Jedro

Odločitev toženke temelji na ugotovitvi, da po zemljiškoknjižnih podatkih A.A. ni bil nikoli edini lastnik te parcele. Ker so tožnice za gradnjo obravnavanega nadstreška neposredno ob meji pridobile zgolj njegovo soglasje, ni mogoče šteti, da je bilo za tako gradnjo pridobljeno soglasje sosednjega lastnika, kot to predpisuje PUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo tožnicam naložil, da morajo takoj po prejemu te odločbe ustaviti gradnjo tam opisanega nadstreška pred garažo na zemljišču s parc. št. 3345 k.o. … ter v 30 dneh po prejemu odločbe ta nadstrešek odstraniti. Poleg tega je prvostopenjski organ tožnice opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, za obravnavani nadstrešek pa je izrekel tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil obstoj obravnavanega nadstreška ugotovljen na inšpekcijskem ogledu, po izjavi tožnic pa je bil nadstrešek postavljen v letu 2007. Na podlagi Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času pred 15. 5. 2008, ta objekt ne more biti uvrščen med enostavne objekte, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, saj ne izpolnjuje zahtev o odmiku od parcelnih mej. Zato za postavitev objekta ne zadostuje pridobljena lokacijska informacija, iz katere tudi jasno izhaja, da mora biti minimalni odmik od parcelnih mej 4,00 m, v primeru manjšega odmika pa mora investitor poleg upoštevanja splošnih pogojev pridobiti tudi soglasje sosednjega lastnika. Tožnice so k svoji izjavi priložile le soglasje A.A., ki je bil solastnik zemljišča, ob meji katerega je postavljen obravnavani nadstrešek, vendar to ne zadostuje. Pred letom 2005 je bila namreč poleg A.A. solastnica tega zemljišča tudi B.A., po letu 2005 pa so solastniki tega zemljišča C.A., D.A. in E.A. Objekt meji tudi na zemljišče s parc. št. 3347 k.o. …, katerega lastnik je Občina Izola. Ker tožnice niso pridobile soglasja vseh lastnikov oziroma solastnikov sosednjih zemljišč, niso bili izpolnjeni pogoji za gradnjo obravnavanega nadstreška brez gradbenega dovoljenja. Ker gradbenega dovoljenja prav tako niso pridobile, gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve njegove odločbe izhaja, da se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, glede na pritožbene navedbe pa dodaja še, da je obravnavani nadstrešek dobro viden s sosednje javne površine, zato za opis in identifikacijo nadstreška ni bil potreben vstop na nepremičnino, kjer se nahaja. Vodenje inšpekcijskih postopkov, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb se v skladu z določbami 146. člena ZGO-1 šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. Tudi drugostopenjski organ na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo ugotavlja, da je bila B.A. v času gradnje nadstreška solastnica sosednje nepremičnine, kar pomeni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje.

Tožnice se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je bilo za gradnjo nadstreška že v letu 2001 pridobljeno soglasje Občine Izola kot upravljavca javne ceste. V dosedanjem postopku tega soglasja niso predložila, ker ga gradbena inšpektorica ni zahtevala. Tožnice so inšpektorici poleg lokacijske informacije predložile tudi soglasje za gradnjo nadstreška, ki ga je izdal lastnik sosednje parcele A.A. To soglasje je bilo izdano po njegovi razvezi od B.A., tako da je bil A.A. v času njegove izdaje edini lastnik pritličja sosednje nepremičnine. Edini lastnik pritličja je bil že od leta 1994, saj je bila že dne 21. 9. 1994 dovoljena izvedba dodatnega vhoda v gornji etaži, ki je še vedno v lasti B.A. Kot dokaz za te navedbe tožnice prilagajo sklep Upravne enote Izola z dne 19. 10. 2001. Za izvedbo obravnavanega pritličnega nadstreška zato po mnenju tožnic zadostujejo predložena lokacijska informacija, predloženo soglasje Občine Izola kot upravljavca javne ceste in soglasje sosednjega lastnika oziroma njegova pravnega prednika. Tožnice menijo še, da je bila izpodbijana odločba izdana zaradi kaznivega dejanja gradbene inšpektorice, ki je v tej odločbi prikrila, da je Upravna enota Izola leta 2001 zavrnila priglasitev nadgrajenega nadstreška, obravnavani nadstrešek pa je pritličen, enako kot nadstrešek na sosednjem zemljišču. Za ta nadstrešek so tožnice in njihov pravni prednik dali soglasje, vendar ob pogoju vzajemnosti. Gradbena inšpektorica je v izpodbijani odločbi prikrila tudi, da gre za enostaven objekt, ki je izveden v najenostavnejši izvedbi, tožnice pa so izpolnile vse pogoje za njegovo legalno izvedbo. Glede na navedeno tožnice sodišču smiselno predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta (…) lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, po prvem odstavku 3.a člena istega zakona pa se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Po prehodni določbi prvega odstavka 120. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1B), ki se uporablja od 15. 4. 2008 se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu. Ker v zadevi ni sporno, da je bil obravnavani nadstrešek postavljen v letu 2007, je toženka ravnala pravilno, ko je vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za njegovo gradnjo brez gradbenega dovoljenja, presojala po Pravilniku, torej po aktu, ki je veljal pred uveljavitvijo ZGO-1B.

Pravilnik je temeljne pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja določal v 19. členu, med njimi tudi, da so pri gradnji takega objekta izpolnjeni lokacijski pogoji, ki jih glede dopustnosti, oblikovanja in postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt (3. točka). Izrecna zahteva po odmikih v skladu z izvedbenim prostorskim aktom izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 20. člena Pravilnika. Sodišče dodaja še, da je zahteva po skladnosti objekta, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, s prostorskim aktom, izhajala tudi iz tretje alineje 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe.

Kot pravilno navaja toženka je prostorski akt, ki ureja zemljišče gradnje, Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje S4/1 – stanovanjsko območje Jagodje (v nadaljevanju PUP). Ta akt v 9. členu določa, da je minimalni odmik objektov od parcelnih mej 4,00 m, za manjši odmik pa mora investitor pridobiti soglasje sosednjega lastnika. Po navedbah v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, ki jih tožnice ne izpodbijajo, je obravnavani nadstrešek postavljen tik ob meji s parcelo št. 3346 k.o. ….

Odločitev toženke temelji na ugotovitvi, da po zemljiškoknjižnih podatkih A.A. ni bil nikoli edini lastnik te parcele. Ker so tožnice za gradnjo obravnavanega nadstreška neposredno ob meji pridobile zgolj njegovo soglasje, toženka meni, da ni mogoče šteti, da je bilo za tako gradnjo pridobljeno soglasje sosednjega lastnika, kot to predpisuje PUP.

Navedeno stališče toženke je tudi po presoji sodišča pravilno, sodišče pa v zvezi s tem opozarja na peti odstavek 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem je potrebno za posle, ki presegajo okvirje rednega upravljanja s stvarjo v solastnini, soglasje vseh solastnikov.

Glede na izrecne tožbene navedbe, da je bil pok. A.A. v času izdaje soglasje edini lastnik pritličja sosednje nepremičnine, sodišče ugotavlja, da so te navedbe v nasprotju z zemljiškoknjižnimi podatki, torej s podatki iz javnih evidenc, ki jih povzema tudi izpodbijana odločba. Ti podatki so kot zemljiškoknjižni izpiski uvrščeni tudi med listine upravnega spisa (priloga uradnega zaznamka z dne 22. 12. 2011), iz njih pa izhaja, da je bil A.A. od dne 25. 11. 1996 sicer res vpisan kot edini etažni lastnik dela stavbe z ID številko 3427, ki je bil vpisan v zemljiško knjigo kot vložek št. 889/1. Vendar pa to hkrati pomeni, da je bil zgolj solastnik parcele št. 3346 k.o. …, ki je bila vpisana v vložku št. 889, in na katero po ugotovitvah toženke, ki jih tožnice ne izpodbijajo, meji obravnavani nadstrešek. Navedene tožbene navedbe zato po presoji sodišča ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Glede na navedeno že okoliščina, da za gradnjo nadstreška niso bila pridobljena soglasja vseh solastnikov parcele št. 3346 k.o. …, zadostuje za ugotovitev, da obravnavani nadstrešek ni bil postavljen v skladu s pogoji PUP, kar pomeni, da niso bili izpolnjeni pogoji za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja. Da bi za nadstrešek pridobile gradbeno dovoljenje, tožnice niti ne zatrjujejo. Sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, in je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Tožnice so z vlogo z dne 11. 3. 2013 predlagale tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej določbi je mogoče zahtevati, naj se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe v zadevi.

Sodišče je s to sodbo zavrnilo tožbo zoper izpodbijani upravni akt, v njej pa ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka. Zoper tako sodbo ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), kar pomeni, da je z njo v zadevi pravnomočno odločeno. S tem je prenehal tudi pravni interes tožnic za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno.