Jedro

Presoja pritožbenega sodišča, da zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter je bilo še odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, ni mogoče govoriti o odločbi v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, je materialnopravno zmotna. Dajatveni del oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal, še vedno pa gre za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Ker je bila izdana na podlagi menice, je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, saj gre v takem primeru glede na 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ za neizpodbitno izkazano nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne dolžnikova pritožba in potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper izdano predhodno odredbo.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo dolžnikovi pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo dolžnikovemu ugovoru, v celoti razveljavilo sklep z 29. 10. 2008 in zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe. Postavilo se je na stališče, da sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice, ki je bil zaradi pravočasnega ugovora v določenem delu razveljavljen, ni mogoče šteti za odločbo domačega sodišča ali drugega organa v smislu prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in zato tudi ne za odločbo v smislu 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) proti drugostopenjskemu sklepu utemeljuje, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga spremenjena ureditev o izrednih pravnih sredstvih v tretjem odstavku 385. člena ZPP določa tudi za zahtevo za varstvo zakonitosti. Odgovor na vprašanje, „ali se sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, ki je bil zaradi vloženega ugovora razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter opravljena izvršilna dejanja, šteje za odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ“, je pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, saj sodne prakse vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni. Zahteva uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava iz navedenih zakonskih določb, povzema potek izvršilnega postopka in postopka zavarovanja, razloge obeh sodišč, nato pa utemeljuje svoje stališče, zakaj navedenih zakonskih določb ni mogoče uporabiti na način, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Vrhovna državna tožilka predlaga ugoditev zahtevi s tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se pritožba dolžnika zavrne in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča. 3. Zahteva je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

4. Zahteva je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva izkazala obstoj pogoja iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP, saj sodne prakse vrhovnega sodišča o postavljenem vprašanju res ni, poleg tega pa je izpodbijana presoja pritožbenega sodišča v nasprotju s presojo tega vprašanja v zadevah drugega pritožbenega sodišča, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče. 6. V tej zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani (Centralni oddelek za verodostojno listino) 6. 9. 2008 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice, s katerim je dolžniku v prvem odstavku izreka sklepa naložilo plačilo 80.895,76 EUR, v drugem odstavku dovolilo predlagano izvršbo, v tretjem določilo izvršitelja, v četrtem odmerilo upnikove stroške in v petem odločilo, katero sodišče bo po pravnomočnosti tega sklepa vodilo izvršilni postopek in o njem odločalo. Ker je dolžnik vložil pravočasen ugovor, je sodišče s sklepom z 2. 10. 2008 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj (drugi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Kopru v pravdnem postopku. Upnica je nato predlagala izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja navedene menične terjatve. Sodišče je s sklepom z 29. 10. 2008 izdalo predlagano predhodno odredbo z rubežem dolžnikovega dobroimetja pri treh bankah ter njegovih premičnih stvari. Ugovor dolžnika proti temu sklepu je zavrnilo s sklepom s 6. 2. 2009, ker je presodilo, da so podani pogoji iz 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ ter se pri tem obrazloženo sklicevalo na teorijo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je bilo drugačnega stališča in je zato ugodilo dolžnikovi pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo dolžnikovemu ugovoru, razveljavilo sklep o predhodni odredbi in zavrnilo predlog za njeno izdajo.

7. Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Obstoj drugega pogoja (izkaz nevarnosti) se po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ domneva, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor.

8. V pravkar navedeni določbi 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ gre torej za dve situaciji, ko je vložen pravočasen ugovor: v pravdnem postopku (mandatnem postopku) iz 29. poglavja ZPP, v katerem je sodišče izdalo plačilni nalog na podlagi menice ali čeka in v izvršilnem postopku, v katerem je sodišče v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice ali čeka dolžniku naložilo v plačilo izterjevani znesek (drugi odstavek 44. člena ZIZ). Sem seveda ne sodi klasični sklep o izvršbi, katerega podlaga je pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, saj v takem primeru ni pogojev za izdajo predhodne odredbe. Pravkar opisani situaciji sta praktično identični. Sam postopek z izvršbo na podlagi verodostojne listine je namreč koncipiran tako, da sta združena posebni, skrajšani, pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek (primerjaj Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 207 in naslednje). Zato sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje dva dela: prvi kondementorni ali dajatveni nalaga dolžniku plačilo izterjevane terjatve (nalog za plačilo), drugi pa dovoljuje izvršbo. Če dolžnik sklepu o izvršbi ugovarja v celoti ali v delu, v katerem mu je naloženo plačilo terjatve, sodišče na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ razveljavi sklep o izvršbi le v tistem delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, ter morebiti opravljena izvršilna dejanja, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Izvršilno sodišče torej prvega dela sklepa, v katerem je dolžniku naloženo plačilo, ne razveljavi. Tako je sodišče ravnalo tudi v tej izvršilni zadevi, saj dajatvenega dela sklepa o izvršbi, vsebovanega v prvem odstavku izreka, ni razveljavilo.

9. Vprašanje, ki ga zastavlja zahteva in je povzeto v 2. točki te obrazložitve, se lahko poenostavljeno glasi tudi, kakšna je pravna narava dajatvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ali je enaka plačilnemu nalogu in ali je po razveljavitvi dela sklepa o izvršbi preostali dajatveni del še sodna odločba. V teoriji ni spora, da je plačilni nalog (29. poglavje ZPP) sodna odločba v obliki sklepa, ki tožencu na podlagi verodostojne listine nalaga določeno plačilo (primerjaj Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, stran 568; Ude: Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, stran 377; Rijavec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 689). Prav zato, ker je plačilni nalog sodna odločba, ki zaradi pravočasnega ugovora ne postane pravnomočna, zakon določa, da je treba o usodi te sodne odločbe odločiti s končno odločbo. Po tretjem odstavku 436. člena ZPP sodišče v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi.

10. Dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ali nalog za plačilo v takem sklepu) je vsebinsko enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku. Oba nalagata dolžniku oziroma tožencu plačilo določenega zneska. Oba izda sodišče na podlagi presoje verodostojne listine. Zato gre tudi pri dajatvenem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za odločbo sodišča. Narave sodnega sklepa ne izgubi niti v primeru vložitve pravočasnega ugovora, saj v tem delu ne pride do razveljavitve sklepa. Ker mora sodišče v nadaljevanju ravnati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, tudi končna odločba o glavni stvari vsebuje odločitev o dajatvenem delu oziroma nalogu za plačilo iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 436. člena ZPP).

11. Presoja pritožbenega sodišča, da zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter je bilo še odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, ni mogoče govoriti o odločbi v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, je zato materialnopravno zmotna. Dajatveni del oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal, še vedno pa gre za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Ker je bila izdana na podlagi menice, je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, saj gre v takem primeru glede na 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ za neizpodbitno izkazano nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

12. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo kot v izreku tega sklepa.