Jedro

Ker ZUP (1986) ni predvideval posebne pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev uradne osebe, je odločitev tožene stranke, ki je posebno pritožbo zavrgla kot nedovoljeno, pravilna in zakonita. Ker je odločitev tožene stranke procesne narave, do uporabe materialnega prava pri njenem odločanju ni prišlo. Materialno pravo tudi ni bilo uporabljeno v izpodbijani sodbi, ki je zgolj presojala zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke, zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V reviziji pa revident ne more uveljavljati razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2005, s katero je ta zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 17.3.2003. S tem sklepom je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe A.A. iz denacionalizacijskega postopka, uvedenega na zahtevo njegovega pravnega prednika F.F. starejšega, z utemeljitvijo da noben izločitveni razlog ni izkazan. Tožena stranka je pritožbo zavrgla, ker se v postopkih denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes.), ki pa ne omogoča vložitve posebne pritožbe zoper sklep o ne-ugoditvi predlogu za izločitev uradne osebe.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka sledila njegovim napotkom v sodbi, opr. št. U 1178/2003 z dne 12.4.2005. Glede na pravno stališče, zavzeto v navedeni sodbi, tožena stranka ni mogla odločiti drugače, zato je tožbo zavrnilo. Kot neutemeljene pa je zavrnilo tožbene navedbe, ki so se nanašale na vsebinsko odločanje o denacionalizaciji, ker ta ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Pojasnilo je tudi, da na pravilnost odločitve tožene stranke ne vpliva pravni pouk v izpodbijanem sklepu prvostopnega organa. Zaradi napačnega pravnega pouka tožnik ni mogel pridobiti procesne pravice, ki mu je ZUP 1986 ne daje. Prvostopno sodišče je zavrnilo tudi predlog za opravo glavne obravnave, saj je v tem primeru prvostopno sodišče presojalo zgolj pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke v procesnem smislu. Dokazi, ki jih je tožnik predlagal, pa za to odločitev niso pravno pomembni, saj se nanašajo na odločitev o denacionalizaciji sami.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da niso bili podani razlogi za zavrženje pritožbe v upravnem postopku, saj se ta lahko zavrže le, če ni dovoljena, če je prepozna, oziroma če jo je vložila neupravičena oseba. Pritožba se lahko zavrže le s sklepom, ne pa z odločbo. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o ostalih tožbenih navedbah, in sicer da izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ. O predlogu za izločitev bi morala odločati Upravna enota Ljubljana, ne pa vodja izpostave Šiška, saj isti organ oziroma ista oseba ne more odločati o lastni izločitvi. V tem primeru tudi ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Tožnik ni bil seznanjen z izjavo uradne osebe, katere izločitev je zahteval, in na kateri temelji izpodbijani prvostopni sklep. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja iz 9. člena ZUP. Na pravilno uporabo pravil postopka pa mora sodišče paziti ves čas po uradni dolžnosti. Pritožbeni organ bi moral o pritožbi vsebinsko odločati, saj je pritožbo vložil v skladu s pravnim poukom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija se zavrne.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožnikovo vlogo, naslovljeno s "pritožba", obravnavalo kot revizijo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Te vloge namreč ni bilo mogoče obravnavati kot pritožbe, saj za to ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 73. člena ZUS-1, ker prvostopno sodišče o zadevi ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi in ni spremenilo odločitve tožene stranke; ker ZDen oziroma ZUP za take primere ne predvidevata pritožbe v upravnem sporu in ker ne gre za odločitev o denacionalizaciji sami, torej ne gre za meritorno odločitev o vračilu podržavljenega premoženja, za katere pa odločba postane izvršljiva šele s svojo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člena ZDen). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 vloženo pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer pa je prvostopna sodba z dnem uveljavitve ZUS-1, to je s 1.1.2007, postala pravnomočna.

Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Glede na navedene določbe revizijsko sodišče kot nedopusten zavrača revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revident v reviziji ne navaja določb ZUS, ki naj bi bile v obravnavanem primeru kršene. Sklicuje se le na to, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To bi bil lahko revizijski razlog glede na določbe 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, če bi seveda obstojal. Ta pa po presoji revizijskega sodišča ne obstoja, saj je prvostopno sodišče že v pravnomočni sodbi, opr. št. U 1178/2003 z dne 12.4.2003, s katero je odpravilo prvotno odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v nov postopek, pojasnilo, zakaj posebna pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev uradne osebe ni dopustna. Na to sodbo se je v obrazložitvi svoje v tem sporu izpodbijane odločbe sklicevala tudi tožena stranka in se sklicuje tudi prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, zato ne drži revizijska navedba, da izpodbijana sodba glede tega nima razlogov.

Res je, da izpodbijana sodba nima odgovora na tožbeno navedbo, da je izpodbijani sklep izdal nepristojni organ oziroma oseba. Revizijsko sodišče te pomanjkljivosti ne šteje za bistveno, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, zato izpodbijane sodbe iz tega razloga ne razveljavlja. S sklepom Vlade RS, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 78/94, so urejene posebnosti organizacije in statusa ter pooblastil za odločanje v upravnem postopku za Upravno enoto Ljubljana. Določeno je, da ima ta upravna enota pet izpostav; da izpostave vodijo vodje izpostav; da vodja izpostave predstavlja izpostavo upravne enote, je neposredno odgovoren načelniku upravne enote in ima pooblastila za opravljanje upravnih nalog. Načelnica Upravne enote Ljubljana pa je s pooblastilno listino z dne 3.1.1995, za odločanje v upravnih stvareh pooblastila predstojnika izpostave Šiška. S tem pa je predstojniku izpostave Šiška po presoji revizijskega sodišča dano pooblastilo, da opravlja v upravnem postopku naloge predstojnika upravnega organa, kar zajema tudi odločanje o izločitvi uradnih oseb te izpostave. Glede na to revizijsko sodišče meni, da sta sklep o izločitvi uradne osebe izdala pristojni organ in pristojna oseba.

Revizijsko sodišče pa morebitnih kršitev ZUP v okviru revizije glede na določbo 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1 ne presoja. Zato kot nedopusten zavrača tudi ugovor, da so bile kršene določbe 9. člena ZUP, ker da tožnik v upravnem sporu ni bil zaslišan; da se nedopustna pritožba zoper prvostopni sklep lahko zavrže le s sklepom. Taka kršitev pravil postopka po 2. in 3. odstavku 75. člena ZUS-1 namreč ni predvidena kot razlog za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da napačen pravni pouk v prvostopnem sklepu ne more vzpostaviti pravice do pritožbe, ki jo sicer stranka po ZUP nima. Tudi sicer pa to ni kršitev določb ZUS-1 iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, zato revizijsko sodišče zavrača tudi to revizijsko navedbo. Zmotno je tudi stališče revidenta, da je v ZUP 1986 predvidena posebna pritožba zoper sklep, s katerim se zavrne izločitev uradne osebe, saj tega ZUP 1986 ne določa. Revident v reviziji niti ne navaja, v čem bi naj bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker pa mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1), je presodilo izpodbijano sodbo tudi iz tega revizijskega razloga, in ugotovilo, da tudi ta razlog ne obstoja. Ker je odločitev tožene stranke zgolj procesne narave, do uporabe materialnega prava pri njenem odločanju ni prišlo, prav tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v izpodbijani sodbi prvostopnega sodišča, ki je zgolj presojalo zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 s sodbo zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.