Jedro

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca.

Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o podrejenih zahtevkih se zavrže. II. Sicer se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku (I. točka izreka sodbe prve stopnje v zvezi z ustreznim delom I. točke izreka sodbe druge stopnje) in odločitvi o stroških (druga alineja II. točke in III. točka izreka sodbe druge stopnje ter IV. točka izreka sodbe prve stopnje) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dejansko stanje**

1. Tožnik in A. (pravni prednik prvega toženca), sta 18. 12. 1988 sklenila prodajno pogodbo za trisobno stanovanje v prvem nadstropju levo s pomožnimi prostori v stanovanjski stavbi ..., ... Stanovanje je bilo družbena lastnina v uporabi A. in prodano tožniku na javni dražbi. Dogovorjeno je bilo, da pogodba stopi v veljavo, ko jo po podpisu obeh strank, po odobritvi s strani pristojnega pravobranilstva, prodajalec overi pred sodiščem. Prodajalec podpisa osebe, ki je zanj sklenila pravni posel, ni overil, pristojni javni pravobranilec pa se o pogodbi, ki mi je bila predložena, ni izrekel. 2. Mestna občina B. oziroma njena pravna prednica (v nadaljevanju B.) je 18. 1. 1989 vložila tožbo zoper obe pogodbeni stranki zaradi kršitve predkupne pravice, ki jo ima po Zakonu o varstvu naravne in kulturne dediščine. Zahtevala je razveljavitev prodajne pogodbe in pod enakimi pogoji sklenitev prodajne pogodbe z njo. Na podlagi sklepa sodišča je bila do pravnomočne odločitve v zadevi pri stanovanju zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve. Spor se je pravnomočno končal v letu 2010 z zavrženjem tožbe.1

3. Dne 3. 6. 1991 sta pogodbeni stranki sklenili dodatek k prodajni pogodbi, ki se tiče plačila preostanka kupnine (tistega dela, ki ga ni predstavljala varščina).2 Kupnina je bila (sicer z zamudo) plačana.

4. S sklepom Gospodarskega sodišča v P. je bil 19. 5. 2008 začet stečajni postopek nad prodajalcem. Tožnik v tem postopku ni prijavil nobenih pravic. Upniški odbor je 26. 6. 2012 soglašal s predlogom stečajnega upravitelja za prodajo stanovanja. Javna dražba je bila objavljena v dnevnem časopisu "...", Uradnem listu Črne Gore in slovenskem časopisu ... Opravljena je bila 26. 7. 2012. Kot dražitelja sta se je udeležila drugi in tretji toženec in z njima je bila 2. 8. 2012 sklenjena pogodba, na podlagi katere sta se v zemljiško knjigo vpisala kot lastnika vsak do 1/2. Drugi in tretji toženec sta vedela za pogodbo, ki sta jo v letu 1988 sklenila tožnik in prvi toženec, in da želi tožnik vpisati v zemljiško knjigo lastninsko pravico.

**Zahtevki tožnika**

5. Tožnik je v pravdnem postopku (po spremembah in dopolnitvah) uveljavil zahtevke: - primarno, da je kupoprodajna pogodba, ki so jo 2. 8. 2012 sklenili toženci, nična; da je vpis lastninske pravice na drugega in tretjega toženca neveljaven in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje; da je prvi toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove lastninske pravice na stanovanju; - prvi podrejeni zahtevek se od primarnega razlikuje (le) v tem, da tožnik zahteva, da se kupoprodajna pogodba z dne 2. 8. 2012 razveže; - drugi podrejeni zahtevek se od primarnega razlikuje v tem, da tožnik zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od drugega in tretjega toženca; - tretji podrejeni zahtevek se razlikuje od primarnega v tem, da tožnik zahteva razvezo kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila od drugega in tretjega toženca; - z zadnjim podrejenim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na stanovanju na podlagi priposestvovanja.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo zadnjemu podrejenemu zahtevku (III. točka izreka sodbe). Vse druge predhodno uveljavljene je zavrnilo. Obravnavalo jih je po pravilih izbrisne tožbe (konkretno po četrtem odstavku 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Zaključilo je, da je pogodba iz leta 1988, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem, veljavna. Odobritev prodajne pogodbe s strani javnega pravobranilca ni bila pogoj za njeno veljavnost. Obveznost predložitve pogodbe javnemu pravobranilcu je bila določena zato, da se je seznanil s pogodbeno ceno, in če ta ni ustrezala prometni vrednosti, je moral pogodbo izpodbijati. Zavezovalni posel je bil tako veljaven, res pa sodišče ni smelo izvesti zemljiškoknjižnega prenosa brez potrdila pristojnega javnega pravobranilca. S sklenitvijo pogodbe tožnik ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini, ampak je z njo nastala obveznost tožnika, da plača kupnino, in obveznost prvega toženca, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino. Izpolnitev teh obveznosti bi tožnik lahko dosegel s tožbo. Ker na podlagi pogodbe lastništvo ni bilo vpisano na tožnika, je bilo stanovanje po podatkih zemljiške knjige družbena lastnina v uporabi prvega toženca. S prodajo stanovanja v stečajnem postopku je prišlo do vnovične, druge prodaje stanovanja.

7. Toženci so zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ugovarjali tudi zaradi zastaranja. Ker Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) posebnega roka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni določal, velja splošni 5-letni zastaralni rok, ki je začel teči s sklenitvijo pogodbe in se pretrgal s sklenitvijo dodatka 3. 6. 1991. Rok se je tako iztekel 4. 6. 1996. Pravdo zaradi kršitve predkupne pravice je sprožila tretja oseba (B.), pravda se ni nanašala na ničnost pogodbe in ni vplivala na izpolnitev obveznosti prvega toženca. Zaradi zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa tožniku ni mogoče priznati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Zato je sodišče prve stopnje primarni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Prvi, drugi in tretji podrejeni zahtevek je zavrnilo zato, ker tožeča stranka niti ni navedla razlogov za razvezo pogodbe in ker izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila tožnik ne more utemeljeno zahtevati od drugega in tretjega toženca, s katerima ni v nobenem poslovnem razmerju.

9. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo četrtemu podrejenemu zahtevku. Ker je bilo stanovanje v družbeni lastnini v uporabi pravnega prednika prvega toženca, je priposestvovanje začelo teči z uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Od tedaj je namreč mogoče govoriti o enotnem sistemu stvarnopravnih razmerij. Tožnikova posest je bila zakonita (temeljila je na pogodbi iz leta 1988) in dobroverna (postopek zaradi kršitve predkupne pravice ni vplival na njegovo dobrovernost, saj ni šlo za vprašanje stvarnih pravic na stanovanju). Tožnik je prejel ključe stanovanja ob sklenitvi pogodbe in začel z njegovo adaptacijo. Z deli je prekinil zaradi pravde zaradi kršitve predkupne pravice. V letu 2002 ali 2003 so v stanovanje vdrli in prilastila si ga je gospodarska družba C. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi ga uporabljala že pred 2002, je to po preteku desetletnega roka, potrebnega za priposestvovanje nepremičnine.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

10. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje, pritožbi tožencev pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik stanovanja. Ustrezno je spremenilo odločitev o stroških postopka ter odločilo o pritožbenih stroških.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar tožnik ne more doseči želenega uspeha z izbrisno tožbo. Tožnikovo zavzemanje za zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir v času od 1988 do 2010, to je v času pravde zaradi kršitve predkupne pravice, je ocenilo za neutemeljeno, saj ta pravda ni vplivala na njegovo pravico, da sodno zahteva izpolnitev obveznosti. Tudi okoliščina, da je bila v tem času v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve, mu tega ni preprečevala. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev naslednjih vpisov, ni pa ovira za sodno varstvo. Vprašanje uspeha v pravdi in izvedbe vpisa v zemljiški knjigi ni razlog za zadržanje zastaranja.

12. Pritrdilo je tudi razlogom glede zavrnitve prvega, drugega in tretjega podrejenega zahtevka ter dodalo, da je pogodba med toženci posledica uspešno opravljene javne dražbe v stečajnem postopku. Taka prodajna pogodba pomeni originarno pridobitev lastninske pravice, način njene pridobitve pa zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (v Črni Gori pod nadzorom sodišča) izključuje ugovore močnejše pravice in kupčeva (ne)dobrovernost nima posebne teže. Lastninsko pravico pridobi, čeprav ni bil v dobri veri. Zato ni mogoče govoriti o ničnosti drugega razpolaganja.

13. Glede zadnjega podrejenega zahtevka pa je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo. Na nepremičnini v družbeni lastnini posestnik s priposestvovanjem ni mogel pridobiti lastninske pravice. Za presojo začetka priposestvovanja je odločilno, kdaj je v konkretnem primeru prišlo do ukinitve družbene lastnine. Čeprav Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) ne velja za tuje fizične pravne osebe, kar je prvi tožnik postal z osamosvojitvijo Slovenije, je treba z vidika tožnika upoštevati, kdaj se je ukinila družbena lastnina, kar je po prepričanju sodišča druge stopnje prav uveljavitev ZLNDL. Od njegove uveljavitve priposestvovalna doba ni potekla. Pa tudi ob izhodišču, da je tožnik pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem, bi zaradi nakupa na javni dražbi v stečajnem postopku kupca pridobila lastninsko pravico. V konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in pridobitve lastninske pravice z nakupom na javni dražbi v stečajnem postopku ima prednost slednja in so izključeni ugovori nedobrovernosti (II Ips 279/2014). Po podatkih zemljiške knjige je nepremičnina ostala v lasti prvega toženca, v stečajnem postopku pa tožnik ni uveljavljal nobenih pravic, zato ni bilo nobenega zadržka, da stečajni upravitelj proda premoženje.

**Revizija in njena dovoljenost**

14. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje "ne vsebujeta obrazložitve glede ključnih dejstev, kar hkrati pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka". Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ugodi in ugodi glavnemu oziroma kateremu izmed podrejeno postavljenih tožbenih zahtevkov oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožencev zoper prvostopenjsko sodbo zavrne.

15. Vrhovnemu sodišču je predložena v obravnavanje zadeva, v kateri je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E. Po določilu prvega odstavka 125. člena njegove prehodne in končne določbe se zato v tem revizijskem postopku uporabljajo določbe do tedaj veljavnega zakona, torej Zakona o pravdnem postopku (le) vključno z novelo ZPP-D. V nadaljevanju te obrazložitve uporabljena kratica ZPP torej ne označuje sedaj veljavnega zakona, ampak zakon brez novele ZPP-E. 16. Pomembna novost, ki je bila sprejeta z novelo ZPP-E, je opustitev vrednostnega kriterija za dovoljenost revizije in dosledn(ejš)a uvedba zgolj dopuščene revizije. Pred tem - kar velja tudi za obravnavano zadevo - je bil sistem v premoženjskopravnih sporih dvotiren, saj je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta presegala 40.000 EUR, sicer pa le, če je bila predhodno dopuščena (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP).

17. Tožnik je kot vrednost spornega premeta v tožbi navedel 10.000 EUR, z njo pa je uveljavil primarni tožbeni zahtevek (zahtevek, kot je naveden v prvi alineji 5. točke te obrazložitve z razliko, da je namesto ugotovitve ničnosti med toženci sklenjene kupoprodajne pogodbe zahteval ugotovitev neveljavnosti). Te vrednosti ni spremenil niti v dopolnitvi tožbe, s katero je uveljavil nadaljnje tri podrejene zahtevke. Na ugovor tožene stranke je sodišče prve stopnje korigiralo navedeno vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 40. člena ZPP) in jo v skladu s predlogom tožene stranke določilo na 178.278 EUR. Tako je vrednost spornega predmeta ostala označena ves čas postopka, tudi v popravku tožbe, v kateri je tožnik namesto ugotovitve neveljavnosti pogodbe zahteval, naj se ugotovi njena ničnost. 18. Tožnik torej uveljavlja glavni zahtevek in podrejene zahtevke, ki temeljijo na različni dejanski in pravni podlagi. Različna je podlaga zahtevkov za ničnost in "razvezo"3 pogodbe, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila se od prvega toženca zahteva na pogodbeni, od drugih dveh tožencev pa nepogodbeni podlagi, medtem ko ima zahtevek za ugotovitev lastninske pravice stvarnopravno podlago. V takem primeru se pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je v tožbi in sklepu sodišča prve stopnje, ki je na predlog tožene stranke določilo tako vrednost, navedena le ena vrednost spornega premeta, se v primeru objektivne kumulacije zahtevkov v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP šteje, da je s stališča dovoljenosti revizije vrednost spornega predmeta opredeljena le glede glavnega zahtevka, glede podrejenih zahtevkov pa vrednost spornega predmeta ni določena.4 Izostanek navedbe sporne vrednosti ima za posledico nedovoljenost revizije5, kar pomeni, da je revizija zoper odločitev o podrejenih zahtevkih nedovoljena. V delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev o teh, je zato Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo. Ta odločitev je v I. točki izreka.

19. Procesna narava odločitve o podrejenih zahtevkih od Vrhovnega sodišča zahteva odgovor na vsebinske navedbe revizije le v dovoljenem delu, torej le glede primarnega zahtevka. Tudi tega sicer sestavljata dva zahtevka (zahtevek izbrisne tožbe in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila), za katera je tožnik navedel in sodišče določilo le eno vrednost spornega predmeta. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je začetno strogost po diferenciranju vrednosti spornega predmeta omilila in nediferencirano vrednost spornega predmeta štela kot seštevek vrednosti spornih predmetov povezanih zahtevkov na način, kot jih opredeljuje peti odstavek 367. člena ZPP oziroma z upoštevanjem kriterija enotnega ekonomskega pomena (cilja). V sporu zaradi izbrisne tožbe in izstavitve zemljiškoknjižne listine, kot zahtevka kumulira sam zakon (četrti odstavek 243. člena ZZK-1), je za tožnika cilj enoten in neodvisen od natančne razčlenitve pasivne legitimacije tožencev za posamezne zahtevke.6 Iz teh razlogov zadostuje en(otn)a (vsotna) vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na glavni tožbeni zahtevek zoper vse tožence. V nadaljevanju obrazložitve tako Vrhovno sodišče navedbe strank v revizijskem postopku povzema le v delu, v katerem je revizija dovoljena.

**Povzetek vsebine revizije v njenem dovoljenem delu**

20. Tožnik v reviziji trdi, da sta pri presoji zastaranja sodišči prve in druge stopnje spregledali, da sta v sporu zaradi kršitve predkupne pravice tožnik in prvi toženec nastopala na strani tožene stranke in se je prvi toženec zavzemal za to, da prodajna pogodba med njima velja. Pripoznava dolga je bila tako dana s konkludentnim dejanjem, saj je v postopku konkludentno priznaval dejstvo, da je prenesel lastninsko pravico na tožnika. Zadnje ravnanje prvega toženca v tej smeri je bila vložitev pritožbe 13. 5. 2009. Prav tako se ne strinja s stališčem, da na pretrganje zastaranja ni vplivala vpisana prepoved odtujitve in obremenitve. Tudi če bi tožnik sprožil spor, svoje lastninske pravice ne bi mogel vpisati do dokončanja pravdnega postopka zaradi kršitve predkupne pravice, ki je trajal kar 22 let, pravica izvršitve prej izdane sodbe za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa bi v vmesnem času zastarala. To pomeni, da bi bila tožniku kršena ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva. Za izbrisno tožbo ZZK-1 ne določa več nobenega roka. Je nezastarljiva lastninska tožba.

21. Napačni so tudi razlogi pritožbenega sodišča glede zakonitosti izvedene javne dražbe ob hkratnem stališču, da ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti drugega razpolaganja prodajalca, sklenjenega z nedobrovernim kupcem. To pomeni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgrešena so tudi stališča o originarni pridobitvi lastninske pravice v stečajnem postopku. Gre za zlorabo postopka, sodišče pa se z zlorabo ni ukvarjalo, čeprav bi bila to njegova dolžnost glede na nesporna dejstva in tudi dolžnost, da prekoračena zakonska upravičenja vsebinsko utesni. Po črnogorskem insolvenčnem zakonu je stečajni upravitelj dolžan obvestiti sodišče, vse upnike in vse osebe, ki imajo terjatev ali druge pravice na tem premoženju, lastninsko pravico ali drug interes v zvezi s tem premoženjem, o nameri prodaje na javni dražbi vsaj 20 dni pred javno dražbo. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali je bil tožnik obveščen o prodaji, ampak je pavšalno zaključilo, da je bila prodaja zakonita. Tako je nudilo pravno varstvo zlorabi postopka (III Ips 22/2012, II Ips 286/2012) in zahtevalo, da bi moral tožnik na nično razpolaganje opozoriti v stečajnem postopku, pri čemer se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil s stečajnim postopkom sploh seznanjen in ali so toženci goljufivo zlorabili stečajni postopek z namenom, da bi tožniku preprečili uveljavitev njegove lastninske pravice. Zato je povsem nepravilno sklicevanje pritožbenega sodišča na odločbo II Ips 279/2014. 22. V drugem delu revizije tožnik izhaja iz stališča, da je bila nanj s kupoprodajno pogodbo iz leta 1988 prenesena pravica uporabe, torej upravičenje, ki konstituira lastninsko pravico na podlagi kasneje sprejete zakonodaje in je zato tožnik postal lastnik. Vpis prenosa pravice uporabe ni bil konstitutivnega značaja, zato je glede na okoliščine konkretnega primera, postavljene trditve in tožbeni zahtevek bistveno, kdo je imel na stanovanju pravico uporabe v času uveljavitve ZLNDL. Na tožnika prenesena pravica uporabe se je ob začetku učinkovanja ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, z izročitvijo ključev pa je bila ta pogodba tudi realizirana ne glede na zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, ki je vse do leta 2012 ostalo nespremenjeno. Glede na to, da je bilo stanovanje v družbeni lastnini, zemljiškoknjižno dovolilo za prenos pravice po kupoprodajni pogodbi niti ni bilo potrebno. Tožnik zahteva od tožencev pravno izročitev svoje stvari. Gre za podoben položaj kot v zadevi II Ips 102/2007, katere 7. točko obrazložitve citira. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine torej ni zastaran in je nasproten zaključek sodišč v izpodbijani sodbi nepravilen. Tožnik nima zgolj obligacijskopravno terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ampak ima stvarnopravni zahtevek na (pravno) vrnitev stvari, ki pa ne zastara.

23. V 16. točki izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da zahtevek ni utemeljen, ker v stečaju prve toženke v Črni Gori tožnik ni uveljavljal nobenih pravic. Tožnik ni imel razloga za to. Prvi toženec ni bil nikoli zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine in je tak zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj je bila v družbeni lastnini vse do 12. 9. 2012, ko je bila lastninska pravica vpisana na drugega in tretjega toženca. Izpostavlja vprašanje, ali slovenski pravni red glede lastninske pravice na nepremičnini, ki je v Sloveniji, njenemu dejanskemu lastniku - tožniku res nalaga, da svoja upravičenja uveljavlja v stečajnem postopku v tujini, in ima očitno zmotna odločitev tujega (stečajnega) sodišča oziroma zakonska posledica neprijave v stečaju v tujini prednost pred slovenskim pravnim redom. Če za lastninjenje prve toženke ni bil izveden ustrezen postopek, po katerem bi bil spoštovan slovenski pravni red glede lastninjenja, gre pri sporni nepremičnini za premoženje, ki bi bilo ex lege preneseno na Slovensko razvojno družbo. Izpodbijana sodba se s tem ne ukvarja, saj prvega toženca zmotno šteje za lastnika, kar pa ni bil. Zato je nepomembna odločitev stečajnega sodišča oziroma prodaja nepremičnine v stečaju v tujini, saj ni bila opravljena v skladu s slovenskim pravom. Gre za spor o lastninski pravici, za katerega je izključno pristojno slovensko sodišče (64. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP) in glede na vsebino spora v Črni Gori voden stečajni postopek na pravni položaj tožnika ne more vplivati. Izločitveni zahtevek v stečajnem postopku ima vedno tako naravo (odločanje o priznanju izločitvene pravice namreč vsebinsko odločanje o lastninski pravici). Tožnik tako po določbah ZMZPP sploh ne bi mogel sprožiti in kakršnekoli izločitvene pravice ne bi mogel uveljavljati, ker za to ni podana pristojnost tujih organov. Sicer pa se učinek postopka insolventnosti z mednarodnim elementom na ozemlju Republike Slovenije nujno presoja po določbah 8. poglavja slovenskega Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP, členi 445. in naslednji), saj gre za tuj postopek zaradi insolventnosti, ki mu učinkov na ozemlju RS avtomatično ni moč pripisati, česar sodišče v izpodbijani sodbi ne upošteva. Tožnik trdi, da v konkretnem primeru niso bile upoštevane določbe 450., 452., 459., 480. in 481. člena ZFPPIPP ter ključna določba 468. člena ZFPPIPP, po katerih sme sodišče "določiti samo tiste pravne posledice tujega postopka zaradi insolventnosti, ki omogočajo, da so ustrezno zavarovani interesi upnikov in drugih oseb". Tožena stranka v postopku ni podala nobenih trditev, da bi bili izpolnjen pogoji po 8. poglavju ZFPPIPP niti da bi bila priznana kakršnakoli odločitev stečajnega sodišča v Črni Gori. Tako ta stečajni postopek v Republiki Sloveniji nima in ne sme imeti nobenih učinkov in tudi ne more vplivati na lastninsko pravico tožnika na nepremičnini.

**Odgovor na revizijo**

24. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencem, ki so nanjo odgovorili. Odgovor drugega toženca je sodišče prve stopnje zavrglo.

25. Toženca v odgovoru na revizijo poudarjata, da se spor po tožbi B. ni nanašal na ničnost pogodbe iz leta 1988, ampak na kršitev predkupne pravice. Napačne so navedbe, da naj bi se prvi toženec zavzemal, da prodajna pogodba ostane v veljavi, kar naj bi pomenilo pretrganje zastaranja s konkludentnim ravnanjem. Spora o veljavnosti (učinkovitosti pogodbe) ni mogoče širiti na spor o njeni realizaciji. Izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni bila predmet spora. Spor ni potekal med pogodbenima strankama in prva toženka ni mogla konkludentno ravnati v svojo škodo. Trditve, da je bila pogodba veljavno sklenjena, nimajo pomena za zahtevo tožnika za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, tega pa tožena stranka tudi nikoli ni obljubila. Tožnik je začel pozivati prvega toženca na izstavitev dovolila šele v letu 2010, potem ko je bil že uveden stečaj, v katerem tožnik ni uveljavljal nobenih pravic. Ne pravda ne prepoved odsvojitve in obremenitve nista tožniku preprečevala, da bi sodno zahteval izpolnitev pogodbe. Zaznamba je sicer ovira za dovolitev vpisov, ne pa ovira za sodno varstvo. Zaznamba tudi ni ovira za vknjižbo pridobitve pravice na nepremičninah na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Če bi sodišče po tožbi tožnika prvemu tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, bi imel primerno listino za vpis. Pravica do vknjižbe ne zastara. Revizijski razlogi glede kršitve 33. člena URS so tako irelevantni. Tožnik z uporabo instituta izbrisne tožbe ne more na novo vzpostaviti svoje zastarane pravice za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker nima več podlage za vknjižbo lastninske pravice, pa mu je prenehala legitimacija za vlaganje izbrisnih tožb. 26. Nekoliko spregledano dejstvo pred sodiščema prve in druge stopnje je ostalo, da sta drugi in tretji toženec kupila nepremičnino v stečajnem postopku. O kršitvi moralnih norm v konkretnem primeru ni mogoče govoriti ravno zato, ker je bila prodaja opravljena na podlagi javne dražbe v stečajnem postopku nad prodajalcem. Gre za originarno pridobitev lastninske pravice, kar izključuje ugovore močnejše pravice. Bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice je v pridobitvi ne glede na prejšnje lastninsko stanje. Na morebitne nepravilnosti bi moral tožnik opozoriti v stečajnem postopku. Drugi in tretji toženec sta na javni dražbi le sodelovala. Nista je organizirala in nista odgovorna za morebitno njeno nezakonitost. Stečajni upravitelj oziroma stečajno sodišče je po načelu rei sitae po pooblaščeni odvetniški pisarni v ... in po posvetu s pristojnim sodiščem v ... izvedel javno dražbo za prodajo nepremičnine. Za presojanje nezakonitosti dražbe ni pristojno slovensko sodišče, tožnik pa ni predložil dokaza, da bi črnogorsko sodišče ugotovilo kakršnokoli nezakonitost. Pravno učinkovanje stečaja je treba presojati po pravu, ki ji pravna oseba pripada. Prvemu tožencu so bili v skladu s tem pravom začasno odvzete vse pravice upravljanja in razpolaganja s premoženjem in s stečajno maso, del katere je bilo tudi sporno stanovanje, je upravljal stečajni upravitelj. V primerih, ki jih navaja tožnik v reviziji, je šlo za kvalificirano obliko nedobrovernosti - za naklepno ravnanje z nedovoljenim namenom pridobitve upnikove (kupčeve) lastninske pravice na škodo tožnikove zatrjevane zunajknjižne pravice. Tožnik v postopku pred sodišči nižjih stopenj ni uspel dokazati drugega kot to, da sta drugi in tretji toženec vedela za pogodbo iz leta 1988 in da želi tožnik svojo pravico vpisati v zemljiško knjigo. Toženca sta bila tudi seznanjena s plombo, kar pa ne kaže na kvalifikatorno obliko nedobrovernosti - naklepno ravnanje z namenom pridobitve lastninske pravice. Drugi in tretji toženec sta namreč verjela, da je nepremičnina del stečajne mase, plomba, glede katere jima je bilo pojasnjeno, da bo zavržena, pa je bila kasneje tudi izbrisana. Tožnik torej ni dokazal niti najmanjše nedobrovernosti kupcev.

27. Tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje celovito opisujeta, zakaj do prenosa lastninske pravice ni prišlo, torej tudi ni prišlo do prenosa iz družbene lastnine v zasebno. Nobeno od sodišč ni ugotovilo, da bi se s prodajno pogodbo v letu 1988 prenesla (zgolj) pravica uporabe. Navedbe v reviziji o preoblikovanju prvega tožnika v delniško družbo, o družbeni lastnini in pravici uporabe ter lastninjenju, tožena stranka ocenjuje za revizijsko novoto. Sicer pa pojasnjuje, da ZLDNL ni uredil lastninjena nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo pravico uporabe ali razpolaganja tuje osebe. To je bilo urejeno s posebnim zakonom, in sicer Zakonom o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Nikakršne podlage ni, da bi šlo za premoženje, ki bi moralo biti po zakonu preneseno na Slovensko razvojno družbo. V zvezi s stečajnim postopkom pa opozarja na 479. člen ZFPPIPP, da se za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti uporabi pravo države, v kateri se ta postopek vodi, torej bi moral tožnik ravnati v skladu s črnogorsko zakonodajo in prijaviti terjatev v stečajnem postopku in če bi nato prišlo do spora glede lastninske pravice (ker bi jo stečajni upravitelj prerekal), bi se glede tega vodil spor pred slovenskim sodiščem, v katerem bi bilo treba za pravne posledice stečajnega postopka uporabiti črnogorsko pravo. Vendar pa do take situacije zaradi tožnikove pasivnosti ni prišlo. Tožnik tudi napačno razume 8. poglavje ZFPPIPP. Za prodajo premoženja, ki ga ima tuja pravna oseba v stečaju v Republiki Sloveniji, ni potrebno priznanje tujega stečajnega postopka, stečajni postopek v tujini pa vpliva na pravice in obveznosti upnikov. Tuj upravitelj deluje kot zakoniti zastopnik tuje pravne osebe in unovčuje njeno premoženje.

**Odločitev Vrhovnega sodišča o dovoljenem delu revizije**

28. Revizija je utemeljena.

29. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodbo sodišča druge stopnje je mogoče preizkusiti, nasprotja med razlogi, da je ponovno prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in izročil prvemu kupcu, kar pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek za ničnost drugega razpolaganja z nedobrovernim kupcem, niso v nasprotju z razlogi o zakonitosti izvedene javne dražbe. Gre za presojo različnih ravnanj, v različnih časovnih obdobjih, podrejenih različnim institutom civilnega prava. Tudi naše pravo oziroma naša sodna praksa v primeru konkurence s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi priposestvovanja daje prednost pridobitvi lastninske pravice na podlagi javne prodaje v stečajnem postopku (v konkretnem primeru je ta institut sicer podvržen pravilom tujega prava, katerega bistvo pa po presoji sodišč prve in druge stopnje od našega bistveno ne odstopa). Zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključuje ugovore, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil.7 Zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti zaradi ugotovitev o dejstvih, podrejenim enemu, in ugotovitev o dejstvih, podrejenih drugemu institutu, v izpodbijani sodbi torej ni.

30. Za presojo utemeljenosti dovoljenega dela revizije pa je treba najprej odgovoriti na vprašanje zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki jo tožnik kumulira skupaj z zahtevkom izbrisne tožbe. Tožnik namreč proti odsvojitelju (prvemu tožencu) ne razpolaga z zemljiškoknjižnim dovolilom (ker še sploh ni bilo izstavljeno). Kot sta pravilno zaključili sodišči prve in druge stopnje, ravno s tem delom dajatvenega zahtevka tožnik izkazuje legitimacijo za izbrisno tožbo - brez tega zase ugodne rešitve pravnega razmerja namreč ne more doseči. _Splošno o zastaranju_

31. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma 360. člena pred tem veljavnega ZOR). Teči začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ in 361. člena ZOR) in nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ, 362. člen ZOR). Na njegov tek pa lahko vplivajo določene okoliščine, zaradi katerih zastaranje določen čas ne teče (se zadrži) ali pa začne teči znova (zastaranje se pretrga). Kontekstualen pristop zahteva, da sodišče upošteva vse posebne okoliščine posameznega primera, ki bi lahko vplivale na tek zastaranja. Stranki namreč ne sme biti nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago, saj prestroga uporaba pravil o zastaranju (lahko) krni in krši pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.8 Izdaja zavrnilne sodbe, ki sledi (utemeljenemu) ugovoru zastaranja, namreč ni posledica vsebinske in celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, ampak ugotovitve o poteku zastaralnega roka.

_Relevantne okoliščine konkretnega primera_

32. V sodbah sodišč prve in druge stopnje ni posebnih ugotovitev o tem, s kakšnimi ugovori se je prvi toženec upiral tožbenemu zahtevku B. v pravdi zaradi kršitve njene predkupne pravice oziroma ni ugotovitev o trditvah strank v tem postopku, ki bi (lahko) kazale na sedaj v reviziji zatrjevano konkludentno pripoznavo dolga.9 Konkretnih navedb o tem tožnik v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje tudi ni podal. Zato revizijske trditve presegajo dosedanje tožnikove trditve o (zgolj) napačnem štetju začetka teka roka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ta bi po njegovem mnenju lahko začel teči šele 8. 3. 2010, ko je od pooblaščenke prejel sklep VSL I Cpg 482/2009 z dne 27. 1. 2010, v vsem vmesnem času pa zaradi te pravde vknjižene zaznambe prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine ni mogel doseči vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Navajal je sicer, da je prvi toženec v pravdnem postopku zaradi kršitve predkupne pravice priznaval, da je nepremičnino prodal tožniku, šele v reviziji pa konkretneje trdi, da naj bi to storil še tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (ki je ne predloži) in da je šlo pri tem za konkludentno pripoznavo dolga (terjatve). Ker je v revizijskem postopku izključena presoja pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče novih dejstev in na njih temelječih novih pravnih podlag za nasprotovanje ugovoru zastaranja ni upoštevalo. Sicer pa mora biti pripoznava dolga izražena - četudi konkludentno - jasno, nepogojno in določno. Nedvomno se mora nanašati na določeno dolžnikovo obveznost. Priznanje, da je bila pogodba sklenjena ali izpolnitev sprejeta, ne zadošča. Iz izjave ali konkludentnega dejanja mora biti razvidno, da dolžnik pripozna, da na podlagi te pogodbe dolguje upniku10 oziroma se mora (tudi konkludentna) pripoznava nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi.11 Presojo pravilnosti odločitve o zastaranju tako Vrhovno sodišče omejuje na presojo pomena dejstva, da je bil v teku pravdni postopek po tožbi B. zaradi kršitve predkupne pravice, in dejstva vpisane zaznambe prepovedi obremenitve in odsvojitve.

_Pomen pravdnega postopka zaradi kršitve predkupne pravice_

33. Pravdni postopek, kateremu tožnik pripisuje pretrganje zastaranja oziroma ga šteje za nepremagljivo oviro za njegovo sodno zahtevo za izpolnitev obveznosti prvega toženca, se je začel po tožbi B. zoper prvega toženca in tožnika zaradi kršitve predkupne pravice B. Ta tožba ne pomeni pretrganja zastaranja, saj jo je vložila tretja oseba (in ne upnik - tožnik) in se tudi ne nanaša na upnikovo (tožnikovo) terjatev ter njeno obravnavanje ni bilo usmerjeno v ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo njegove (tožnikove) terjatve. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je bila predmet obravnavanja predkupna pravica B. 34. Tožnik in prvi toženec sta bila v pravdi zaradi kršitve predkupne pravice tožena kot enotna (in nujna) sospornika, saj je mogoče po naravi spor o njej rešiti samo na enak način za oba (196. člen ZPP). To pa ne pomeni, da so njuni interesi in ravnanja nujno v sozvočju in usmerjeni k istemu cilju. Procesni zakon sam predvideva in rešuje možnost kolizije procesnih ravnanj enotnih sospornikov ter predpisuje pravilo o upoštevanju najkoristnejšega ravnanja enotnega sospornika glede na končni cilj pravde (196. in 197. člena ZPP). Omenjeno je že bilo,12 da ugotovitev o opravljenih procesnih dejanjih13 v tem postopku in navedbah strank ni, zato samo dejstvo, da sta v postopku nastopala kot enotna sospornika, ne vpliva na tek zastaranja. Ta postopek tudi ni pomenil nepremagljive ovire, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti od prvega toženca. V postopku zaradi varstva predkupne pravice B. ni šlo za uveljavljanje kakšnega drugega tožnikovega varstva ali pravice, ki bi mu preprečevala uveljavitev zahtevkov do svojega sopogodbenika. Enako, kot je sam izpolnil obveznosti na podlagi pogodbe, bi to lahko zahteval od prvega toženca.

_Pomen zaznambe prepovedi obremenitve in odtujitve_

35. Na podlagi vložene tožbe B. je bila v zemljiški knjigi na podlagi sklepa sodišča vpisana zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitvi nepremičnine (18. 1. 1989) in izbrisana po pravnomočni odločitvi v zadevi (9. 5. 2012). Gre za vpis dejstva na podlagi sklepa sodišča kot posledice sproženega pravdnega postopka, njegov učinek pa je omejitev lastnikove možnosti razpolaganja s tako zaznamovano nepremičnino. V času izdaje sklepa zakon ni urejal pravnih učinkov take zaznambe, po sedaj veljavnem ZZK-1 pa pomeni oviro za dovolitev vpisa pridobitve pravic na podlagi listin, ki vsebujejo zemljiškoknjižno dovolilo, če je bil podpis na njem overjen po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba (prva točka 99. člena ZZK-1). To pomeni, da tožnik, ki ni že ob sklenitvi zavezovalnega pravnega posla razpolagal z zemljiškoknjižnim dovolilom oziroma z njim ni razpolagal (najkasneje) do vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, vse do njenega izbrisa ne bi mogel doseči vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ravno vpis v zemljiško knjigo pa je zadnje dejanje v sklopu pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini in konstitutivni pogoj za njeno pridobitev.14 Tega, zadnjega dejanja torej tožnik zaradi pravnih učinkov zaznambe ne bi mogel doseči. Zastavlja se torej vprašanje, ali je utemeljeno pričakovanje oziroma zahteva, da bi moral tožnik vložiti tožbo in zahtevati od toženca opravo dejanja (izdajo zemljiškoknjižnega dovolila), katerega končne realizacije v zemljiški knjigi zaradi učinkov zaznambe prepovedi razpolaganja ne bi mogel doseči. 36. Sodišči prve in druge stopnje sta na vprašanje odgovorili pritrdilno. Zavzeli sta strogo stališče, da ovir za sodno varstvo v pravdnem postopku ni bilo in da se je zastaranje (potem, ko se je po sklenitvi aneksa k prodajni pogodbi pretrgalo in začelo teči znova) do vložitve tožbe v tem pravdnem postopku (5. 12. 2012) izteklo.

37. OZ v 360. členu (prej enako ZOR v 383. členu) z generalno klavzulo določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Sprva izrazito strog pristop k obravnavanju pojma nepremagljivih ovir15 je omililo Ustavno sodišče, in sicer najprej v odškodninskih zadevah zoper državo,16 nato pa tudi v civilnopravnih med zasebnopravnimi subjekti.17 Navedlo je, da institut zastaranja zasleduje več dopustnih ciljev, vendar pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Zato je naloga sodišča, da v vsakem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva z ustavnimi oziroma konvencijskimi zahtevami.18 V skladu s temi stališči tudi Vrhovno sodišče pojem nepremagljivih ovir razlaga bolj prožno in presoja, ali specifične okoliščine primera zapolnjujejo pravni pojem nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ, zaradi katerih tožnik, dokler so ovire trajale, ni mogel zahtevati izpolnitve obveznosti.19

38. Analiza primerov kaže, de je treba pri presoji, ali gre za nepremagljive ovire, izhajati iz položaja stranke in upoštevati njena pričakovanja in videnje zadeve, v konkretnem primeru torej, ali je utemeljeno pričakovanje oziroma zahteva, da bi moral tožnik s tožbo zahtevati od prvega toženca izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kljub temu, da vknjižbe in s tem pridobitve lastninske pravice na nepremičnini na njegovi podlagi ne bi mogel doseči. Vrhovno sodišče sodi, da ne. Tudi če bi tožnik sodno varstvo zahteval in v pravdi uspel, pravega varstva ne bi bil deležen, saj lastninske pravice ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tak postopek sprožiti z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Takšno varstvo je zgolj hipotetično in brez prave vsebine.

39. Vrhovno sodišče zato sodi, da specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ) in da zato v času v zemljiški knjigi vpisane zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine zastaranje tožnikove terjatve, da zahteva od zemljiškoknjižnega lastnika izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede te nepremičnine, ni teklo.

_Sklepno_

40. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zavrnitev zahtevka dodatno utemeljilo tudi z razlogi, da je šlo za prodajo na podlagi javne dražbe v stečajnem postopku nad prodajalcem, kar pomeni originarno pridobitev lastninske pravice in ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (v Črni Gori pod nadzorom sodišča) izključuje ugovore močnejše pravice.20 Pri tem je očitno upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča21, da so zaradi posebne ureditve prodaje v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma da je opustil svojo poizvedovalno dolžnost. Pravilno je sicer stališče, da odločitev o ničnosti pravnega posla ne more temeljiti le na nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe, vendar pa lahko temelji na zaključku o kvalificirani nedobrovernosti, torej zlonamernosti obeh - stečajnega upravitelja kot zastopnika stečajnega dolžnika in kupca; ko je torej podan dejanski stan namernega izigravanja tretjega.22 Na originarno pridobitev s prodajo v stečaju se ni mogoče sklicevati, če je do prodaje prišlo z zlorabo. Zgolj vedenje kupca, da naj bi pred prodajo obstajale pravice tretjih, res ne zadostuje, a tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, kar ponavlja še tudi v reviziji, da je bil stečajni postopek zlorabljen za izigranje njegovih (nevpisanih) pravic na nepremičnini. Sodišči prve in druge stopnje sta presojo na tej podlagi zaradi napačnega stališča o zastaranju terjatve povsem opustili.

41. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožnikovi reviziji v dovoljenem delu ugodilo in odločitev sodišč prve in druge stopnje o primarnem tožbenem zahtevku na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

42. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sklep VSL I Cpg 482/2009 z dne 27. 1. 2010. 2 Dodatek je bil sklenjen po prvi pravnomočni odločitvi v sporu zaradi kršitve predkupne pravice, ko je bil zahtevek B. zavrnjen (kar pa je bilo kasneje v revizijskem postopku leta 1992 razveljavljeno). V njem sta stranki zapisali, da ni več ovir za izpolnitev pogodbe. 3 Tožnik je tak zahtevek postavil za primer, če bi sodišče štelo, da je pogodba "zgolj izpodbojna". 4 Takšna je enotna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se je oblikovala v času, dovoljenosti revizije po merilu ratione valoris, npr. II Ips 121/2011, II Ips 359/2009, II Ips 253/2009, II Ips 219/2008, II Ips 124/2008 in številne druge. 5 Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. II/93. 6 Maja Ovčak Kos in Žiga Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik št. 71/2015, stran 11. Tako npr. II DoR 244/2016. 7 II Ips 279/2014. 8 Podrobneje Jan Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015. 9 Iz listin, ki sta jih stranki predložili iz omenjenega postopka (gre za sklepe VSL II Cp 1544/90, VS RS II Ips 483/91, VSL II Cp 576/92, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 106/2006 in sklep VSLI Cpg 482/2009), izhaja, da je prvi toženec tožbenemu zahtevku B. nasprotoval, ker tožeča stranka kot predkupna upravičenka ob vložitvi tožbeni ni položila kupnine ali varščine; ker tožeča stranka v zahtevku ni navedla vseh pogojev prodajne pogodbe, zlasti ne roka plačila kupnine; ker nepremičnina sploh ni kulturni spomenik; ker pogodba še ni postala pravno veljavna, ker je javni pravobranilec še ni odobril. 10 Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 502. 11 Matija Damjan, Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo, str. 183. 12 32. točka obrazložitve in opomba št. 9. 13 Tožnik se šele v reviziji sklicuje na pritožbo prvega toženca v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (ki je ne predloži). 14 Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se po 49. členu Stvarnopravnega zakonika (poleg veljavnega zavezovalnega pravnega posla) zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni posel) in na njegovi podlagi izveden vpis v zemljiško knjigo. Pred tem veljavni 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je postavljal enake zahteve. 15 V komentarju OZ se kot primer takih ovir navaja neposlovanje sodišča zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč (Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 497). Gre torej za okoliščine, ki že mejijo na višjo silo. 16 Prvič je bilo to v primeru t. i. "izbrisanih" (odločbe Up-1177/12, Up-89/14 in Up-1195/12, Up 1141/12 ter Up-124/14, U-I-45/14, vse z dne 28. 5. 2015). Ustavno sodišče je poudarilo, da niso bile upoštevane specifične okoliščine primerov in širši kontekst položaja izbrisanih, ki so imeli le hipotetične možnosti za uspeh zoper državo z odškodninskimi zahtevki na podlagi 26. člena Ustave. Od posameznika ni mogoče pričakovati, da bo že v času, ko so si prizadevali doseči uspeh v primarnem postopku (pridobitev državljanstva) uveljavljal odškodninske zahtevke zoper državo.Podobne razloge je ponovilo v zadevi Up-450/15, v kateri je štelo, da je zaradi okoliščine, da je bil tožnik v kazenskem postopku, nerealno pričakovati, da bo tožil državo za povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi dejanja, katerega je bil kasneje pravnomočno oproščen. 17 V zadevi Up-155/16, U-I-40/16 je presojalo zadržanje zastaranja terjatev iz 41. člena Zakona o dedovanju. Potencialni nujni dedič upravičeno pričakuje, da ga bo zapuščinsko sodišče obvestilo o odločitvi, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker ni premoženja. Opustitev vročitve takega sklepa je lahko upoštevna pri razlagi nedoločenega pravnega pojma nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ in s tem pri uporabi pravila o objektivnem zastaralnem roku iz 41. člena Zakona o dedovanju. 18 Točka 15 obrazložitve. 19 Tako je kot nepremagljive ovire oziroma do tožnika nerazumne štelo zahtevo, da bi moral že v času, ko se brani pred kazensko obtožbo goljufije, zoper zavarovalnico uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani zahtevek za izpolnitev zavarovalne pogodbe (II Ips 320/2017); da bi morala tožnika, ki sta titularja dediščine, ipso iure pridobljene z zapustničino smrtjo, pred izdajo deklaratornega sklepa o prehodu premoženja na državo, ko je desetletni rok iz prvega odstavka 141. člena ZD že potekel, zahtevati pravno varstvo s (kvazi) dediščinsko tožbo (II Ips 158/2017); da bi tožnik moral konkretni odškodninski zahtevek zoper državo uveljavljati že v času trajanja kazenskega postopka (II Ips 42/2016). 20 Točka 13. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 21 Tako II Ips 279/2014, ki je povzeto v številnih drugih odločbah (npr. II Ips 81/2020, II Ips 10/ 2021 in druge). 22 Tako II Ips 286/2012, ki se prav tako povzema v nadaljnjih odločbah Vrhovnega sodišča.