Jedro

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da je v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista, če ta aktivno (celo v ožji skupini več policistov) sodeluje v zlorabljanju policijskih pooblastil zato, da bi se okrnil ugled ministra, ki je nastopal kot nasprotna stranka v pogovorih s sindikati v času sindikalne aktivnosti tega sindikata (v času trajajoče stavke). Očitno je, da takšna zadeva, ki je prišla tudi v javnost, zelo močno krni ugled Policije.

Kršitev iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 predstavlja hujšo kršitev pogodbenih, pa tudi drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in se ne nanaša le na zelo ozek krog pogodbenih obveznosti delavca iz njegovega opisa delovnega mesta. Že sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na določbo 37. člena ZDR-1, kodeks ravnanja javnih uslužbencev, načelo zakonitosti, lojalnosti itd. Tožnikov položaj predsednika sindikata je bil še veliko bolj izpostavljen kot položaj navadnega policista, ne glede na to, če takrat ni izvajal konkretnih nalog policista.

Delodajalec je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžan pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Bistveno je, da ta razlog v sodnem postopku tudi dokaže. Pri tem ni omejen le na dokaze, s katerimi je razpolagal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč lahko uporabi tudi druge. Toženka je nezakonito delovanje tožnika (in nekaterih drugih) dokazala z naknadno pridobljenimi originalnimi izpiski pogovorov na Facebook profilu. Ravno ti podatki so bili ključni za presojo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po sklepih toženke z dne 31. 3. 2016 in 15. 6. 2016, za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo 14. 7. 2016 in še vedno traja, za poziv na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter za povračilo stroškov postopka.

Sodišče je presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v zakonskem roku (subjektivnem in objektivnem), da dokazov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni pridobila nezakonito, da je podan razlog za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), niso pa podani znaki kaznivega dejanja in s tem odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka; strinjalo se je tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil obsežno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi njegovemu zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje (pravilno sodbe sodišč druge in prve stopnje) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da naj bi toženka nezakonito posegla v komunikacijsko zasebnost tožnika oziroma zaprt Facebook (v nadaljevanju FB) profil, kjer je med člani veljalo načelo zaupanja; s tem naj bi bile prizadete tudi pravice tretjih oseb, ki nimajo povezave s to zadevo. Navaja, da ni vedel, da naj bi bil v komunikacijo vključen oziroma jo je vpogledal tudi R. M., ki je policijski svetnik v službi generalnega direktorja Policije. Opozarja na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 55/2008, Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 944/2004 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 777/2012. Poudarja, da naj bi bila toženka in uslužbenec v vodstvu policije z vsebino korenspondence seznanjena na nezakonit in nedovoljen način najmanj 28. in 29. 11. 2015, ne šele 1. 3. 2016. Meni, da je toženka na ta način nezakonito validirala poseg v njegovo zasebnost. Pri tem je v postopku že zatrjeval nezakonit vdor v FB skupino s strani R. M., ki naj bi bil 8. 10. 2015 odstranjen iz pogovorov zaključene FB skupine, sodišče pa njegovega predlaganega dokaza z angažiranjem izvedenca računalniške stroke ni izvedlo. Nezakonitost naj bila tudi v tem, ker je toženka pridobila dokaz od anonimne osebe, sicer pa je lahko ta dokaz dobila tudi sama, saj je strokovnjak na tem področju. Prvenstveno uveljavlja nepravilnost stališča sodišča, da naj bi bil prepozen v zvezi z navedbami, ki se nanašajo na vdor v zaprto skupino FB s strani R. M., zaradi česar sodišče tudi ni ocenilo drugih dokazov, to pa naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ponavlja, da je bil R. M. 8. 10. 2015 izključen iz FB skupine, da je to uslužbenec ožjega vodstva policije in da je zaradi tega podana tudi odgovornost Policije, ki naj bi imela od takšnega vdora korist v obliki oviranja sindikalnega dela in stavke, ki je potekala v tistem času. Logičen naj bi bil zaključek, da je bil o vsebini pogovora seznanjen generalni direktor Policije že 28. in 29. 11. 2015, ker naj bi že 1. 12. 2015 o tem seznanil tudi tožnika, to pa naj bi izhajalo iz intervjuja direktorja Policije v sobotni prilogi Dela dne 27. 2. 2016. Toženka naj bi sicer nezakonito vdirala v zasebnost večjega števila oseb. Tožnik ni vedel, da naj bi bil R. M. izključen iz FB skupine; glede tega uveljavlja tudi nejasne oziroma nasprotujoče razloge izpodbijane sodbe, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev uveljavlja tudi v zvezi z zaključkom sodišča, da udeleženci pogovora na FB niso mogli pričakovati popolne zasebnosti. V zvezi s tem meni, da sodba nima podlage v izvedenem dokaznem postopku; uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija zaključke sodišča o tem, da je očitanje hujše kršitve delovnih obveznosti iz delovnega razmerja storil najmanj iz hude malomarnosti, saj naj bi se v pogovor med člani skupine vključil šele takrat, ko je bil pozvan, sicer pa je bil v tistem času na zasebni zabavi. Tudi sicer naj ne bi dajal nobenih navodil, usmeritev ali predlogov članom skupine, da izvedejo kakršno koli policijsko pooblastilo. Z neopredelitvijo do teh navedb naj bi sodišči storili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter posledično zmotno uporabili materialno pravo. Sodba naj tudi ne bi imela opredelitve do subjektivnega elementa kršitve, torej hude malomarnosti tožnika. V nadaljevanju revizije zavrača svojo vlogo pri dejanju (ustavitvi ministra), uveljavlja svojo diskriminiranost in ponovno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter 3., 4. in 15. točke drugega odstavka istega člena. Zmoten oziroma nepravilen naj bi bil tudi zaključek glede uporabe 109. člena ZDR-1, saj sodba glede moralnega oškodovanja toženke nima razlogov. Neutemeljeni naj bi bili razlogi, da toženka s tožnikom ne bi mogla nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik ni izvajal nalog policije, pri čemer je bilo njegovo sodelovanje omejeno zaradi udeležbe na zasebni zabavi; v času opravljanja funkcije predsednika sindikata ni imel pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz statusa policista. V zvezi s tem uveljavlja izostanek relevantnih razlogov. Meni, da sodišči nista upoštevali vseh pomembnih okoliščin primera v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Tudi sicer se zavzema za uveljavitev načela „in favorem“ ter navaja, da je v delovnem razmerju v Policiji že od leta 1991, da je brez disciplinskih sankcij, da se dobro razume s sodelavci itd. Na koncu revizije ponavlja svoje stališče, da odpoved ni bila pravočasna, saj naj bi R. M. že 28. in 29. 11. 2015 vpogledal v FB profil, torej naj ne bi bil logičen zaključek, da se takrat z vsebino pogovora ni seznanil generalni direktor Policije.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da naj bi bile neresnične in pavšalne navedbe tožnika, saj je toženka dokazala, da sistem FB ni zaznal vdorov. Obenem R. M. ni ožji sodelavec generalnega direktorja Policije. Iz uradnega zaznamka Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri Specializiranem državnem tožilstvu z dne 17. 1. 2017 tudi ne izhaja, kdaj naj bi R. M. vpogledal korespondenco dne 28. in 29. 11. 2015. Tožnik je na eni strani trdil, da je bil R. M. izključen iz skupine, na drugi strani pa, da je pogovore vendarle spremljal. Zato ni jasno, zakaj bi moral vdreti v komunikacijo na FB profilu. Do razkritja ugotovitev policista Specializiranega državnega tožilstva toženki ni bilo znano, da je bil R. M. član FB skupine. Toženka tudi zavrača tožnikove navedbe o bistvenih kršitvah v zvezi z neizvedbo dokazov itd. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov ugotovilo (sodišče druge stopnje pa se je s temi ugotovitvami strinjalo), da so se nekateri policisti, med njimi tudi tožnik, ki so sestavljali zaprto FB skupino, dogovarjali o ustavitvi ministra A. A. po tem, ko bo ta dne 28. 11. (in 29.11.) 2015 s svojo skupino igral v X. Skupina tistih, ki so bili udeleženi v pogovorih oziroma tistih, ki so spremljali ali videli pogovor, je štela več kot dvajset oseb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (sodišče druge stopnje pa se je s tem strinjalo), da je bil minister A. A. v času policijske stavke (ki je takrat trajala) s strani oseb v pogovorih na FB opredeljen kot oseba, ki je na nasprotnem bregu. Tožnik je v času pogovora pred ustavitvijo ministra, ki se ga je aktivno udeleževal, med drugim objavil zapis „če ga ujamemo in napiha, dam za večerjo patrulji“ in posredoval skupini tudi dve fotografiji vozila BMW karavan, bele barve, z vidno registrsko številko, ki ga je vozil minister A. A. Pogovori med člani skupine so očitno potekali v smeri izvedbe namerne ustavitve ministra A. A.; tožnik je objavil, „da bi bilo to lepo darilo za rojstni dan SPS,“ med drugim napisal tudi, naj slikajo avto (ko ustavijo ministra A. A.); z znakom dvignjenega palca je večkrat soglašal s predlogi drugih članov skupine, ki so bili usmerjeni v izvedbo ustavitve ministra itd. Vse to in zapise drugih policistov v skupini (ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje in jih revizijsko sodišče ne ponavlja) sta sodišči šteli za izražanje jasnega namena udeležencev, da ustavijo ministra A. A., za katerega so člani skupine pričakovali oziroma so se nadejali, da bo po koncertu vozil pod vplivom alkohola, kar bi ga najmanj diskreditiralo. Šlo je za v naprej načrtovano (namerno in ne naključno) akcijo, v kateri je aktivno sodeloval tožnik. Po ugotovitvah in presoji sodišč je tožnik pomagal pri ustavitvi A. A. z objavo fotografij, spremljanjem pogovora, svojimi komentarji, ki so spodbujali udeležence skupine itd. Upoštevajoč položaj tožnika (predsednik sindikata) sodišči nista šteli, da so imele njegove objave obroben pomen, temveč da je šlo (prav obratno) za objave z večjo težo in pomembnim prispevkom, in kar je pripeljalo do tega, da sta na koncu policista Policijske postaje BB namerno ustavila vozilo ministra A. A., izvedla postopek preverjanja ter mu odredila preizkus alkoholiziranosti.

8. Tožnik skuša v reviziji izključiti oziroma minimalizirati te očitke, vendar so nasprotne in obširne revizijske navedbe s tem v zvezi v glavnem usmerjene v prikazovanje njegovega videnja stvari in predstavljajo nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V veliki meri gre tudi za navedbe, ki so zgolj hipotetične in izhajajo iz drugačnih dejanskih podlag, kot sta jih ugotovili sodišči. 9. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodbi sodišč nižjih stopenj v zvezi s tem nimata razlogov in se ju ne da preizkusiti, saj so (prav nasprotno) razlogi sodišč s tem v zvezi (predvsem sodišča prve stopnje) obsežni in natančni ter omogočajo jasen preizkus. Tako sodišče prve stopnje povzema celoten, časovno kontinuiran zapis pogovorov med člani skupine na FB dne 28. in 29. 11. 2015 in ustrezno ter pravilno komentira posamezne izjave tožnika. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z zaključki o tem, kaj posamezne izjave tožnika pomenijo. Strinja se s tem, da je šlo za načrtovano akcijo policistov (to je razvidno iz prepisov pogovorov policistov v skupini), ki so s tem zlorabili policijska pooblastila. Strinja se tudi s presojo tožnikove vloge pri tem.

10. Sodišče druge stopnje je konkretno zavrnilo pritožbene navedbe tožnika in tudi (tako kot že pred tem sodišče prve stopnje - glej 91. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) pojasnilo, da je tožnik z očitanimi ravnanji naklepno huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, najmanj pa je ravnal hudo malomarno. Sodišči druge in prve stopnje nista bili dolžni še dodatno razlagati, kaj sploh pomeni huda malomarnost (kot uveljavlja tožnik v reviziji), saj iz njune obrazložitve dovolj jasno izhaja, da gre za povsem nesprejemljivo ravnanje, ki je tudi v nasprotju s tem, kar se pričakuje od vsakega policista.1 Sicer pa je treba poudariti, da je trditev o najmanj hudi malomarnosti le navržena, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem prvenstveno zaključilo, da je tožnik ravnanje storil „naklepno (zavedal se je prepovedane posledice - zlorabe policijskih pooblastil, h katerim se je nagovarjalo in dogovarjalo - in jo hotel storiti),“ da je bil „seznanjen z dogovarjanjem policistov, da ga je odobraval in pri njem pomagal,“ to pojasnilo tudi v zvezi s presojo dogajanja itd. in je le podrejeno (tudi brez potrebe) zapisalo, da naj bi šlo za najmanj hudo malomarnost. Tudi sodišče druge stopnje se je strinjalo s stališčem, da je šlo najmanj za hudo malomarnost, kar pa ne pomeni, da se ni strinjalo z zaključki o naklepnem ravnanju, in kar izhaja tudi iz obrazložitve o tem, kakšen je bil namen udeležencev v pogovoru (da škodujejo ministru), že pred tem pa se je strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik „naklepoma pomagal pri izvedbi nezakonitega postopka“ (glej obrazložitev v 5. in 6. točki). Očitki bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljeni. Tožnik sicer odločitve o svoji krivdi po vsebini ne izpodbija. Poskuša predvsem zmanjšati svojo vlogo in sodelovanje, in sicer z navedbami, da se je v pogovor vključil šele, ko je bil pozvan, da ni aktivno sodeloval in spremljal korespondence, da je spraševal ali je bila kontrola načrtna in naključna itd., kar pa prvenstveno pomeni zavzemanje za drugačno dejansko oceno njegovega ravnanja (sodelovanja v pogovorih), in kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je navedlo, se revizijsko sodišče tudi sicer strinja s materialno presojo tožnikove vloge in same kršitve.

11. Ob ugotovljenem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je utemeljena tudi presoja sodišč druge in prve stopnje o tem, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožnik v reviziji z obširnimi navedbami v zvezi s tem poskuša najprej zmanjšati svojo vlogo pri ustavitvi ministra A. A. in s tem težo očitane kršitve, na drugi strani pa poudarja tudi trajanje delovnega razmerja v Policiji brez sankcij, navaja, da sploh ni izvajal nalog policije, da glede okrnitve ugleda policije in moralnega škodovanja izpodbijana sodba nima razlogov itd. 12. Vse te navedbe revizijsko sodišče zavrača, saj so neutemeljene, nesprejemljive in dodatno kažejo na tožnikov nekritičen odnos do svojega ravnanja in še dodatno potrjujejo zaključek sodišč druge in prve stopnje o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da je v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista, če ta aktivno (celo v ožji skupini več policistov) sodeluje v zlorabljanju policijskih pooblastil zato, da bi se okrnil ugled ministra, ki je nastopal kot nasprotna stranka v pogovorih s sindikati v času sindikalne aktivnosti tega sindikata (v času trajajoče stavke).2 Preveč očitno je, da takšna zadeva, ki je prišla tudi v javnost, zelo močno krni ugled Policije. Takšne zadeve namreč v javnosti ustvarjajo vtis avtonomnega in nezakonitega delovanja posameznih skupin znotraj institucije (Policije), kar je v popolnem nasprotju s pričakovano vlogo, položajem in poslanstvom policije in policistov. Takšna in podobna dejanja ustvarjajo vtis delovanja skritih in ozkih centrov moči znotraj institucij države – centrov ali skupin posameznikov, ki delujejo avtonomno, brez kontrole in pooblastil oziroma ta pooblastila zlorabljajo za svoje parcialne interese. To je v urejeni, pravno delujoči državi nesprejemljivo. Takšna in podobna dejanja seveda očitno presegajo tudi okvir dovoljenih stavkovnih aktivnosti in že s tem močno ogrožajo zakonitost stavke.

13. Nesprejemljivi so tožnikovi revizijski ugovori češ, da ne more odgovarjati za take kršitve, ker ni izvajal nalog policije oziroma v času opravljanja funkcije predsednika sindikata ni imel pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz statusa policista. Kršitev iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 namreč predstavlja hujšo kršitev pogodbenih, pa tudi drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in se ne nanaša le na zelo ozek krog pogodbenih obveznosti delavca iz njegovega opisa delovnega mesta. Že sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na določbo 37. člena ZDR-1, kodeks ravnanja javnih uslužbencev, načelo zakonitosti, lojalnosti itd. Tožnikov položaj predsednika Sindikata policistov Slovenije je bil še veliko bolj izpostavljen kot položaj navadnega policista, ne glede na to, če takrat ni izvajal konkretnih nalog policista. Tudi sindikat in njegovi člani ne smejo ravnati nezakonito, saj takšna ravnanja niso deležna posebnega varstva po 112. členu ZDR-1. Znano je tudi (v sodni praksi in sicer), da se prav od policistov (in še nekaterih drugih kategorij zaposlenih) pričakuje zakonito delovanje tudi izven delovnega časa.

14. Zaključki sodišč druge in prve stopnje v zvezi s tem nikakor niso brez razlogov (kot tožnik navaja v reviziji). Enako neustrezno je tudi tožnikovo izvajanje, da bi bilo v tem primeru treba upoštevati načelo „in favorem“, obenem pa opozarjanje na njegovo dosedanje delo v Policiji od leta 1991. Pri tem pozablja, da je toženka ob ugotovitvi kršitve takoj reagirala in mu s sklepom z dne 8. 3. 2016 (priloga B 24), z dnem njegove vročitve, tudi prepovedala opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – kar jasno kaže, da je tožnikova ravnanja že od vsega začetka štela za povsem nesprejemljiva. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o diskriminaciji. Te ponovno kažejo na odsotnost samokritičnosti in neprimeren poskus zmanjševanja vloge, ki jo je imel tožnik kot predsednik sindikata. Tožnik ne upošteva tega, da je toženka izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi tudi nekaterim drugim policistom v FB skupini (nekateri od teh imajo tudi istega pooblaščenca). Ne upošteva tudi drugačnega položaja in vloge pri ustavitvi ministra s strani dveh policistov na terenu, ki pred tem nista bila člana FB skupine, ki se je dogovarjala o ustavitvi ministra.3 Treba je še dodati, da tudi sicer ni enakosti v nepravu.

15. Tožnik izpodbija tudi zaključek sodišč o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedbe v zvezi s tem so, tako kot veliko drugih navedb v reviziji, razdrobljene. Navaja, da bi sodišče moralo dopustiti „novo dejstvo glede vpogledov R. M. v FB profil,“ češ da bi iz tega izhajal logičen zaključek, da je bil o vsebini pogovora že 28. in 29. 11. 2015 seznanjen generalni direktor Policije, vendar gre za povsem hipotetično in neutemeljeno trditev, v nasprotju z jasnimi dokaznimi zaključki sodišč nižjih stopenj. Enako velja za trditve, da naj bi R. M. fotografiral strani že 25. 2. 2015, torej več dni pred objavo. Ta zaključek prvenstveno spet nasprotuje dejanskim ugotovitvam in zaključkom sodišč druge in prve stopnje, obenem pa podatek, ali je R. M. res pogledal FB profil (iz uradnega zaznamka z dne 17. 1. 2017 izhaja, da ga je le videl) 28. in 29. 11. 2015, dne 25. 2. 2016 ali kasneje, nikakor ne pomeni, da je bil generalni direktor Policije s tem profilom oziroma pogovori policistov na tem profilu seznanjen, preden je 1. 3. 2016 prejel elektronsko sporočilo z elektronskega naslova AA@yahoo.com. Iz dokaznih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, to ne izhaja.4

16. Iz dokaznih zaključkov sodišč namreč izhaja, da toženka preko generalnega direktorja Policije oziroma oseb, ki bi bile povezane z njim, ni pridobila in na nedovoljen in nezakonit način posegla v pogovore zaključene skupine na FB. Generalni direktor Policije je za ta podatek izvedel 1. 3. 2016 po elektronski poti - po prejemu anonimnega pisanja in predložitvi korespondence. Pred tem generalni direktor ni bil seznanjen z vsemi pomembnimi podatki, ki so omogočali izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in drugim policistom, saj je razpolagal le z omejenim naborom informacij (govoricami), kar je obsežno obrazloženo že v sodbi sodišča prve stopnje (v 19. – 36. točki). Gre za dokazne zaključke, ki jih je potrdilo sodišče druge stopnje in ki ne morejo biti predmet revizije.

17. Delodajalec sam nima posebne pravne podlage za pridobivanje podatkov iz zaprtih FB profilov od svojih zaposlenih (za „zaprte“ profile na FB tudi ne moremo reči, da so javni5), vendar toženki ni mogoče očitati kršitev s tem v zvezi, v kolikor ji je podatke s takšnega profila prostovoljno poslala ena od (anonimnih) oseb, ki jo ni poznala, in tudi ni vedela, kako je ta oseba do teh podatkov prišla. Pri tem se je šele naknadno s pridobitvijo originalnih podatkov s strani FB-a (preko predkazenskega postopka, v katerem je sodišče izdalo odredbo o tem, da FB posreduje zavarovane podatke o komunikacijah dne 28. in 29. 11. 2015 – odredba z dne 16. 5. 2016 – priloga B 74) med sodnim postopkom v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da so podatki, ki jih je toženki posredovala anonimna oseba, točni (in kar je tožnik sprva zanikal, saj se je branil z zatrjevanjem, da je bil zapis pogovorov „prirejen oziroma ponarejen“). Tožnik s številnimi revizijskimi navedbami v tej smeri nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišč druge in prve stopnje, obenem pa so tudi njegove kasnejše navedbe o posredovanju podatkov s strani R. M. (bivšega generalnega sekretarja Sindikata policistov Slovenije) zgolj hipotetične. Enako velja za navedbe, da naj bi prav on nezakonito vpogledal, vstopil ali celo vdrl v zasebno korespondenco na FB. Obenem tudi ni dokazane kakršnekoli povezave med R. M. in generalnim direktorjem Policije v smeri, da naj bi prav on generalnemu direktorju Policije že pred tem ali kasneje predstavil korespondenco z dne 28. in 29. 11. 2015 ali da naj bi toženka sama ali prav preko R. M. (v navezavi z generalnim direktorjem) vdrla v pogovor zaključene skupine. Delodajalec skratka s pridobitvijo podatkov na tak način ni zlorabil svojih pravic.

18. Celo več. Toženka (kot delodajalec) po pridobitvi anonimnih podatkov in ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla biti povsem prepričana, da so ti podatki povsem točni. Kljub temu to ne pomeni, da zaradi tega tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi in da v sodnem sporu tožnikovega delovanja ni mogla dokazovati tudi z drugimi, naknadno pridobljenimi dokazi. Delodajalec je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč dolžan pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Bistveno je, da ta razlog v sodnem postopku tudi dokaže. Pri tem ni omejen le na dokaze, s katerimi je razpolagal pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč lahko uporabi tudi druge. Toženka je nezakonito delovanje tožnika (in nekaterih drugih) dokazala z naknadno pridobljenimi originalnimi izpiski pogovorov na FB profilu. Ravno ti podatki so bili ključni za presojo.

19. Toženka je torej svoje trditve o nepravilnem delovanju tožnika dokazala s pravilno pridobljenimi listinami (izpiski pogovorov na FB profilu) iz predkazenskega postopka. Tožnik v reviziji povsem na splošno in povsem nedokazano na več mestih navaja, da naj bi Policija sama sebi pošiljala anonimna pisanja, nezakonitosti validirala s pridobitvijo sodne odredbe in pokrila nezakonito pridobljene dokaze, na ta način pa naj bi sama potrdila zavedanje o nezakonito pridobljenih dokazih. Te revizijske trditve nimajo nobenega pokritja v izvedenih dokazih in predstavljajo le tožnikovo napletanje. V obravnavanem primeru ni nobenih dokazov, da bi toženka naredila to, kar ji očita tožnik. Odredbo sodišča za pridobitev izpiska komunikacij na FB profilu le za dneva, ko je ta spletna komunikacija potekala,6 je zahtevalo Specializirano državno tožilstvo (ne Policija kot napeljuje tožnik), sodišče pa je odredbo izdalo dne 16. 5. 2016 (priloga B 74). Podatki so bili pridobljeni že po dokončnem sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik ne uveljavlja konkretnih razlogov za to, da naj bi bila ta odredba nezakonita in da prav zato ti dokazi ne bi smeli biti uporabljeni v delovnem sporu.7 Gre tudi za popolno sprevračanje dejstev, ko tožnik celo navaja, da naj bi že dejstvo pridobitve sodne odredbe, do katerega sploh ni prišlo na predlog Policije, pomenilo pokrivanje nezakonito pridobljenih dokazov in zavedanje Policije o nezakonito pridobljenih dokazih. Ne gre za nedovoljen dokaz, ki ga ne bi bilo mogoče uporabiti v delovnem sporu. Nasprotne revizijske navedbe torej niso utemeljene.

20. Ker je toženka dokazala nezakonito ravnanje tožnika v sodnem postopku predvsem z naknadno zakonito pridobljenimi izpiski pogovorov na FB profilu, so tudi nadaljnje revizijske navedbe v zvezi z anonimno prijavo, kršitvijo tožnikove zasebnosti, neizvedbo dokazov itd. neutemeljene. Vseeno revizijsko sodišče dodatno odgovarja na nekatere od teh navedb.

21. V zvezi z anonimno prijavo in podatki, ki jih je toženka dobila preko te prijave, kot dokazov, ki jih je mogoče uporabiti tudi v sodnem postopku (kot pojasnjeno anonimna prijava in skupaj z njo pridobljeni podatki niti niso odločilni, saj je toženka dokazala kršitev z naknadno zakonito pridobljenimi izpiski FB profila), je treba dodati, da zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka (postopka v individualnih delovnih sporih, kjer subsidiarno velja ZPP) v ZPP tudi sicer ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje Zakon o kazenskem postopku. Namen teh pravil je v zagotovitvi pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. V individualnem delovnem sporu (tudi če je država delodajalec) pa si nasproti stojita dve stranki, ki sicer nista povsem enakopravni, vendar nekoliko šibkejši položaj delavca pri tem uravnavajo nekatera postopkovna pravila in v konkretni zadevi tudi obrnjeno dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). V primeru, če bi se uporaba določenega dokaza ne dopustila, bi lahko prišlo do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno pravico do dokaza kot del pravice do izjave v postopku. Ne glede na navedeno sodišče v individualnem delovnem sporu praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,8 vendar to pravilo ni absolutno. V tej zadevi pa je (kot navedeno) toženka pridobila dokaz o pogovorih tožnika tudi po uradni (zakoniti) poti – preko predkazenskega postopka.9

22. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o tem, da sodišči nista ocenili drugih dokazov, ki bi pripeljali do pravilne odločitve, zaradi česar naj bi šlo za bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ne pove konkretno, kateri drugi dokazi niso bili ocenjeni in le hipotetično navaja, da naj bi pripeljali do drugačne materialno pravne presoje. Tudi tožnikove hipotetične trditve, da naj bi bila anonimna oseba, ki je posredovala poročilo, R. M., ne bi pripeljale do drugačnega zaključka, kot sta ga napravili sodišči. Kot že navedeno ni dokazana niti najmanjša povezava med R. M. (ki naj bi po tožnikovih nekoliko različnih navedbah v postopku enkrat vstopil, enkrat vdrl v pogovore zaključene skupine, po tretji varianti pa 28. in 29. 11. 2015 le vpogledal FB profil) in generalnim direktorjem Policije. Tožnik v reviziji predpostavlja, da naj bi prav zato prišlo do nezakonitega delovanja Policije, vendar brez ustreznih podlag in konkretnejših navedb, ki bi lahko vzbudile dvom v to. Tudi obrazložitev sodišč druge in prve stopnje s tem v zvezi ni nejasna ali sama s seboj v nasprotju, pri čemer se revizijsko sodišče tudi strinja s tem, da udeleženci pogovora na FB že zaradi števila sodelujočih in tega, da je vsak od udeležencev katerikoli trenutek pogovora lahko dodal osebo, ki v pogovoru do tedaj ni bila udeležena,10 kaže na to, da udeleženci niso mogli pričakovati popolne zasebnosti, pa čeprav je šlo za zaprto FB skupino. Tega so se11 predvsem očitno zavedali tudi člani skupine.12 V tako številčni skupini, ki si je izmenjevala različna stališča in poglede, namreč ni mogoče pričakovati popolne zasebnosti oziroma tega, da bi podatkov iz medsebojnih pogovorov nekdo od članov skupine ne prenesel na tretje osebe ali jih omenil tretjim osebam.13 Kot že obrazloženo pa tudi to ni bistveno, saj je toženka pogovore dokazala z izpiski iz FB profila, ki jih je pridobila na zakonit način.

23. Neutemeljene so revizijske navedbe o neizvedenem dokazu z računalniškim strokovnjakom oziroma izvedencem. Tega je tožnik predlagal v zvezi s tem, da se ugotovi, na kakšen način je lahko R. M. dne 28. in 29. 11. 2015 „gledal v zaprto skupino na FB“(dokazna predloga na listu št. 151, 152). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da razen prvega predloga v tej smeri, ki pa je bil povsem splošen, saj ga tožnik sploh ni povezal z dejstvom, ki bi se ugotovilo, temveč je navedel, da se bo do tega šele opredelil (dne 19. 1. 2017), tožnik tega ni specificiral v naslednji vlogi (dne 2. 2. 2017), čeprav se je k temu zavezal.14 Tudi v nadaljevanju - v zvezi z izključitvijo R. M. iz skupine – in navedbami, ki jih je zgradil na tej podlagi, je tožnik na obravnavi dne 19. 1. 2017 (po tem ko sta mu bila predočena uradni zaznamek in korespondenca) prosil za dodaten 8 dnevni rok za izjasnitev, vendar mu je sodišče omogočilo 15 dnevni rok. V tem roku se o tem ni izjasnil, temveč je 2. 2. 2017 predložil le vlogo v zvezi z delom profila S.K.15 S kasnejšo vlogo z dne 7. 3. 2017 (torej približno mesec in pol po tem, ko se je tožnik zavezal, da bo to storil), v kateri je predlagal izvedenca računalniške stroke, da bi se ugotovilo, kako je lahko R. M. dne 28. in 29. 11. 2015 gledal v zaprto FB skupino, je bil že prekludiran. Ne drži, da tega ni mogel predlagati že pred tem. To je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki pa je utemeljeno zavrnilo tudi razloge za to, da bi sodišče moralo izvesti še predlagani dokaz.16 Ob tem tudi toženka v odgovoru na revizijo pravilno poudarja, da gre za tožnikove navedbe, ki so zgolj hipotetične in nesubstancirane ter da iz dokazov ne izhaja, da bi bilo toženki kakorkoli znano, da je bil R. M. (če bi sploh imel kakršno vlogo pri razkrivanju podatkov) član FB skupine ali iz nje izbrisan, še manj pa, da bi bil povezan z direktorjem Policije tako, da bi zanj pridobil podatke. Tudi če bi torej računalniški strokovnjak morebiti ugotovil, da je M. vdrl v skupino, kot tožnik sedaj navaja, in kar navaja tudi v v nasprotju s svojimi prejšnjimi dokaznimi predlogi,17 bi to še ne pomenilo, da je s tem vzpostavljena tudi povezava med njim in direktorjem Policije. Za takšno povezavo ni niti najmanjših dokazov. Zato in ker izpodbijana sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih (podatkih FB profila), dokaz z izvedencem računalniške stroke v zvezi z domnevnim nezakonitim vpogledom ali celo domnevnim vdorom v računalniško skupino (če ne bi bil že prepozen) tudi sicer ni relevanten.

24. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Prav to pa je v pravni praksi in teoriji kriterij za presojo hude malomarnosti. 2 Tožnikove navedbe o tem, da naj bi šlo za šalo, so povsem nesprejemljive. 3 Glej tudi dodatne razloge v 97. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki jih revizijsko sodišče sprejema in jih ne ponavlja. 4 Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na izpovedi M.F. in G. N., pa tudi na dejstvo, da je govorice, ki so se pojavile že takoj po dogodku 28. in 29. 11. 2015, toženka preverila v notranjem varstvenem postopku, ki takrat, dne 2. 12. 2015 (glej poročilo o ugotovitvah – priloga B 64), ni potrdil govoric o načrtovani akciji policistov. Toženka je v postopku ugotovila le nespoštovanje strukture postopka in nepojasnjen vzrok ustavitve ministra – pri tem je zanimivo, da je takrat presodila tudi, da zaradi zakonskih ovir ne more sama opraviti preiskave elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov. 5 Res pa tudi ob zaprtem profilu, takšen kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi – več v nadaljevanju – ni mogoče in pričakovati večje stopnje zasebnosti oziroma bi bila takšna pričakovanja neumestna. 6 Revizijske navedbe o tem, da naj bi bilo treba celo vpogledati komunikacijo še širše, so v nasprotju z tožnikovimi prejšnjimi zatrjevanji in so tudi sicer povsem splošne in neutemeljene. 7 Obrazložitev odredbe vsebuje tudi presojo po načelih sorazmernosti. 8 Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 npr. izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. 9 Tudi če toženka ne bi naknadno pridobila izpiskov FB profila po odredbi sodišča, ni mogoče v naprej presoditi, da bi bila odpoved nezakonita, češ da se ne bi smeli upoštevati dokazi, ki jih je toženka prejela z anonimno prijavo. Ker ni posebne potrebe, se revizijsko sodišče o tem ne izreka, poudarja pa, da bi bilo v takšnem primeru vsaj glede upoštevanja anonimne prijave treba opraviti tudi tehtanje med raznimi pravicami strank v postopku, seveda pa bi sodišče pri presoji lahko upoštevalo tudi druge dokaze. 10 In jo izbrisal brez vedenja drugih oseb – glej tožnikove navedbe, da ni vedel, da je R. M. nekdo že pred tem izbrisal. Revizijske navedbe v zvezi s tem so sicer nekoliko v nasprotju. Tožnik tako na 11. strani revizije najprej navaja, da je prav on izključil R. M. iz skupine, nato pa na 12. strani govori, da o njegovi izključitvi ni vedel, saj ga ni izključil on. 11 Glede na medsebojne pogovore - glej tudi obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v 68., 72, in 73. točki. 12 Kot je tožnik navedel, je bilo FB skupin, na katerih so se pogovarjali člani sindikata, še več. 13 Očitno so nekatere govorice, sicer v pomanjkljivi vsebini, tudi takoj po pogovoru članov FB skupine prišli do medijev in do generalnega direktorja Policije. 14 Glej zapisnik o glavni obravnavi dne 19. 1. 2017, list št. 108, glej 9. - 11. točko obrazložitve sodišča prve stopnje. 15 Jasno je, da tega profila ni vpogledal po 25. 2. 2017 - kot napačno izhaja iz izjave K. s tega dne (priloga A54), in kar pravilno in utemeljeno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje v 14. točki. 16 Obrazložitev v 10. - 12. točki sodbe sodišča prve stopnje in v 11. in 12. točki sodišča druge stopnje. Glej tudi obrazložitev v 15. in 16. točki te sodbe. 17 V izvedenih dokazih za takšno sklepanje ni bilo utemeljene podlage; tožnik je izvedenca predlagal v zvezi s tem, kako je lahko R. M. gledal v zaprto FB skupino (list št. 151 in 152); tožnik pri tem govori tudi o domnevnih vdorih, vendar splošno; za 28. in 29. 11. 2015 ne izhaja, da bi bil izveden nek vdor v zaprto skupino. Poudariti je tudi treba, da pravilo o dokaznem bremenu ne posega v procesna pravila dokazovanja. Tudi v primeru obrnjenega dokaznega bremena le to ni vedno na isti stranki (delodajalcu), pač pa glede na navedbe in dokaze strank prehaja iz ene stranke na drugo.