Jedro

Namen stikov s staršem, ki otroka nima pri sebi, je med drugim v ohranitvi odnosov, ki sicer obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj. Te odnose odlikuje enakopravnost pri izvrševanju pravic in dolžnosti staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Tudi če starša ne živita več skupaj, to ne pomeni, da tisti od staršev, pri katerem je otrok, nima nobenih dolžnosti v zvezi s stiki med otrokom in staršem, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo. Prav nasproten zaključek izhaja iz 2. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, ZZZDR-UPB1), iz katerega izhaja, da mora tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, ne samo opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, ampak je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Nobenega dvoma ne more biti, da je pomemben element, ki pri otroku vzpostavi ustrezen, to je pozitiven odnos do stikov, tudi okoliščina, da otroka v varstvo k drugemu roditelju pripelje en roditelj, drugi pa ga odpelje nazaj. S tem se otroku pokaže, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do njega enakopravna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu: - v 1. alineji spremeni tako, da po mladoletna otroka ob koncu njunega bivanja pri tožniku pride toženka; - v 2. alineji tako, da po otroka ob koncu njunega bivanja pri tožniku pride toženka v soboto ob 18.00 uri; - razveljavi v 3., 4. in 5. alineji in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem oz.

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, potem ko je že pravnomočno razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, tožniku naložilo plačevanje preživnine in določilo, kako potekajo stiki med očetom in otrokoma (razen med počitnicami in državnimi prazniki), razsodilo, da se osebni stiki med tožnikom in njegovima sinovoma določijo med poletnimi počitnicami tako, da z očetom preživita prva dva tedna v juliju in prva tedna v avgustu, pri čemer pride tožnik po mladoletna otroka prvi petek v juliju na naslov toženke ob 17.00 uri in ju pripelje na njen naslov čez dva tedna ob koncu bivanja pri njem ob 18.00 uri; med zimskimi počitnicami teden dni, tako da pride tožnik po otroka v petek ob 17.00 uri pred začetkom šolskih počitnic na naslov toženke in ju pripelje nazaj na naslov toženke ob koncu počitnic v petek ob 18.00 uri; med prvomajskimi in novembrskemi počitnicami tako, da sta mladoletna otroka izmenično pri starših, pri enem za prvomajske počitnice, pri drugem pa za novembrske počitnice, pri čemer sta v letu 2005 za prvomajske počitnice pri tožniku, za novembrske počitnice pa pri tožnici, tožnik pa pride ponju na začetku počitnic ob 17.00 uri na dom toženke in ju tja pripelje ob 18.00 uri ob koncu počitnic; med božičnimi in novoletnimi prazniki tako, da sta otroka izmenično božične praznike pri enem od staršev, za novoletne praznike pa pri drugem, če se na praznike v sklopu počitnic priključi tudi vikend, preživita praznike tako, da preživita tudi vikend, ki je pred 24.12., pri tistem od staršev, pri katerem sta za božič in vikend, ki je za

2.1., pri tistem od staršev, pri katerem sta za novo leto, pri čemer pride tožnik po otroka toženke na začetku praznikov ob 17.00 uri in ju tja vrne ob 18.00 uri ob koncu bivanja pri njem; praznike 8. februar, veliko noč, 27.4. in 25.6. pa preživita otroka izmenično tako, da sta prvo leto za 8. februar pri materi, za veliko noč pri očetu, za 27.4. pri materi in 25.6. pri očetu, naslednje leto pa obratno, pri čemer ju pride tožnik iskat na naslov toženke ob 17.00 uri in ju pripelje nazaj na njen naslov ob 18.00 uri ob koncu praznikov oz. bivanja pri njem. V ostalem je zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi obseg in način izvrševanja osebnih stikov, kot ga predlaga tožeča stranka.

Navaja, da sodišče v 2. alineji tožbenega zahtevka ni natančno določilo, kdaj naj tožnik pripelje otroka z zimskih počitnic. Edino racionalno bi bilo, da pride ponju v petek, nato pa ju vrne naslednji teden v nedeljo. Splošno znano dejstvo je, da potekajo zimski aranžmaji v zimskih središčih od sobote do sobote. Enako velja glede tretje alineje izreka sodbe. Glede zadnje alineje bi bilo treba upoštevati, da je praznik 27.4. lahko vključen v prvomajske počitnice.

Otrokoma bi bilo treba omogočiti, da v tem primeru 27.4. in prvomajske počitnice preživita strnjeno. Jasneje bi bilo treba določiti tudi, da tožnik pride po otroka ob 17.00 uri en dan pred začetkom praznikov in ju pripelje nazaj naslednji dan. Gre namreč za enodnevne praznike. Ni prav, da mora tožnik hoditi po otroka in ju zopet pripeljati nazaj, saj bi morala tudi toženka prispevati k temu, da otroka preživljata počitnice z očetom. Končno je nepravično tudi, da je obseg osebnih stikov med poletnimi počitnicami določen le v trajanju štirih tednov, ne pa pet tednov, kot je zahtevala tožeča stranka.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pritrditi tehtnemu pomisleku tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki naložilo, da mora, kadar so določeni osebni stiki, priti po mladoletna sinova in ju ob koncu bivanja pri njem zopet vrniti na naslov njunega stalnega prebivališča pri toženki. Namen stikov s staršem, ki otroka nima pri sebi, je med drugim v ohranitvi odnosov, ki sicer obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj. Te odnose odlikuje enakopravnost pri izvrševanju pravic in dolžnosti staršev vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Tudi če starša ne živita več skupaj, to ne pomeni, da tisti od staršev, pri katerem je otrok, nima nobenih dolžnosti v zvezi s stiki med otrokom in staršem, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo. Prav nasproten zaključek izhaja iz 2. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, ZZZDR-UPB1), iz katerega izhaja, da mora tisti od staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, ne samo opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, ampak je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Nobenega dvoma ne more biti, da je pomemben element, ki pri otroku vzpostavi ustrezen, to je pozitiven odnos do stikov, tudi okoliščina, da otroka v varstvo k drugemu roditelju pripelje en roditelj, drugi pa ga odpelje nazaj. S tem se otroku pokaže, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do njega enakopravna. V konkretnem primeru, v katerem ima dodatno težo še dejstvo oddaljenosti bivališč tožnika in toženke, ni podana nobena posebna okoliščina, ki bi utemeljevala odstopanje od zgoraj opisanega splošno priznanega doktrinarnega izhodišča. Pritožbeno sodišče zavrača pravno naziranje sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev podkrepilo z argumentom, da je imela toženka že v preteklosti težave, ko je skušala dobiti otroka s strani tožnika in njegovih sorodnikov. Tožeča stranka ima prav, da takšna razlaga ni logična, saj je enako mogoče, da oče otrok ne pripelje v I. B., kot da ju ne izroči toženki, ko pride ponju. Pritožbi v tem delu je zato ugodilo in sodbo v prvi alineji prvega odstavka izreka spremenilo tako, da otroka ob koncu bivanja pri tožniku pride iskat toženka (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ni pa utemeljen očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožnikovemu predlogu glede trajanja osebnih stikov med poletnimi počitnicami. Pravica do stikov sicer res izhaja iz z ustavo zagotovljene pravice staršev (primerjaj s 54. čl. Ustave RS), vendar pa si tožeča stranka vsebino te pravice napačno razlaga. Ker pravica do stikov po ZZZDR-UPB1 ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak primarno kot pravica otroka, se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi, ki so iz tega razloga odločilno merilo za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bo z osebnimi stiki v trajanju štirih tednov med poletnimi počitnicami, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v celoti dosežen namen stikov, kot ga pojmuje ZZZDR-UPB1, to je občutek otrokove povezanosti s staršem, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, in njune medsebojne pripadnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno grajo glede časa zaključka osebnih stikov med zimskimi počitnicami.

Odločitev, da se zaključijo v petek ob 18.00 uri, zanemarja splošno znano dejstvo o tem, da turistični aranžmaji med zimskimi počitnicami običajno trajajo od sobote do sobote.

Zaradi lažjega izvrševanja osebnih stikov je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v 2. alineji prvega odstavka izreka sodbe spremenilo tako, da se osebni stiki med zimskimi počitnicami zaključijo v soboto ob 18.00 uri, pri čemer pa mora po otroka iz razlogov, ki so bili že obrazloženi, priti toženka (4. tč.

358. čl. ZPP).

Nedoločenost izreka sodbe v 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka izreka sodbe, ki zato ne ustreza kriteriju primernega izvršilnega naslova (primerjaj s 1. odst. 21. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), pa je terjala razveljavitev tega dne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Kar zadeva čas, ko se začnejo osebni stiki med mladoletnima otrokoma in očetom, je nejasno, ali pomeni "na začetku počitnic" dejansko dan, ki je že dela prost (na primer 1.5. ali

25.12.), ali pa gre za dan pred dela prostim dnevom (torej na primer 30.4. ali 24.12.). Še zlasti je takšen izrek nerazumljiv v zadnji alineji, ki zajema enodnevne državne praznike oz. dela proste dneve, saj bi prva ponujena razlaga pripeljala do situacije, v kateri bi se osebni stiki začeli ob 17.00 uri, zaključili pa ob 18.00 uri istega dne. Z vidika vsebine spornega razmerja, v katerem se pravdni stranki še vedno nista sposobni tvorno dogovarjati, takšen nedoločen izrek ni v skladu s koristmi obeh otrok.

Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi že opozorilo na vse pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zato posebni napotki, razen opozorila, naj sodišče prve stopnje pri ponovnem sojenju presodi še utemeljenost ugovora, ki se nanaša na situacijo, ko je praznik 27.4. povezan s prvomajskimi počitnicami, niso potrebni.