Jedro

Če zoper tožnika ni bil uveden ali voden noben postopek (kazenski, upravni ali odškodninski) zaradi prodaje delnic, tudi ni mogoče govoriti o nepremoženjski škodi, ki naj bi mu nastala zaradi takšnih postopkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 500.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 9.150,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Presodilo je, da zahtevek tožnika za povračilo nepremoženjske škode ni zastaral, vendar pa je v celoti neutemeljen. Podlaga za nepremoženjsko škodo, ki jo je uveljavljal, ne izhaja iz 11. točke sporazuma med strankama (o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja tožnika) z dne 6. 3. 2002. Tudi sicer toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ali krivde, niti ni dokazov, da bi bili zaradi ravnanja toženke ob prodaji delnic prizadeti ugled, čast in dobro ime tožnika. Strah in negotovost zaradi morebitnih (bodočih) sodnih postopkov ne predstavljata pravno priznane škode po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, tako da je prisojeni znesek stroškov postopka znižalo na 5.666,22 EUR, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 210 EUR, tožena stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo. Tako kot sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbo 11. točke sporazuma o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja tožnika, vendar je ugotovilo, da zoper tožnika ne teče noben od v sporazumu predvidenih kazenskih, civilnih, upravnih ali drugih postopkov zaradi prodaje delnic P. U. d.d. v decembru 2001, toženi stranki pa tudi sicer ni mogoče očitati protipravnega ravnanja ali krivde v zvezi z njenim vplivom na poročanje medijev glede prodaje delnic. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi pritožbeni očitek tožnika o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem nasprotne stranke oziroma direktorja, saj neizvedba tega dokaza ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka. Na zadnjem naroku pred sodiščem prve stopnje sta se stranki tudi strinjali s tem, da zakoniti zastopnik tožene stranke o zadevi nima kaj dosti povedati.

4. Tožnik se v reviziji sklicuje na pritožbena (pravilno revizijska) razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistvena kršitev naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo „predstavnikov“ tožene stranke, zaradi česar je bilo tožniku „onemogočeno postavljati vprašanja po načelu kontradiktornosti“. To naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Katero nepremoženjsko škodo sta stranki imeli v mislih pri sklenitvi sporazuma, bi bilo lahko mogoče ugotoviti le z zaslišanjem strank, torej bi bilo potrebno zaslišati predstavnika tožene stranke oziroma podpisnika tega sporazuma A. T., kot pričo. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana tudi v tem, da je ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da zahtevki zoper tožnika zaradi prodaje delnic niso vloženi, protispisna. Po 179. členu OZ pripada oškodovancu za razžalitev dobrega imena in časti oziroma poseg v druge osebnostne pravice denarna odškodnina. V tem primeru predstavljajo poseg v osebnostne pravice tožnika izjave in intervjuji v časopisu oziroma članki, ki jih je sodišče vpogledalo, in iz katerih izhajajo žaljive trditve in žaljiva osebnostna ocena tožnika. Opozarja tudi na določbo 182. člena OZ o možnosti nastanka bodoče škode, ki je pri tožniku nastopila, saj je moral dejansko odstopiti iz funkcije direktorja, ker ni hotel podpisati tajkunskega prevzema delnic P. U. v lasti tožene stranke. Dejanska podlaga za odškodnino izhaja tudi iz zadnjih člankov o lastniškem spletu P. L. (objavljen v časopisu Delo dne 19. 6. 2009). Tako je povsem utemeljena odškodnina v „skrčenem znesku 50.000 EUR“.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka uveljavlja nedovoljenost revizije, saj jo je tožnik vložil zoper prvostopenjsko sodbo, kar je v nasprotju z določbo 367. člena ZPP. Navaja, da je revizijski očitek, da bi moralo sodišče zaslišati predstavnika tožene stranke oziroma podpisnika sporazuma A. T. (kot pričo) neutemeljen, saj tožnik tega pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagal, niti tega ni uveljavljal v pritožbi. Zaslišanja strank tudi ni mogoče enačiti z načelom kontradiktornosti oziroma pravice do izjave. Tožnik se je na obravnavi strinjal s tem, da direktor tožene stranke v zadevi nima kaj povedati. Ob dejanski ugotovitvi, da zoper tožnika ni bil uveden noben postopek zaradi prodaje delnic P. U. d.d., je njegov zahtevek za povračilo nepremoženjske škode popolnoma neutemeljen. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na določbo 182. člena OZ, pravilna pa je tudi presoja sodišč druge in prve stopnje, da strah in negotovost zaradi morebitnih sodnih postopkov nista pravno priznani škodi v skladu s 179. členom OZ. Pavšalno zatrjevana negotovost zaradi nikoli uvedenih sodnih postopkov ne izpolnjuje kriterijev za odmero odškodnine za strah.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Tožnik v reviziji navaja, da jo „vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje, v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje,“ kar dejansko ni pravilno, saj je revizija pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi in ne na prvi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Kljub temu je revizijsko sodišče navedeno napačno opredelitev štelo le za pomoto in revizije ni zavrglo. Nenazadnje je revident v navedbah odločb, zoper katere vlaga revizijo, to naslovil tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje in ne le sodbo sodišča prve stopnje.

9. Očitek tožnika, da naj bi prišlo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje do bistvene kršitve določb postopka, ker ni bil zaslišan predstavnik tožene stranke, je nejasen, saj pojem predstavnika v prvi vrsti lahko odgovarja zakonitemu zastopniku tožene stranke, lahko pa tudi (kot morda izhaja iz nadaljevanja revizije) podpisniku sporazuma o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 6. 3. 2002 - takratnemu predsedniku nadzornega sveta tožene stranke, A. T.. Neutemeljen je očitek, da naj bi sodišče prav z neizvedbo tega dokaza zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede na zakonsko opredelitev ta kršitev nima nobene povezave z neizvedbo dokazov. V zvezi s tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. T., je treba dodatno pojasniti, da zaslišanje te priče tožnik sploh ni predlagal in da nikjer ni izpostavil spornost določbe 11. točke sporazuma o razvezi pogodbe v zvezi z opredelitvijo nepremoženjske škode, ki sta jo imeli stranki v mislih ob sklenitvi sporazuma. Tožnik niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal bistvene kršitve določb postopka iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo priče A. T., torej tudi zato ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje. V kolikor v zvezi z navedenim očitkom bistvene kršitve uveljavlja zaslišanje zakonitega zastopnika te stranke, mu je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da je na zadnji glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izrazil soglasje z navedbami pooblaščenca tožene stranke, da sedanji direktor tožene stranke o zadevi nima kaj povedati. Zato sodišče že na podlagi prvega odstavka 258. člena ZPP (po katerem lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka tudi v primeru, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva) zastopnika ni bilo dolžno zaslišati. Tožnik tudi sicer ne more uspešno uveljavljati kršitve pravice do izjave v postopku, saj ga je sodišče zaslišalo.

10. Tožnik nadalje ne konkretizira svojega revizijskega ugovora o protispisni ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da zahtevki zoper njega niso vloženi. Zato tudi te kršitve ni bilo mogoče upoštevati.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz 11. oziroma 11.01. in 11.02. točke sporazuma med strankama o razvezi pogodbe in prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 6. 3. 2002. Iz 11.01. točke sporazuma izhaja, „da se družba s podpisom tega sporazuma izrecno zavezuje in jamči, da bo direktorju družbe v primeru, če bo zoper njega uveden kazenski, civilni, upravni ali kakšen drug postopek zaradi prodaje delnic P. U. d.d., ki jih je imela v lasti družba, po pogodbi o prodaji in nakupu delnic z dne 17. 12. 2001, sklenjeni s kupcem I. Z. P. d.d. in G. d.d., na svoje stroške zagotovila ustrezno pravno pomoč odvetnika po izbiri direktorja, pri čemer bremenijo vsi stroški postopka in morebitna pravnomočno izrečena denarna kazen in/ali odškodnina neposredno družbo“. 11.02. točka sporazuma pa določa: „Če bo zaradi postopkov iz prejšnje točke tega sporazuma direktorju nastala materialna ali nematerialna škoda, se družba zavezuje, da bo takšno škodo brez ugovora poravnala v roku 30 dni od dneva prejema pisnega odškodninskega zahtevka“. Podlaga za odškodninsko obveznost po teh točkah je torej uvedba kakršnihkoli postopkov zaradi navedene prodaje delnic in na eni strani pravnomočno izrečena denarna kazen ali odškodnina, na drugi strani pa nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode prav zaradi takšnih postopkov.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje (ki ne morejo biti predmet revizije – 3. odstavek 370. člena ZPP), da namreč zoper tožnika ne teče nobeden od postopkov, tožnik pa je celo sam izpovedal, da zoper njega ni bil uveden noben kazenski, upravni ali odškodninski postopek zaradi prodaje delnic P. U. d.d. (list. št. 65), izhaja utemeljena presoja, da v 11.01. in 11.02. točki navedenega sporazuma ni podlage za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Če zoper tožnika ni bil uveden ali voden noben postopek zaradi prodaje navedenih delnic, seveda tudi ni mogoče govoriti o nepremoženjski škodi, ki bi mu nastala zaradi takšnih postopkov. Že zato zahtevek ni utemeljen.

14. Članki v dnevnem časopisju, na katere se sklicuje v zvezi z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti, nimajo prav nobene povezave z odškodninsko obveznostjo tožene stranke po sporazumu z dne 6. 3. 2002, na katerega se pri utemeljitvi podlage za svoj zahtevek sklicuje tudi tožnik. Sicer pa niti v reviziji ne navede, da bi bilo negativno pisanje v sredstvih javnega obveščanja v kakršnikoli povezavi s protipravnim ali krivdnim ravnanjem tožene stranke, torej da bi bila tožena stranka lahko odškodninsko odgovorna tudi izven okvirov pogodbeno dogovorjene odškodninske obveznosti v sporazumu z dne 6. 3. 2002. 15. Ker ne obstaja temelj za povrnitev nepremoženjske škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali posega v osebnostne pravice oziroma za tožnikov strah, so tudi povsem neutemeljene revizijske navedbe o povrnitvi bodoče nepremoženjske škode v skladu z določbo 182. člena OZ. S tem v zvezi (in sicer že na podlagi določbe 372. člena ZPP) tudi ni mogoče upoštevati navedb tožnika o zadnjem članku o lastniškem spletu P. L..

16. Revident navaja tudi, da naj bi bil njegov zahtevek za višino odškodnine „v skrčenem znesku 50.000 EUR povsem utemeljen“, vendar skrčitve zahtevka (iz prvotnih 500.000 EUR na 50.000 EUR) šele v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati, saj je umik tožbe oziroma delni umik dovoljen le do konca glavne obravnave, ob privolitvi nasprotne stranke (188. člen ZPP).

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

18. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel ničesar bistvenega k odločitvi revizijskega sodišča, je le-to sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).