Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob ugotovljenem zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravni interes za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo, saj mu ob zastaranju zahtevka ugoditev izbrisni tožbi ne prinaša želenega uspeha oziroma učinka.
Zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Gre za subjektivne ali objektivne ovire pri uveljavljanju pravic. Za nepremagljive ovire gre, če sodišče ne posluje zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč, ali če gre za upnikovo težko bolezen. Dejstvo, da je v tem času pred nekdanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani potekala pravda med mestno občino kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko zaradi kršitve predkupne pravice, na pravico tožnika ni v ničemer vplivalo. Tudi okoliščina, da je bila v tem času na podlagi te pravde v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ni preprečevala, da se sodno zahteva izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedbe vpisa v zemljiški knjigi ni razlog za zadržanje zastaranja.
Razvezo pogodbe lahko uveljavlja le pogodbena stranka, in sicer iz zakonsko določenih razlogov (neizpolnitve pogodbe ali spremenjenih okoliščin), izstavitev listine pa se lahko zahteva po ZZK-1 le od odsvojitelja.
Ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek na ugotovitev ničnosti drugega razpolaganja prodajalca, sklenjenega z nedobrovernim kupcem. A v konkretnem primeru o tem ni mogoče govoriti ravno zato, ker je bila prodaja opravljena na podlagi javne dražbe v stečajnem postopku nad prodajalcem. V takšni situaciji gre za originarno pridobitev lastninske pravice in dodatno sklenjena pogodba vsled javne dražbe tega ne spremeni.
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba začela teči s sprejetjem Ustave RS (4. 11. 1991). Odločilen je odgovor na vprašanje, kdaj je prišlo v konkretnem primeru do ukinitve družbene lastnine. Najprej z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 je lahko začelo teči priposestvovanje sporne nepremičnine.
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki III. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom 000; - v točki IV. pa tako, da je tožnik dolžan povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 6.090,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.580,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni zahtevek (na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 2. 8. 2012, sklenjene med toženkami, na neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter da prvi toženec-prodajalec izstavi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo) in prve tri podrejene zahtevke (prvi podrejeni zahtevek se z glavnim zahtevkom razlikuje v tem, ali naj se pogodba razveže, drugi in tretji podrejeni tožbeni zahtevek pa zajemata ničnost oziroma razvezo pogodbe ter izstavitev ustrezne listine s strani druge in tretje toženke, kupcev sporne nepremičnine), ugodilo pa je četrtemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine na podlagi priposestvovanja. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.
2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, zoper njen ugodilni del pa toženke, obe pravdni stranki izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga spremembo sodbe, tako da sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženke predlagajo spremembo sodbe v smeri zavrnitve tudi četrtega podrejenega tožbenega zahtevka na ugotovitev tožnikove lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
3. Tožnik se ne strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da mu ni mogoče priznati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, ker je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral. Sodišče je navedlo, da je zastaralni rok začel teči naslednji dan po podpisu dodatka k pogodbi iz leta 1988, to je od 4. 6. 1991, in da na tek roka ne vpliva dejstvo, da je potekala pravda med Mestno občino X kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko, ki se je nanašala na kršitev predkupne pravice. Sodišče je tek zastaranja štelo od napačnega datuma. Rok je začel teči šele od 8. 3. 2010, ko je prejel sklep višjega sodišča v omenjeni pravdi. V vmesnem času od leta 1989 do 2010, ko je tekel spor, ni mogel doseči vpisa v zemljiško knjigo iz razloga, ker je bilo v njej zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve. Ta okoliščina je preprečevala, da bi lahko vložil zoper prvo toženko tožbo na izpolnitev pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na vpisano zaznambo je že vnaprej vedel, da bo propadel. Šele s sklepom višjega sodišča, ki je tožbo občine zavrglo, je lahko zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Zastaranje ne more teči tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ne more sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Zaradi uveljavljanja predkupne pravice in vpisane zaznambe je šlo za nepremagljive ovire, zaradi katerih tožnik ni mogel uveljavljati zahtevka. Z vložitvijo tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom je pravočasno zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato ne drži, da je ta zahtevek zastaral. Iz enakih razlogov pritožnik izpodbija prvi podrejeni zahtevek, katerega je prvo sodišče prav tako zavrnilo zaradi zastaranja. V zvezi z drugim podrejenim tožbenim zahtevkom ne drži stališče sodišča, da ga je mogoče uveljavljati le zoper odsvojitelja in ne zoper kupca. Po stališču sodne prakse (v zadevah II Cp 1587/1999, II Cp 2096/2012 in druge) lahko prvi kupec uspe z zahtevkom za izstavitev listine zoper nedobrovernega drugega kupca iste nepremičnine. Ker je bilo ugotovljeno, da sta druga in tretja toženka vedeli, da je bila nepremičnina že prodana v letu 1988, sta bili torej nedobroverni. Zahtevek na izstavitev listine je mogoče uveljavljati zoper drugega kupca. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bil drugi podrejeni tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen. Zmotna je tudi odločitev o zavrnitvi tretjega podrejenega tožbenega zahtevka, ker naj tožnik ne bi navedel, iz katerih razlogov, naj se pogodba iz leta 2012 razveže. Med postopkom je pojasnil, naj se razlogi, ki jih je podal v zvezi z uveljavljano ničnostjo pogodbe, upoštevajo tudi pri zahtevi na razvezo te pogodbe.
4. Toženke v obširni pritožbi v bistvenem opozarjajo, da se je nad prvo toženko začel stečajni postopek in da tožnik v njem ni prijavil nobenih pravic. Predmetna nepremičnina je bila del stečajne mase. To izhaja iz odločbe I Cpg 482/2009 z dne 27. 1. 2010, in iz stečajnih pravil, ki veljajo v Republiki Črni gori. Z začetkom stečajnega postopka je nepremičnina postala del stečajne mase. In ker ni bilo prijavljenih nobenih terjatev v zvezi z njo, jo je lahko stečajni dolžnik oziroma stečajni upravitelj prodal po pravilih stečajnega prava. Tožnik bi moral v 60 dneh od začetka stečajnega postopka prijaviti terjatev. Izostanek prijave terjatve pomeni, da je več nima. Ker tožnik ni prijavil pravice, ni obstajal zadržek stečajnega upravitelja za prodajo premoženja. Vse tožnikove terjatve, vključno z ugotovitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, so ugasnile. Sodišče prve stopnje se do vprašanja neprijave izločitvene pravice sploh ne opredeli oziroma te sicer ugotovljene in relevantne okoliščine sploh ne upošteva. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je v konkretnem primeru začela teči priposestvovalna doba s sprejetjem Ustave RS. Ob tem, da je šlo za družbeno lastnino, na kateri priposestvovanje ni bilo mogoče, so zgrešeni zaključki sodišča o začetku teka roka. Družbena lastnina se je olastninila šele s področnimi zakoni in ne avtomatično z uveljavitvijo Ustave. Pritožnik meni, da Zakon o lastninjenju nepremičnine v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ob tem, da je prva toženka z osamosvojitvijo Republike Slovenije postala tuja pravna oseba, ne pride v poštev, pač pa Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva iz leta 2002. Ker priposestvovalna doba ni mogla teči do ukinitve družbene lastnine v letu 2002, kvalificirana posest ni tekla niti eno leto. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče z ugoditvijo lastninskemu zahtevku na podlagi priposestvovanja ustvarilo konkurenco dveh originarnih pridobitev. Drugi in tretji toženec sta sporno nepremičnino kupila na javni dražbi v stečajnem postopku nad prvo toženko. Takšen nakup predstavlja originarno pridobitev lastninske pravice, ki je bila pridobljena kasneje in ima prednost pred domnevno predhodno izvorno pridobljeno lastninsko pravico. V takšni situaciji vprašanje nedobrovernosti ni pravnorelevantno. Nadalje pritožba obrazloženo izpodbija še presojo prvega sodišča, da je bila tožnikova posest zakonita in dobroverna v času od nakupa do leta 2002. 5. Pravdni stranki sta medsebojno odgovorili na nasprotni pritožbi. Nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.
6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožencev je utemeljena.
O pritožbi tožnika:
7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega in prvih treh podrejenih tožbenih zahtevkov, kar bi glede na ugoditev četrtemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja terjalo - v primeru zavrnitve pritožbe tožencev zoper ugodilni del sodbe - zavrženje njegove pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Ker pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke utemeljena, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo tudi tožnikovo pritožbo.
8. Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je pravilna. Ob ugotovljenem zastaranju zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravni interes za izbrisno tožbo in s tem aktivno legitimacijo zanjo, saj mu ob zastaranju zahtevka ugoditev izbrisni tožbi ne prinaša želenega uspeha oziroma učinka. V primeru uspeha z izbrisno tožbo se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kar pomeni, da se lastninska pravica ponovno vpiše na prodajalca. To daje prvemu kupcu v primeru dvojne prodaje možnost, da se kot lastnik vpiše v zemljiško knjigo. To pa je moč doseči le v primeru, če mu prodajalec zagotovi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Če kupec ne razpolaga z dovolilom, ima proti prodajalcu po pogodbi zahtevo za njegovo izstavitev.
9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi nastopa zastaranja prenehala tožnikova pravica zahtevati od prve toženke izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tek začetka zastaranja štelo od napačnega datuma. Po 2. odst. 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nastopi zastaranje, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbe z dne 18. 12. 1988 in aneksa k tej pogodbi z dne 3. 6. 1991 pravilno ugotovilo, da je splošni petletni zastaralni rok po 371. členu ZOR (op. pa tudi upoštevajoč 10 letni rok po Obligacijskem zakoniku - OZ, čl. 350) za zahtevo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, torej razpolagalnega pravnega posla, pričel (znova) teči naslednji dan po podpisu dodatka. Najprej tedaj bi lahko tožnik uveljavljal izpolnitev pogodbe. ZOR izrecno določa, v katerih primerih pride do zadržanja ali pretrganja zastaranja. Tožnik se neutemeljeno zavzema za zadržanje zastaranja za čas od leta 1988 do 2000 zaradi nepremagljivih ovir. Zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (383. člen ZOR). Gre za subjektivne ali objektivne ovire pri uveljavljanju pravic. Za nepremagljive ovire gre, če sodišče ne posluje zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč, ali če gre za upnikovo težko bolezen.1 Dejstvo, da je v tem času pred nekdanjim Temeljnim sodiščem v Ljubljani potekala pravda med MOX kot tožečo stranko ter tožnikom in prvo toženko kot toženo stranko zaradi kršitve predkupne pravice, na pravico tožnika ni v ničemer vplivalo. Tudi okoliščina, da je bila v tem času na podlagi te pravde v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, ni preprečevala, da se sodno zahteva izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedbe vpisa v zemljiški knjigi ni razlog za zadržanje zastaranja.
10. Iz enakega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podrejeni tožbeni zahtevek, ki se od glavnega razlikuje le v tem, da je tožnik predlagal razvezo pogodbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da gre pri razvezi za izpodbojnost pogodbe, ki jo lahko uveljavlja le pogodbena stranka, ne pa tretji. Tožnik tako za razvezo pogodbe z dne 2. 8. 2012, sklenjeno med toženkami, nima aktivne legitimacije.
11. Tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen. Z novelo Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C, Ur. l. RS, št.25/11, z dne 4.4.2011), ki je stopila v veljavo in uporabo leta 2011, je po določilu 4. odst. 243. člena ZZK-1 mogoče zahtevati, skupaj z izbrisno tožbo, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila le zoper odsvojitelja, v konkretnem primeru prve toženke. Tožnik s podrejenim zahtevkom od druge in tretje toženke ne more zahtevati izstavitve dovolila, saj z njim nista v poslovnem razmerju. Pretekla sodna praksa je sicer dopuščala, da lahko prvi kupec uveljavlja zahtevek za izstavitev listine zoper nedobrovernega drugega kupca, vendar je bilo to z novelo zakona, sprejeto pred vložitvijo tožbe decembra 2012, preseženo in izrecno določeno, kdo je lahko v takšnih primerih pasivno stvarno legitimiran.
12. Tretji podredni tožbeni zahtevek je mešanica predhodnih, in sicer se zahteva razveza pogodbe z neveljavnostjo vknjižbe in vzpostavitvijo prejšnjega stanja ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od druge in tretje toženke. Kot že rečeno lahko razvezo pogodbe uveljavlja le pogodbena stranka, in sicer iz zakonsko določenih razlogov (neizpolnitve pogodbe ali spremenjenih okoliščin), izstavitev listine pa se lahko zahteva po ZZK-1 le od odsvojitelja. Ker ti zakonski znaki niso izpolnjeni, je zavrnitev tudi tega podrejenega zahtevka materialnopravno pravilna.
13. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja še dodatne pravne razloge, zakaj je zavrnitev gornjih zahtevkov pravilna. Pri pogodbi z dne 2. 8. 2012 ni mogoče govoriti o "klasičnem" pravnoposlovnem razpolaganju. Kot je razbrati iz ugotovitev sodišča prve stopnje (v tč. 31), ki jih tožnik v odgovoru na pritožbo ne problematizira, na njih pa opozarjajo v pritožbi toženke, je bilo sporno stanovanje predmet javne dražbe v stečajnem postopku nad prvo toženko. Javna dražba v stečajnem postopku je bila uspešno opravljena 26. 7. 2012, saj sta druga in tretja toženka kot dražitelja z najboljšo ponudbo uspeli, zato je bila z njima naknadno sklenjena še sporna pogodba. Tožnik sicer uveljavlja njeno ničnost, ker meni, da je prišlo do ponovne prodaje nepremičnine z nedobrovernim kupcem. Drži stališče prvega sodišča, da ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek na ugotovitev ničnosti drugega razpolaganja prodajalca, sklenjenega z nedobrovernim kupcem. A v konkretnem primeru o tem ni mogoče govoriti ravno zato, ker je bila prodaja opravljena na podlagi javne dražbe v stečajnem postopku nad prodajalcem (prvo toženko - pravno osebo s sedežem v Črni gori). V takšni situaciji gre za originarno pridobitev lastninske pravice in dodatno sklenjena pogodba vsled javne dražbe tega ne spremeni. Nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo, je način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (v Črni gori pod nadzorom sodišča) izključuje ugovore močnejše pravice. Javnost postopka omogoča vsem, da svoje ugovore uveljavljajo do sklenitve pogodbe. Starejša pridobitev lastninske pravice na podlagi posla iz leta 1988 tako ne more izničiti kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice na javni dražbi v stečajnem postopku, saj je bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se ustanovi z učinkom ne glede na prejšnje lastninsko stanje. V takem primeru pa (ne)dobrovernost kupca nima posebne teže, ker gre za nakup na javni dražbi v okviru stečajnega postopka. Kupec veljavno pridobi lastninsko pravico, tudi če ni bil v dobri veri. Posebno varstvo originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključuje ugovor, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren, v tej zadevi - da sta druga in tretja toženka vedela, da je tožnik s prvo toženko sklenil pogodbo v letu 1988, a tega nista upoštevali. Iz navedenih razlogov zato ni mogoče govoriti o ničnosti drugega razpolaganja. Če pa tožnik meni, da je to razpolaganje nično zaradi nezakonito opravljene javne dražbe v stečajnem postopku, velja pojasniti, da je imel tožnik možnost na nepravilnosti opozoriti v stečajnem postopku. Očitana nezakonitost javne dražbe (procesno nepravilno ravnanje upravitelja) je lahko kvečjemu podlaga za odškodninsko odgovornost stečajnega sodišča ali stečajnega upravitelja, ne pa razlog za ničnost razpolaganja z nepremičnino na javni dražbi.
O pritožbi tožencev
14. Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zmotna. Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so podani vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice na tej pravni podlagi. Vprašanje pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja se presoja po slovenskem pravu (1. odst.18. člena ZMZPP). Dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let (28. člen ZTLR). V postopku je bilo ugotovljeno (in temu tožnik ne v pritožbi ne v odgovoru na pritožbo tožencev ne ugovarja), da je bilo stanovanje, ki je bil predmet pogodbe iz leta 1988 in ga je tožnik kupil od prve toženke, v družbeni lastnini, na kateri je imel prodajalec pravico uporabe po kupni pogodbi z dne 20. 7. 1977. Nepremičnina v družbeni lastnini je bila lahko predmet prodaje med družbeno pravno osebo in fizično osebo. A s priposestvovanjem fizična oseba ni mogla pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini (29. člena ZTLR). Dokler je bila nepremičnina v družbeni lastnini, posestnik s priposestvovanjem ni mogel pridobiti lastninske pravice. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba začela teči s sprejetjem Ustave RS (4. 11. 1991). Odločilen je odgovor na vprašanje, kdaj je prišlo v konkretnem primeru do ukinitve družbene lastnine. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 194/2011 z dne 12. 12. 2012 poenotilo sodno prakso glede vprašanja, kdaj je prišlo do ukinitve družbene lastnine, in sicer se je postavilo na stališče, da je do njenega prenehanja prišlo postopoma, z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Družbena lastnina oziroma pravica uporabe na njej se z uveljavitvijo Ustave ni avtomatično pretvorila v zasebno lastnino. Lastninjene posameznih nepremičnin so urejali področni zakoni. Splošni predpis o lastninjenju družbenih nepremični je bil ZLNDL, ki je uredil lastninjenje stavb in zemljišč v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. ZLNDL sicer ne velja za tuje fizične in pravne osebe, kar je prva toženka z osamosvojitvijo postala, a to v obravnavani zadevi ni relevantno, saj je treba z vidika tožnika, ki je sklenil pogodbo s prvo toženko v letu 1988, upoštevati, kdaj se je ukinila družbena lastnina. Po prepričanju pritožbenega sodišče je ključni trenutek uveljavitev ZLNDL v letu 1997. Najprej takrat je lahko začelo teči priposestvovanje sporne nepremičnine2. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz napačnega stališča ugotovilo3, da je priposestvovanje teklo od uveljavitve ustave v letu 1991 do konca leta 2001 in da je pogoj desetletne dobroverne in zakonite priposestvalne dobe po ZTLR izpolnjen. Ker priposestvovanje ni moglo teči vse do 25. 7. 1997, ko je začel veljati ta zakon, pogoj desetletne dobe v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi nepravega priposestvovanja, zato ni pravilen.
15. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi ob izhodišču, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi zakona (s priposestvovanjem), odločitev prvega sodišča ne more biti pravilna. Kot že nakazano zgoraj pritožba pravilno opozarja, da je bilo sporno stanovanje kupljeno na javni dražbi v stečajnem postopku, ki je bila opravljena 26. 7. 2012. Sporna pogodba z dne 2. 8. 2012 je bila sklenjena po javni dražbi v stečajnem postopku in vpis lastninske pravice opravljen na njeni podlagi. Gre za ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnik na pritožbeni stopnji ne izpodbija ali problematizira. Dajejo pa podlago za zaključek, da sta kupca (drugi in tretji toženec) pridobila lastninsko pravico na podlagi nakupa na javni dražbi od stečajnega dolžnika (prvega toženca), kar tudi predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice. V primeru, ko gre za konkurenco pridobljene lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in lastninske pravice na podlagi nakupa na javni dražbi v stečajnem postopku, ima prednost slednja, in so izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren.4 Zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do dodatnih pritožbenih navedb tožencev, s katerimi izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje o nedobrovernosti drugega in tretjega toženca, ker se ta ugotovitev sodišča prve stopnje izkaže za pravno nepomembno.
16. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik ne more biti uspešen s tožbo tudi iz dodatnih razlogov, na katere toženci ponovno opozarjajo v pritožbi (so pa bili podani že pred sodiščem prve stopnje in se je tožnik z njimi seznanil in se o njih izjavil), temeljijo pa na neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (tč. 30, 31 izpodbijane sodbe). Sodišče je ugotovilo, da je prva toženka s pogodbo z dne 18. 12. 1988 prodala tožniku predmetno stanovanje. Tožnik se ni nikdar vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik. Nad prodajalcem se je začel stečajni postopek s sklepom Gospodarskega sodišča v B. St ... z dne 19. 5. 2008. Glede spornega stanovanja v stečajnem postopku ni bilo prijavljenih nobenih (niti izločitvenih) pravic.
Stečajni postopek in posledice stečajnega postopka v Črni gori ureja Zakon o insolvenstnosti privrednih društava (v nadaljevanju Insolvenčni zakon). Ko se začne stečajni postopek se stečajnemu dolžniku odvzamejo vse pravice upravljanja in razpolaganja s premoženjem stečajne mase, pri čemer s stečajno maso opravlja stečajni upravitelj (43. člen). Stečajna masa se vnovčuje zaradi poplačila upnikov stečajnega dolžnika (80. člen). Tudi po tem zakonu je zato moral vsak upnik v roku 60 dni priglasiti vsakršno terjatev do stečajnega dolžnika (47. člen). Po 30. členu tega zakona sestavlja stečajno maso vse premoženje last dolžnika ob začetku postopka. Po podatkih zemljiške knjige je predmetna nepremičnina ostala v lasti prve toženke - stečajnega dolžnika. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v stečajnem postopku ni uveljavljal nobenih pravic - ni uveljavljal izločitvene pravice iz naslova pridobitve lastninske pravice. Zato je bilo predmetno premoženje prodano na javni dražbi v stečajnem postopku. Ker v zvezi s spornim stanovanjem ni bila prijavljena nobena pravica, ni obstajal zadržek stečajnega upravitelja za prodajo premoženja. Zatrjevana tožnikova terjatev (izstavitev zemljiškoknjižne listine in pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pred stečajem) je z opustitvijo njene prijave v stečaju prenehala, zato tožnik s tožbo ne more uspeti.
17. Ob navedenem se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih razlogov (s katerimi toženci izpodbijajo presojo prvega sodišča o zakoniti in dobroverni tožnikovi posesti) ne opredeljuje, ker za odločitev niso pomembne.
Odločitev o pritožbah
18. Pritožba tožnika ni utemeljena in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče njegovo pritožbo zavrnilo ter v zavrnilnem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na podlagi pritožbe tožencev je sodišče v ugodilnem delu (III. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrnilo (458. člen ZPP).
Odločitev o stroških postopka
19. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba v skladu z 2. odst. 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje je tožnik v celoti propadel s tožbo, zato je dolžan tožencem, ki jih zastopa skupni odvetnik, povrniti potrebne stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 154. člena ZPP). Ti so odmerjeni na podlagi stroškovnika (l. št. 262) v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) in ZPP od vrednosti spornega predmeta 178.278,00 EUR ter znašajo skupaj 6.090,40 EUR (nagrada za postopek 2.173,60 EUR po tar. št. 3100 in 1200; nagrada za narok 2.059,20 EUR po tar. št. 3102 in 1200; pavšalni stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20 EUR po tar. št. 6002; pavšalni znesek za kopije (250 strani) 27,5 EUR po tar. št. 6000; stroški sodnih tolmačev v znesku 382,83 EUR (sklepa list. št. 254 in 256); stroški prevodov (priloga B4) v znesku 329,00 EUR; vse povečano za 22% DDV). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ne priznava. Nagrada za postopek s pritožbo z začasno odredbo ni bila priglašena v odgovoru na pritožbo, kasnejša priglasitev teh stroškov ob zaključku obravnave ni pravočasna in je zato neupoštevna (163. člen ZPP). Tudi sicer so bili stroški sestave odgovora na pritožbo nepotrebni, saj toženci z njim niso v ničemer prispevali k odločitvi o pritožbi tožnika zoper odločbo v zvezi z začasno odredbo. Višji znesek za kopije ni priznan, ker število zatrjevanih kopij ni izkazano. Višji zahtevek iz naslova poštnih storitev nima podlage v materialnem pravu. Potni stroški in stroški nastanitve zakonitega zastopnika prvo toženke (19. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku) niso izkazani. Prvo toženka je navajala, da so ti razvidni iz priloženih prilog, a teh v spis ni predložila. Tožnik je dolžan odmerjene pravdne stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (277. člen ZOR, pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).
20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. člena ZPP). Z odgovorom na pritožbo tudi ni prispeval k odločanju na pritožbeni stopnji. Zato naj sam krije tudi te stroške (1. odst. 155. člena ZPP). Ker so toženci uspeli s pritožbo, jim je tožnik dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT. Tožencem je priznalo stroške v višini 1.580,88 EUR, in sicer (upoštevaje vsp. 35.655,60 EUR za četrti podrejeni tožbeni zahtevek - 1/5 od celotne vrednosti spornega predmeta) 1.295,80 EUR nagrade za postopek s pritožbo (tar. št. 3210 in 1200 ZOdvT), povečano za 22% DDV. Stroškov z odgovorom na pritožbo pa sodišče ni priznalo, saj le-ti glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo za odločitev na pritožbeni stopnji niso bili potrebni (155. člen ZPP).
1 glej Komentar Obligacijskega zakonika k členu 360, ki je po vsebini enak 383. členu ZOR; 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 497. 2 Stanovanje ni moglo biti predmet lastninjenja po pravilih Stanovanjskega zakona (SZ/91), ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je imel na predmetnem stanovanju ob prodaji v letu 1988 prodajalec-prva toženka pravico uporabe, torej je bila lahko naprej prodana/prenesena takšna pravica (prim. odločbo VSL I Cp 2305/2015) 3 Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik nemoteno izvrševal posest od sklenitve pogodbe v letu 1988 do začetka leta 2012. 4 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 279/2014.