Jedro

V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo ima predpis povratne učinke tedaj, 1) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, 2) ko je začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. V spornem primeru pa gre za vprašanje dokazne aktivnosti pravdnih strank - porazdelitve dokaznega bremena, in ne za neustavno povratno učinkovanje zakonske določbe iz prvega odstavka 155. člena Ustave.

Lahko pa bi ustavno neskladna razlaga obravnavanih zakonskih določb (drugega odstavka 5. člena in prvega odstavka 27. člena ZOPNI) povzročila kršitev revidentove ustavne pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru ni tako. Obrnjeno dokazno breme v predmetni zadevi v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih že v preteklosti pridobljenih virov za poplačilo nepremičnine za toženca ni bilo pretežko. To v konkretnem primeru izkazuje že njegova dokazna aktivnost. Dokaznega bremena iz prvega odstavka 27. člena ZOPNI ni zmogel. Sodišči prve in druge stopnje sta upoštevaje okoliščine primera navedeni ustavno skladni zakonski določbi pravilno razlagali oziroma uporabili, v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom. Glede na obrazloženo ju nista razlagali ustavno neskladno, oziroma kot še očita revident - premalo restriktivno.

Vrhovno sodišče je v reviziji izpodbijano pravno presojo obstoja domnevne baze preizkusilo na podlagi treh kriterijev: višine pogodbene vrednosti predmetnega premoženja in višine upoštevnega vira za plačilo kupnine ter matematične razlike med njima. Razlika med navedenima pogodbeno vrednostjo in toženčevimi dohodki v obdobju od 29. 11. 2021 do 31. 12. 2013 kot edinimi pravno upoštevanimi dohodki, ne le da presega znesek 50.000,00 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI), temveč predstavlja kar več kot enkrat višji znesek do ugotovljene vrednosti sporne nepremičnine. Znaša 55.000,00 EUR, torej predstavlja več kot polovico vrednosti kupnine, in pomeni tudi absolutno vrednostno precejšen znesek. Vrhovno sodišče tako soglaša z izpodbijano odločitvijo, da je razlika med zneskoma 100.000,00 EUR (višina kupnine) in 45.275,03 EUR, ki je ugotovljen kot edini vir kupnine, nesorazmerna, kar omogoča ugotovitev, da je bilo sporno premoženje pridobljeno na nezakonit način.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.200 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja ugotovitev, da je nepremičnina z ID znakom ..., ki je v naravi poslovni prostor št. 8 v 3. etaži na naslovu ..., last toženca, premoženje nezakonitega izvora, ki se tožencu odvzame in s pravnomočno sodbo postane last tožeče stranke.

2. Sodišče prve stopnje je 3. 5. 2017 izdalo sodbo, s katero je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 2124/2017 z dne 25. 10. 2017 zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na podlagi toženčeve revizije je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 76/2018 z dne 19. 11. 2018 reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je 6. 5. 2019 izdalo sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke glede navedene nepremičnine, tožbeni zahtevek pa v delu, ki se je nanašal na osebna avtomobila, sredstva v skladih in terjatve, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sklepom I Cp 2399/2019 toženčevi pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. In IV. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pri ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da navedena nepremičnina predstavlja premoženje nezakonitega izvora, ki se tožencu odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije.

4. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je pojasnilo, da so zaključki sodišča prve stopnje razumni in dokazna ocena ustrezna. Zavrnilo je pritožbene trditve glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter navedlo, da toženec ni bil prikrajšan za pravico do obravnave, zagotovljena pa so mu bila tudi vsa ustavna procesna jamstva. Pojasnilo je še, da je sodišče prve stopnje pri presoji razmerja (obsega toženčevega premoženja in prijavljenimi dohodki) zmotno upoštevalo tri toženčeve terjatve (do družbe A., B. B. in C. C.) v znesku 220.964,97 EUR, vendar pa ta kršitev na preizkus sodbe ni vplivala. Razlika namreč še vedno presega 50.000 EUR, kar je znesek, ki je določen kot mejnik za začetek postopka v skladu s 3. členom Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI). Finančna preiskava je zakonita, saj se je tožeča stranka, upoštevaje zakonsko domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI, smela sklicevati nanjo. Dokazno breme ni bilo nedopustno prevaljeno na toženca in tudi ni bilo pretežko, tožnica pa je uspela dokazati domnevno bazo (očitno nesorazmerje med premoženjem in dohodki). Ugotovilo je tudi, da ni verjelo tožencu, da je kupnino za sporni poslovni prostor poravnal z denarjem, ki mu ga je 21. 11. 2011 posodil D. D., in z denarjem, ki ga je toženec v letu 2007 izterjal od E. E. Za takšno dokazno presojo je sodišče prve stopnje navedlo razumne in logične razloge.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 230/2022 z dne 7. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila vzpostavljena domnevna baza iz 5. člena ZOPNI? **Revizijske navedbe**

6. Toženec vlaga dopuščeno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma naj reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

7. Poudarja, da je sodišče napačno uporabilo 5. in 27. člen ZOPNI. Ni bila vzpostavljena domnevna baza iz drugega odstavka 5. člena zakona. Sodišče je to določbo razlagalo v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, s pravico do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS, s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sodišče za obdobje po 29. 11. 2011 ugotavlja, da naj bi se njegovo premoženje povečalo za kar 366.240,00 EUR, zmanjšano za 45.275,03 EUR prijavljenih dohodkov, kar znese 320.964,97 EUR. Ne obrazloži, kaj naj bi znesek predstavljal, vendar pa je mogoče sklepati, da gre za znesek, ki ga tožeča stranka omenja v vlogi z dne 21. 2. 2019, v kateri povečanje premoženja v obdobju po 29. 11. 2011 utemeljuje z vrednostjo sporne nepremičnine v višini 100.000 EUR in s posojiloma toženca družbi A., d. o. o., B. B. in C. C. Tožeča stranka je nato v vlogi z dne 15. 4. 2019 sicer navedla, da posojili nista nezakonitega izvora, upoštevaje datum sklenitve pogodb, vendar sodišče tega ni upoštevalo in je nedopustno odločalo preko tožničinih trditev, na katere je vezano. Sodišče druge stopnje tem navedbam sicer pritrjuje, vendar zgrešeno zaključi, da to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Toženec je po navedenem obdobju - v letu 2012, pridobil le lastninsko pravico na sporni nepremičnini v vrednosti 100.000 EUR, denarna sredstva za njen nakup pa pred navedenim datumom.

8. Nadalje poudarja, da so posegi v lastninsko pravico, ki jih predvideva ZOPNI, protiustavni. Zakon ne določa, da je v sodnem postopku treba dokazati nezakonit izvor premoženja, temveč vzpostavlja izpodbojno domnevo o nezakonitosti premoženja, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Do uveljavitve zakona take domneve ni urejal kakšen predpis. Zato dejstvo obstoja premoženja ni bilo prepoznano kot kršitev, ki bi sama zase sprožila dolžnost izpodbijanja domneve in izreka sankcij v primeru, če domneva v sodnem postopku ne bi bila izpodbita. Na podlagi prvega odstavka 57. člena se ta zakon uporablja za obdobje pred začetkom njegove veljavnosti. Ureditev, ki na tak način zapoveduje uporabo ukrepa odvzema premoženja oziroma njegovega zavarovanja za odvzem, pomeni povratno učinkovanje zakona v nasprotju s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS. Posameznik namreč ni mogel vedeti, da bod0 na podlagi preteklih domnevnih dejstev na novo izpostavljene kršitve ter posledice, ki bodo pravno učinkovale, če domnevanih dejstev ne bi uspel izpodbiti. Zato je v delu, v katerem zakon uveljavlja tako imenovano obrnjeno dokazno breme, neustaven in v neskladju z načelom pravne države. V vsakem primeru pa je treba določilo ZOPNI, ki v pravico posega, interpretirati restriktivno. Toženec ob pridobivanju premoženja ni mogel vedeti, da bo po več letih moral dokazovati zakonitost pridobitve, zaradi česar bi moral hraniti dokaze o tem, kar pomeni kršitev 2. in 22. člena Ustave RS.

9. Navaja, da denarna sredstva za plačilo kupnine izvirajo iz posojila, katerega je pridobil od D. D. v letu 2011 v višini 100.000 USD oziroma 73.659,40 EUR in od vračila dolga E. E. na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 356/99 z dne 11. 2. 2000. Ker gre pri teh sredstvih za premoženje, ki ga je prejel pred 29. 11. 2011, so vprašanja o njegovem izvoru, namenu izročitve in podobno pravno nepomembna. Sodišče tožencu verjame, da mu je D. D. 21. 11. 2011, izročil 100.000 USD, kar je nato porabil za nakup sporne nepremičnine. Preostanek do 100.000 EUR pa je pridobil 20. 1. 2007, ko mu je E. E. po izdaji sodbe dolg poravnal. Upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/15 z dne 5. 7. 2018 gre torej za premoženje, ki je pojasnjenega in zakonitega izvora. Pred uveljavitvijo ZOPNI v obdobju od 21. 11. 2011 do 28. 11. 2011 je razpolagal z denarnimi sredstvi v višini 100.000 USD, kar je na dan 21. 11. 2011 znašalo 74.305,25 EUR. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imel v navedenem obdobju še 45.275,03 EUR prijavljenih dohodkov. Ob uveljavitvi ZOPNI je tako razpolagal z denarnimi sredstvi najmanj v višini 119.580,28 EUR, kar je 19.580,28 EUR več, kot je znašalo povečanje premoženja. Spremenilo je le svojo obliko, iz premičnega premoženja je postalo nepremično premoženje. Pomembno je zgolj dejstvo, da je omenjena denarna sredstva namenil za nakup sporne nepremičnine. V zvezi s tem omenja spraševanje sodišča, zakaj naj bi čakal na vračilo dolga. Gre za indično okoliščino, ki ne temelji na pravno relevantnem dejstvu oziroma na pravilih argumentacije v pravu. Zastaralni rok judikatnih terjatev je določen v trajanju desetih let. _Ratio legis_ je v omogočanju upniku, da dolžnika ni prisiljen terjati v kratkem roku, ki ne bi omogočal možnosti navajanja trditev o dolžnikovi izpolnitveni sposobnosti. Tudi ni pomembno, zakaj je denarna sredstva od prejema dalje zadrževal na svojem bančnem računu. Zaključki sodišča mu onemogočajo obrambo in kažejo na to, da sodišču ne bi zadostoval noben listinski ali drug dokaz.

10. Graja tudi protispisnost ugotovitev sodišča, da naj bi se njegovo premoženje v obdobju po 29. 11. 2011 povečalo za 366.240 EUR. Sodišče druge stopnje je tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritrdilo in zaključilo, da se je premoženje po navedenem datumu povečalo le za 100.000 EUR. Razlike med zneskoma 100.000 EUR in 45.275,03 EUR pa ni mogoče šteti za očitno nesorazmerje med obsegom povečanja premoženja in dohodki. V konkretnem primeru je znesek 100.000 EUR le za slabih 55.000 EUR višji od zneska 45.275,03 EUR, torej gre vrednostno za zgolj enkrat večje premoženje. Ni torej materialnopravno pravilno zapolnjen pravni standard očitnega nesorazmerja iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI. Zato so kršene tudi določbe 22., 23., 33. in 14. člena Ustave RS.

**Navedbe odgovora na revizijo**

11. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov za odgovor na revizijo. Opozarja, da je bila revizija dopuščena le v zvezi s pojmom očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki toženca. V reviziji ta nedopustno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkušati v delu, ki se nanaša na ugotovljeno povečanje toženčevega premoženja niti je ni mogoče izpodbijati glede trditev v zvezi s posojiloma D. D. in E. E. Ni mogoče primerjati zneskov 100.000 EUR in 45.975,03 EUR, pač pa zneska 100.000 EUR in 12.642,02 EUR, kolikor je toženec legalno zaslužil v letu 2012. Njegovega zaslužka za leto 2013, po nakupu poslovnega prostora, ni mogoče upoštevati, tudi celotnega dohodka za leto 2012 ne, temveč le določen del. Tožba je bila vložena 31. 5. 2016, ko je tožeča stranka zahtevala, da mu sodišče odvzame poslovni prostor, ki je še vedno predmet odvzema, dva osebna avtomobila ter sredstva vzajemnega sklada in terjatve do F. F., B. B. in C. C. v skupnem znesku 130.000 EUR. V obdobju finančne preiskave so bili njegovi obdavčljivi prihodki od leta 2007 do leta 2013 skromni in so znašali 73.540,12 EUR bruto oziroma 65.247,11 EUR neto. Treba je izhajati iz primerjave zneskov 618.472,66 EUR in 65.947,11 EUR, ki sta nedvomno v očitnem nesorazmerju, saj se je v obdobju finančne preiskave toženčevo premoženje povečalo občutno bolj, kot so dopuščali njegovi uradni prihodki. V skladu z ustavno odločbo pa je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek le na tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno po uveljavitvi zakona, torej le na poslovni prostor. Določba petega odstavka 10. člena ZOPNI je veljavna, zato je bilo finančno preiskavo dopustno opraviti za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tabelo iz spremembe tožbe, ki pokaže, da znaša razlika med pridobljenim premoženjem in dohodki kar 320.964,97 EUR. Tožeča stranka je v toženčevo korist prilagajala tudi zneske in ugotovitve finančne preiskave, pa tega ni bila dolžna storiti, saj bi lahko vztrajala pri prvotnih številkah in bi zgolj vtoževala premoženje, pridobljeno po 29. 11. 2011. Toženec zmotno navaja, da mu je sodišče verjelo, da mu je D. D. 21. 11. 2012 izročil 100.000 USD, ki jih je nato porabil za nakup sporne nepremičnine. Navedeni stavek je nekorektno iztrgan iz konteksta. Sodišče je namreč prepričljivo pojasnilo, da D. D. ni bil kreditno sposoben in da je izjava o prejemu zneska posojila z dne 21. 11. 2011 fiktivna. Prepričljivost in logičnost presoje prvostopnega sodišča je sodišče druge stopnje potrdilo.

**Odločitev o reviziji**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Vsebina revizije je v tem okviru, razen v delu, ko poskuša materialnopravni preobrat doseči s spremembo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje na podlagi revizijsko nedopustnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano glede na okvir dopuščene revizije, so naslednje: ‒ toženec je bil pravnomočno obsojen za kataloško kaznivo dejanje; ‒ toženec je predmetni poslovni prostor kot ugotovljeno nezakonito pridobljeno premoženje pridobil po uveljavitvi ZOPNI na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 9. 2012 za pogodbeno vrednost 100.000 EUR; ‒ kupnino za sporni poslovni prostor ni poravnal z denarjem, ki mu ga je 21. 11. 2011 posodil D. D., ali z denarjem, ki ga je v letu 2007 izterjal od E. E.; ‒ toženčevi dohodki, ki so lahko bili vir za plačilo dela kupnine v obdobju od 29. 11. 2011 do 31. 12. 2013, so znašali 45.275,03 EUR.

15. V okviru pravne presoje dopuščenega vprašanja – ali je (v spornem primeru) mogoč obstoj domneve, da je premoženje nezakonitega izvora, je odločilna določba drugega odstavka 5. člena ZOPNI, po katerem se domneva, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (domnevna baza). Revident najprej poskuša to določbo v povezavi z določbo 27. člena ZOPNI, ki uzakonja toženčevo obrnjeno dokazno breme,1 prikazati kot neskladno z Ustavo RS. Prvenstveno zatrjuje ustavno nedopusten povratni učinek v zvezi s potrebo oziroma zahtevo po pridobivanju dokazov iz preteklosti, ki naj bi ga po njegovem stališču povzročila z zakonom določena domneva, da je premoženje nezakonitega izvora. Ustavno nedopusten povratni učinek pa se v smeri, kot jo izpostavlja revident, že načelno ne more nanašati na potrebo po predložitvi dokazov o dejstvih iz preteklih obdobij za namen dokaznega izpodbijanja zakonske domneve. V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo ima predpis povratne učinke tedaj, 1) ko je kot začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, 2) ko je kot začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme.2 V spornem primeru gre za vprašanje dokazne aktivnosti pravdnih strank - porazdelitve dokaznega bremena - in ne za neustavno povratno učinkovanje zakonske določbe iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. Zbiranje in predlaganje dokaznega gradiva se običajno nanaša na dokazovanje preteklega dogajanja. Takšna življenjska nujnost torej sama po sebi ne more povzročiti neustavnosti tega dokaznega pravila. Nenazadnje tudi Ustavno sodišče ni podvomilo v skladnost navedenih zakonskih določb z Ustavo, čeprav sicer nista bili predmet izpodbijanja, neustavnost je ugotovilo drugje - glede prvega odstavka 57. člena zakona, to je glede časovnega nastanka nezakonito pridobljenega premoženja. Vrhovno sodišče ne dvomi v njuno skladnost z ustavo. Zato se tudi ni odločilo, kot bi očitno želel revident, prekiniti predmetnega postopka in vložiti zahteve za oceno njune ustavnosti.3

16. Lahko pa bi ustavno neskladna razlaga obravnavanih zakonskih določb povzročila kršitev revidentove pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Vendar v konkretnem primeru ni tako. Obrnjeno dokazno breme v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih že v preteklosti pridobljenih virov za poplačilo nepremičnine za toženca ni bilo pretežko. To izkazuje že sama njegova dokazna aktivnost. Skliceval se je na več virov, ki bi lahko po njegovem predstavljali zakonito poplačilo sporne kupnine, vendar pa, kot sta sodišči prve in druge stopnje obširno in izčrpno pojasnili s sklicevanjem na navedena zneska, ki naj bi ju prejel od D. D. in E. E. kot zatrjevanima edinima prihrankoma iz obdobja pred pridobitvijo predmetnega premoženja, dokazno ni uspel. Dokaznega bremena iz prvega odstavka 27. člena ZOPNI torej ni zmogel. Katerih morebitnih drugih dokazov ni uspel več pridobiti zaradi poteka časa oziroma oddaljenosti dogodkov, pa ni niti navajal oziroma konkretiziral. Sodišči prve in druge stopnje sta, upoštevaje navedene okoliščine primera, citirani ustavno skladni zakonski določbi pravilno razlagali v skladu z njunim jasnim jezikovnim (besedilnim) pomenom in ju pravilno uporabili. Glede na obrazloženo ju nista razlagali ustavno neskladno oziroma kot še očita revident – premalo restriktivno.

17. V reviziji očitanih kršitev Ustave RS (načela pravne države iz 2. člena, pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, pravice do izjave iz 22. člena, pravice do sodnega varstva iz 23. člena in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena) tako ni.

18. Če se osredotočimo na osrčje dopuščenega vprašanja: revident bi torej moral dokazati, da ne gre za očitno nesorazmerje med vrednostjo spornega premoženja in ugotovljenimi dohodki, potrebnimi za pridobitev tega premoženja. Moral bi izpodbiti obstoj domnevne baze kot pogoja za nastanek nezakonito pridobljenega premoženja. Vrhovno sodišče pritrjuje pravilni presoji sodišča druge stopnje glede ključnega vprašanja – obstoja pravnega standarda očitnega nesorazmerja. Glede na revidentov očitek procesne narave je treba najprej poudariti, da je sodišče druge stopnje saniralo napačno ugotovitev sodišča prve stopnje o (večjem) znesku nezakonito pridobljenega premoženja in v okviru presoje obstoja domnevne baze pravilno ni upoštevalo zneska 220.964,97 EUR, glede katerega je tožeča stranka tudi umaknila tožbo, ter posledično pravilno primerjalo zneska 45.275,03 in (v korist toženca) zgolj znesek 100.000 EUR kot edino nezakonito premoženje, pridobljeno po uveljavitvi ZOPNI. Procesne kršitve – prekoračitve trditvene podlage tožbe oziroma tožbenega zahtevka - ni, kot neutemeljeno in v nasprotju z razlogi sodišča druge stopnje poskuša prikazati revident.4

19. Vrhovno sodišče je v reviziji izpodbijano pravno presojo navedenega pravnega standarda preizkusilo na podlagi treh kriterijev: višine pogodbene vrednosti predmetnega premoženja, višine upoštevnega vira za plačilo kupnine in matematične razlike med njima. Razlika med pogodbeno vrednostjo in toženčevim dohodki v obdobju od 29. 11. 2011 do 31. 12. 2013 kot edinimi pravno upoštevnimi dohodki ne le, da presega znesek 50.000 EUR, ki je določen kot mejnik za začetek postopka (3. člen ZOPNI), temveč pomeni kar več kot enkrat višji znesek do ugotovljene vrednosti sporne nepremičnine. Znaša 55.000 EUR oziroma več kot polovico vrednosti kupnine, torej tudi absolutno vrednostno precejšen znesek. Vrhovno sodišče tako soglaša z izpodbijano odločitvijo, da je razlika med zneskoma 100.000 EUR (višina kupnine) in zneskom 45.275,03 EUR, ki je ugotovljen kot edini vir kupnine, nesorazmerna, kar omogoča ugotovitev, da je bilo sporno premoženje pridobljeno na nezakonit način.

20. Revidentu je glede na revizijske navedbe treba še pojasniti, da ima na načelni ravni sicer prav, da bi (če bi seveda sodišči to ugotovili), morali upoštevati tudi sredstva, ki jih je pridobil pred 29. 11. 2011, torej pred uveljavitvijo ZOPNI. Zakonit vir pridobivanja sredstev za nakup oziroma povečanje premoženja storilca kataloškega kaznivega dejanja so lahko, kot se zavzema, tudi prihranki iz obdobja pred uveljavitvijo ZOPNI, če ne predstavljajo nezakonito pridobljenega premoženja. Vendar dokazna ocena, ki izključuje pridobitev zatrjevanih navedenih dveh zneskov za namen plačila oziroma plačilo kupnine, takega zaključka ne dopušča. Namreč, kot že že omenjeno, revident poskuša doseči negativen odgovor na dopuščeno vprašanje tudi z navedbami, da med prihodke, iz katerih naj bi plačal kupnino za predmetno premoženje, spadata tudi zneska, ki naj bi ju prejel od D. D. in E. E. V tem delu pa uveljavlja revizijsko nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena ZPP), katerega poskuša prikazati kot procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek protispisnosti med povzemanjem ugotovitev sodišča prve stopnje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje in samimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v tem delu).5 V revizijskem postopku neizpodbojna dokazna ocena posledično pomeni, da teh zneskov ni mogoče upoštevati kot možen vir plačila kupnine za predmetno nepremičnino.

**Odločitev o reviziji**

21. Sodišče druge stopnje je na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, odgovorilo materialnopravno pravilno. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče, skupaj z v njej vsebovano stroškovno zahtevo, zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je ta imela s sestavo odgovora na revizijo v znesku 1.500 EUR. Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz njenega stroškovnika v spisu.

**Sestava senata in glasovanje**

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo z večino glasov. Proti je glasoval vrhovni sodnik Tomaž Pavčnik, ki se zavzema za ugoditev reviziji, razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Napovedal je odklonilno ločeno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 „Tožena stranka lahko izpodbije domnevo iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, če dokaže, da premoženje ni nezakonitega izvora...“ 2 Glej odločbe Ustavnega sodišča U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008, 23. točka obrazložitve, U-I-158/11 z dne 28. 11. 2013, 21. točka obrazložitve, in U-I-196/14 z dne 5. 11. 2015, 21. točka obrazložitve. 3 Glej Odločbo Ustavnega sodišča U-I 6/15-23 z dne 5.7. 2018, posebej še 28. točko obrazložitve, v kateri Ustavno sodišče zadevo obširneje in v kontekstu analitično sooči tudi z določbo drugega odstavka 5. člena ZOPNI, katere pa ne problematizira kot neskladne z ustavo. 4 Primerjaj razloge sodišča druge stopnje v 10. točki obrazložitve. 5 Primerjaj razloge sodišča druge stopnje v točkah 13 do 16 obrazložitve sodbe.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2023120615250441 "Povezava na pdf dokument")