Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik le v zanemarljivem obsegu prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo. Zato je odločilo, da je njegov delež na tem premoženju 10 %, delež toženke pa 90 %. Upoštevalo je, da je bil toženkin prispevek veliko večji tako v delu, skrbi za družino, kot v vloženem posebnem premoženju. Toženka se je namreč z domačimi dogovorila, da bo na račun dediščine po očetu prejela parcelo in pomoč pri gradnji hiše. V ta namen je od doma prejela zemljišče, poplačani so bili stroški pridobitve dokumentov, brat je najel kredit za nabavo začetnega materiala, doma so ji pomagali pri sami gradnji, ki se je pretežno izvajala v lastni režiji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v II. točki izreka tako, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 20 %, delež toženke pa 80 %, - v IV. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti 60 %, toženka pa tožniku 40 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 478,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina parc. št. ... (ID ...), k. o. ... (I. točka izreka), in da je delež tožnika na skupnem premoženju 10 %, delež toženke pa 90 % (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razdelitev skupnega premoženja, tako da tožnik prejme izplačilo v višini 58.791 EUR, je zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik toženki dolžan povrniti njene pravdne stroške, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožnik, predlaga njeno spremembo, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče pri ugotavljanju prispevkov zakoncev k skupnem premoženju ni izhajalo iz razmer v času gradnje hiše ter da kasnejše obdobje za določitev deležev ni bistveno. V sodbi ni razlogov glede njegovega prispevka v denarju, saj je imel še enkrat višjo plačo od toženke, dodatno je zaslužil z igranjem na zasebnih dogodkih, denar pa je izročal toženki, da je zanj kupovala nemške marke. Vztraja, da si je denar izposodil tudi od strica A. A. in je bilo posojilo namenjeno obema. Sestrična B. B. takrat ni bila prisotna, zato njeno pričanje ni pravilno ocenjeno. Njegova alkoholiziranost v času gradnje ni bila takšna, kot jo je prikazala toženka. Podatki iz leta 2001 in kasneje ne morejo biti odločilni. Prav tako ni povsem verodostojno pričanje sina C. C., ki ga je v letu 2019 fizično napadel. Sodišče je neupravičeno zavrnilo zahtevek na delitev nepremičnine, saj mu toženka ni jasno nasprotovala. Zgolj navedba, da ne gre za skupno premoženje, takšnega nasprotovanja ne predstavlja. Uspeh tožnika v pravdi ni tako neznaten, da bi moral v celoti kriti stroške nasprotne stranke. Po temelju je namreč uspel v celoti. Ker sta stranki stroške priglasili, bi sodišče o njih že lahko odločilo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**O prispevkih zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja**

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik le v zanemarljivem obsegu prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na parc. št. ... Zato je odločilo, da je njegov delež na tem premoženju 10 %, delež toženke pa 90 %. Upoštevalo je, da je bil toženkin prispevek veliko večji tako v delu, skrbi za družino, kot v vloženem posebnem premoženju. Toženka se je namreč z domačimi dogovorila, da bo na račun dediščine po očetu prejela parcelo in pomoč pri gradnji hiše. V ta namen je od doma prejela zemljišče, poplačani so bili stroški pridobitve dokumentov, brat je najel kredit za nabavo začetnega materiala, doma so ji pomagali pri sami gradnji, ki se je pretežno izvajala v lastni režiji. Dodatno je kot darilo dobila denar za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu1, ki ga je nato prodala ter kupnino vložila v gradnjo, fasado pa je dokončala po prejemu odškodnine za nepremoženjsko škodo po prometni nezgodi. V času gradnje, ki je potekala od leta 1986 do 1994, sta pravdni stranki že imeli dva otroka (rojena 1980 in 1986), za katera je skrbela predvsem toženka ob izdatni pomoči svoje mame. Že pred selitvijo so bili odnosi med strankama skrhani, čemur je botrovala vse večja tožnikova odvisnost od alkohola, posledično pa izguba interesa za skrb za družino in gradnjo.

6. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da se je sodišče premalo osredotočilo na razmere v času gradnje, ko še ni imel takšnih težav z alkoholom kot v kasnejšem obdobju. Glede delovnega prispevka pri gradnji temu pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče dopušča možnost, da je takrat pil manj, a vendar so bile težave prisotne ves čas zakona in so se stopnjevale. Zato se nanj pri fizičnih delih ni bilo mogoče zanesti in je bil na gradbišču večinoma neuporaben, kot so prepričljivo izpovedale zaslišane priče. Vso organizacijo gradnje je prevzela toženka, ob pomoči domačih, ki pa je bila namenjena njej v zameno za odpoved dediščini po očetu.

7. Sodišče ni spregledalo, da je tožnik nekaj let igral z ansamblom na zasebnih zabavah. Zaslužek od igranja po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno vplival na ustvarjanje skupnega premoženja, saj je tožnik izpovedal, da je igral v letih 1984 do 1990. Ker se je gradnja hiše pričela šele v letu 1986, ob tem pa je tožnik sam navedel, da se je prvo leto pripravljalo le zemljišče, hiša se je gradila v domači režiji in se zaključevala predvsem iz kupnine za stanovanje, prodano v letu 1994, ta zaslužek, kolikor ni bil porabljen za lastne potrebe tožnika, za izgradnjo ni bil bistvenega pomena. Pritožbeno sodišče tudi sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je denar za odkup stanovanja stric tožnika posodil toženki in ne obema. O tem je jasno izpovedala tožnikova sestrična, toženkina mati pa je potrdila, da je denar za vračilo toženki podarila. Tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da je šlo za skupna sredstva, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

8. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče pri oceni prispevka posameznega zakonca premalo upoštevalo, da je tožnik v celotnem obdobju zakonske zveze prejemal bistveno višjo plačo. Kot izhaja iz razlogov v 17. točki sodbe, sodišče ni sledilo toženki, da bi prejeti zaslužek porabil izključno zase, temveč mu je verjelo, da ji ga je v začetku zveze, torej tudi v času gradnje, (vsaj delno) izročal, čemur pritožbeno sodišče sledi. Projekt gradnje je bil namreč skupen, namenjen družini, pričel se je leto dni po sklenitvi zakonske zveze, v tem obdobju se je zakoncema rodil drugi sin, kar je tudi povečalo družinske stroške, zato ni logično, da bi tožnica, čeprav ob pomoči domačih, sama zmogla celotno breme gradnje in finančne oskrbe družine s polovico nižjo plačo od tožnikove2. Čeprav je tožnik tudi v času gradnje že imel težave z alkoholom, te še niso bistveno vplivale na njegov razpoložljivi dohodek3, kot se je to odrazilo v kasnejšem obdobju skupnega življenja, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja.

9. Sodišče določi delež zakoncev na skupnem premoženju upoštevajoč oceno vseh okoliščin v času njegovega nastanka. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je bil prispevek toženke bistveno večji, tako v delu kot v posebnem premoženju, vendar pa je preveč zanemarilo finančni prispevek tožnika, ki je bil nedvomno tudi namenjen družinski potrebam. Ob upoštevanju, da je tožnik za gradnjo priskrbel nekaj materiala in se torej vsaj v začetni fazi angažiral pri skupnem projektu, pritožbeno sodišče njegov prispevek ocenjuje na 20 %, prispevek toženke pa na 80 %.

**O razdelitvi skupnega premoženja v pravdi**

10. Po določilu petega odstavka 72. člena SPZ se za vprašanja skupne lastnine smiselno uporabljajo določila o solastnini, za delitev katere pa 70. člen istega zakona v primeru nesoglasja predvideva nepravdni postopek. Sodna praksa sicer izjemoma omogoča takšno delitev tudi v pravdi, če so stvari po naravi ali namenu namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev to premoženje že odsvojil ali če obstaja njuno soglasje4. Vendar v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da toženka soglasja za civilno delitev v pravdi ni podala, ne v odgovoru na tožbo, ne na naroku, kjer je sodišče o tem vprašanju z udeleženci odprto razpravljalo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki postopka delitve v pravdi ni izvedlo, tako v ničemer ne odstopa od sodne prakse in ni arbitrarna, zanjo pa obstoji pravna podlaga v 70. členu SPZ in 155. členu ZNP-1. **O stroških postopka**

11. Četrti odstavek 163. člena ZPP sodišču omogoča, da v končni sodbi odloči le o tem, katera stranka krije stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se izda po pravnomočnosti odločbe. Tožnik zato neupravičeno graja pristop sodišča, ki se je za to možnost odločilo. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev glede prispevka zakoncev na skupnem premoženju, je uspeh tožnika na novo ovrednotilo. Tožnik je glede na 20 % uspeh z zahtevkom glede deleža na skupnem premoženju od zahtevanih 50 %, celoten uspeh z zahtevkom, da stvar spada v skupno premoženje, in neuspeh z zahtevkom glede civilne delitve, toženki dolžan povrniti 60 % njenih stroškov postopka, ona pa njemu 40 % njegovih stroškov pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede prispevka zakoncev na skupnem premoženju in posledično glede plačila stroškov delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (358. člen ZPP), v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker je tožnik s pritožbo delo uspel, ta uspeh pa pritožbeno sodišče ocenjuje na 25 %, mu je toženka dolžna povrniti 478,87 EUR stroškov pritožbenega postopka (675 EUR za sestavo pritožbe, povečano za materialne stroške, in 1227 EUR takse za pritožbo, skupaj 1915,50 EUR, glede na 25 % uspeh 478,87 EUR).

1 Toženka je prvo družbeno stanovanje (potrditvah tožnika) prejela kot mati samohranilka v letu 1981, torej pred sklenitvijo zakonske zveze, v letu 1989 pa je prišlo do zamenjave za večje stanovanje, ki ga je toženka odkupila v letu 1992. Za odkup si je sposodila sredstva od tožnikovega strica, ki pa jih je vrnila z denarjem, ki ji ga je mati izročila kot darilo. 2 Priloge A 17 – A 20 in B 26. 3 Za njegove lastne potrebe je imel na voljo še zaslužek od igranja na zabavah. 4 Primerjaj VS RS II Ips 232/2018, II Ips 211/2014.