Jedro

Ker začasna odredba ni samostojen pravni institut, je njena vložitev vezana na tožbo ali revizijo.

Ker ZUS-1 ne predvideva možnosti izdaje začasne odredbe v zvezi z obnovo (sodnega) postopka, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zahtevo tožnic za izdajo začasne odredbe kot nedovoljeno pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka navedenega sklepa na podlagi določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo kot nedovoljeno zahtevo tožnic za izdajo začasne odredbe. Z 2. točko izreka navedenega sklepa pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnic za prekinitev postopka kot neutemeljen.

2. V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da ni sporno, da je to sodišče s sodbo I U 1437/2012 z dne 14. 3. 2013 odločilo o tožbi zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3415/2009/16 z dne 23. 12. 2011. Ta sodba je postala z dnem njene izdaje pravnomočna. Ker se lahko izda začasna odredba le v reviziji, ki pa je tožnice niso vložile, niso izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je nedovoljeno zahtevo tožnic sodišče prve stopnje zavrglo. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa sodišče prve stopnje navaja, da razlogi, ki jih tožnice navajajo za prekinitev postopka, ne predstavljajo predhodnega vprašanja v obravnavani zadevi (47. člen ZUS-1). Ker tožnice po vsebini ne zatrjujejo nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka iz 205. in 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je sodišče prve stopnje njihov predlog za prekinitev postopka zavrnilo kot neutemeljen.

3. Tožnice so vložile zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ločeni pritožbi, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa predlagajo, da Vrhovno sodišče to točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnic za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da 1. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Menijo, da je stališče sodišča prve stopnje, da se začasna odredba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko izda le v reviziji, napačno. V konkretni zadevi gre za odložitveno začasno odredbo iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki jo je mogoče izdati tudi do pravnomočne odločitve o obnovi postopka. V pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa tožnice navajajo, da so s predlogom za prekinitev postopka in z listinsko dokumentacijo izkazale, da Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pripravlja projekt legalizacije nedovoljenih gradenj. Gre za potrjeno politiko reševanja problematike nedovoljenih gradenj v Sloveniji, kar je del dejanskega stanja zadeve, o kateri se odloča, kar predstavlja predhodno vprašanje (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Zato je njihov predlog za prekinitev postopka utemeljen. Če temu predlogu ne bo ugodeno, tožnicam ne bo zagotovljena enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS) z drugimi inšpekcijskimi zavezanci. Predlagajo, da Vrhovno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izreku pod točko 2 razveljavi in ugodi predlogu za prekinitev postopka oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je Vrhovno sodišče tožnicam že navedlo v svojem sklepu I Up 164/2013 z dne 8. 8. 2013, je mogoče izdati začasno odredbo do izdaje pravnomočne odločbe, kot to določa 32. člen ZUS-1. Poleg določbe 32. člena ureja ZUS-1 izdajo začasne odredbe ob z zakonom določenih pogojih tudi v določbi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, torej v zvezi z vloženo revizijo.

6. Ker začasna odredba ni samostojen pravni institut, je njena vložitev vezana na tožbo ali revizijo. Kot izhaja iz predloženih spisov, tožnice revizije zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bila zavrnjena njihova tožba zoper inšpekcijsko odločbo, niso vložile. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tožnice pa v pritožbi nasprotnega ne zatrjujejo.

7. V obravnavani zadevi so tožnice predlagale s svojo zahtevo z dne 6. 9. 2013, da prvostopenjsko sodišče izda začasno odredbo, s katero se odloži izvršitev izpodbijane odločbe gradbenega inšpektorja z dne 23. 12. 2011 do izdaje pravnomočne odločbe v obnovljenem upravnem sporu. Ker ZUS-1 ne predvideva možnosti izdaje začasne odredbe v zvezi z obnovo (sodnega) postopka, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zahtevo tožnic za izdajo začasne odredbe kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Pri tem pa ni pravno pomembno za odločitev o zadevi, ali je bila predlagana izdaja začasne odredbe po drugem ali po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 8. Vrhovno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje v obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, da razlogi, ki jih tožnice navajajo za prekinitev postopka, ne predstavljajo predhodnega vprašanja v smislu 47. člena ZUS-1. Razlogi, ki jih tožnice navajajo, tudi po vsebini niso razlogi za prekinitev postopka iz 205. in 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Pravilnost in zakonitost v upravnem sporu izpodbijanih odločb se namreč presoja po pravnem in dejanskem stanju v času izdaje prvostopenjske upravne odločbe. Zato morebitne kasnejše spremembe predpisov, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana inšpekcijska odločba, na odločitev sodišča o zakonitosti takšne odločbe ne morejo vplivati. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz istega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev pritožbenega postopka, če se je predlog tožnic nanašal nanj.

9. Glede na navedeno pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 10. Vrhovno sodišče je pritožbi zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.