Jedro

Tožeča stranka je imela že pred zaznambo sklepa o izvršbi možnost vknjižbe, ki je ni izkoristila, s tem pa je prevzela breme škodljivih posledic svoje opustitve.

Razlog pravdnega neuspeha tožeče stranke je v njeni ugotovljeni neskrbnosti (če bi izkoristila svoje zakonske možnosti, bi izvršbo na kupljenih nepremičninah lahko preprečila) ter v njenem dokaznem neuspehu glede zatrjevanega toženčevega vedenja o predhodno izvršenem nakupu spornih stanovanj, ne pa morda v zakonskih določbah ali njihovi uporabi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo znova zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičninah 9.E, podvl. št. 1714/9, 31.E, podvl. št. 1714/31 in 36.E, podvl. št. 1714/36, vse k. o. P. (1. tč. izreka) ter tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne 3.187,98 EUR pravdnih stroškov z zamudno posledico. V bistvenem je pojasnilo, da tožnica ni izkoristila možnosti vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah še pred vložitvijo toženčevega izvršilnega predloga, ob tem pa slednjemu ni bilo mogoče očitati nepoštenosti.

(2) Zoper navedeno sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. V izogib ponavljanju se uvodoma sklicuje na svoje navedbe v prejšnji pritožbi z dne 4. 9. 2008. K njim dodaja, da sodišče ni upoštevalo neprerekanih okoliščin, ki se navezujejo na možnost pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem (stanovanja je tožeča stranka od toženčevega dolžnika kupila že leta 2000 in je odtlej njihova dobroverna lastniška posestnica, na tej podlagi pa jih je tudi oddajala v najem). Sodišču očita, da teh dejstev zmotno ni upoštevalo zaradi neobstoja publicitetnega učinka (6. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami; od tu ZZK-1), s čimer je poseglo v pravico do zasebne lastnine (33. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; od tu URS), kamor sodijo na podlagi pogodbe pridobljene nepremičnine. Sodišče je kršilo tudi določbo 22. čl. URS (enako varstvo pravic), saj je določbe 10. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ) ter 1. in 2. odst. 8. čl. ZZK-1 uporabilo v škodo tožeče stranke. Po eni strani se je namreč zadovoljilo že z možnostjo vknjižbe pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo, po drugi strani pa ni upoštevalo navedb, ki kažejo na toženčevo nepoštenost. Meni, da njeno redno plačevanje računov upravniku dokazuje, da je utemeljeno pričakovala prejem aneksov k osnovnim pogodbam za vpis etažne lastnine v podpis, kar pa se ni zgodilo. Ko je kasneje ocenila, da dogovorjena priprava aneksov traja predolgo, je z namenom zavarovanja vrstnega reda vložila predloge za vknjižbo lastninske pravice in pri tem ugotovila, da je na njenih nepremičninah dovoljena izvršba v korist toženca. Ker je bilo poslovanje prodajalca (toženčevega dolžnika), ki praviloma ni omogočil takojšnje ureditve zemljiškoknjižnega stanja, povsem običajno, ni pogojev za uporabo določbe 2. odst. 8. čl. ZZK-1. Dalje navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstev o toženčevih vlogah v zvezi s spornimi nepremičninami, ki bi (ob enako strogi presoji kot glede možnosti tožeče stranke doseči vknjižbo svojih pravic) že povprečnemu prebivalcu zbudile dvom v pravilnost ravnanja toženčevega dolžnika, kot tudi zemljiškoknjižnega stanja spornih nepremičnin. Pri tem opozarja, da je toženec že ob sklenitvi sodne poravnave s svojim dolžnikom v pravdi P 3934/2003-II vedel, da slednji ni imel sredstev za njeno plačilo, kar potrjuje preostali splet okoliščin (kratek, zgolj tridnevni rok za izpolnitev terjatve, „najdeno nepremično premoženje“). Pojasnjuje, da imajo vprašanja o pritožničini možnosti vknjižbe pravic ter o toženčevi dobri veri dejansko naravo in opozarja na stališče ustavnega sodišča iz zadeve Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (na zemljiškoknjižno stanje ter dobro vero se lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, to pa ne more veljati v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku). Kot izhaja iz odločbe ustavnega sodišča Up 63/03 (očitno Up-631/03 z dne 14. 4. 2005), gre za prvo izvršilno dejanje v postopku oprave izvršbe na nepremičnino, predmet konkretnega spora pa je ravno dopustnost izvršbe na določen predmet. Končno meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo še določbo 2. čl. URS, saj zgolj cilj, da upnik dobi poplačano svojo terjatev, ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v (čeprav nevknjiženo) lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik.

(3) Toženec na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Uvodoma je ugotoviti, da so mnogi pritožbeni očitki identični tistim, ki jih vsebuje prejšnja pritožba tožeče stranke, nanje pa je bilo celovito odgovorjeno že v sklepu tukajšnjega sodišča I Cp 3827/2008 z dne 18. 11. 2008. Tožeči stranki je bilo pojasnjeno, da je v konkretni zadevi odločilno, ali bi se tožeča stranka (ki je sporne nepremičnine kupila od toženčevega dolžnika) lahko vknjižila kot lastnica nepremičnin, in še, ali je bil upnik ob vložitvi predloga za izvršbo seznanjen s t. im. lastninsko pravico v pričakovanju. Pritožbeno sodišče je v istem sklepu pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je imela tožeča stranka že pred zaznambo sklepa o izvršbi možnost vknjižbe, ki je ni izkoristila, s tem pa je prevzela breme škodljivih posledic svoje opustitve (2. odst. 8. čl. ZZK-1). Ker pritožnica v predmetni pritožbi ne odgovarja na razloge obravnavanega zaključka, temveč zgolj ponavlja že zavrnjene očitke (predvsem, da ni prejela aneksov k osnovnim pogodbam, ki bi omogočali vpis etažne lastnine), je pojasniti, da pritožbeno sodišče svojega stališča ni spremenilo. Utemeljuje ga neizpodbijano dejstvo, da je bila pritožnica seznanjena z aktivnostmi za vknjižbo etažne lastnine in je vedela, da se lahko v zvezi s tem obrne na upravnika. Pritožničin očitek, da je anekse utemeljeno pričakovala (saj je upravniku redno plačevala račune), a jih ni dobila, ob vsem navedenem ne izkazuje njene skrbnosti, da zemljiškoknjižno stanje uskladi z dejanskim. Navedeno dodatno potrjuje okoliščina, da je bila večina etažnih lastnikov vknjižena že meseca februarja 2005, torej pred predlogom in izdajo sklepa o izvršbi z dne 3. 8. 2005 (A 1).

(6) Ker toženec hipoteke ni pridobil na podlagi dobre vere, temveč z zaznambo sklepa o izvršbi, tožeča stranka pa svoje dejanske možnosti za vknjižbo ni izkoristila, pritožnici ne koristi sklicevanje na stališča ustavnega sodišča iz zgoraj citiranih odločb. Svoj zahtevek bi v danih okoliščinah lahko utemeljila še z morebitno slabo vero toženca – ko bi slednji vedel, da so nepremičnine, čeprav vknjižene na ime njegovega dolžnika, prodane tožnici. Materialnopravno vprašanje o (ne)obstoju toženčeve dobre vere, katerega podlaga so dejanske ugotovitve (1), je bilo skladno z navodili tukajšnjega sodišča iz sklepa I Cp 3827/2008 z dne 18. 11. 2008 predmet ponovljenega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni vedel za prodajo spornih stanovanj tožeči stranki. Tudi v tem delu je slediti obširni, sistematični, življenjski, logični in z jasnimi razlogi podprti dokazni oceni sodišča prve stopnje. Le-ta ponuja odgovore na vso procesno gradivo, s katerim je tožeča stranka skušala prikazati toženčevo slabovernost, kar ji po prepričljivi oceni sodišča prve stopnje ni uspelo. Zgrešen je pritožbeni očitek, da pri tem ni bila upoštevana vloga, ki jo je toženec imel v zvezi s spornimi nepremičninami (izvajanje nadzora med gradnjo objektov ter po prodaji oziroma vselitvi stanovanj). Sodišče prve stopnje je tudi te trditve upoštevalo (glej zadnji odst. na str. 5 ter 1. odst. na str. 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), svojo dokazno oceno pa je oprlo še na mnoge druge dokaze, med drugim tudi na izpovedbe toženca. Ta je prepričljivo pojasnil, da o prodaji spornih stanovanj ni vedel nič, njegova izpovedba pa je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, skladna z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi račun, ki ga je za opravljene storitve toženec izdal etažnim lastnikom (A 24), ne dokazuje, da bi vedel, komu vse so bila določena stanovanja takrat prodana.

(7) Pritožnica v kritiki dokazne ocene še trdi, da je toženec že ob sklenitvi sodne poravnave s svojim dolžnikom (P 3934/2003-II) vedel, da slednji ni imel denarja za plačilo njegove terjatve, na kar naj bi kazale določene okoliščine (kratek rok za plačilo terjatve iz sodne poravnave, najdeno nepremično premoženje). Ta trditev ne potrjuje (pri)tožničine teze, da je toženec vedel za prodajo spornih stanovanj, kot tudi kratek paricijski rok ne kaže na nemožnost plačila terjatve izpodbijanim ugotovitvam (prej nasprotno). Gre za šibke indice, ki tožničino verzijo dogodkov zgolj omogočajo, hkrati pa ne izključujejo toženčevih trditev. Enako je mogoče reči tudi za vse druge trditve in dokaze, ki jih je ponudila tožeča stranka in do katerih se je izčrpno ter ustrezno izjasnilo sodišče prve stopnje (str. 6-7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ko se navedenemu doda še nasprotovanje toženca, ki je v tej smeri podal svojo izpovedbo (verodostojnosti katere, mimogrede, pritožnica obrazloženo ne napada), se ocena, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti toženčeve dobre vere, izkaže za pravilno.

(8) Pritožbene navedbe v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice ne zahtevajo podrobnega odgovora, saj so že na prvi pogled neutemeljene. Kot je bilo zapisano v sklepu I Cp 3827/2008 z dne 18. 11. 2008, se tožeča stranka na morebitno originarno pridobitev lastninske pravice ni sklicevala. Poleg tega je ponujeno pritožbeno izvajanje nesklepčno. Razlog temu je prekratka doba zatrjevane dobroverne lastniške posesti, ki tudi glede na datum sklenitve kupoprodajnih pogodb (12. 5. 2000) do zaznambe izvršbe oziroma do dne, ko je pritožnica po lastni navedbi izvedela za obremenitev kupljenih stanovanj s hipoteko (ob vložitvi predlogov za pridobitev lastninske pravice, torej leta 2006 – zemljiškoknjižni izpiski C 9, C 32, C 37), še zdaleč ni tekla zahtevanih deset let (28. – 30. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami, oziroma 43. – 45. čl. SPZ v zvezi z 269. čl. SPZ).

(9) Pritožnica končno zmotno uveljavlja kršitev nekaterih določb URS. Ugotovitev dejanskega stanja preko načela proste presoje dokazov (8. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) ne pomeni kršitve pravice enakega varstva pravic (22. čl. URS). Citirana določba namreč ne vsebuje jamstva pravilne vsebinske odločitve (še manj pravilne ugotovitve dejanskega stanja), pač pa procesna jamstva (2), kršitev katerih pritožnica niti ne uveljavlja obrazloženo. Izpodbijana sodba prav tako ne nasprotuje določbam o pravni in socialni državi (2. čl. URS) ter o zasebni lastnini (33. čl. URS). Konkretno uporabljene zakonske določbe, s katerimi je v določeni meri predpisan način pridobivanja in uživanja lastnine, so ustavno dopustne (67. čl. URS), sodišče prve stopnje pa jih je uporabilo pravilno. Razlog pravdnega neuspeha tožeče stranke je v njeni ugotovljeni neskrbnosti (če bi izkoristila svoje zakonske možnosti, bi izvršbo na kupljenih nepremičninah lahko preprečila) ter v njenem dokaznem neuspehu glede zatrjevanega toženčevega vedenja o predhodno izvršenem nakupu spornih stanovanj, ne pa morda v zakonskih določbah ali njihovi uporabi.

(10) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(11) Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pritožnica ni priglasila.

(1) Sodba II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008. (2) Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 221. Primerjaj tudi navezujočo se judikaturo Ustavnega sodišča RS, ki je vsebovana v citiranem delu.