Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je okoljski inšpektor revidentki naložil odstranitev tam navedenih izrabljenih gum ter njihovo oddajo ali prepustitev zbiralcu odpadkov, izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odgovor nanj namreč jasno izhaja iz določb 9. člena in 11. člena ZVO-1. V primerih, ko je povzročitelj obremenitve znan (kot je to nesporno v obravnavanem primeru), ni mogoče uporabiti 157.a člena ZVZO-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območne enote Maribor št. 06113-799/2012/41 z dne 19. 10. 2012. Z njo je upravni organ prve stopnje tožnici kot inšpekcijski zavezanki v zvezi z izrabljenimi gumami (odpadek s klasifikacijo št. 16 01 03), ki jih skladišči na tam navedenih zemljiščih, odredil, da mora gume, ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino, v skupni količini 79.365,5 m3 v roku 15 dni od vročitve te odločbe umakniti od vodov omrežja za prenos in distribucijo električne energije za najmanj 15 m tlorisne razdalje (1.1. točka izreka), in naložil, da mora v roku do 31. 1. 2013 s te lokacije odstraniti vse omenjene gume, ki jih mora oddati ali prepustiti zbiralcu odpadkov, izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov (1.2. točka izreka); z 2. točko izreka je odločil, da se s to odločbo nadomesti odločbo istega prvostopenjskega organa št. 06113-799/2012/20 z dne 20. 8. 2012; s 3. točko izreka pa, da je tožnica o odpravljenih nepravilnostih dolžna inšpektorja takoj pisno obvestiti. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na določbah prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), sedmega odstavka 7. člena Pravilnika o skladiščenju izrabljenih gum(1) in takrat veljavnega 21. člena Uredbe o odpadkih.(2) Tožena stranka je z odločbo št. 0618-1284/2012 z dne 28. 2. 2013 kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. čelna ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki. Odgovor nanjo je podal prvostopenjski upravni organ po inšpektorju, ki pa ni zastopnik tožene stranke po petem odstavku 17. člena ZUS-1, in ni izkazal, da bi ga kot zastopnika določila Vlada RS, zato Vrhovno sodišče tega odgovora na revizijo ni upoštevalo.

4. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrže, ker ni dovoljena, podredno pa predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentka sklicuje, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je okoljski inšpektor revidentki naložil odstranitev tam navedenih izrabljenih gum ter njihovo oddajo ali prepustitev zbiralcu odpadkov, izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. 9. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

10. Revidentka pomembno pravno vprašanje (2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1) izpeljuje iz svoje trditve, da bi bilo v obravnavanem primeru treba uporabiti 157.a člen ZVO- 1 (in inšpekcijski ukrep naložiti stranki z interesom kot lastnici in posestnici predmetnih zemljišč) in ne prvi odstavek 157. člena ZVO-1. Postavlja vprašanje, ali 157. a člen ZVO- 1 velja zgolj v primeru, ko oseba, ki je odložila odpadke, ni poznana, kot to po njeni oceni zmotno navajajo upravna organa in sodišče prve stopnje?

11. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Revidentka tem zahtevam ni zadostila.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na zastavljeno vprašanje jasen. V primerih, ko je povzročitelj obremenitve znan (kot je to nesporno v obravnavanem primeru), ni mogoče uporabiti 157 a. člena ZVO-1. To izhaja že iz načela odgovornosti povzročitelja iz 9. člena ZVO-1,(3) kjer je določena objektivna odgovornost povzročitelja, iz načela subsidiarnega ukrepanja (11. člen ZVO-1), ki v prvem odstavku določa, da država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti, ter iz drugega odstavka 157 člena ZVO -1,(4) iz katerega jasno izhaja, da se ukrepi iz prvega odstavka 157. člena ZVO-1, naložijo povzročitelju obremenitve. Načelo, da “plača povzročitelj obremenitve“(5) je eno od osnovnih načel okoljske politike EU, določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red RS prenesena z ZVO-1. 13. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo zaradi neizkazanosti pogojev za njeno dovoljenost iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar iz drugih razlogov, kot jih v odgovoru na revizijo predlagala stranka, stroškov tega odgovora ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov po 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da stranka z interesom te stroške krije sama.

(1) Uradni list RS, št. 37/11. (2) Uradni list RS, št. 103/11. (3) 9. člen ZVO-1: (1)Povzročitelj obremenitve je odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic v skladu s tem zakonom.(2) Povzročitelj obremenitve je odgovoren za preprečevanje in sanacijo okoljske škode v skladu s tem zakonom.(3) Povzročitelj obremenitve je odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije v skladu s tem zakonom.

(4) Drugi odstavek 157. člena ZVO-1 določa: „Če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z ukrepi iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka ...“.

(5) T.i.„polluter-pays“ principle.