Jedro

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava odločitev organa še ni protipravna. V sodni praksi je enotno stališče, da pravno stališče, ki ga sprejme določen organ na določeni stopnji odločanja in ki se kasneje po odločitvi inštančnega organa izkaže kot nepravilno, samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločba o stroških (2. tč. izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 1.364,63 EUR pravdnih stroškov (to je za 29,67 EUR manj) v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se v ostalem delu pritožba tožene stranke, pritožba tožnika pa v celoti kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo še odprti del zahtevka, ki se je glasil, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tolarsko protivrednost 18.000 DEM po srednjem tečaju DEM Banke Slovenije na dan 23.11.1994, zmanjšano za 711.603,40 SIT ter od dobljenega zneska zakonske zamudne obresti od 23.11.1994 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 711.603,40 SIT, ki so tekle od 23.11.1994 do 22.04.2003 in znesek 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 1.394,30 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je v ponovljenem postopku sodišče naredilo enake napake kot ob prvem odločanju. Tožnik je dokazal vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, tudi protipravnost. Že v vlogi z dne 18.08.2003 je pojasnil, da je uvozil osebni avto razstavljen v delih, ker po takrat veljavnih predpisih celotnega avtomobila ni mogel uvoziti, dele pa je lahko, saj jih sicer ne bi ocarinili. Ker je carina ocarinila uvožene dele, je to zadosten dokaz, da ni šlo za ilegalen uvoz. Tožnik ni storil nobenega prekrška. Carinski predpisi so se kmalu po dogodku, zaradi katerega je bil v postopku, spremenili tako, da se je lahko uvozilo tudi nerazstavljen avtomobil. Do spremembe predpisov je prišlo v času 4-letnega roka, ko se je še vodil postopek o prekrških, zato bi že iz tega razloga morala takratna Carinarnica postopek zoper tožnika ustaviti in mu vrniti avtomobil, saj je šlo za zanj ugodnejši predpis. V tožnikovem primeru pa je bilo šele po 11-ih letih odločeno, da se me vozilo vrne. Tudi ta odločitev je bila nerazumna, saj je bilo vozilo prodano že 13.02.1998 na javni dražbi. Sporni avtomobil je bil uvožen v delih avgusta 1992, carinarnica pa je odločbo o odvzemu izdala šele 23.11.1994. Ker je šlo za vredno stvar, bi moral postopek teči bistveno hitreje. O tožnikovi pritožbi je bilo odločeno šele 4 leta kasneje, to je 13.02.1998, to je vsekakor v nerazumnem roku, kar je dokaz protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožnik in njegovi pooblaščenci so večkrat vlagali predloge za pospešitev postopka, zahtevali so vrnitev avtomobila, da bi se zmanjšala škoda, vendar vse to ni zaleglo. Kljub temu, da je bil avto 13.02.1998 prodan, je Carinski urad z odločbo z dne 06.03.2001 odločil, da se blago, ki je predmet prekrška, to je rabljen osebni avto Opel Vectra 1,7 DGL, letnik 1998 vrne lastniku kot carinsko blago, kar je metanje peska v oči in zavajanje, ki je povzročilo le nepotrebne stroške. Tožnik je zaradi takšne odločitve moral še naprej voditi odškodninski spor. Tožena stranka je bila izredno vztrajna v svojem odločanju, tako, da je moral tožnik postopek sprožiti tudi pred Ustavnim sodiščem in vse to po njegovem mnenju kaže na namerno povzročanje škode in na nezakonito postopanje tožene stranke. Na protipravno ravnanje tožene stranke kaže dejstvo, da je senat za prekrške v letu 1998 odločil, da se postopek zoper tožnika ustavi, kljub temu pa vztrajal pri odvzemu avtomobila. Vozilo je v času odvzema imelo veliko vrednost, po oceni tožnika najmanj 18.000 DEM, leta 1998 pa je bilo prodano le za 190.000,00 SIT. Tudi to kaže na protipravno dejanje tožene stranke. Tudi če bi avtomobil bil hranjen po pravilih dobrega gospodarja, ne bi v tem času zgubil toliko na vrednosti, zato se toženi stranki tudi hrambe očita nezakonito ravnanje. V sodbi so razlogi samo glede protipravnosti, sodišče pa višine škode, ki jo je utrpel tožnik, ni presojalo. Glede višine tožnik ponavlja, da je imelo vozilo v času odvzema visoko vrednost, najmanj 18.000 DEM, da pa je bilo v letu 1998 prodano le za nekaj več kot 1.000 DEM in padec te vrednosti kaže na protipravno dejanje tožene stranke, saj če bi bilo vozilo hranjeno po pravilih dobrega gospodarja, ne bi v tem času tako močno zgubilo vrednosti in je tudi glede hrambe tožeča stranka ravnala nezakonito. Tožnik ni bil nikoli spoznan za krivega in po presumpciji nedolžnosti tudi ni kriv za prekršek, vozilo mu je bilo odvzeto brez vsakega razloga, zato predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku ugodi, saj je brez dvoma šlo za protipravno oziroma nezakonito ravnanje, tožnik pa je tudi dokazal višino. Ker so v spisu vsi relevantni dokazi glede celotnega zahtevka, predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi postavljenemu zahtevku v celoti in glede na uspeh odloči tudi o stroških postopka s tem, da priglaša še stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je pri odločanju o stroških prezrlo, da je tožeča stranka v sporu uspela le z zneskom 711.603,40 SIT, to je z delom tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka pripoznala. Ob vložitvi tožbe v decembru leta 2000, pogoji za pripoznavo še niso bili podani, ker postopek o prekršku za zaseženo vozilo še ni bil pravnomočno končan. Ko so bili ti pogoji podani, pa je tožena stranka takoj pripoznala zahtevek in ker ni dala povoda za tožbo, bi sodišče ob pravilni uporabi 157. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo odločiti, da vse stroške tega postopka povrne tožeča stranka. Sicer pa tudi ni pravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Sodišče ni upoštevalo dejanske višine glavnega zahtevka, ampak je upoštevalo znesek 1.200.000,00 SIT in če se upošteva ta kriterij, ne vzdrži zaključek, da je v postopku tožeča stranka uspela za 59,3% glavnega zahtevka, tožena pa samo s 40,7%. Tožeča stranka je vtoževala protivrednost 18.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.11.1994 in znesek 90.000,00 SIT, oboje s pripadajočimi obrestmi. Če se upošteva, da je na dan 23.11.1994 znašal srednji tečaj za 1 DEM 81,075852 SIT, je dejanska vrednost tožbenega zahtevka znašala 1.549.365,33 SIT. O tem zahtevku je sodišče odločalo v sporu in ta zahtevek je lahko presojalo glede na uspeh v postopku. Ob delni pripoznavi prisojenega zneska 711.603,40 SIT, je uspeh tožene stranke najmanj 54%, tožeče pa samo 46%. Sicer pa se tožena stranka ne strinja tudi z višino odmerjenih stroškov. V novem postopku se je odločalo le še o spornem znesku 837.761,936 SIT s pp, zato bi bilo potrebno stroške tega postopka odmeriti ob upoštevanju te vrednosti in ji priznati le 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, za pritožbo in za prvo pripravljalno vlogo. V zadevi pa so tudi bile opravljene le 4 glavne obravnave, zato sta tožnik in njegov pooblaščenec upravičena samo do povračila stroškov za štirikratno potovanje iz L. oziroma iz I. do K. in nazaj.

Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Meni, da so vse navedbe tožene stranke neutemeljene. Njegov uspeh v postopku je celo višji, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik po temelju uspel v celoti, kar je 50% in če se upošteva še višina, je njegov skupen uspeh najmanj 75% celotnega zneska. Predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi stroškovna odločba, toženi stranki pa naloži še plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke zoper stroškovno odločbo je delno utemeljena, pritožba tožnika zoper odločbo o glavni stvari pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika: Pritožbena trditev, da je sodišče v ponovnem postopku izdalo sodbo z enakimi napakami kot jih je imela razveljavljena, ni utemeljena. Ob prvem odločanju se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s posameznimi fazami odločitve carinskega organa, v izpodbijani sodbi pa je natančno analiziralo vse odločitve, ki jih izpostavlja tožnik in se opredelilo do posameznih faz postopka, za katere tožnik trdi, da pomenijo protipravno ravnanje carinarnice, s katerim mu je povzročena škoda.

Protipravno ravnanje državnega organa je ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države (1. odst. 26. čl. Ustave Republike Slovenije). Protipravno je ravnanje, če je v nasprotju s kakšno pravno normo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da protipravnosti ni mogoče očitati Carinarnici, ki je izdala odločbo dne 23.11.1994, s katero je ugotovila, da je tožnik kršil carinske predpise, ker je lažno prikazoval uvoz dveh delov avtomobila, dejansko pa je uvozil celotno vozilo, zaradi česar je storil carinski prekršek neprijave blaga pri vstopni carinarnici po 1. tč. 1. odst. 371. čl. v zv. s 1. odst. 380.b čl. Carinskega zakona (CZ). V skladu s 1. odst. 383. čl. CZ v zv. s 3. odst. 37. čl. tedaj veljavnega Zakona o prekrških je bil izrečen varstveni ukrep odvzema predmeta, to je blaga, ki je bil predmet prekrška, rabljenega osebnega vozila Opel Vectra 1,7 DGL, letnik 1989. Ta odločba je bila izdana v skladu s predpisi, ki so veljali v času njene izdaje. V letu 1992 namreč ni bilo dovoljeno uvoziti rabljenega vozila. Lahko so se uvozili le deli rabljenega vozila. Tožnik je skušal ta predpis obiti tako, da je lažno prikazal uvoz delov vozila. Pritožbene navedbe, da ni kršil predpisa, ker so bili deli uvoženega vozila ocarinjeni, so ob ugotovljenem dejanskem stanju golo sprenevedanje. Ni sporno, da je po izdaji odločbe z dne 23.11.1994 prišlo do spremembe zakonodaje. Ta okoliščina pa na zakonitost odločbe, ki je bila izdana pred tem, ne more vplivati. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik ponovno vztraja, da je že odločba iz leta 1994, na podlagi katere mu je v skladu s tedaj veljavnimi predpisi bilo odvzeto vozilo, pomenila protipravno ravnanje, so zato neutemeljene.

Tudi odločitev, da drugostopenjskemu organu pri izdaji odločbe 13.02.1998 ni mogoče očitati protipravnost, je pravilna. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je Senat za prekrške RS v tej odločbi izkoristil drugi zakonski okvir za izrečeni varstveni ukrep odvzema predmeta. Ko je ugotovil, da je prišlo do zastaranja prekrška, je ustavil carinski postopek. Izrečeni varstveni ukrep odvzema avtomobila pa je obdržal v veljavi, vendar na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi 2. odst. 168 čl. Zakona o prekrških. Ocenil je, da vrnitev avtomobila ne pride v poštev, ker bi bilo nemoralno vračati vozilo, ki je bilo uvoženo v nasprotju z veljavnim pravnim redom v času uvoza. Kot je pojasnilo v odločbi o razveljavitvi te odločbe Ustavno sodišče Republike Slovenije, je bilo to stališče Senata za prekrške materialnopravno napačno. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, odločitev organa še ni protipravna. V sodni praksi je enotno stališče, da pravno stališče, ki ga sprejme določen organ na določeni stopnji odločanja in ki se kasneje po odločitvi inštančnega organa izkaže kot nepravilno, samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja. Možnost, da bo organ odločil napačno, je vgrajena v pravni sistem tako, da so predvidena za odpravo takih napak redna in izredna pravna sredstva, s katerimi se napačne odločitve odpravijo. Zato so tudi pritožbene navedbe, v katerih tožnik vztraja pri stališču, da je drugostopenjski organ z izdajo odločbe z dne 13.02.1998 ravnal protipravno, neutemeljene. Nobenega dokaza ni, da bi tožena stranka z izdajo te odločbe namerno skušala povzročiti tožniku škodo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, je bila odločba izdana v skladu s stališčem, ki je bilo zapisano v komentarju 168. čl. tedaj veljavnega Zakona o prekrških. Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2000 pojasnilo, da je komentar k navedenem členu napačen. Napačen pa je zato, ker lahko zaradi dosledne izpeljave v primeru zastaranja postopka o prekršku v pritožbeni fazi, v praksi pripelje do kršitve pravice do pritožbe. Iz tega razloga je razveljavilo odločitev drugostopenjskega organa in v napotkih povedalo katere ustavne pravice mora carinski organ tehtati pri odločanju o izreku ukrepa, ki nima narave sankcije za prekršek, ampak predstavlja ukrep v okviru zakonodajalčevega nadzora nad javno moralo. Iz obrazložitve ustavne odločbe ne izhaja, da bi tožniku senat za prekrške z izrekom varstvenega ukrepa v odločbi iz leta 1998 namerno povzročil škodo, kot skuša prikazati pritožba. Neutemeljene so zato tudi vse pritožbene navedbe, v katerih tožnik prikazuje protipravno ravnanje tožene stranke v zvezi z izdajo odločbe z dne 13.02.1998. V nadaljnjem postopku je bilo odločeno, da se rabljen osebni avto tožniku vrne. Pravnomočno je bilo o vrnitvi odločeno z odločbo z dne 22.04.2003. Zaradi dejstva, da je bil tožnikov avto prodan na javni dražbi že leta 1998, se je obveznost vrnitve v naravi spremenila v obveznost nadomestitve vrednosti. Vsekakor pa je takšna odločitev o vrnitvi predmeta imela za tožnika ugodno rešitev, zato tudi v tej odločitvi neutemeljeno išče namerno povzročanje škode. Vrednost, ki jo je tožena stranka obdržala za prodano vozilo, je bila tožniku priznana s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave. S to sodbo je bila tožniku priznana valorizirana kupnina, ki jo je tožena stranka dobila, ko je 12.09.1998 vozilo prodala na javni dražbi za znesek 565.000,00 SIT. Ta znesek je zatem revalorizirala v skladu z rastjo srednjega tečaja DEM oziroma EUR Banke Slovenije. Na dan prodaje je preračunan v DEM znašal ta znesek 5.986,02 DEM, tako da je na dan pravnomočne odločitve o vrnitvi vozila znašala vrednost vozila 711.603,40 SIT, kolikor je bilo tožniku priznano s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave in od 23.04.2003, to je od odločbe senata za prekrške RS, s katero je bilo pravnomočno odločeno o vrnitvi vozila tožniku, je sodišče priznalo tožniku tudi zakonske zamudne obresti.

Celoten postopek je tekel relativno dolgo, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za to bili sistemski in tudi v zvezi s časovnim trajanjem postopka ni ugotovilo podlage za odškodninsko odgovornost. Tožnik teh argumentov izpodbijane sodbe ni uspel omajati, zato pritožbeno sodišče tudi v tem delu sprejema odločitev izpodbijane sodbe.

Da bi tožniku tožena stranka zaradi odvzema vozila povzročila višjo škodo, ker vozilo ni bilo pravilno hranjeno, ni dokazal. O tem koliko je bilo vozilo dejansko vredno ob odvzemu obstajajo samo trditve tožnika (18.000 DEM). Še v pritožbi tožnik ponavlja, da je to le njegova ocena vozila, kar vsekakor ne zadošča za zaključek, da je bilo vozilo v letu 1994 dejansko toliko vredno. Pritožbene navedbe, da je bilo vozilo prodano v letu 1998 samo za 190.000,00 SIT pa so protispisne. Tožena stranka je povedala, da je vozilo dne 12.09.1998 na javni dražbi prodala za 565.000,00 Sit oziroma 5.986,02 DEM, tožniku je priznala ta znesek, ki ga je valorizirala na dan 23.04.2003 na znesek 711.603,40 SIT. Sicer pa se je v odgovoru na tožbo navajalo, da je bilo sporno vozilo v hrambi v skladišču AMZS od 26.11.1992 do 12.09.1998 (list. št. 8 spisa), kjer je tožena stranka hranila vsa zasežena vozila v vodenih postopkih o prekrških. Tožnik teh navedb tožene stranke tekom postopka nikoli ni prerekal, prav tako pa tudi ni konkretiziral, zakaj je bila prav v njegovem primeru hramba negospodarna. Zato tudi s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pomembna dejstva tega spora, na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in ker v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o stroških postopka uporabiti določbo 157. čl. ZPP, ni mogoče pritrditi. Tožba je bila vsekakor utemeljeno vložena, saj je tožeča stranka delno z zahtevkom uspela. Res je bila za uspeli del izdana sodba na podlagi pripoznave, vendar sodišče odloči na podlagi čl. 157 ZPP o stroških postopka samo v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. V konkretni zadevi vsekakor te predpostavke niso izpolnjene, saj je bil sodba na podlagi pripoznave izdana šele 1.3.2004, tožbo pa je tožnik vložil že v letu 2000. Zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločalo na podlagi 154. čl. ZPP.

Tudi s pritožbenimi navedbami, da je bil uspeh tožeče stranke v postopku nižji, se ni mogoče strinjati. V sodni praksi je bilo že v letu 1981 sprejeto stališče, da tečajne spremembe zahtevkov, ki se glasijo na tujo valuto, enako zahtevkov, ki se glasijo na plačilo tolarske protivrednosti tuje valute, za izračun vrednosti spornega predmeta niso pomembne. Upošteva se vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. V konkretni zadevi je bila to vrednost 1.200.000,00 SIT. Tožnik je tekom postopka sicer spremenil tožbo, saj je po izdaji sodbe na podlagi pripoznave zahteval spremenjeni znesek. Njegov zahtevek pa je bil še vedno postavljen opisno z vezavo na tujo valuto (zahteval je plačilo razlike med tolarsko protivrednostjo 18.000 DEM po srednjem tečaju DEM Banke Slovenije na dan 23.11.1994 in zneskom 711.603,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1994 do plačila in zahteval je zakonske zamudne obresti od zneska 711.603,40 SIT, ki so tekle od 23.11.1994 do 22.04.2003 ter znesek 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1996 do plačila). Po 39. čl. ZPP se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Glede na opisno postavljen tožnikov spremenjeni zahtevek brez izračuna ni mogoče ugotoviti, kolikšna je točna vrednost predmeta. Izračun tožene stranke v pritožbi vsekakor ne drži, saj je tožena stranka spregledala, da so glavni zahtevek predstavljale tudi zakonske zamudne obresti od zneska 711.603,40 SIT, ki so se natekle od 23.11.1994 do 22.04.2003. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik vrednosti spornega predmeta ob spremembi tožbe ni popravljal, vztrajal je pri prvi vrednosti, ki jo je navedel v tožbi in tudi tožena stranka po spremembi tožbenega zahtevka ni zahtevala, da se določi nova vrednost spornega predmeta. Nasprotno, še ko je sama prijavljala stroške postopka ob zaključku glavne obravnave, jih je priglasila glede na vrednost spornega predmeta navedeno v tožbi. Tudi sama je namreč zahtevala za pristop na zadnjo glavno obravnavo 400 točk in za pripravljalno vlogo z dne 29.05.2007 400 točk. Ob takih podatkih spisa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo vrednosti spornega predmeta, kot je bila navedena v tožbi, saj zatem nikoli ni bila spremenjena in v skladu s to vrednostjo izračunalo uspeh tožnika v postopku ter v skladu s to vrednostjo odmerilo tudi stroške obeh pravdnih strank. Zato tožena stranka ne more uspeti s stališčem, ki ga je glede vrednosti spornega predmeta tudi sama spremenila šele v pritožbi. Utemeljene so samo navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožniku in njegovemu pooblaščencu prihod na pet obravnav, saj so bile opravljene le štiri. Zato je pritožbeno sodišče le v tem delu odločbo o stroških spremenilo tako, da je stroške potovanj znižalo za eno potovanje pooblaščenca iz I. do K. in nazaj in tožnika iz L. do K. in nazaj. V ostalem delu pa je tudi pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, zato so bili stroški z njim nepotrebni (člen 155 ZPP), tožena stranka pa je s svojo pritožbo uspela v minimalnem znesku, zato je pritožbeno sodišča na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.