Jedro

Čeprav je bil podizvajalec v zmoti, kdo je naročnik po 631. členu OZ, je glede na konkretne okoliščine primera treba šteti, da so pravni učinki iz 631. člena OZ nastopili pri naročniku.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 2. 2. 2015 razveljavilo 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43574/2013 z dne 27. 3. 2013 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, solidarno z obveznostjo družbe C. d.d. - v stečaju, po sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 2515/2012 z dne 6. 3. 2014, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe plačati znesek 10.790,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2013 dalje in 41,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 dalje (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.515,27 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za plačilo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka podizvajalec, ki je za družbo C. d.d. - v stečaju (glavni izvajalec) opravljala gradbena dela v okviru projekta za izgradnjo krožišča in komunalne infrastrukture za navezavo trgovskega centra in nakupovalnega centra v K. Tekom pravdnega postopka se je izkazalo, da tožena stranka ni naročnica v smislu 631. člena Obligacijskega zakonika – OZ (actio directa), zoper katero bi lahko tožeča stranka uveljavljala zahtevek za neposredno plačilo. Naročnici (torej tisti, ki sta z glavnim izvajalcem sklenili gradbeno pogodbo) sta bili družba H. trgovina d.o.o. in E., d.o.o. (E., d.o.o.), kot izhaja iz gradbene pogodbe z dne 22. 4. 2010 (priloga B2 spisa). Vendar je sodišče prve stopnje kljub temu presodilo, da obstaja pasivna legitimacija tožene stranke, in sicer na podlagi pristopa k dolgu (432. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je sprva ugotavljalo, ali obstaja dolg, h kateremu je tožena stranka pristopila (dolg med E, d.o.o. in tožečo stranko). Presodilo je, da le-ta obstaja, saj so izpolnjeni vsi pogoji po 631. členu OZ - tudi ta, ki je bil med pravdnima strankama (pravzaprav edini) sporen. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da tožeča stranka zahtevka za neposredno plačilo ni naslovila na D. D., d.o.o., ki je naročnik v smislu 631. člena OZ, zaradi česar po njenem stališču terjatev na tej podlagi ni mogla nastati. Res je sicer, da je tožeča stranka zahtevek z dne 10. 2. 2012 (priloga A2) naslovila na E. E. d.o.o. (torej toženo stranko), vendar je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da so v konkretnem primeru podane določene okoliščine, zaradi katerih je treba šteti, da je bila zahteva naslovljena na E., d.o.o. Kot prvo, sta E., d.o.o. in tožena stranka povezani pravni osebi, ki pripadata isti poslovni skupini (E., d.o.o. je „projektna družba“ tožene stranke), kot drugo, imata isti poslovni naslov, na katerega je tožeča stranka poslala zahtevek, kot tretje, pa je tožeča stranka zahtevek dejansko poslala g. A. K., ki je komuniciral s toženo stranko tako v imenu E., d.o.o., kot v imenu tožene stranke, sicer pa E., d.o.o. ni imela zaposlenih. Glede na navedeno je tudi po prepričanju višjega sodišča treba šteti, da je tožeča stranka zahtevek za neposredno plačilo naslovila na naročnika - E., d.o.o. Videti je, da sta tudi sicer tožena stranka in E., d.o.o. povezani pravni osebi, saj je iz dopisa z dne 6. 9. 2012 razvidno, da so v „glavi“ in „nogi“ dokumenta registrski podatki tožene stranke, pod podpisom uslužbenke pa je žig E., d.o.o.. Nadalje je opozoriti tudi na to, da je tožena stranka tožeči stranki z dopisom z dne 20. 2. 2012 (očitno v dogovoru s E., d.o.o.) odgovorila, da za obravnavo zahtevka potrebuje potrjeno situacijo z računom s strani C. d.d. 7. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ker se je tožeča stranka šele ob prejemu pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2013 seznanila z dejstvom, da tožena stranka ni bila naročnik v smislu 631. člena OZ, ni mogoče šteti, da je zahtevek za neposredno plačilo naslovila na pravnega naročnika. Pripomniti je še, da tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami problematizira voljo tožeče stranke, ki niti za tožečo stranko ni sporna, zaradi česar ni na njej, da navaja, katero pravno osebo je imela tožeča stranka v mislih, ko je naslavljala zahtevek za neposredno plačilo pooblaščencu (pooblaščencu po zaposlitvi) tožene stranke in projektne družbe D. D., d.o.o. Tožeča stranka je z zahtevkom z dne 10. 2. 2012 (priloga A3 spisa) zasledovala pravni učinek zahteve iz 631. členu OZ, kar je bila njena evidentna volja. Poslala ga je fizični osebi, ki je bil pooblaščenec tožene stranke in naročnika, šteti pa je, da so pravne posledice iz 631. člena OZ nastale pri tisti pravni osebi, ki je dejanski naročnik. Kot že omenjeno v prejšnjem odstavku, iz dopisa z dne 6. 9. 2012 (priloga A7) je sklepati, da sta tožeči stranki poziv na dopolnitev zahtevka za neposredno plačilo poslali tožena stranka in E., d.o.o. Ob povedanem se izkaže, da tožena stranka neutemeljeno navaja, da se med med E., d.o.o. (naročnikom) in tožečo stranko ni vzpostavilo dolžniško upniško razmerje. Ker je dolg obstajal, je tožena stranka lahko k njemu tudi pristopila. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za drugačno stališče. 8. Zaradi podobnih razlogov, kot so navedeni v prejšnji točki obrazložitve, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da ni pristopila k dolgu, ker tožeča stranka vse do pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2013 ni vedela, kdo je dolžnik (naročnik) in kdo tretji. Kot že navedeno, tožena stranka ni v poziciji, da bi problematizirala voljo tožeče stranke. Tudi v konkretnem primeru namreč velja, enako kot npr. za zmoto - da se lahko na napake volje sklicuje le oseba, ki je v zmoti (prvi odstavek 95. člena OZ). To pa ni tožena stranka, temveč tožeča. Poleg tega višje sodišče pripominja, da že sama dikcija 432. člena OZ (in naslov odseka zakona, v katerem se nahaja ta zakonska določba) v ospredje postavlja zavezo tretjega (tožene stranke) - ta se upniku (tožeči stranki) zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. In ta zaveza tožene stranke, izražena preko dopisov in e-mail sporočil (priloge A3, A5, A7, A8 spisa), katerih vsebino je povzelo sodišče v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je brez napak volje in tudi povsem jasna. Poleg tega je zaslišani A. K. potrdil, da so na sestankih tožeči stranki zagotovili, da bo dolg poplačan. Tožeča stranka je to zavezo tožene stranke očitno sprejela, glede na to, da ji je - četudi misleč da gre za naročnika - pošiljala račune in (s strani glavnega izvajalca) potrjene začasne situacije (prim. priloga A4-A6 spisa). Ker je torej sprejela zavezo tožene stranke k plačilu terjatve, so neutemeljene pritožbene navedbe, da med pravdnima strankama nikoli ni prišlo do soglasja volj za sklenitev katerekoli pogodbe, kot to določa 15. člen OZ. Enako velja za pritožbene navedbe, da je jasno, da tožeča stranka zaradi zmote o identiteti naročnika na noben način ni mogla izraziti svoje volje, potrebne za sklenitev pogodbe.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da A. K. in S. K. nista imela pooblastila za sklepanje pogodb in da tožeča stranka ne more biti dobroverna, ker so podatki o osebah, pooblaščenih za zastopanje (zakoniti zastopniki), objavljeni v sodnem registru. Kot je namreč že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, predhodno omenjeni osebi nista bila zakonita zastopnika, temveč pooblaščenca po zaposlitvi (prvi odstavek 80. člena OZ). Ti pa niso vpisani v sodni register. Pripomniti je še, da se tožena stranka ne opredeljuje do razlogov, zaradi katerih ju je sodišče prve stopnje štelo kot pooblaščenca po zaposlitvi, vendar se višje sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v 15. točki obrazložitve, zakaj ju je šteti kot pooblaščenca po zaposlitvi.

10. Nadalje tožena stranka navaja še, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v izreku odločilo, da je tožena stranka solidarno zavezana z izvajalcem C. d.d, kar nasprotuje obrazložitvi sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka ni naročnik v smislu 631. člena OZ. Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pasivno legitimacijo tožene stranke utemeljilo na podlagi pristopa k dolgu (ne na podlagi 631. člena OZ) in je v 17. točki obrazložitve izrecno navedlo, da je tožena stranka pristopila k dolgu (dolžnika E., d.o.o. do tožeče stranke kot podizvajalca). In ker je ta dolg povezan tudi z glavnim izvajalcem C., ki je v stečajnem postopku ta dolg priznal, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mora biti zaveza tožene stranke solidarna. Višje sodišče pripominja, da je solidarna zaveza tožene stranke v korist, saj se v primeru plačila C. njen dolg zmanjša, zaradi česar za ta pritožbena zatrjevanja tudi nima pravnega interesa. Slednji tudi ni podan v zvezi z zatrjevanji tožene stranke, da če bi šlo za pristop k dolgu, bi bila tožena stranka solidarno zavezana s E., d.o.o. in H. -jem, ne pa s C. d.d. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da četudi je bila terjatev tožeče stranke priznana v stečajnem postopku nad C., to ne pomeni nujno, da bo tožeča stranka prejela plačilo na tej podlagi. Sklep o priznanju terjatve v stečajnem postopku ima pravni učinek izvršilnega naslova, vendar le v razmerju med stečajnim dolžnikom in tožečo stranko (podizvajalcem), nima pa nikakršnih pravnih učinkov do tožene stranke. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ima tožeča stranka izvršilni naslov za vtoževano terjatev in nima pravnega interesa za vodenje tega postopka.

12. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).