Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost očitkov, da je bil tožnik seznanjen z dogovarjanjem policistov o izvedbi nezakonite ustavitve ministra, da je policistom naklepoma pomagal pri izvedbi nezakonitega postopka... Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v odpovedi neutemeljeno očitala, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (gre sicer za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V ravnanju policistov, ki sta ustavila ministra, namreč zaradi izostanka njunega namena, da bi sebi ali komu drugemu pridobila nepremoženjsko korist ali da bi drugemu povzročila škodo, niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Tudi tožniku zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da so bili v njegovem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja oziroma elementi napeljevanja ali pomoči pri kaznivem dejanju. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v (skupinskem) pogovoru na družbenem omrežju Facebook, v katerem je bilo hkrati udeleženih 25 oseb, udeleženci niso mogli pričakovati takšne stopnje zasebnosti (kot npr. v telefonskem pogovoru dveh oseb). Sicer drži, da je šlo za zaprto Facebook skupino, ki so jo sindikalni predstavniki uporabljali za medsebojno komunikacijo, vendar je pri tem pomembna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko vsak od udeležencev katerikoli trenutek v pogovor dodal osebo, ki v pogovoru do tedaj ni bila udeležena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana s sklepom z dne 31. 3. 2016 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 15. 6. 2016. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 14. 7. 2016, temveč še vedno traja, ter tožbena zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.), tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je bila korespondenca, na kateri temelji izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pridobljena nezakonito. Navaja, da je šlo za zaprto skupino na strani Facebook, ki so jo sindikalni predstavniki uporabljali za medsebojno komunikacijo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi se člani te skupine zaradi velikega števila udeleženih oseb morali zavedati, da zasebnost ni zagotovljena. Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi z vprašanjem, ali je šlo za zasebno korespondenco, ni izvajalo dokazov. Po njegovem mnenju sodna odredba za pridobitev originalnega zapisa pogovora od družbe Facebook dokazuje, da so udeleženci skupine sporno korespondenco šteli za zasebno. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da je bila sporna korespondenca pridobljena s kršitvijo njegovih ustavnih pravic. V zvezi s tem se sklicuje na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 55/2008 in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 944/2004, ter na določbo 8. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da oznaka avtorja datoteke "A.B." ne dokazuje avtorstva anonimke ter da ni pomembno, iz katerega računalnika so bile sporne fotografije posnete. Kot bistveno izpostavlja, da je iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017 razvidno, da je bil A.B. edini A. v pogovoru (A.C. je imel namreč svoj Facebook profil preimenovan v "D.A."). Ker ta ni bil nikoli dodan nazaj v Facebook skupino, je edino logično, da je v zaprto skupino vstopil na nezakonit način. Glede na navedeno je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka do sporne korespondence prišla preko anonimne osebe "...", saj je ta anonimna oseba eden tesnejših sodelavcev generalnega direktorja Policije. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni znakov kaznivih dejanj nedovoljene uporabe zasebnih pisanj, kršitve tajnosti občil in ponarejanja listin. Po njegovem mnenju je tožena stranka vedela, da razpolaga z nezakonito pridobljenim dokazom, zato je na podlagi "anonimnega pisma" pridobila sodno odredbo in posredno "pokrila" nezakonitost pridobljenih dokazov. Vztraja pri navedbah, da je A.B. 28. in 29. 11. 2015 vpogledoval v zaprto komunikacijo na Facebook profilu na način, da je vdrl v informacijski sistem. Iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017 je namreč razvidno, da je A.B., kljub temu da je bil 8. 10. 2015 iz skupine izključen, 28. in 29. 11. 2015 vpogledoval v sporno korespondenco. Uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke, ki bi lahko ugotovil, kdaj je bil A.B. izključen iz zaprte Facebook skupine in ali na kakšen način je 28. 11. 2015 vanjo nepooblaščeno vdrl. V zvezi s tem navaja, da je A.A. tesen sodelavec generalnega direktorja Policije, ki je vešč različnih načinov vdora v informacijsko zasebnost. To bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo s pridobitvijo njegove pogodbe o zaposlitvi, vendar toženi stranki predložitve te pogodbe ni naložilo. Vztraja pri stališču, da je bila izpodbijana odpoved podana prepozno, saj je tožena stranka že decembra 2015 razpolagala z zadostnimi podatki za njeno podajo. Dejstvo, da je A.B. že 28. in 29. 11. 2015 vpogledoval v sporno korespondenco, namreč po njegovem mnenju utemeljuje zaključek, da je bil generalni direktor Policije že takrat seznanjen s celotno vsebino spornega pogovora. V zvezi s tem kot bistveno izpostavlja, da mu je E.E. na sestanku 1. 12. 2015 rekel, da je seznanjen s korespondenco med sindikalisti in da ni sprejemljiv njegov zapis, da bi bilo to lepo darilo za rojstni dan sindikata. Uveljavlja, da po tem sestanku zoper njega ni bil uveden noben notranjezaščitni ali disciplinski postopek. Ker tožena stranka 1. 3. 2016 ni izvedela nič novega, se je rok za podajo odpovedi po njegovem mnenju iztekel 31. 12. 2015. Navaja, da je večkrat poskušal pridobiti pogovor, ki ga ima F.F. še vedno na svojem Facebook profilu, pa to ni bilo mogoče. V zvezi s tem nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da bi moral od F.F. sam pridobiti celotno korespondenco. Nadalje vztraja pri navedbah, da tožena stranka ni dokazala pristnosti korespondence, razvidne iz fotografij, saj zapisi niso celoviti, temveč so iztrgani iz konteksta in prirejeni. Uveljavlja protispisnost dejanske ugotovitve, da fotografije niso prirejene. Našteva okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da je tožena stranka v obravnavani zadevi ravnala premišljeno in z izključnim ciljem, da se ga znebi. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo jasnih razlogov glede ugotovitve, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tej presoji bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik pred podajo odpovedi opravljal naloge predsednika Sindikata G. ter da zato v tem času ni izvajal nalog in pooblastil policije. Sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi neutemeljeno ni upoštevalo, da je zjutraj na dan 29. 11. 2015 spraševal ostale udeležence pogovora, ali so ministra zares ustavili. To kaže na to, da ni imel naklepa kršiti pogodbe o zaposlitvi, saj vse do objave ministra na svojem Facebook profilu ni verjel, da bi ga kdorkoli ustavil. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovega sporočila z dne 29. 11. 2015, da je mislil, da se soudeleženci pogovora samo zafrkavajo. Navaja, da je fotografije ministrovega avtomobila objavil zaradi zahteve za dostop do podatkov javnega značaja, kar ponovno kaže na to, da pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil naklepno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 31. 3. 2016, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 15. 6. 2016. Očitki v izredni odpovedi temeljijo na ugotovitvah, ki jih je tožena stranka napravila po prejemu anonimnega pisma "..." (A4), h kateremu je bilo priloženih 53 fotografij skupinskega pogovora na spletnem družbenem omrežju Facebook (B35). Obravnavani pogovor več udeležencev se nanaša na dogodek, ki se je zgodil v noči iz 28. na 29. 11 2015. Tiste noči sta policista H.H. in I.I. v J. ustavila vozilo, ki ga je vozil minister K. L.L. in z ministrom izvedla preizkus alkoholiziranosti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ta ustavitev, do katere je nesporno prišlo, ni bila rutinska ali naključna, temveč je bila skrbno načrtovana ter izvedena iz nedopustnih in nezakonitih razlogov. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala številne kršitve, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost naslednjih očitkov: - da je bil tožnik seznanjen z dogovarjanjem policistov o izvedbi nezakonite ustavitve ministra K. L.L. (sodišče prve stopnje je to, da je šlo za nezakonit postopek, ugotovilo na podlagi pogovora udeležencev v Facebook skupini, iz katerega izhaja, da ni šlo za običajno kontrolo pri nadzoru cestnega prometa, temveč za vnaprej dogovorjen postopek z namenom "jebanja") in je ostale policiste - sindikalne predstavnike kot policist in njihov vodja naklepoma nagovarjal k izvedbi tega nezakonitega postopka; - da je še pred izvedbo oziroma v času dogovarjanja za izvedbo zgoraj opisanega nezakonitega postopka zapisal "da bi bilo to lepo darilo za rojstni dan G." in "da bi bilo to najlepše darilo za obletnico G." ter "da naj slikajo avto, če lahko", nadaljnja dogovarjanja policistov glede izvedbe samega postopka pa je v nadaljevanju dvakrat komentiral z dvignjenim palcem ("všeč mi je); - da je policistom naklepoma pomagal pri izvedbi nezakonitega postopka s tem, da je na poziv enega od njih s pripisom "Evo ga" objavil dve fotografiji vozila, ki ga je uporabljal minister L.L.; iz fotografij je bila razvidna znamka, model, barva in registrska številka vozila, tožnik pa je s tem policistom omogočil izvedbo načrtovanega postopka.

7. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v odpovedi neutemeljeno očitala, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (gre sicer za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V ravnanju J. policistov, ki sta ustavila ministra L.L., namreč zaradi izostanka njunega namena, da bi sebi ali komu drugemu pridobila nepremoženjsko korist ali da bi drugemu povzročila škodo, niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nadalj.). Tudi tožniku zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da so bili v njegovem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja oziroma elementi napeljevanja ali pomoči pri kaznivem dejanju. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi, poleg odpovednega razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno (tj. v roku 30 dni od ugotovitve razloga za njeno podajo - drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je 30 dnevni rok za podajo odpovedi pričel teči že 1. 12. 2015, ko se je tožnik sestal z generalnim direktorjem Policije E.E. in sindikalistom M.M.. Sicer drži, da je E.E. že v decembru 2015 razpolagal z nekaterimi informacijami glede spornega pogovora na Facebook strani. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje mu je bil namreč že takrat znan tožnikov zapis, ki se nanaša na "darilo za sindikat" oziroma "lepo darilo za rojstni dan sindikata". Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič E.E. in N.N. ter Poročila ... z dne 2. 12. 2015 (ki po prepričanju sodišča prve stopnje verodostojno odraža takratno vedenje tožene stranke o ustavitvi ministra L.L. in o razlogih zanjo) ugotovilo, da je šlo v tej fazi le za govorice, ki so prihajale "iz vseh smeri" in niso bile dokazno podprte. Pritožba sicer tem ugotovitvam nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo v 27. do 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne dvomi, ker za to ni utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj je kot verodostojno štelo izpoved E.E. glede tega, katere informacije o očitanih kršitvah je imel takoj po ustavitvi L.L. in katere informacije je prejel kasneje (s prejemom anonimnega pisma "..."). Sodišče prve stopnje je zaključek, da E.E. v decembru 2015 ni bil seznanjen s celotno vsebino spornega pogovora, utemeljeno oprlo tudi na ugotovitev, da je bil na sestanku 1. 12. 2015 prisoten tudi M.M.. Ne on, ne člani sindikata, ki ga vodi (sindikat O.), namreč v spornem pogovoru niso sodelovali, kar bi E.E. v primeru, da bi že takrat razpolagal s celotno korespondenco, vedel. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogom za podajo izpodbijane izredne odpovedi seznanila šele z vmesnim poročilom z dne 7. 3. 2016, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb še odgovarja, da ne drži, da po sestanku 1. 12. 2015 pri toženi stranki ni bil uveden noben notranjezaščitni ali disciplinski postopek. Te tožnikove navedbe je s sklicevanjem na Poročilo o ugotovitvah v notranjevarnostnem postopku z dne 2. 12. 2015, kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje se je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožena stranka s pridobitvijo fotografij pogovora v skupini na Facebook strani posegla v njegove ustavne pravice. Pritožbeni očitek obstoja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka1 v zvezi s tem zato ni utemeljen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je šlo v obravnavani zadevi za poseg v korespondenco, v kateri so udeleženci utemeljeno pričakovali zasebnost. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da glede vprašanja pričakovane zasebnosti ni izvajalo nobenih dokazov. Zaključek, da so udeleženci pogovora dopuščali možnost, da za vsebino pogovora zvedo tretje osebe, je namreč utemeljilo s povzemanjem posameznih izsekov spornega pogovora, ki je razviden iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017. Tudi po presoji pritožbenega sodišča več zapisov udeležencev z dne 29. 11. 2015 (kot npr.: "če je šla info iz naših krogov ven se mormo zavedat da smo naredili pizdarijo in da lahko koga spravimo v kakšen postopek.", "kot bi se ... izrazil, Juda Iškariot je med nami", "No, vsi ki se ukvarjamo z računalniki vemo, da to omrežje ni glih 100 % varno, saj ob samo drobceni napaki itak vse skupaj postane javno" in "Ej tuki ne mormo glih neki pricakovat da noben ne bo vedu ... ce sem jst dobil ze vcer od policaja sporocilo ... pa mu jst nisem nic govoril") utemeljuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da udeleženci pogovora niso pričakovali popolne zasebnosti, temveč so vseskozi dopuščali možnost, da za pogovor izvedo tretje osebe. Sicer drži, da je šlo za zaprto Facebook skupino, ki so jo sindikalni predstavniki uporabljali za medsebojno komunikacijo, vendar je pri tem pomembna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko vsak od udeležencev katerikoli trenutek v pogovor dodal osebo, ki v pogovoru do tedaj ni bila udeležena. Pritožba v zvezi s tem kot bistveno izpostavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani za potrebe predkazenskega postopka, ki teče zoper nekatere udeležence spornega pogovora (tudi zoper tožnika), izdalo odredbo za pridobitev elektronskih podatkov od ameriške družbe Facebook, vendar to ne dokazuje tožnikovih navedb, da so udeleženci pogovora sporno korespondenco upravičeno šteli za zasebno.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka spornih fotografij ni pridobila na nezakonit način. Z vsebino sporne korespondence se je namreč seznanila tako, da je na elektronski naslov generalnega direktorja Policije prejela elektronsko sporočilo z anonimnim pismom "..." (sporočilo je bilo poslano iz elektronskega naslova ...@yahoo.com), ki so mu bile priložene sporne fotografije. Pritožba z obširnimi navedbami uveljavlja, da je bila izpodbijana izredna odpoved rezultat toženkinega "kreiranja" razlogov za odpoved, vendar je že sodišče prve stopnje te navedbe pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Tožnik je namreč "konstrukt" tožene stranke v postopku na prvi stopnji pretežno utemeljeval z navedbami, da so fotografije spornega pogovora v prilogi B35 prirejene (da gre za t. i. lepljenko), vendar se je s predložitvijo uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje prikazuje avtentičen zapis vsebine pogovora na Facebook strani, kot je potekal 28. in 29. 11. 2015, izkazalo nasprotno. Tožnik je v postopku na prvi stopnji tudi navajal, da naj bi tožena stranka s pomočjo ožjega sodelavca generalnega direktorja Policije A.B. 28. 11. 2015 nepooblaščeno vdrla v zaprto skupino Facebook, nato pa 1. 3. 2016 sama sebi (in medijem) poslala anonimno pismo, vendar je sodišče prve stopnje vse navedbe v zvezi z A.B. pravilno štelo kot prepozne. Tožena stranka je namreč uradni zaznamek z dne 17. 1. 2017, iz katerega je jasno razvidno, da je v sporno korespondenco 28. in 29. 11. 2015 vpogledoval tudi A.B., sodišču prve stopnje predložila na naroku za glavno obravnavo 19. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je zato tožniku dodelilo rok 15 dni, da se do vsebine tega uradnega zaznamka opredeli, tožnik pa je navedbe v zvezi z A.B. podal šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2017. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da so bile te navedbe glede na določbo petega odstavka 286a. člena ZPP podane prepozno, tožnik tudi v pritožbenem postopku ne more uspeti z uveljavljanjem, da je bil A.B. že 8. 10. 2015 izključen iz konkretne Facebook skupine ter da oznaka avtorja anonimnega pisma "A.B." dokazuje, da je anonimno pismo napisal prav on. Iz enakega razloga tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je A.B. ožji sodelavec generalnega direktorja Policije in da je zaradi dela, ki ga opravlja, vešč znanj o načinih vdora v informacijsko zasebnost. Vsega navedenega namreč sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati.

11. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v potrditev tožnikovih (prepoznih) navedb glede izključitve in nato domnevnega vdora A.B. v zaprto Facebook skupino ni postavilo sodnega izvedenca računalniške stroke. Poleg tega je bil tudi ta dokazni predlog podan prepozno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je sicer tožnikov pooblaščenec že na naroku za glavno obravnavo 19. 1. 2017 (torej takoj po predložitvi uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017) podal dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke, vendar tega predloga ni ustrezno obrazložil. Navedel je le, da se bo do tega dokaznega opredelil v pripravljalni vlogi, ki jo bo vložil v dodeljenem 15 dnevnem roku. Tega v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2017 ni storil, temveč je dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke substanciral šele v pripravljali vlogi z dne 7. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je zato tudi ta dokazni predlog utemeljeno štelo za prepoznega, tožnik pa zato v pritožbi neutemeljeno navaja, kaj vse je želel s tem dokaznim predlogom dokazati.

12. Tožnik je dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke podal tudi v potrditev navedb glede pogostih vdorov v profile Facebook uporabnikov. Čeprav je bil dokazni predlog v zvezi s tem podan pravočasno, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega. Četudi bi bilo ugotovljeno, da je bilo v relevantnem obdobju več vdorov v profile Facebook uporabnikov oziroma da je nekdo vdrl v sporni pogovor, na katerega se nanašajo očitki v izpodbijani izredni odpovedi, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča to še ne bi dokazovalo, da je tožena stranka sama napravila sporne fotografije in to na način, da je vdrla v informacijski sistem. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) zato tudi iz tega razloga ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, naj toženi stranki naloži predložitev pogodb o zaposlitvi, ki jih je v letih 2015 in 2016 sklenila z A.B.. Ta dokazni predlog je bil prepozen (tudi ta je bil podan po izteku 15 dnevnega roka, ki je bil tožniku dodeljen na naroku za glavno obravnavo 19. 1. 2017) in tudi neprimeren. Ugotovitev, da je A.B. zaposlen kot policijski svetnik oziroma višji svetnik v Službi P., namreč ne bi dokazovala tožnikovih navedb, da je A.B. 28. in 29. 11. 2015 nezakonito vdrl v sporno korespondenco, nato pa s celotno vsebino spornega pogovora seznanil generalnega direktorja Policije E.E.. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik v obravnavani zadevi ni uspel dokazati, da je bila izpodbijana izredna odpoved rezultat zarote tožene stranke zoper njega. Tožnik je svoje stališče, da je tožena stranka delovala premišljeno in z edinim ciljem, da se ga znebi, v postopku na prvi stopnji utemeljeval z navedbami, da je vsebina pogovorov, ki jo prikazujejo fotografije, neresnična oziroma prirejena. Te navedbe so se izkazale kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč po vpogledu v uradni zaznamek z dne 17. 1. 2017, ki ga je sestavil uslužbenec Specializiranega državnega tožilstva R.R., pravilno ugotovilo, da fotografije, ki so bile 1. 3. 2016 posredovane toženi stranki, odražajo resničen potek pogovora na Facebook strani 28. in 29. 11. 2015. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da zapisi na fotografijah niso celoviti, da so iztrgani iz konteksta oziroma da so prirejeni. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se pogovor, razviden iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017, le malenkostno razlikuje od fotografij, razlog za to, da določene objave na fotografijah manjkajo, pa je v tem, da v trenutku fotografiranja niso bile zajete na zaslonu. Pritožba glede tega zaključka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S to pritožbeno navedbo namreč tožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v zadevi ni relevantno, s čigavega Facebook profila so bile 25. 2. 2016 narejene fotografije. Bistveno je, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da je tožena stranka nezakonito vdrla v zaprto Facebook skupino, se na ta način seznanila s sporno korespondenco, nato pa sama sebi napisala "anonimno pismo". Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da so bili v ravnanju tožene stranke podani znaki kaznivega dejanja nedovoljene uporabe zasebnih pisanj iz 140. člena KZ-1, kršitve tajnosti občil iz 139. člena KZ-1 in ponarejanja listin iz 251. člena KZ-1. 16. Glede na ugotovitve, da tožnik in drugi udeleženci spornega pogovora na Facebook strani niso mogli pričakovati zasebnosti in da tožena stranka fotografij pogovora ni pridobila na nezakonit način, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. III Ips 55/2008 z dne 22. 2. 2011. V navedeni zadevi se je namreč Vrhovno sodišče RS ukvarjalo z vprašanjem, ali nedovoljeno prisluškovanje telefonskim pogovorom predstavlja nedovoljen dokaz v pravdnem postopku. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Cpg 944/2004 z dne 14. 2. 2006, da dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega prava, ne sme imeti dokazne moči v nobenem sodnem postopku. Sicer drži, da tudi v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bil pridobljeni nezakonito, vendar pa, kot že obrazloženo, izpodbijana odločitev ne temelji na nezakonitih dokazih.

17. Tožnik v pritožbi vztraja pri navedbah, da je fotografije ministrovega avtomobila v spornem pogovoru objavil zaradi zahteve za pridobitev informacij javnega značaja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik res vsaj enkrat pred 28. 11. 2015 objavil takšne fotografije (to je bilo 6. 11. 2015 - A50), vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v zadevi ni bistveno, kolikokrat in s kakšnim namenom jih je tožnik objavil pred 28. 11. 2015. Pomembno je, da je dve fotografiji vozila ... z vidno registrsko številko objavil 28. 11. 2015 v okviru dogovarjanja ostalih udeležencev o tem, da bi ustavili ministra L.L., in to v manj kot minuti zatem, ko ga je S.S. pozival k njihovi objavi (kot je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017, je S.S. stavek "... še enkrat dej sliko pa tablco gor" objavil ob 18.21 uri, tožnik pa je fotografije vozila objavil ob 18.22 uri). Glede na tako ugotovljeno sosledje dogodkov je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik fotografiji avtomobila, ki ga je relevantnega dne vozil minister K., objavil v okviru dogovarjanja ostalih udeležencev o tem, da bi ga nezakonito ustavili. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

18. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanimi ravnanji huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja najmanj iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je to utemeljilo z ugotovitvami, da je iz tožnikovih objav mogoče nedovumno razbrati, da je sporni pogovor na strani Facebook spremljal (čeprav je sam trdil nasprotno) ter da je bil seznanjen s tem, da je do ustavitve ministra L.L. tudi v resnici prišlo. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovega sporočila z dne 29. 11. 2016, iz katerega naj bi izhajalo, da je mislil, da se ostali udeleženci pogovora le zafrkavajo (da gre za nekakšno "fake" akcijo). V 72. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč glede tožnikove objave "Pa sta ga res čakala ali je slučajno padel" ugotovilo, da glede na kontekst in predhodni potek pogovora ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da zadeve ni jemal resno. Tožnik je namreč pred tem v spornem pogovoru objavil vrsto zapisov, ki so se nanašali na ustavitev ministra L.L., na komentiranje zapisa, ki ga je L.L. v zvezi s spornim dogodkom objavil na svoji Facebook strani (minister je imel glede postopka ustavitve in preizkusa alkoholiziranosti naslednje jutro nek "čuden občutek", ker se mu je zdelo, da ni storil nič takšnega, s čimer bi pritegnil pozornost policistov) in na sodelovanje glede pravne pomoči policistoma, ki sta ministra na terenu ustavila. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo dogovarjanje o ustavitvi ministra z izključnim namenom, da se mu škoduje v okviru stavkovnih aktivnosti, spodbujanje takšne ustavitve ter njeno odobravanje, s strani tožnika kot predsednika Sindikata G. povsem nesprejemljivo tudi v primeru, če do ustavitve na koncu niti ne bi prišlo.

19. Sodišče prve stopnje je v 93. in 94. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive in jasne razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), zato mu pritožba neutemeljeno očita nasprotno. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedjo generalnega direktorja Policije E.E., da je bilo tožnikovo ravnanje 28. in 29. 11. 2015 v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista ter da je tožnik s svojim ravnanjem močno okrnil ugled Policije ter moralno škodoval toženi stranki. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 neprepričljivo sklicevalo na izpoved priče E.E.. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je namreč njegova izpoved z vidika presoje interesov in okoliščin, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ključna, saj gre za osebo, ki je odpoved podala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno zaključilo, da je zaupanje v zakonito delo Policije temelj zaupanja v pravno državo ter da je tožnikovo ravnanje vzbudilo dvom v enakopravno obravnavo državljanov, kar je nedopustno. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ni upoštevalo dejstva, da tožnik v času pred podajo izpodbijane odpovedi ni opravljal nalog in pooblastil policista. V 88. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč ugotovilo, da dopis z dne 7. 3. 2016 (zadeva: NUJNO: T.T. - predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in izrek prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) potrjuje tožnikove navedbe, da pred prejemom izpodbijane izredne odpovedi ni opravljal dela delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (v tem času je namreč profesionalno opravljal delo predsednika Sindikata G.), vendar pa to na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi nima nobenega vpliva. Temu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem, četudi v relevantnem obdobju ni imel pooblastil policista oziroma ni izvrševal policijskih dolžnosti, huje kršil obveznost iz 37. člena ZDR-1, da se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, temu materialno ali moralno škodujejo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je kršil tudi 12. in 13. točko pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2005, določbo 27. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/13 in nadalj.) ter številna določila Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/01).

20. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Tožnik v pritožbi ne navaja, katero kršitev v zvezi s tem uveljavlja, vendar gre glede na vsebino pritožbenih navedb smiselno za očitek po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.