Jedro

Res se sodišču druge stopnje ni treba opredeliti do prav vseh trditev strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev pomembne, vendar to ne sme voditi v prakso, da pritožbeno sodišče le pavšalno zavrne pritožbene navedbe, ki so konkretne in se nanašajo na odločilne razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 26. 6. 2014, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, da ga je toženka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da tožnik ni dosegel postavljenih planov oziroma rezultatov iz subjektivnih razlogov, vzrok za to pa naj bi bil v neustreznem odnosu do dela in v tem, da ni znal uporabljati programa SAP. Presodilo je tudi, da je imel tožnik dovolj časa za pripravo zagovora, pri čemer je upoštevalo določbo 9. člena podjetniške kolektivne pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da se je sodišče prve stopnje izjasnilo o vseh trditvah in dokazih tožnika, ki so pomembne za odločitev, korektno povzelo posamezne dokaze in ugotovilo razloge ter pojasnilo, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov zaradi njegovega subjektivnega odnosa do dela. Strinjalo se je s tem, da je toženka je v postopku odpovedi pravilno uporabila določbo 9. člena podjetniške kolektivne pogodbe in da koriščenje letnega dopusta ni opravičljiv razlog za neudeležbo na zagovoru.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se uvodoma sklicuje na absolutne in relativne bistvene kršitve določb postopka in na zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče ugodi njegovemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Med drugim navaja, da je v pritožbi izrecno uveljavljal pomanjkanje nekaterih ključnih razlogov za ustrezen preizkus sodbe, vendar je sodišče druge stopnje v nadaljevanju le dogmatično navedlo, da je sodba ustrezno obrazložena in ostalo pri zanikanju obstoja grajanih kršitev. Šlo naj bi za povsem pavšalno obrazložitev, ki ne ponuja razlage, zakaj naj bi sodišče verjelo posameznim pričam in katere dele njihove izpovedi je štelo za pomembne. Zlasti sodišče druge stopnje tožniku ne daje odgovorov na njegove konkretne ugovore v pritožbi, sicer pa se tudi sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do enega pojasnila, ki ga je podal, oziroma se do njegovih dokazov sploh ni opredelilo, čeprav je podal pojasnila v dveh pripravljalnih vlogah in konkretno opozoril na težave v zvezi z dolgom pri kupcu A. A. in B. B. Predložil je tudi finančno realizacijo največjih kupcev od januarja 2014 do maja 2014, vendar se sodišči do teh dokazov nista z ničemer opredelili. Eden od očitkov tožniku je bil tudi, da ni obvladal tabel oziroma razpredelnic ter plana dela, vendar je hkrati njegov nadrejeni delavec C. C., ki je k toženki prišel šele konec leta 2013, izpovedal, da je ta sistem razpredelnic uvedel prav on in da glede tega toženka nima notranjega pravilnika. Pomembno je, da se je že s 1. 1. 2014 začelo ocenjevanje tožnika, ne da bi imel čas, da se nauči teh tabel. To je grajal že v pritožbi. Sodišče druge stopnje se do tega ni opredelilo. Protispisna naj bi bila opredelitev sodišč, da naj bi utemeljenost odpovedi izhajala iz izpovedi prič D. D. in E. E., saj ti dve priči o sposobnosti tožnika za opravljanje svojega dela nista vedeli povedati ničesar. Sodišči nista šteli za pomembno izpoved priče F. F. (tožnikovega naslednika), ki je izpovedal, da skrbnik kupcev samostojnih pogodb ne more sklepati in se ne more ničesar dogovarjati glede plačilnih rokov in sam ne more reševati terjatev do kupca. Sodišče prve stopnje naj bi zgolj povzelo navedbo toženke, da naj bi bila realizacija tožnika v primerjavi z drugimi zaposlenimi le 30%, vendar pri tem sploh ni izvedlo dokaza s presojo dokaznih listin, ki jih je v spis vložil tožnik. Zanika navedbe toženke o prenizki realizaciji. Sodišči se do teh dokazov nista opredelili. Po prejemu sodbe sodišča prve stopnje mu s strani sodišča druge stopnje ni bila dana možnost aktivnega izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z očitki nesposobnosti, ker ni obvladal programa SAP. Ponavlja, da mu je bilo ob uvedbi programa rečeno, da ga ne potrebuje, kar je tudi izpovedal, takrat oziroma niti kasneje pa ga toženka ni napotila na izobraževanje; sodišči se do njegovih trditev in dokazov nista opredelili. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja z navedbo, da mu je bil na dan zagovora omogočen dopust, da je prosil za preložitev zagovora in da sodišči nista pravilno presodili, da to ni opravičljiv razlog za neudeležbo na zagovoru.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Šteje, da sta sodbi sodišč druge in prve stopnje obrazloženi, da tožnik v glavnem uveljavlja revizijski razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja itd. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče ne sprejema materialnopravnega ugovora tožnika, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi, in sicer ker toženka ni preložila datuma predvidenega zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav je prosil za preložitev zagovora, ker je imel na dan zagovora že planiran letni dopust. Tožena stranka je namreč postopala v skladu z določbo 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je tožnika pisno seznanila z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočila zagovor v razumnem roku, ki ni bil krajši od treh delovnih dni. Koriščenje letnega dopusta samo po sebi ni opravičljiv razlog za neudeležbo na zagovoru. Tožnik je bil dodatno obveščen, da toženka zagovora ne bo prestavila, in v zvezi s tem tudi, da lahko poda pisni zagovor. Tožnik tudi te možnosti ni izkoristil. 8. Utemeljeni pa so očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, saj izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje je dovolj konkretno odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z postopkom odpovedi iz razloga nesposobnosti v skladu z 9. členom podjetniške kolektivne pogodbe in v zvezi z neudeležbo na zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Druge pritožbene navedbe, zlasti tiste, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa je sodišče druge stopnje zavrnilo povsem pavšalno - češ da se je sodišče prve stopnje izjasnilo o vseh trditvah in dokazih tožnika, ki so pomembni, da se sicer sodišče ni dolžno opredeliti do prav vseh trditev strank in da naj bi sodišče prve stopnje v 6. in 7. točki korektno povzelo izpovedi prič in tožnika in ugotovilo razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Res se sodišču druge stopnje ni treba opredeliti do prav vseh trditev strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev pomembne, vendar to ne sme voditi v prakso, da pritožbeno sodišče le pavšalno zavrne pritožbene navedbe, ki so konkretne in se nanašajo na odločilne razloge sodbe sodišča prve stopnje. V tej zadevi se to nanaša na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z izobraževanjem za računalniški program SAP in tabele za delo, izpodbijanjem dokazne ocene s tem v zvezi (1), neupoštevanjem njegovih navedb in izpovedi v zvezi z izpolnjevanjem zastavljenih planov od 1. 1. 2014, izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, ker se to sodišče ni opredelilo do navedb in izvedbe nekaterih dokazov, problematike pri kupcu A. A. in B. B., navedb v zvezi z nepravilnim upoštevanjem izpovedi prič D. D., E. E., F. F. (2), neopredelitve do tožnikove izpovedi, njegovih podatkov o realizaciji v ocenjevalnem obdobju ter enostransko povzemanje realizacije drugih zaposlenih itd. - kar vse bi zahtevalo konkretno in jasno presojo pritožbenega sodišča in jasno opredelitev do teh navedb, česar pa v izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje ni storilo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 379. členom ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje. V ponovnem sojenju naj se sodišče jasno in konkretno opredeli do tožnikovih pritožbenih navedb. Pri tem naj bo pozorno tudi na opredelitev dejanskega razloga (z vsemi konkretnimi očitki) za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj so predmet sodne presoje lahko le tiste dejanske ugotovitve delodajalca, iz katerih izhaja, da tožnik ni opravil dela pravočasno, strokovno in kvalitetno, ne pa drugi ali podobni očitki.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glede na to, da je pri presoji o nesposobnosti tožnika za delo v letu 2014 (po tem, ko je tožnik dobil tudi drugega nadrejenega) lahko pomembno ali mu je toženka sploh zagotovila ustrezno usposabljanje (ki naj bi ga sicer izvajala leta 2011 in 2012, tožniku pa naj bi bilo takrat rečeno, da ga ne potrebuje itd.), pa tudi, ali mu je novi nadrejeni C. C. nudil ustrezne inštrukcije glede uporabe tabel in preglednic za njegovo delo, nenazadnje pa tudi, ali je njihova uporaba dejansko lahko pomembna ali celo odločilna in je pomembno vplivala na ugotovitve o tožnikovem nepravočasnem, nekvalitetnem oziroma nestrokovnem delu, itd. (2) Ali iz teh izpovedi res izhajajo zaključki, ki jih je napravilo sodišče prve stopnje, pri čemer tudi izpoved C. C. ni povsem jasna in enoznačna.