Jedro

Napačno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo procesno aktivno legitimacijo tožnice, katere pomanjkanje bi povzročilo zavrženje tožbe. Sodišče je presojalo ali glede na materialno pravno podlago - določbo drugega odstavka 110. člena ZureP-1 (sedaj drugega odstavka 110. člena ZureP-2) obstoji pravno upravičenje v korist tožnice, torej njena stvarna legitimacija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15. dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki pritožbene stroške v znesku 308,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pod točko I tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala ugotovitev, da v korist tožnice obstoji služnostna pravica gradnje, obratovanja, rekonstrukcije, vzdrževanja in nadzora vodovodnega omrežja, ki v skupni dolžini 85 m poteka po služečem zemljišču parcele št. 3164/23 k.o. ..., v naravi stavbno zemljišče v obsegu 1584 m2, v lasti tožencev vsakega do 1/2, in sicer tako, da služnost poteka po celotni zahodni meji nepremičnine, to je od skrajnega jugozahodnega dela, tam v širini 1,7 m, do severozahodnega dela v širini 5 m in po celotni severni meji služečega zemljišča v širini 5 m. V drugem odstavku je zahtevala, da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženca) dolžna tožnici dovoliti in omogočiti, da za potrebe izvrševanja služnosti, to je gradnje, obratovanja, rekonstrukcije, vzdrževanja in nadzora vodovodnega omrežja, uporablja služeče zemljišče v obsegu kot izhaja iz prvega odstavka ter v tretjem odstavku predlagala, da se na podlagi sodbe vknjiži služnostna pravica gradnje, obratovanja, rekonstrukcije, vzdrževanja in nadzora vodovodnega omrežja, kot izhaja iz prvega odstavka ter v četrtem odstavku zahtevala povrnitev nastalih pravdnih stroškov. Pod točko II je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 1.772,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodbo izpodbija tožnica s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter tudi sklep o odmeri pravdnih stroškov. V uvodu delno povzema razloge iz obrazložitve izpodbijane sodbe ter izpostavlja, da v kolikor bi sodišče pravilno zaključilo, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, bi moralo tožbo zavreči. V primeru zavrženja ne moremo govoriti o litispendenci, kar bi teoretično pomenilo možnost, da bi se tožba lahko ponovno vložila. Graja, da je sodišče namenilo zelo veliko prostora teoretični razlagi priposestvovanja, premalo je uporabilo „zdravo kmečko pamet“, zato je razlaga sodišča popolnoma neprepričljiva. Meni, da je sodišče neživljenjsko tolmačilo določilo drugega odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS 110/2002 - v nadaljevanju ZUreP-1) in določilo drugega odstavka 211. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS 61/2017 - v nadaljevanju ZUreP-2). Opozarja na napačno gramatikalno razlago zakonskega določila. Nadalje se strinja, da gre za nepravo služnost in priposestvovanje neprave služnosti. Poudarja, da je ves čas trdila, da je na podlagi ustrezne lokacijske odločbe od leta 1973 začela z gradnjo vodovoda ter da se je od tega leta to vodovodno omrežje gradilo in ves čas uporabljalo in vzdrževalo. Temu početju pravni predniki oziroma prejšnji lastniki zemljišča niso nikoli nasprotovali. Tudi toženca sta ob nakupu morala vedeti, da na delu parcele poteka vodovod, ker je bil viden jašek. Načinu uporabe spornega dela zemljišča pravni predniki tožencev niso nikoli nasprotovali. Sodišče bi za obravnavano pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora-1 moralo uporabljati pravila veljavna v času nastanka. V letu 1973 so bila v veljavi pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), od sprejetja Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerij (Ul. l. SFRJ 6/1980 - v nadaljevanju ZTLR) v letu 1980 pa določbe ZTLR. Priposestvovanje nepravne stvarne služnosti oziroma služnosti v javno korist je mogoče in to na podlagi zakonodaje, ki je veljala v letu 1973. Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS 87/2002 - v nadaljevanju SPZ) sicer res v 226. členu določa, da se glede nastanka in prenehanja nepravih služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, katerih priposestvovanje ni mogoče. Četudi je sodišče nepravilno uporabljalo za presojo konkretnega pravnega razmerja določila SPZ, bi moralo priti do zaključka, da je tožnica aktivno legitimirana oziroma ugoditi postavljenemu tožbenemu zahtevku. Tudi če bi uporabilo določilo ZTLR (54. člen), bi moralo ugotoviti, da toženki zatrjevanjem tožnice, da dejansko izvršuje služnost od leta 1973, in da lastniki služečega zemljišča temu niso nasprotovali, nista ugovarjali. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bil edino pravilen zaključek sodišča, da je tožnica z navzven zaznavnim izvrševanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnostne pravice, leta 1993 oziroma leta 2003 z iztekom 20 oziroma 30-letne priposestvovalne dobe, pridobila služnostno pravico, ki jo vtožuje. Tožnica in ne podjetje A. d.o.o., ki je trenutni upravljavec z vodovodnim omrežjem in v času začetka teka priposestvovalne dobe sploh še ni obstajal, je torej upravičenec za tožbo. Nadalje citira paragraf 449 in 480 ODZ. Povsem neživljenjska je ugotovitev, da tožnica ni dokazala svoje dobrovernosti. Sklicuje se na lokacijsko odločbo, ki je vložena v spis. Na koncu svoje pritožbe iz previdnosti opozarja na nerazumno visoko dosojene pravdne stroške. Graja priznanje stroškov za izgubo na dohodku na osnovi dejstva, da je prvotožena odvetnica. Sodišče je pozabilo, da je prvotoženka nastopala na sodišču kot lastnica zemljišča in ne kot odvetnica.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo specificirano zavračata vse pritožbene navedbe ter se zavzemata za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne (smiselno) zatrjevane niti uradoma upoštevane bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje soglaša z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje ter v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

6. Napačno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo procesno aktivno legitimacijo tožnice, katere pomanjkanje bi povzročilo zavrženje tožbe. Sodišče je presojalo ali glede na materialno pravno podlago – določbo drugega odstavka 110. člena ZureP-1 (sedaj drugega odstavka 110. člena ZureP-2) obstoji pravno upravičenje v korist tožnice, torej njena stvarna legitimacija. Ni namreč sporno, da je v trenutku vložitve obravnavane tožbe upravljavec omrežja vodovodne infrastrukture, glede katere tožnica vtožuje ugotovitev obstoja služnosti v javno korist, izvajalec javne službe in sicer družba A. d.o.o. Sodišče je še dodatno argumentiralo, da niti iz predložene lokacijske odločbe iz leta 1973 ne izhaja, da je tožnica bila investitor spornega vodovodnega omrežja. Argumentacijo sodišča dodatno utemeljuje določba tretjega odstavka 226. člena SPZ, ki odgovarja tudi na pritožbeni očitek, da sedanji upravljavec v času, ko se je sporno vodovodno omrežje gradilo ter v začetku priposestvovalne dobe še ni bil ustanovljen. Ta zakonska določba namreč omogoča prenos služnosti v javno korist v primeru, da se spremeni oseba, ki upravlja gospodarsko javno infrastrukturo, na novega upravljavca. Sodišče pa je v nadaljevanju tudi vsebinsko presojalo izpolnjevanje zakonskih pogojev za ugotovitev obstoja s strani tožnice zatrjevane služnostne pravice v javno korist ter tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

7. Nadalje niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je obrazložitev neprepričljiva, ker v pretežni meri povzema pravno teorijo brez logične in razumne argumentacije. Odločitev sodišča je zelo sistematično in podrobno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih. V točki 15. obrazložitve je sodišče prve stopnje odgovorilo na bistveni pritožbeni očitek, da je sodišče kljub dejstvom, da poteka vodovodno omrežje po zemljišču v lasti tožencev že od leta 1973, s sklicevanjem tožnice na lokacijsko odločbo z dne 6. 8. 1973, št. 351-6/73-31/LE, tožbeni zahtevek na ugotovitev priposestvovanja služnosti v javno korist zavrnilo. In sicer je argumentiralo, katera dejstva so za odločitev pomembna ter podrobno pojasnilo materialno podlago, ki jo je potrebno v zadevi uporabiti z nadaljnjo utemeljitvijo s pomočjo strokovne literature ter sklicujoč se na novejšo enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Sodišče druge stopnje le dodaja, da je pravilno upoštevano, da gre pri tožnici za javno pravni subjekt in posledično za nemožnost nedobrovernega priposestvovanja po drugem odstavku 217. člena SPZ. Vse te odločbe je pravilno povzelo in upoštevalo že sodišče prve stopnje. Iz njih izhaja, da je potrebno upoštevati, da gre pri priposestvovanju neprave stvarne služnosti v javno korist za razlaščujoč poseg, kar je mogoče le izjemoma in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel. Priposestvovanje takšne služnosti je zato mogoče le ob strogi presoji dobre vere, kar jasno izhaja iz citiranih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Ne zadošča torej izvajanje služnosti, čeprav več desetletno in ob dejstvu nepreprečevanja s strani lastnika zemljišč, temveč je potrebno izkazati upravičenost izvrševanja služnosti, da torej pravica temelji na pravnem poslu kot podlagi.

8. Pravnega posla, na podlagi katerega bi prišlo do ustanovitve predmetne služnosti, tožnica ni dokazala. Takšnega pravnega posla ne more nadomestiti vedenje, niti morebitno soglasje pravnih prednikov tožencev ali tožencev samih za izgradnjo oziroma za vzdrževanje naprav, kot to smiselno zatrjuje pritožba. Sodišče druge stopnje tudi v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da lokacijska odločba z dne 6. 8. 1973, št. 351-6/73-31/LE ni dokaz, s katerim bi tožnica, z zahtevanim dokaznim standardom, dokazala svojo dobro vero. Natančne in pravilne razloge za takšen zaključek je navedlo sodišče v točkah 10, 15 in 16 obrazložitve.

9. Na pritožbene očitke (ki sicer zaradi zavrnitve zahtevka iz zgoraj obrazloženih razlogov, niso več pravno relevantni), „da tožnica že od leta 1973 uporablja sporno traso na način, da na njih izvršuje služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije vodovodnega omrežja, pravni predniki tožencev pa temu načinu uporabe niso nikoli nasprotovali“, le pojasnilo, da tožnica tudi ni konkretizirano navedla vzdrževalnih, nadzornih, rekonstrukcijskih ter ostalih del, ki naj bi jih opravila na sporni trasi in s katerimi naj bi dejansko izvrševala služnostno pravico. Služnost bi se, v kolikor bi bili izpolnjeni ostali zahtevani pogoji, lahko priposestvovala le na način in v obsegu kot se je v priposestvovalni dobi dejansko izvrševala.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev v delu, kjer je sodišče prve stopnje priznalo toženki stroške za izgubo na dohodku, ob dejstvu, da je prvo toženka odvetnica. Sodišče prve stopnje je o stroških toženih strank odločilo s pravilno uporabo določb ZPP ter Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter svojo odločitev v točkah 19 in 20 natančno argumentiralo. Ker pritožba odmero priznanih stroškov, razen stroška z naslova izgubljenega zaslužka oziroma z naslova onemogočenega dela v času prisotnosti na sodišču, specificirano ne graja, je sodišče v tem delu opravilo uradni pritožbeni preizkus ter ugotovilo, da je sodišče pravilno uporabilo določbe o odmeri pravdnih stroškov. Tudi pritožbena graja neutemeljenega priznanja izgubljenega zaslužka, v znesku 240,00 EUR, ni utemeljena. Sodišče je pojasnilo odmero s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 12. v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, v skladu s katero ima fizična oseba, ki opravlja samostojno dejavnost kot poklic, pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Sodišče je izgubljeni zaslužek odmerilo upoštevajoč izgubljeni čas in poklic oziroma opravljanje poklicne dejavnosti prvotoženke, torej poklica odvetnice, zato je tudi po mnenju sodišča druge stopnje odmera izgubljenega zaslužka v višini urnine, ki jo predvideva OT za prisotnost odvetnika na posameznem naroku, pravilna.

11. Glede na obrazloženo je potrebno pritožbo tožnice v celoti zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (določba 154. člena ZPP). Toženca sta vložila odgovor na pritožbo, v katerem sta specificirano in argumentirano odgovorila na vse pritožbene očitke, zato je strošek odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje ocenilo kot potreben v skladu z določbo 155. člena ZPP in sta zato toženca upravičena do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov, ki znašajo: odgovor na pritožbo 375 točk, povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (7. člen OT), materialni stroški 2 %, DDV 22 %, kar skupaj znese 308,00 EUR EUR.