Jedro

Kot registrirani predelovalec odpadkov ter s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi.

Ker je po ZVO-1 ukrepe za preprečitev okoljske škode, ki grozi, dolžan v prvi vrsti sprejeti povzročitelj obremenitve, ta pa je v obravnavanem primeru znan, je inšpektor ravnal pravilno, ko je ukrepe za preprečitev grozeče škode naložil tožniku kot povzročitelju obremenitve. Občina bi kot lastnica zemljišč bila dolžna na podlagi 157 a. člena ZVO-1 nositi stroške odstranitve odpadkov le v primeru, ko bi odpadke nezakonito odložil neznani povzročitelj obremenitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V 1. točki izreka izpodbijane odločbe je inšpektor za okolje Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območna enota Maribor, tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu v zvezi z izrabljenimi gumami (odpadek s klasifikacijsko št. 16 01 03), ki jih skladišči na zemljiščih s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 893/2 in 841/6, vse k.o. ..., odredil, da mora izrabljene gume, skladiščene na tej lokaciji, ki niso prekrite z gramozom oziroma zemljino, v skupni količini 79.365,5 m3 v roku 15 dni od vročitve te odločbe odmakniti od vodov omrežja za prenos in distribucijo električne energije za najmanj 15 m tlorisne razdalje (točka 1.1 izreka), naložil pa mu je tudi, da mora v roku do 31. 1. 2013 s te lokacije odstraniti vse omenjene gume, ki jih mora oddati ali prepustiti zbiralcu odpadkov, izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov (točka 1.2 izreka).

V 2. točki izreka odločbe je inšpektor odločil, da se s to odločbo nadomesti odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Območna enote Maribor, št. 06113-799/2012/20 z dne 20. 8. 2012. O odpravljenih nepravilnostih je dolžan tožnik po točki 3. izreka odločbe inšpektorja takoj pisno obvestiti.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpektor pojasnjuje, da je tožnik dne 4. 12. 2006 pridobil okoljevarstveno dovoljenje št. 35472-75/2006-8 z dne 4. 12. 2006, s katerim je pridobil pravico predelave izrabljenih gum na napravi „Drobilnik tip SHP 2000“ po postopku R5 na območju gradbišča, ki se nahaja na zemljiščih s parc. št. 834/2, 636/1, 832/2, 841/1, 839/1 in 839/2, vse k.o. ... V obdobju veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja od 12. 6. 2007 do 13. 6. 2012 je tožnik kot predelovalec izrabljenih gum prevzemal izrabljene gume in s tem postal njihov imetnik. Gume je mlel na napravi, jih predeloval v gradbene agregate in jih uporabljal v okviru izvajanja del na območju gradbišča skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem. V inšpekcijskem postopku je bilo s tahimetrično izmero dejanskega stanja na lokaciji ugotovljeno, da se nahaja na območju zemljišč, navedenih v izreku odločbe, 79.365,5 m3 izrabljenih gum, ki niso prekrite z gramozom. Izrabljene gume ležijo tudi znotraj 15 m tlorisne razdalje štirih visokonapetostnih daljnovodov električne energije. Po sedmem odstavku 7. člena Pravilnika o skladiščenju izrabljenih gum morajo biti izrabljene gume odmaknjene od omrežja za prenos in distribucijo električne energije najmanj 15 m tlorisne razdalje. Ker zavezanec v zvezi s skladiščenjem izrabljenih gum ni sledil tej določbi, in je skladiščil izrabljene gume tudi znotraj 15 m tlorisne razdalje od omrežja za prenos in distribucijo električne energije, je inšpektor tožniku izrekel inšpekcijski ukrep pod točko 1.1 izreka odločbe.

Kot pojasnjuje inšpektor, je bila tožniku pravica do skladiščenja izrabljenih gum na območju gradbišča podeljena z okoljevarstvenim dovoljenjem. Z dnem prenehanja veljavnosti tega dovoljenja je tožnik izgubil pravico skladiščenja, še naprej pa je ostal imetnik gum. Ker mu je kot imetniku odpadkov prenehala pravica skladiščenja, mora vse izrabljene gume, ki niso predelane v gradbene agregate, v skupni količini 79.365,5 m3 v skladu z določbo 21. člena Uredbe o odpadkih odstraniti z območja gradbišča in jih oddati za to določenim subjektom.

Podlago za ukrepanje inšpektorja predstavlja prvi odstavek 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in ne 157 a. člen ZVO-1, saj v obravnavani zadevi ne gre za ukrepanje v primeru nezakonito odloženih odpadkov v smislu 157 a. člena ZVO-1, ki se nanaša na primer, ko oseba, ki je odpadke odložila na nezakonit način, ni poznana.

Na določitev 15-dnevnega roka za izvršitev naloženega ukrepa je po pojasnilu inšpektorja vplivalo dejstvo, da ležijo izrabljene gume pod štirimi daljnovodi za distribucijo električne energije. Na obravnavani lokaciji je prišlo v preteklosti že do dveh požarov. V primeru, da bi zagorele velikanske količine izrabljenih gum, ki so skladiščene na obravnavani lokaciji pod daljnovodi za distribucijo električne energije, bi to lahko pomenilo padec daljnovodne napeljave in posledično velikansko gmotno škodo zaradi izpada distribucije električne energije. Inšpektor opozarja tudi na dejstvo, da se odpadki skladiščijo na območju Dravskega polja, pod katerim so največje zaloge pitne vode v Sloveniji, na kar je Slovenijo opozorila tudi Evropska komisija v pisnem opominu z dne 27. 9. 2012. Z odločitvijo pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe je bila nadomeščena odločba z dne 20. 8. 2012, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, v pritožbenem postopku pa je bilo ugotovljeno, da bi morala biti v postopek kot prizadeta stranka pritegnjena tudi Občina Kidričevo, ki je lastnica zemljišč s parc. št. 835/1, 838/1, 838/2, 839/1, 839/2 in 841/6, vse k.o. ..., na katerih so odložene izrabljene gume. Občina je v dopolnjenem postopku pojasnila, da obravnavanih zemljišč od tožnika ni prevzela v posest in da tudi sama zahteva od tožnika, da odložene gume odstrani.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo št. 0618-1284/2012 z dne 28. 2. 2013 zavrnilo. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo strinja z izpodbijano odločitvijo in dodaja, da je tožnik kot povzročitelj odpadkov zavezan te odpadke tudi odstraniti, saj so izrabljene gume produkt njegove poslovne dejavnosti.

V tožbi tožnik navaja, da po predpisih ne predstavlja zavezanca za odstranitev odpadkov, ki jih je na zemljišča odložil v okviru dejavnosti v zvezi z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem. Zemljišč, na katerih se nahajajo odpadki, namreč nima več v posesti. Posest je po prenehanju okoljevarstvenega dovoljenja ter pred izdajo izpodbijane odločbe prepustil lastniku zemljišč, to je Občini Kidričevo, kar naj bi po mnenju tožnika dokazoval tudi zapisnik o primopredaji z dne 11. 7. 2012. Občina Kidričevo po navedbah tožnika na omenjenih zemljiščih tudi dejansko izvaja posest in na njih organizira službo varovanja. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na določbo 157 a. člena ZVO-1, ki bi jo inšpektor po mnenju tožnika moral uporabiti pri odločanju v obravnavani zadevi. Po omenjeni določbi nosi stroške odstranitve odpadkov na zemljišču v lasti občine lastnik zemljišča, v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja to posest. Občina, ki je lastnica omenjenih zemljišč, je tako dolžna nositi stroške odstranitve odpadkov ne glede na to, na kakšni pravni podlagi so bili odpadki odloženi in kdo jih je odložil. Ker je po mnenju tožnika izpodbijana odločba v nasprotju z zakonskimi pooblastili inšpektorja ter v nasprotju z določbami ZVO-1, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Občina Kidričevo kot prizadeta stranka v postopku sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter zahteva povračilo stroškov postopka. Zatrjuje, da je zavezanec za odstranitev odpadkov tožnik, ker kot izvirni povzročitelj ni zagotovil obdelave odpadnih gum, sam pa jih ne more obdelati, saj nima več veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnik je kot predelovalec izrabljenih gum v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja namreč proti plačilu prevzemal izrabljene gume in s tem postal njihov imetnik ter posestnik. Tožnik je od občine sicer zahteval, da prevzame nepremičnine nazaj v posest skupaj s protipravno odloženimi odpadnimi gumami, vendar je prizadeta stranka to večkrat odklonila.

V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne iz razlogov, ki so navedeni v upravnih aktih.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami v postopku je sporno, ali je tožnik po veljavnih predpisih s področja varstva okolja zavezan izvršiti obveznosti, ki mu jih je z izpodbijano odločbo naložil inšpektor, pristojen za okolje.

Podlago za odločanje, torej za izrek inšpekcijskega ukrepa, predstavlja v obravnavani zadevi 1. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1 v zvezi s prvim odstavkom 156. člena ZVO-1, ki inšpektorju za okolje nalaga dolžnost, da odredi, da se v določenem roku odpravijo nepravilnosti v primeru, ko ugotovi kršitev zakona ali drugega predpisa. Omenjena določba daje inšpekciji, pristojni za varstvo okolja, splošno pooblastilo za ukrepanje v primerih kršitev obveznosti, ki jih subjektom nalagajo predpisi s področja varstva okolja.

Kot je razvidno iz obrazložitve upravnih aktov, je bil izpodbijani inšpekcijski ukrep tožniku izrečen zaradi ugotovljene kršitve sedmega odstavka 7. člena Pravilnika o skladiščenju izrabljenih gum, ki določa minimalno oddaljenost izrabljenih gum od omrežja za prenos in distribucijo električne energije, ter zaradi kršitve 21. člena Uredbe o odpadkih, ki določa obveznost zagotavljanja obdelave odpadkov.

Predpisi s področja varstva okolja določajo, da je imetnik izrabljenih gum kot povzročitelj odpadkov, zbiralec ali predelovalec izrabljenih gum dolžan pravilno shranjevati in skladiščiti izrabljene gume (1. člen Pravilnika o skladiščenju izrabljenih gum), kot izvirni povzročitelj odpadkov ali drugi imetnik odpadkov pa je dolžan na ustrezen način poskrbeti tudi za njihovo obdelavo tako, da jih obdela sam ali pa jih prepusti oz. odda drugi osebi, ki bo poskrbela za obdelavo (prvi in drugi odstavek 21. člena Uredbe o odpadkih). Omenjeni določbi imata podlago v ZVO-1, ki določa splošno obveznost povzročitelja obremenitve, da prepreči okoljsko škodo, ki grozi v zvezi z opravljanjem dejavnosti ravnanja z odpadki, kamor sodi tako dejavnost zbiranja kot tudi predelave in odstranjevanja odpadkov (drugi odstavek 9. člena ZVO-1 ter prvi odstavek v zvezi z 2. točko drugega odstavka 110 a. člena ZVO-1).

Med strankami v postopku ni sporno, da je izrabljene gume, ki se po predpisih štejejo za odpadek, na zemljiščih v lasti Občine Kidričevo odložil prav tožnik, in sicer v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja št. 35472-75/2006-8 z dne 4. 12. 2006, s katerim je bila tožniku, ki je tudi vpisan v evidenco predelovalcev odpadkov, na posebni napravi dovoljena predelava izrabljenih avtomobilskih gum. Tožnik je torej izrabljene gume na zemljiščih, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, prevzemal, mlel ter odlagal v okviru registrirane dejavnosti predelave odpadkov na podlagi veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja.

Kot registrirani predelovalec odpadkov ter s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik tudi po presoji sodišča (ne glede na lastništvo ter posest zemljišč) šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi. Kakšna je škoda, ki neposredno grozi okolju zaradi odloženih izrabljenih gum (velika požarna ogroženost in nevarnost onesnaženja pitne vode), pa je inšpektor podrobneje pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Ker je po ZVO-1 ukrepe za preprečitev okoljske škode, ki grozi, dolžan v prvi vrsti sprejeti povzročitelj obremenitve (prvi odstavek 110 d. člena v zvezi z 9. členom ZVO-1), ta pa je v obravnavanem primeru znan, je inšpektor ravnal pravilno, ko je ukrepe za preprečitev grozeče škode naložil tožniku kot povzročitelju obremenitve. Občina bi kot lastnica zemljišč bila dolžna na podlagi 157 a. člena ZVO-1 nositi stroške odstranitve odpadkov le v primeru, ko bi odpadke nezakonito odložil neznani povzročitelj obremenitve.

Ker je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevke strank za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.