Jedro

Ker je tožnica izkazala, da je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnimi zavezovalnimi in razpolagalnimi pravnimi posli za predmetne nepremičnine, bi nižji sodišči, kot pravilno poudarja revidentka, morali upoštevati, da so nanjo, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnih vpisov, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da ji zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: »Pritožbi se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se izrek sedaj glasi: Ugotovi se, da je izvršba na nepremičnine 9.E, vpisana v podvl. št. 1714/9, k.o. ..., 31.E, vpisana v podvl. št. 1714/31, k.o. ... in 36.E, vpisana v podvl. št. 1714/36, k.o. ..., nedopustna.« Toženec mora tožnici povrniti 4.342,82 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da izvršba na nepremičnine 9.E, vpisana v podvl. št. 1714/9, 31.E, vpisana v podvl. št. 1714/31 in 36.E, vpisana v podvl. št. 1714/36, vse k.o. ..., ni dopustna. Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka. Po presoji sodišča je odločilno, da tožnica lastninske pravice na stanovanjih ni uspela vpisati v zemljiško knjigo pred pridobitvijo toženčeve prisilne hipoteke iz izvršbe. Tožnica je imela dejansko možnost, da bi pred zaznambo sklepa o izvršbi dosegla vknjižbo lastninske pravice na svoje ime na zadevnih nepremičninah, pa tega ni storila, zato mora nositi tudi breme škodljivih posledic svoje opustitve. Toženec ni bil nedobroveren, saj ni vedel, da so bila stanovanja že prodana.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je njen pravni položaj kot dobroverne lastniške posestnice varovan v okviru 33. člena Ustave. Meni, da je bil kršen 22. člen Ustave, saj je sodišče pravdni stranki obravnavalo neenako, saj ni enako strogo presojalo tožničine (ne)skrbnosti in toženčeve dobrovernosti. Zaključek sodišča o tožničinem neskrbnem ravnanju, zaradi katerega bi morala prevzeti breme škodljivih posledic opustitve vknjižbe lastninske pravice, je nepravilen. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bil toženec ob vložitvi predloga za izvršbo seznanjen z izvenknjižnim stanjem in je bil zato nedobroveren. Tožnica je res vedela, na koga se lahko obrne za informacije v zvezi s potekom postopka vknjižbe etažne lastnine, vendar pa to še ne pomeni, da je tudi neskrbno ravnala. Do leta 2005 se v zemljiško knjigo sploh ni mogla vpisati. Revidentka nato podrobno opiše, kako je potekalo dogovarjanje med etažnimi lastniki glede vzpostavitve etažne lastnine. Navaja okoliščine, ki bi naj izkazovale toženčevo nedobrovernost. Očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Tako za samo izločitveno tožbo kot za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba).(1)

7. Ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča, zavzetega v zadevi II Ips 475/2008(2), in glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih je tožnica izkazala, da je že pred toženčevo pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagala z veljavnimi zavezovalnimi in razpolagalnimi pravnimi posli za predmetne nepremičnine, bi nižji sodišči, kot pravilno poudarja revidentka, morali upoštevati, da so nanjo, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnih vpisov, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da ji zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnica je izkazala obstoj lastninske pravice v pričakovanju, in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo. Vprašanje tožničine (ustrezne) skrbnosti, da zemljiškoknjižno stanje uskladi z dejanskim, ni materialnopravno pomembno. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da poseg v stvarno pravico neskrbnega pridobitelja lahko upravičuje le varstvo pravnega prometa,(3) toženec pa hipoteke ni dobil na pravnoposlovni podlagi. Treba je še pojasniti, da se v obravnavani situaciji toženec tudi ne bi mogel uspešno obraniti s sklicevanjem, da ni vedel za dolžnikovo razpolaganje z nepremičninami. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženca. Prednost pred nevknjiženim lastnikom bo torej imel le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje.

8. Ker je odločitev nižjih sodišč materialnopravno zmotna, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka, in sicer glede na uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom proti tožencu v celoti uspela, toženec sam krije svoje stroške pravdnega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti njene stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka (revizijski stroški niso bili priglašeni), ki so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo po predloženem stroškovniku, in skupno znašajo 4.342,82 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005. Op. št. (2): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012. Tako Vrhovno sodišče RS tudi v odločbah II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 2012, II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012, II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 itd. Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2011 z dne 22. 11. 2012.