska ovadba (iz članka v ... v letu 2004 z naslovom „...“ je razvidno, da je zoper tožnika in člana nadzornega sveta tožene stranke vložena kazenska ovadba), so pri tožniku povzročili psihične bolečine zaradi prizadejanja časti in dobrega imena, saj se je tožnika nenehno omenjalo kot dežurnega krivca za prodajo delnic P. d.d. v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato napačno razlagalo točko 11.00 Sporazuma o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja, ko je ugotovilo, da tožniku ni nastala nobena materialna ali nematerialna škoda, saj je pravna podlaga v citirani točki sporazuma nesporna, o višini pa je treba odločiti po izvedbi dokaznega postopka. Ker sodišče dokazov o višini škode ni izvajalo, je odločilo le o delnem tožbenem zahtevku, torej le po temelju. Zaradi navedenih kršitev in ker tožniku ni bila dana možnost zaslišanja tožene stranke, je prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in točke 14. drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba v svojih odločilnih razlogih o obstoju (neobstoju) škode oziroma pravični odškodnini pri tožniku ne more preizkusiti. Povsem zmoten je tudi izrek o stroških postopka, saj je sodišče priznalo toženi stranki stroške kakor da gre za gospodarski spor, v bistvu pa gre za spor iz delovno pravnega razmerja. Stroške po odvetniški tarifi bi bilo zato potrebno odmeriti v maksimalni višini 2000 točk in ne v višini 3000 točk, kot je to storilo sodišče in kar velja izključno za gospodarske spore.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da zoper tožnika ni bil uveden noben kazenski, civilni, upravni ali kakšen drug postopek zaradi prodaje delnic ali P. d.d., kar je pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke na podlagi 11.02 člena Sporazuma. Samo v primeru, da bi zaradi naštetih postopkov tožniku nastala škoda, bi bila tožena stranka eventuelno odgovorna to škodo povrniti. Za pisanje medijev v zvezi s prodajo delnic P. d.d. pa tožena stranka ni in ne more biti odgovorna. Ker tožnik tudi domnevnega obstoja psihičnih bolečin zaradi prizadejane časti in dobrega imena oziroma strahu in negotovosti zaradi morebitnih sodnih postopkov, skladno s pravilom trditvenega in dokaznega bremena ni izkazal, tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da temelj odškodninske odgovornost ni podan. Zaradi tega tudi ni bilo potrebno odločati o višini tožbenega zahtevka in so očitki glede kršitve postopka tudi v tem delu neutemeljeni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pri odločitvi o glavni stvari pravilno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških postopka.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v tem sporu od tožene stranke s tožbo uveljavljal plačilo nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi prodaje delnic P d.d., kupcema I d.d. in G d.d., ki jih je tožena stranka prodala po ceni, ki je bila nižja od tržne. Tožnik je navajal, da je do prodaje navedenih delnic prišlo po nalogu večinske lastnice toženke in čeprav v teh postopkih ni sodeloval in s prodajo ni imel nič skupnega, razen dejstva, da je bil v tistem času generalni direktor toženke, so se posledice več milijonske izgube iz omenjenega posla pripisovale njemu in se je njegovo ime uporabljalo kot ime dežurnega krivca. Tožnik je zaradi te sporne prodaje v medijih bil izpostavljen številnim kritikam laične in strokovne javnosti, zaradi česar mu je nastala škoda na ugledu in dobremu imenu uspešnega gospodarstvenika, škoda pa mu je nastala tudi zaradi strahu, zaradi katerega še vedno živi v negotovosti, kako se bodo končale zadeve glede sporne prodaje delnic P. d.d., tako v kazenskih, kakor tudi v civilnih postopkih. Zaradi navedenega tožnik iz naslova nepremoženjske škode za pretrpljeni strah in prizadejano čast in ugled ter dolgotrajne negotove posledice, uveljavlja nepremoženjsko škodo v znesku 500.000,00 EUR na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), pri čemer poudarja, da temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke izhaja iz sporazuma o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja z dne 6.3.2002, kjer je v točki 11.00 določilo o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi eventuelnih posledic sporne prodaje delnic P d.d., v nadaljnji točki 11.02 pa so natančneje določene pravice do povračila materialne in nematerialne škode.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je odškodninski zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. Sporazum o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja z dne 6.3.2002, ki po zatrjevanjih tožnika predstavlja temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke, v točki 11.00 res vsebuje določbe o odškodninski odgovornosti toženke zaradi eventuelnih posledic sporne prodaje delnic P. d.d.. Vendar navedena točka Sporazuma določa absolutno odškodninsko odgovornost tožene stranke samo v primeru, če bo zoper tožnika uveden kazenski, civilni, upravni ali kakšen drug postopek zaradi prodaje spornih delnic (točka 11.01). Samo v primeru, če bi zaradi naštetih postopkov nastala tožniku materialna ali nematerialna škoda, se je tožena stranka zavezala, da bo takšno škodo brez ugovora poravnala v roku 30 dni od dneva prejema pismenega odškodninskega zahtevka (točka 11.02). To pa pomeni, da samo v primeru, če bi zaradi naštetih postopkov tožniku nastala škoda, bi bila tožena stranka po določilih Sporazuma dolžna nastalo škodo tožniku povrniti. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da zoper tožnika ni v teku nobeden od naštetih postopkov, ki jih določa Sporazum, kar je pri izpovedi potrdil tudi sam tožnik, je potrebno ugotoviti, da trditvena podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni izkazana. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da glede poročanja medijev o prodaji delnic P. d.d., toženki tudi ni moč očitati nobenega protipravnega ravnanja niti krivde, saj tožnik ni izkazal, da bi toženka imela kakršenkoli vpliv na poročanje medijev glede prodaje delnic. Dejstvo, da je bil tožnik v spornem času generalni direktor tožene stranke, pa samo po sebi ne predstavlja take okoliščine, da bi bila tožena stranka že na tej podlagi avtomatsko odškodninsko odgovorna. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da strah in negotovost zaradi morebitnih sodnih postopkov nista pravno priznani škodi po določilih 179. člena OZ, saj strah zaradi tega kako se bodo končale zadeve glede prodaje delnic P. d.d. ni pravno upoštevna škoda.

Glede pritožbenih očitkov tožnika o domnevnih absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj tožniku ne bi bila dana možnost zaslišanja tožene stranke, pa je potrebno poudariti, da je ta očitek neupošteven. Neizvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem nasprotne stranke ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj čeprav sodišče ni izvedlo ponujenih dokazov, je imelo podlago za tako ravnanje v 2. odstavku 213. člena ZPP. Sodišče je namreč dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Za pravilno presojo odločitve o tožbenem zahtevku pa zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ni predstavljalo odločilnega dejstva. Sicer pa sta se na naroku 13.3.2008 obe stranki strinjali, da direktor tožene stranke o zadevi nima kaj dosti povedati.

Upoštevaje navedeno in ker je sodišče pravilno zaključilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, tudi ni bilo potrebno odločati o višini tožbenega zahtevka, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka in so očitke glede kršitve postopka tudi v tem delu neutemeljeni. Iz navedenih razlogov je sodišče pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče pri odločitvi o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo. Po veljavni odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) se potrebni stroški po odvetniški tarifi v sporu iz delovno pravnega razmerja lahko odmerijo le v maksimalni višini 2000 točk in ne v višini 3000 točk, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato predlogu tožeče stranke v tem delu ugodilo in toženi stranki v skladu z veljavno odvetniško tarifo vse postavke, ki jih je toženi stranki priznalo že sodišče prve stopnje, ustrezno znižalo. Stroški postopka tožene stranke, skupaj z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV tako znašajo 11651 OT, kar glede na vrednost točke ob odmeri in skupaj s potnimi stroški za prihod pooblaščenca tožene stranke na tri obravnave, znaša 5.666,22 EUR, in le do stroškov v tej višini je upravičena tožena stranka.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP upravičena tudi do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je te stroške odmerilo in tožeči stranki priznalo 375 OT za sestavo pritožbe, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 457,50 točk in kar ob vrednosti točke ob odmeri (0,459 EUR) pomeni 210,00 EUR in stroške v tej višini je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožena stranka krije sama stroške tega odgovora (1. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker so pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je v 2. odstavku prisojene stroške postopka toženi stranki v znesku 9.150,65 EUR, znižalo na 5.666,22 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.