Jedro

Vprašanje, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju nesorazmernosti, je pravne narave; nanj mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec.

Za začetek postopka finančne preiskave po ZOPNI ni pomembno, ali je kataloško kaznivo dejanje v povezavi s premoženjem, ki se odvzema, niti ni pomembno, ali je bilo očitano dejanje sploh storjeno.

Tožnica se je, upoštevaje zakonsko domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, v pravdi smela sklicevati na izid finančne preiskave, medtem ko bi moral toženec dokazati, da je sporno premoženje pridobil iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Sodišče prve stopnje zato ni nedopustno prevalilo dokaznega bremena na toženca, potem ko je tožnici uspelo dokazati domnevno bazo (očitano nesorazmerje med toženčevim premoženjem in dohodki).

Toženec bi se lahko izognil odvzemu premoženja, če bi z gotovostjo dokazal, da je kupnino plačal s sredstvi, ki jih je pridobil pred 29. 11. 2011, torej s premoženjem, na katerega se domneva njegovega nezakonitega izvora iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI ne razteza.

Po vsebini gre za pobotnico, ki je po 296. členu OZ namenjena dolžniku, ki je izpolnil svojo obveznost. Toženec ni pojasnil, zakaj je to potrdilo obdržal sam kot upnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 918,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženčeva nepremičnina (poslovni prostor št. 8 v tretji etaži na naslovu A., z ID znakom 0000-000-8) premoženje nezakonitega izvora, ki se tožencu odvzame in s pravnomočno sodbo postane last Republike Slovenije. Sklenilo je še, da mora tožnica tožencu povrniti 25.975,09 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je najprej pritožil in nato svojo pritožbo še dopolnil. Obe vlogi sta bili pravočasni, zato ju je sodišče druge stopnje obravnavalo skupaj kot eno pritožbo.

3. Toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni zadostno in ustrezno obrazložena. Sodišče se ni opredelilo do vseh toženčevih trditev, niti ni celovito ocenilo vseh njegovih dokazov. Trditveno in dokazno breme je nedopustno prevalilo na toženca. Odločilnih dejstev ni ugotovilo z gotovostjo, ampak zgolj verjetno. Zakaj je bil predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke nepotreben, ni obrazložilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je izpovedi toženčevih prič ocenilo kot neprepričljive. V izreku sodbe je napaka, saj je sporni poslovni prostor v prvi in ne v tretji etaži. Toženec vztraja, da je tožba nesklepčna. Sicer pa je bila že finančna preiskava nezakonita. Ni jasno, zakaj in na podlagi česa naj bi bila vzpostavljena domneva nezakonitega izvora premoženja. Sodišče je pri izračunu nesorazmerja med pridobljenim premoženjem in prijavljenimi prihodki upoštevalo tudi terjatve iz posojilnih pogodb, ki za tožnico sploh niso premoženje nezakonitega izvora. Napačno in mimo tožbenih trditev je ugotovilo, da se je toženčevo premoženje po 29. 11. 2011 povečalo za 366.240,00 EUR. Toženec je denarna sredstva za nakup poslovnega prostora pridobil še pred navedenim datumom, s plačilom kupnine pa je to premoženje le spremenilo svojo obliko, tako da je iz premičnega premoženja postalo nepremično. Premoženja, ki je bilo pridobljeno pred uveljavitvijo ZOPNI, ni dopustno odvzeti. Sodišče je z retroaktivno uporabo zakona poseglo v toženčevo ustavno pravico do zasebne lastnine. Ni pomembno, s kakšnim namenom je B. B. tožencu izročil 100.000,00 USD. Bistveno je, da je toženec ta sredstva prejel že 21. 11. 2011. Sodbeni zaključki o zatrjevanem posojilnem razmerju med tožencem in B. B. ter o vračilu posojila C. C. tožencu so špekulativni in brez opore v izvedenih dokazih. Toženec posebej izpostavlja, da je ZOPNI v delu, kjer je predpisano obrnjeno dokazno breme, neustaven. Sodišče pa je napačno odmerilo tudi toženčeve pravdne stroške.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da se toženec doslej ni skliceval na svojo dokazno stisko. Celo tožničine trditve, da je izjava o posojilu z dne 21. 11. 2011 fiktivna in da gre za način prikrivanja sredstev nezakonitega izvora, toženec ni prerekal. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tokrat primerno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti. V dokazno oceno je vključilo še tiste listinske dokaze, ki jih je v prejšnjem sojenju spregledalo. V razlogih sodbe se je nato opredelilo do vseh relevantnih trditev in dokazov. Tudi vsebino izvedenih dokazov je korektno povzelo. Razumno je pojasnilo, zakaj toženčevim dokazom ne verjame. Predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke je utemeljeno zavrnilo kot nepotreben.1 Pri ugotavljanju dejanskega stanja je uporabilo ustrezen dokazni standard in tudi breme dokazovanja je ustrezno porazdelilo med pravdni stranki, upoštevaje domnevo iz 5. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI; Uradni list RS, št. 91/2011 in 25/2014).2 Izpodbijana sodba po navedenem ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče pa toženca tudi ni neupravičeno prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku niti za ostala zatrjevana ustavna procesna jamstva.

7. Pritožbeni pomislek glede sklepčnosti tožbe je brez podlage. Iz tožničinih dejanskih trditev izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo tožnica uveljavlja v pravdi.

8. V izreku sodbe ni nobene napake. Toženčeva trditev, da se sporni poslovni prostor nahaja v prvi in ne v tretji etaži, je nedovoljena in za povrh nedokazana pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Izrek sodbe glede sporne nepremičnine v vsem sledi tožbenemu predlogu, kjer je toženčev poslovni prostor konkretiziran z identifikacijsko oznako, kot je vpisana v katastru stavb in v zemljiški knjigi. Poleg tega se podatek o etaži ujema z opisom nepremičnine v prodajni pogodbi z dne 5. 9. 2012. Navsezadnje ima lahko pravni interes za uveljavljanje morebitne neizvršljivosti sodbe kvečjemu tožeča in ne tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bili v toženčevem primeru izpolnjeni pogoji za uvedbo finančne preiskave, predpisani v prvem odstavku 10. člena ZOPNI. Razlogi za sum, da je bilo storjeno kataloško kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI), so vsekakor obstajali, saj je bil toženec za takšno kaznivo dejanje tudi pravnomočno obsojen. Za začetek postopka finančne preiskave po ZOPNI ni pomembno, ali je kataloško kaznivo dejanje v povezavi s premoženjem, ki se odvzema, niti ni pomembno, ali je bilo očitano dejanje sploh storjeno.3 Dejstvo, da je bila ena od kazenskih ovadb zoper toženca zavržena, torej ni bistveno. Sicer pa toženec ne zanika, da so zoper njega tekli predkazenski in kazenski postopki, kot jih ugotavlja izpodbijana sodba. Tožnica je imela dovolj razlogov za sum, da se toženec ukvarja s kriminalno dejavnostjo, prav tako za sum, da je toženčevo premoženje nezakonitega izvora (2. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI). Da nepremičnina, na katero meri tožbeni zahtevek, ne pomeni premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega (3. točka prvega odstavka 10. člena ZOPNI), pa med strankama ni bilo sporno.

10. Res je tožnica s finančno preiskavo zajela tudi obdobje pred uveljavitvijo ZOPNI, vendar je med pravdo svoje trditve ustrezno prilagodila, tako da se je omejila na premoženje, ki ga je toženec pridobil po 29. 11. 2011.4 Tudi med obsegom tega premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, obstaja očitno nesorazmerje, zato se domneva, da gre za premoženje nezakonitega izvora (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Pritožba sicer utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji navedenega razmerja napačno upoštevalo tri toženčeve terjatve (do družbe D. d. o. o., E. E. in F. F.) v skupnem znesku 220.964,97 EUR, glede katerih je tožnica delno umaknila tožbo. Sodišče je s tem preseglo trditveno podlago spora, vendar ta kršitev ni bistveno vplivala na pritožbeni preizkus sodbe. Razlika med pogodbeno vrednostjo sporne nepremičnine (100.000,00 EUR) in toženčevimi dohodki v obdobju od 29. 11. 2011 do 31. 12. 2013 (v nespornem znesku 45.275,03 EUR) namreč še vedno presega znesek 50.000,00 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI).

11. Pritožbena trditev, da je bila finančna preiskava nezakonita, po navedenem ni utemeljena. Tožnica se je, upoštevaje zakonsko domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, v pravdi smela sklicevati na izid finančne preiskave, medtem ko bi moral toženec dokazati, da je sporno premoženje pridobil iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način (prvi odstavek 5. člena ZOPNI). Sodišče prve stopnje zato ni nedopustno prevalilo dokaznega bremena na toženca, potem ko je tožnici uspelo dokazati domnevno bazo (očitano nesorazmerje med toženčevim premoženjem in dohodki). Navedena zakonska ureditev po presoji pritožbenega sodišča ni neustavna, kot zatrjuje pritožba. ZOPNI se namreč uporablja le v tistih primerih, ko so bila kazniva dejanja izvršena oziroma premoženje pridobljeno po uveljavitvi zakona. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na nedopustnost retroaktivne uporabe zakona in toženčevo dokazno stisko. Če se je toženec tudi po 29. 11. 2011 ukvarjal z izvrševanjem kataloških kaznivih dejanj, je lahko pričakoval, da bo morda moral dokazovati zakoniti izvor svojega premoženja. Takšno dokazovanje pa ob navedenih predpostavkah za lastnika premoženja ne more predstavljati prehudega bremena.

12. Toženec je sporni poslovni prostor pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 9. 2012. Lastninska pravica je na toženca prešla z vpisom v zemljiško knjigo, ki je sledil pogodbi (49. člen Stvarnopravnega zakonika). Jasno je torej, da gre za premoženje, ki je bilo pridobljeno po uveljavitvi ZOPNI. Pritožbena teza, da je toženčevo premoženje z navedenim nakupom le spremenilo svojo obliko, ni sprejemljiva. Pač pa bi se toženec lahko izognil odvzemu premoženja, če bi z gotovostjo dokazal, da je kupnino plačal s sredstvi, ki jih je pridobil pred 29. 11. 2011, torej s premoženjem, na katerega se domneva njegovega nezakonitega izvora iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI ne razteza. Ta dokaz tožencu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel. 13. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožencu, da je kupnino za sporni poslovni prostor poravnal z denarjem, ki mu ga je 21. 11. 2011 posodil B. B., in z denarjem, ki ga je toženec v letu 2007 izterjal od C. C. Za takšno svojo presojo je v sodbi navedlo razumne in logične razloge.

14. Sodišče je upravičeno podvomilo o kreditni sposobnosti priče B. B.5 in o njegovi domnevni pomoti pri izpolnjevanju obrazca prijave za kontrolo gotovine.6 Utemeljen je tudi pomislek, da naj bi bilo posojilo kljub sorazmerno visokemu znesku (100.000,00 USD) in dobi vračila (pet let) dano brez kakršnegakoli zavarovanja, celo brezobrestno, in da priča zaradi tečajnih razlik nazadnje ni dobila vrnjene niti celotne glavnice. Sodišče je ustrezno težo pripisalo dejstvu, da B. B., ki je ob zaslišanju poskušal opravičiti svoje negospodarno ravnanje pri sklenitvi posojilne pogodbe, ni znal pojasniti, kakšno uslugo naj bi dolgoval tožencu. Moti tudi dejstvo, da naj bi posojilno razmerje nastalo več kot devet mesecev pred toženčevim nakupom sporne nepremičnine in plačilom kupnine zanjo. Predvsem pa toženec ni dokazal, da je domnevno izposojena sredstva ves ta čas hranil in jih ni porabil za kakšen drug namen, čeprav se je tudi sam obrtoma ukvarjal s posojanjem denarja. Pritožba iz obrazložitve sodbe nekorektno izvzema ugotovitev sodišča, da „je bil denarni znesek v višini 100.000,00 EUR (pravilno: USD) resnično izročen tožencu s stran B. B.“. V nadaljevanju namreč sledi obširna obrazložitev, da je bilo zatrjevano posojilno razmerje v resnici zgolj fiktivno. Ker je toženec sam trdil, da si je denar od B. B. izposodil za nakup lokala, se zdaj ne more uspešno braniti s tezo, da ni pomembno, s kakšnim namenom mu je bil denar izročen. Kot že navedeno, ne zadošča, da je denar prejel, ampak bi toženec moral dokazati, da je izročeni znesek hranil vse do nakupa sporne nepremičnine. Ponujeni dokazi za takšen sklep ne zadoščajo.

15. Enako velja za posojilo, ki naj bi ga tožencu vrnil C. C. Sodišče prve stopnje je ustrezno težo pripisalo dejstvu, da je moral toženec v letu 2000 zoper to pričo, ker je zamujala z vračilom dolga, najprej izposlovati pravnomočno sodbo, vendar nato ni poskrbel za njeno izvršbo, čeprav se je ukvarjal s posojanjem denarja. Nenavadno je, da bi C. C. sedem let pozneje brez prisile sam vrnil dolgovani znesek. Sodišče je utemeljeno podvomilo o dokazni vrednosti toženčevega potrdila z dne 20. 1. 2007. Po vsebini gre za pobotnico, ki je po 296. členu Obligacijskega zakonika (OZ) namenjena dolžniku, ki je izpolnil svojo obveznost. Toženec ni pojasnil, zakaj je to potrdilo obdržal sam kot upnik. Za povrh dolgovani znesek ni bil neznaten. Sicer pa toženec tudi glede tega zneska ni dokazal, da ga ni porabil za kakšen drug namen, ampak naj bi ga več kot pet let hranil in nato namenil za nakup sporne nepremičnine.

16. Dokazni zaključki izpodbijane sodbe so po navedenem dovolj prepričljivi. Toženec jim v pritožbi obširno oporeka, vendar pri tem pozablja na bistveno, namreč, da bi moral sam izpodbiti zakonsko domnevo o nezakonitem izvoru svojega premoženja. Ker gre za pravno domnevo, bi moral toženec zatrjevana nasprotna dejstva dokazati z gotovostjo oziroma s stopnjo prepričanja, torej tako, da bi bil zanesljivo izključen vsak razumen dvom o resničnosti toženčevih trditev. Tej zahtevi toženec ni zadostil, zato se ne more uspešno upirati predpisani pravni posledici oziroma odvzemu sporne nepremičnine (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

17. Odločitev o glavni stvari je po navedenem pravilna in zakonita. Toženec pa neutemeljeno nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov, ki mu jih glede na izid pravde dolguje tožnica. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je bila vrednost spora v ponovljenem postopku nižja, ker je bilo o delu tožbenega zahtevka dotlej že pravnomočno odločeno. Iz istega razloga toženec ni upravičen do višje zahtevane nagrade za pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku. Tožencu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pripada povračilo za njegove vloge z dne 18. 1. 2019, 28. 2. 2019, 13. 3. 2019 in 4. 5. 2019. Izdatek za sestavo obvestila sodišču o preklicu pooblastila prejšnjemu pooblaščencu mora toženec trpeti sam, saj gre za razlog na njegovi strani. Enako velja za zaprošeno preložitev obravnave. Svoje nestrinjanje z delnim umikom oziroma spremembo tožbe pa bi toženec lahko sodišču predstavil na naroku. Sestava treh vsebinsko praznih vlog za izjavo o tem procesnem vprašanju ni bila potrebna. Ne glede na doseženi uspeh v pravdi je namreč stranka upravičena le do povračila svojih koristnih oziroma potrebnih pravdnih stroškov (155. člen ZPP).

18. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženec je s pritožbo propadel, zato mora svoje stroške zanjo kriti sam. Povrniti pa mora tožničine stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Skupaj znašajo 918,00 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora (1.500 točk - tarifna št. 21/1) in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife). Tožnica do višjih priglašenih stroškov za sestavo odgovora ni upravičena, upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo tožnici od navedenega zneska po poteku izpolnitvenega roka dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena in prvim odstavkom 299. člena OZ).

1 Vprašanje, katero premoženje se upošteva pri ugotavljanju nesorazmernosti, je pravne narave; nanj mora odgovoriti sodišče in ne izvedenec. Vprašanja obdavčitve po 68.a členu ZDavP-2, ki ga je toženec izpostavil v svoji drugi pripravljalni vlogi (list. št. 55 in 56), pa pritožba ne načenja, zato na te toženčeve pomisleke ni treba odgovarjati. 2 Ključna dejstva (pogodbena vrednost sporne nepremičnine in toženčevi dohodki v obdobju od 29. 11. 2011 do 31. 12. 2013) niti niso bila sporna. 3 Iztok Ščernjavič, Nika Hudej: Nekatere ustavnopravne dileme glede postopka odvzema premoženja nezakonitega izvora (Pravna praksa 2015, št. 5). 4 Odločba Ustavnega sodišča U-I-6/15-23 z dne 5. 7. 2018 (Uradni list RS, št. 53/2018). 5 Pričina enoosebna gospodarska družba je prej kot v letu dni po izročitvi domnevnega posojila končala v stečaju. 6 V prijavi je kot namen vnosa denarnih sredstev naveden njihov tranzit na Hrvaško.