Jedro

Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da uveljavlja tožeča stranka pridobitev lastninske pravice z rednim priposestvovanjem in da je rok za priposestvovanje že potekel, kar pa seveda ne pomeni, da je navajala vsa dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da je nepremičnino priposestvovala (posest, dobrovernost in zakonitost posesti, začetek teka priposestvovalne dobe, čas, ko je nepremičnina priposestvovana). Ker iz dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka v tožbi, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, je tožba tožeče stranke nesklepčna.

Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem uveljavlja lahko le posestnik (neposredni, posredni). Tožeča stranka je postavila zgolj trditev, da je nepremičnine vzela v posest, ne da bi navajala dejstva, na podlagi katerih bi to trditev pojasnila. Tožena stranka pa je tej trditvi tožeče stranke v vsem postopku ugovarjala. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti potrebne trditvene podlage tožbe, zato je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke ugotovilo posredno posest tožeče stranke kar na podlagi izpovedb prič. Prav pa ima tudi tožena stranka, da bi morala tožeča stranka za vsako parcelo posebej trditi in seveda dokazati, da je bila njen posestnik. Parcele, ki so predmet te pravde, so namreč po svoji kulturi njive, travniki, pašnik in stavbišče, zato bi, kot pravilno opozarja tožena stranka, morala tožeča stranka za vsako izmed njih navajati dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da jih je imela v posesti. Tako pa ni ravnala, kar le dodatno potrjuje sklep o tem, da je njena tožba nesklepčna. Zato je sodišče druge stopnje po pooblastilu 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je zaradi nesklepčnosti tožbeni zahtevek v obsodilnem delu zavrnilo, in to v razmerju do vseh treh tožencev, ki so v tej pravdi enotni sosporniki (196. člen ZPP).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (tč. 2. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi drugega toženca in tretje toženke pa se ugodi in se sodba v obsodilnem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je tožeča stranka Kmečka zadruga A. z.o.o., ..., matična št. ..., lastnica nepremičnin, parc. št. 887 njiva v izmeri 8056 m2 in pašnik v izmeri 719 m2, parc. št. 888 njiva v izmeri 2805 m2, parc. št. 889 travnik v izmeri 1367 m2, parc. št. 898 pašnik v izmeri 2780 m2, parc. št. 900 njiva v izmeri 11614 m2, parc. št. 902 travnik v izmeri 1169 m2, parc. št. 908 travnik v izmeri 6006 m2, parc. št. 911 travnik v izmeri 3305 m2, parc. št. 912 njiva v izmeri 9891 m2 ter parc. št. 62 s stavbišče v izmeri 800 m2, in njiva v izmeri 398 m2, vse vpisane v vložku št. 77 k.o. X".

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugemu tožencu in tretji toženki njune pravdne stroške v postopku pred prvim sodiščem v znesku 474.154,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2005 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugemu tožencu in tretji toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 102.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2006 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine za parcele, podrobno navedene v tč. 1. izreka izpodbijane sodbe, pod tč. 2. izreka sodbe pa je v obsegu, opisanem pod to točko izreka, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pod tč. 3. izreka sodbe pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 463.042,50 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj v največjem delu povzema le posamezne izpovedi prič. O tem, kako je tožeča stranka parcelo št. 893 k.o. X po sklenjeni pogodbi dne 28.10.1990 vzela v posest, zakoniti zastopnik po mnenju sodišča ni izpovedal. Sodišče je ugotovilo, da je zahtevek za izstavitev listine zastaral, lastninska tožba pa je nezastarljiva. Tožeča stranka je izvrševala posest na vseh kupljenih parcelah, tudi na parceli št. 893 k.o. X, saj se te parcele neposredni posestnik ni izogibal. Delno povzema v nadaljevanju izpovedbo priče B. B., ki mu sodišče verjame, nihče ni potrdil, da je C. C. katero parcelo "izpustil" oziroma je ni uporabljal. Drugi toženec in tretja toženka se pritožujeta proti obsodilnemu delu sodbe, prav tako uveljavljata vse tri pritožbene razloge in predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. V pritožbi obširno obrazlagata svoj ugovor o tem, da tožeča stranka ni pravni naslednik skleniteljice prodajnih pogodb in zato v pravdi ni aktivno legitimirana. Tožeča stranka ni bila dobroverna, saj je ves čas vedela, da še ni vknjižena v zemljiški knjigi. Zgolj s posredno posestjo ni mogoče pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sodišče je določbo 2. odstavka 28. člena ZTLR uporabilo napačno. V primeru, ko je stvar izročena s posestnim konstitutom, začne priposestvovalni rok teči šele, ko pride do dejanske izročitve stvari. Do dejanske izročitve, neposredne posesti, pa nikoli ni prišlo, zato tudi 10-letna priposestvovalna doba ni potekla. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka priposestvovala vse parcele, ki so vpisane v vložku št. 77 k.o. X. Ni pa dokazala, katere parcele je imela v posredni posesti. Ne gre samo za travnike in pašnike, o katerih je izpovedoval zakoniti zastopnik tožeče stranke, ampak tudi za več njih in stavbišče. Tudi E. E. in D. D. govorita le o košnji. Ker tožeča stranka ni dokazovala, katere parcele je imela v posesti, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Potem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obligacijski zahtevek tožeče stranke za izstavitev listine zastaral, ostaja v pritožbenem postopku sporno, ali je tožeča stranka pridobila na spornih nepremičninah lastninsko pravico na originarni način, s priposestvovanjem (člen 28 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot posredni posestnik (2. odstavek 70. člena ZTLR) nepremičnine priposestvovala, ker je bila njena posest zakonita in dobroverna, poleg tega pa je že leta 1997 potekla 10-letna priposestvovalna doba. Na tej pravni podlagi je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi dne 4.1.2005 (tč. XII, list. št. 28). Pri tem je navedla, da uveljavlja na kupljenih nepremičninah lastninsko pravico tudi na podlagi priposestvovanja, saj kupoprodaja sloni na pravnih poslih in je že zdavnaj minil rok za priposestvovanje; zastaranje, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa je brezpredmetno, saj ugotavljanje lastninske pravice nikoli ne zastara. Iz citirane trditvene podlage tožbe izhaja, da uveljavlja tožeča stranka pridobitev lastninske pravice z rednim priposestvovanjem in da je rok za priposestvovanje že potekel, kar pa seveda ne pomeni, da je navajala vsa dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da je nepremičnino priposestvovala (posest, dobrovernost in zakonitost posesti, začetek teka priposestvovalne dobe, čas, ko je nepremičnina priposestvovana). Ker iz dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka v tožbi, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, je tožba tožeče stranke nesklepčna.

Pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem uveljavlja lahko le posestnik (neposredni, posredni). Tožeča stranka je postavila zgolj trditev, da je nepremičnine vzela v posest (v tč. I. tožbenih navedb), ne da bi navajala dejstva, na podlagi katerih bi to trditev pojasnila. Tožena stranka pa je tej trditvi tožeče stranke v vsem postopku ugovarjala (list. št. 25, tč. 4, list. št. 45, tč. 7). Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti potrebne trditvene podlage tožbe, zato je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke ugotovilo posredno posest tožeče stranke kar na podlagi izpovedb prič. Prav pa ima tudi tožena stranka, da bi morala tožeča stranka za vsako parcelo posebej trditi in seveda dokazati, da je bila njen posestnik. Parcele, ki so predmet te pravde, so namreč po svoji kulturi njive, travniki, pašnik in stavbišče, zato bi, kot pravilno opozarja tožena stranka, morala tožeča stranka za vsako izmed njih navajati dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da jih je imela v posesti. Tako pa ni ravnala, kar le dodatno potrjuje sklep o tem, da je njena tožba nesklepčna. Zato je sodišče druge stopnje po pooblastilu 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je zaradi nesklepčnosti tožbeni zahtevek v obsodilnem delu zavrnilo, in to v razmerju do vseh treh tožencev, ki so v tej pravdi enotni sosporniki (196. člen ZPP).

Čeprav sodišče po doslej zbranih in ocenjenih dokazih (priloge C v zvezi z dopisom registrskega sodišča) o aktivni legitimaciji tožeče stranke iz razlogov, navedenih v sodbi, nima pomislekov, se do tega ugovora in nadaljnjih pritožbenih ugovorov tožene stranke pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da je tožba nesklepčna, ne bo opredeljevalo.

Odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede parcele št. 893 k.o. X zavrnilo, ker tožeča stranka dobroverne posesti in trajanja posesti ni dokazala, je pravilna, prav tako kot je pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vse parcele, ki so predmet te pravde. Iz razlogov, ki so že navedeni v tej sodbi, pa je tudi glede parcele št. 893 k.o. X tožba nesklepčna. Tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem te parcele, ki je bila predmet pogodbe z dne 28.11.1990, ni navajala dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da je imela te parcele v dobroverni posesti, niti, da je potekla doba za redno priposestvovanje te nepremičnine. Svojega trditvenega in dokaznega bremena torej ni izpolnila, saj kot je že navedeno v tej sodbi, opustitve trditvene podlage izpovedbe prič ne morejo nadomestiti niti v postopku pred prvim sodiščem, niti v pritožbenem postopku (pritožbena ocena izpovedbe priče B. B.).

Zaradi spremembe sodbe v obsodilnem delu je sodišče druge stopnje moralo v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o vseh stroških postopka. Tožeča stranka je v pravdi s svojim zahtevkom v celoti propadla, zato mora toženi stranki povrniti potrebne stroške pravdnega postopka, ki so v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo po specificiranem stroškovniku (priloga B10) tožene stranke odmerjeni v znesku 474.154,00 SIT, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je s pritožbo propadla, zato je odločitev o njenih pritožbenih stroških zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe. Tožena stranka pa je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so po specificiranem stroškovniku odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo v znesku 102.840,00 SIT, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.