Jedro

Tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela, kar je bilo posledica njegovega subjektivnega odnosa do dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsake svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 26. 6. 2014 podala tožena stranka, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo ampak še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela in mu plačati stroške postopka po odmeri sodišča (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, v pretežnem delu pa je ostalo nerazčiščeno tudi dejansko stanje. Sodišče se o tožnikovih navedbah, da je tožena stranka s podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti kršila določbo 23. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, kjer je določeno postopanje delodajalca v primeru, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ni izjasnilo. Tožena stranka postopka v skladu z določbo tega člena ni izpeljala. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita kljub temu, da tožniku zagovor ni bil omogočen. Tožena stranka bi po tožnikovem mnenju lahko zagovor preložila na kak drug delovni dan, pa to ne bi imelo nobenega vpliva na pravočasnost odpovedi. Dokazna ocena v zvezi z vprašanjem ali bi tožnik moral obvladati uporabo računalniškega programa A., je napačna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da pri toženi stranki ni novinec, saj je pri njej zaposlen 18 let; da je bil ob uvedbi programa star 60 let; da tožniku najprej tega programa ni bilo potrebno uporabljati, kasneje pa ga tožena stranka ni poslala na nobeno izobraževanje; da je tožnik delal na dislocirani enoti v B., da se je na zagovoru dne 22. 5. 2014 res zavezal, da bo v najkrajšem možnem času osvojil delo s preglednicami, pri tem pa sodišče pozablja, da se sam tega ni mogel naučiti. Tožena stranka bi mu morala vsaj za en dan dati na voljo sodelavca, ki bi ga tega korak za korakom naučil. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, saj je tožnik glede vsakega posameznega očitka tožene stranke podal konkreten odgovor in predložil ustrezno dokumentacijo. Sodišče se do tega ni opredelilo in ni napravilo dokazne ocene o tem. Čeprav priča C.C. o nesposobnosti tožnika za opravljanje svojega dela ni vedel povedati ničesar, je sodišče povzelo, da naj bi tožnikova nesposobnost izhajala iz izpovedbe te priče, enako pa velja tudi glede izpovedi priče D.D.. Ker iz izpovedi priče E.E., ki je nasledil tožnikovo delo, izhaja, da samostojni skrbnik kupcev pogodb o sodelovanju z njimi ne more sklepati, se ničesar glede plačilnih rokov dogovarjati in tudi ne sam reševati terjatev do kupcev, je bilo tako za vsako ključno rešitev potrebno sodelovanje nadrejenega, o tem vprašanju pa se sodišče prve stopnje spet ni opredelilo. Enako velja tudi glede tožnikovih trditev, da podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti prikriva odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je tožniku tožena stranka zaradi starosti ni mogla podati. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izjasnilo o vseh trditvah in dokazih tožeče stranke, pomembnih za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišču se namreč ni potrebno opredeliti do prav vseh trditev strank, ampak le do tistih, ki so za odločitev relevantne. Sodišče prve stopnje je navedlo zahtevek tožnika, njegove navedbe o dejstvih, na katera se zahtevek nanaša, dokaze in predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev sodbe je v skladu s 4. odstavkom 324. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, pravilno pa je povzelo tudi izpovedi zaslišanih prič, tako da tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni in ne more biti kršitev postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), torej nedoseganje pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (razlog nesposobnosti). Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke, ki velja od 1. 1. 2013, v 9. členu določa postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Nedoseganje pričakovanih rezultatov mora zajemati obdobje najmanj 60 dni delavčeve prisotnosti na delu, po zaključku tega obdobja pa je dolžan delodajalec z delavcem opraviti razgovor, se izjasniti o svojih ugotovitvah glede delavčevega dela in nato sprejme pisno oceno delavčevega dela. Na delavčevo zahtevo mora na razgovor povabiti sindikat, katerega član je delavec. Delavec ima pravico pogledati dokumentacijo, ki se nanaša na postopek. Delodajalec v času trajanja tega postopka ne sme šteti časa delavčeve upravičene odsotnosti in delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če pred tem tega postopka ne izpelje. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke v poglavju „Prejemki iz delovnega razmerja“ v 23. členu določa, da lahko delodajalec delavcu, ki ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, zniža osnovno plačo, seveda pa mora pri tem spoštovati v tem členu določeni postopek. Tožena stranka ima tako možnost, da delavcu, ki ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, skladno z določbo 9. člena podjetniške kolektivne pogodbe odpove pogodbo o zaposlitvi ali pa mu na podlagi 23. člena zniža osnovno plačo. 9. Tožnik se je dne 22. 5. 2014 udeležil razgovora pred sprejemom pisne ocene njegovega dela. Tožena stranka ga je pisno seznanila z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočila zagovor v razumnem roku treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Zagovora se tožnik ni udeležil, podal tudi ni pisnega zagovora. Koriščenje letnega dopusta ni opravičljiv razlog za neudeležbo na zagovoru, zato tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti na kasnejši termin.

10. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik dolgoletni delavec tožene stranke, nadalje tudi ne tožnikova starost in dejstvo, da mu najprej (v letu 2011) ni bilo potrebno uporabljati računalniškega programa A., kot pa je tudi sam izpovedal, pa je bilo to v letu 2012 potrebno. Res je tožnik delal na dislocirani enoti v B., vendar pa tako iz njegove izpovedi, kot tudi iz izpovedi njegovih sodelavcev, izhaja, da so mu sodelavci pomagali in mu s programa pridobili ustrezne podatke, da jih je lahko vpisoval v tabele. Po stališču pritožbenega sodišča bi mu ti sodelavci zagotovo tudi pokazali, kako si lahko potrebne podatke pridobi sam.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene o tem, ali je tožnik dosegal pričakovane delovne rezultate ali ne. V točki 6 je sodišče prve stopnje korektno povzelo izpovedi prič in tožnika in v točki 7 obrazložitve ugotovilo razloge ter pojasnilo, da tožnik pričakovanih rezultatov del ni dosegal in da je to posledica tožnikovega subjektivnega odnosa do dela. Na podlagi tega je sprejelo pravilen zaključek, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1. 12. Tožnik je v postopku navedel, da je tožena stranka izpeljala postopke ugotavljanja tožnikove nesposobnosti za doseganje pričakovanih rezultatov dela le z namenom prikrivanja, da gre dejansko za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil dejanski razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku poslovni razlog, ampak da je tožena stranka v celoti pravilno izpeljala postopek in tožniku iz utemeljenega razloga (nesposobnost) odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

13. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po kateri delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.