Jedro

Pravice na nepremičnini ne opredeljujejo le podatki o nepremičnini, izhajajoči iz zemljiške knjige, temveč tudi obstoječi in veljavni zakoni, in to predvsem povsod tam, kjer je bila v zemljiško knjigo vpisana družbena lastnina.

Za določanje vrednosti zemljišča je bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih.

Materialno procesno vodstvo ne more nadomeščati dokaznega bremena stranke.

Določilo drugega odstavka 18. člena ZDen stranke ne razbremenjuje, da vračilo stvari določno in pravočasno zahteva.

Izrek

Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 30.5.2012 v izpodbijanem zavrnilnem delu IV. točke izreka v toliko spremeni, da je S. o. d. d.d. L. v roku treh mesecev od pravnomočnosti tega sklepa denacionalizacijskima upravičencema F. F. in A. F., vsakemu do ½, za podržavljeno nepremično premoženje dolžna (ob prisojenem znesku) izplačati še nadaljnjih 820,47 DEM v obveznicah S. o. d. s pripadajočimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu.

Pritožbi, predlagateljice v ostalem delu, četrte nasprotne udeleženke pa v celoti, se zavrneta in se sklep prvega sodišča z dne 30.5.2012 v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožba izvedenca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 19.4.2012 v izpodbijanem delu potrdi.

Predlagateljica, četrta nasprotna udeleženka in izvedenec krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom z dne 30.5.2012, ki je bil popravljen s sklepom o popravi z dne 20.6.2012, je prvo sodišče odločilo: (I) da se denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo lastninske pravice za vsakega do ½ vrnejo v last in posest podržavljene nepremičnine, pri čemer je zavezanec za vrnitev parc. št. ... in ... prvi nasprotni udeleženec SKZG R. S. (v nadaljevanju: SKZG), zavezanca za vračilo parc. št. ..., ... in ... pa sta ... in četrti nasprotni udeleženec M.o.C. (v nadaljevanju: M.); (II) za sestavni del sklepa je štelo elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 6.4.2012; (III) drugi nasprotni udeleženki S. o. d. (v nadaljevanju SOD) je naložilo, da denacionalizacijskima upravičencema, vsakemu do ½, za podržavljeno nepremično premoženje izplača odškodnino v višini 459.084,23 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v roku treh mesecev od pravnomočnosti tega sklepa s pripadajočimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu; (IV) predlog za izplačilo odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča je v presežku nad 57.497,06 DEM zavrnilo; (V) zavrnilo je tudi predlog za izplačilo odškodnine za hmeljišče, hmeljsko žičnico in sadno drevje; (VI) zahtevek za plačilo odškodnine za strojno opremo je zavrglo kot prepozen; (VII) predlagateljici je naložilo, da v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa S. plača znesek 1,943,84, M. pa 873,32 EUR; (VIII) denacionalizacijskima upravičencema je določilo skrbnico za posebni primer; (IX) postopek zoper nasprotno udeleženko O. P. je ustavilo; (X) ter da bo o stroških tega postopka odločilo s posebnim sklepom.

Zoper sklep z dne 30.5.2012 sta pravočasno pritožbo vložili predlagateljica in M., zoper popravni sklep z dne 20.6.2012 pa se v pritožbenem roku ni pritožila nobena od strank.

Predlagateljica v pritožbi izjavlja, da izpodbija odločitve pod III., IV., V., in VI. točko izreka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu zahtevku za denacionalizacijo oziroma podredno razveljavitev izpodbijanih točk sklepa z vrnitvijo prvemu sodišču v novo sojenje.

M. izpodbija odločitev pod I. točko izreka in sicer v delu, s katerim ga je prvo sodišče določilo kot zavezanca za vračilo nepremičnin. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijani sklep tako spremeni, da se kot zavezanca za vračilo nepremičnin določi le SKZG, predlagateljici pa naj se naloži povrnitev pritožbenih stroškov M. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Na pritožbo M. sta odgovorila SKZG in predlagateljica, na pritožbo predlagateljice pa je odgovoril S. Vsi odgovori na pritožbe se zavzemajo za zavrnitev pritožb, predlagateljica priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

S sklepom z dne 19.4.2012 je prvo sodišče sodnemu izvedencu za geodezijo za opravljeno izvedensko delo odmerilo nadomestilo za stroške v skupnem znesku 1.145,58 EUR, v preostalem delu pa je izvedenčev zahtevek zavrnilo.

V pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del sklepa se izvedenec zavzema, da se mu odmerijo še stroški v višini 10% od geodetskih storitev, saj je tudi te pavšalne stroške imel v zvezi z opravljenim izvedenskim delom. Obračunal jih je v skladu z 8. členom Cenika geodetskih storitev, zato meni, da je do njihove povrnitve upravičen. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožbi M. in izvedenca nista utemeljeni, pritožba predlagateljice pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe M.: V pritožbi se izpostavlja nepravilnost prvostopne odločitve, po kateri je M. zavezanka za vrnitev nezazidanih stavbnih zemljišč. Pritožba trdi, da po tretjem odstavku 55. člena Zakona o javnih skladih lastninska pravica ne preide na podlagi zakona, temveč se nezazidana stavbna zemljišča na podlagi tega zakona na občine prenašajo s pogodbami med S. in občinami. Dikcija zakona „se prenesejo na občine“ po mnenju pritožbe kaže na to, da gre za prenos, ki ga je potrebno izvesti z ustreznim aktom oziroma pravnim poslom. V kolikor bi veljalo nasprotno, bi zakon vseboval tudi določbo, da lahko občine na nezazidanih stavbnih zemljiščih predlagajo vknjižbo lastninske pravice na posamezno občino neposredno na podlagi zakona. Temu pa ni tako, ker je treba v skladu z zakonom dovoljen prenos nezazidanih stavbnih zemljišč izpeljati in šele takrat takšna zemljišča postanejo last občine. Ker nepremičnine niso bile prenesene na M., le-te ni mogoče šteti za lastnika in posledično tudi ne za zavezanca za vrnitev nepremičnin. Pritožba trdi, da so nepremičnine postale last R. S. oziroma S. na podlagi Pogodbe št. 2 o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 16.2.1995 in Dodatka k njej z dne 16.2.1995 in tako tudi v tem primeru lastninska pravica v korist RS ni bila vknjižena neposredno na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ampak je bilo potrebno za prenos kmetijskih zemljišč skleniti posebno pogodbo.

Pravice na nepremičnini ne opredeljujejo le podatki o nepremičnini, izhajajoči iz zemljiške knjige, temveč tudi obstoječi in veljavni zakoni, in to predvsem povsod tam, kjer je bila v zemljiško knjigo vpisana družbena lastnina. Iz zemljiške knjige tako res izhaja, da je na spornih zemljiških parcelah R. S. pridobila lastninsko pravico po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1) (v nadaljevanju ZSKZ) in po pogodbi št. ... o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 16.2.1995 v zvezi z izpiskom iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Celju, ki se nahaja v zbirki listin pod Dn. št. 2399/94. Vendar je prvo sodišče na podlagi potrdila o namenski rabi prostora (priloga A60) ugotovilo, da so bile sporne zemljiške parcele nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana MOC za obdobje od leta 1986 do 1990 in s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana občine Celje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993, ko je pričel veljati ZSKZ, v družbeni lastnini.

Ker so bili tako izpolnjeni vsi pogoji iz petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (2) (v nadaljevanju ZJS), je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je MOC na teh zemljiških parcelah z dnem uveljavitve ZJS, torej s 25.3.2000, pridobila lastninsko pravico. Zato ji je tudi materialnopravno pravilno naložilo vračilo spornih nepremičnin.

Kakšni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, niti ni podana kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma. Zato je bilo potrebno pritožbo MOC, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sklep sodišča prve stopnje z dne 30.5.2012 v izpodbijanem delu I. točke potrditi (2. točka 365. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP, drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

M. mora stroške, ki so ji nastali zaradi vložitve pritožbe, nositi sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker predlagateljica s svojim odgovorom na pritožbo M. ni prispevala k rešitvi zadeve, do povrnitve stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora, ni upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Glede pritožbe predlagateljice: V pritožbi navaja, da se pritožuje tudi zoper III. točko izreka, torej tudi zoper del prisodilni del, s katerim je v postopku zmagala. Glede na to, da se predlagateljica v pritožbi ne protivi vrnitvi premoženja z izplačilom odškodnine v obveznicah S., da je bila pritožbeno izpostavljena napačnost obrestnega dela izreka popravljena s sklepom o popravi z dne 20.6.2012, katerega predlagateljica s pritožbo ni izpodbijala ter da s pritožbo zahteva le plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 376.227,59 EUR, je pritožbeno sodišče štelo, da predlagateljica sklep izpodbija samo glede odločitev pod IV., V., in VI. točko, s katerimi v tej zadevi ni zmagala (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP; ta se v tem nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku).

Pritožba prvemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker meni, da iz 38. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno in razumljivo, zakaj znaša obveznost S. ravno 459.084,23 DEM, pa tudi odločitev, zakaj strojna oprema predstavlja premičnine, ni posebej obrazložena.

Izpodbijani sklep ima izhajajoč iz pravne kvalifikacije prvostopnega sodišča razloge o odločilnih dejstvih glede načina izračuna obveznosti SOD kot tudi glede zavrnitve zahtevka na izplačilo odškodnine za strojno opremo. Ker so ti razlogi toliko razumljivi, jasni in nedvoumni, da je preizkus sklepa možen, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Stališče pritožbe, da bi moralo prvo sodišče predlagateljico v okviru materialno procesnega vodstva pravočasno opozoriti, da mora drugačno vrsto rabe zemljišča, kakršna je vpisana v zemljiškem katastru, dokazovati s strokovnim mnenjem, je napačno. Materialno procesno vodstvo namreč ne more nadomeščati dokaznega bremena stranke. Predlagateljica, ki je zatrjevala obstoj druge katastrske kulture kot je bila evidentirana v zemljiškem katastru, bi namreč lahko ob zadostni skrbnosti vedela, da mora zatrjevano dejstvo dokazovati s strokovnim mnenjem in ne s pričami, saj je sodna praksa glede tega dokaznega pravila povsem jasna (3). V kolikor bi ji sodišče sugeriralo, naj postavi dokazni predlog, ki bi ga ob potrebni skrbnosti torej mogla staviti, bi bilo porušeno ravnovesje med procesnimi subjekti v postopku. Takšno postopanje, kakršnega predlagateljica od sodišča zahteva v pritožbi, bi bilo zato nedopustno. Ker je tako predlagateljica imela možnost izkoristiti svojo pravico do izjave v postopku, sodišče pa je v skladu z 285. členom ZPP ni bilo dolžno pozivati, da predloži ustrezen dokaz za svoje navedbe, sklep prvega sodišča za predlagateljico tudi ne more predstavljati presenečenja kot to trdi v pritožbi.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je bilo v kupni pogodbi z dne 25.1.1961 povzeto katastrsko stanje parcel, v okviru predmeta pogodbe pa je bil naveden tudi sadonosnik in hmeljski nasad z žičnico. Stališče pritožbe, da bi moral biti del podržavljenih kmetijskih zemljišč, na katerih so bili hmeljski nasadi z žičnico, ocenjen po dejanski kulturi v času podržavljenja in ne po stanju v katastru, je napačno.

Po prvem odstavku 44. člena Zakona o denacionalizaciji (4) (v nadaljevanju Zden) se za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja res upošteva stanje premoženja ob podržavljenju, vendar se skladu s tretjim odstavkom iste določbe in na podlagi 2. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (5) (v nadaljevanju Odlok) vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj. Za določanje vrednosti zemljišča je tako bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih.

Podatki iz kupne pogodbe (v aktu podržavljenja), s katerimi se v okviru opisa predmeta pogodbe opisuje podržavljeno premoženje, se sami po sebi ne morejo upoštevati. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je opredelitev katastrske kulture sicer izpodbojna. Vendar jo je mogoče dokazovati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, predpisan za vpis takega podatka v zemljiški kataster (ureditev tega je v času podržavljenja urejala Uredba o zemljiškem katastru, Uradni list FLRJ, št. 43/53, 23/56 in 52/59). Po Pravilniku o katastrski klasifikaciji in bonitiranju zemljišč (6), na katerega se sklicuje pritožba in kateri je bil sprejet na podlagi gornje Uredbe o zemljiškem katastru, veljati pa je začel šele po obravnavanem podržavljenju, so bili hmeljniki res uvrščeni med katastrsko kulturo „njive“ in so dobili posebno označbo „njhm“. Vendar tudi ta okoliščina sama po sebi ne daje podlage, da bi se del podržavljenih kmetijskih zemljišč, na katerih so bila v naravi hmeljišča, vrednotil po količniku, v Odloku predpisanem za katastrsko kulturo „hmeljišče“. V predmetni zadevi namreč ni izkazano, da bi bilo sporno zemljišče v času podržavljenja moč uvrstiti pod katastrsko kulturo hmeljišče. Predlagateljica tako ne more uspeti niti s trditvami o drugačnem razmerju med vrednostjo podržavljenega zemljišča in dano odškodnino zaradi vrednosti hmeljišč in hmeljskih žičnic, saj po Odloku teh okoliščin, kljub temu da so v naravi v času podržavljenja dejansko obstajale, ni moč vrednotiti.

V zvezi z zahtevkom na izplačilo odškodnine pritožba izpostavlja, da gre za nepremične stvari, ker je izvedenec B. ocenil, da strojna oprema v gospodarskem poslopju predstavlja sestavni del nepremičnine. Meni, da sušilnica za hmelj, dvigalo in stiskalnica kot strojna oprema gospodarskega poslopja gotovo sodijo k nepremičnini.

V skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) le tisto, kar je z zemljiščem trdno in trajno spojeno, pripada zemljišču in je torej le v takem primeru njegov del, ker je s spojitvijo z zemljiščem izgubilo svojo pravno samostojnost in zato deli tudi njegovo pravno usodo . Stvari, ki jih predlagateljica opredeljuje pod strojno opremo, niso bile stvari, ki bi bile sestavine prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine (7). Kljub temu, da so bile vgrajene v gospodarsko poslopje, so bile to samostojne stvari, ki niso bile trdno in trajno spojene z zemljiščem. Zato v civilnopravnem sistemu predstavljajo premične stvari in jih kot take ni moč šteti za sestavni del nepremičnine.

Stališče pritožbe, da je predlagateljica s tem, ko je zahtevala vračilo nepremičnin, pravočasno zahtevala tudi vračilo strojne opreme, torej premičnin, ki so bile skupaj s stavbami na tej parceli podržavljene, je napačno.

Po določbi drugega odstavka 18. člena ZDen pritikline, ki so bile podržavljene skupaj z glavno stvarjo, sicer res delijo usodo glavne stvari. Vendar je treba tudi v primeru, ko bi bilo moč šteti, da je strojna oprema pritiklina zemljiške parcele z gospodarskim poslopjem, vračilo stvari določno zahtevati. Pritikline ne morejo biti same po sebi obsežene v zahtevku za vrnitev glavne stvari. Gre namreč za predlagalni postopek, v katerem mora sodišče odločiti o predlogu (21. člen ZNP). Povedano še drugače to pomeni, da sodišče samo o vrnitvi strojne opreme ob odločanju o predlagani vrnitvi nepremičnin, ne bi moglo odločiti, saj je vezano na zahtevek glede obsega premoženja, katerega vrnitev se zahteva.

Tudi stališče pritožbe, da dejstvo, da je bil zahtevek podan pravočasno, jasno izhaja iz v tej zadevi izdanega pravnomočnega vmesnega sklepa, je zmotno. Vmesni sklep na zahtevano vračilo premičnin nima prekluzivnega učinka, saj iz izreka izhaja, da se nanaša zgolj na vrnitev nepremičnin.

Predlagateljica vračila premičnin do poteka roka iz 64. člena ZDen ni zahtevala. Zato je prvo sodišče njen zahtevek za plačilo odškodnine za strojno opremo pravilno zavrglo kot prepozen.

Pravna podlaga za določanje vrednosti podržavljenega premoženja je torej 44. člen ZDen, na tej podlagi izdana Odredba o koeficinetu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja za vrednotenje nepremičnin (8) in že zgoraj citirani Odlok. Po določbi prvega odstavka 72. člena ZDen se odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način določen v 5. členu ZDen, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja.

Prvo sodišče je ugotovilo, da vrednost prejete kupnine, upoštevaje zmanjšanje za vrednost opreme in plačilo v obrokih, predstavlja znesek 160.000 USD. Na dne 30.5.2012 je protivrednost (9) tega zneska predstavljala znesek 128.638,04 EUR (=251.594,13 DEM) (10). Glede vrednosti podržavljenega premoženja je prvo sodišče ugotovilo, da so bila kmetijska zemljišča vredna 72.964,59 DEM (=15.484,12 DEM tista, ki se vračajo v naravi + 57.480,47 DEM tista, ki se ne vračajo v naravi). Objekti so bili vredni 615.014,53 DEM, stavbna zemljišča pa 33.494,02 DEM. Skupna vrednost podržavljenega premoženja tako predstavlja znesek 721.473,14 DEM (=72.964,59 DEM + 615.014,53 DEM + 33.494,02 DEM). Vrednost premoženja, ki se ne vrača v naravi, predstavlja znesek 705.989,02 DEM, vrednost premoženja, ki se vrača v naravi, pa znesek 15.484,12 DEM. Za premoženje, ki je bilo podržavljeno, je bila torej dana kupnina v znesku 251.594,13 DEM, kar predstavlja 34,87% od vrednosti podržavljenega premoženja v znesku 721.473,14 DEM, in ne 35,63% kot je to izračunalo prvo sodišče. Pritožba nepravilno trdi, da bi moralo prvo sodišče prejeto kupnino primerjati z vrednostjo celotnega podržavljenega premoženja v znesku 835.311,82 DEM, katera izhaja iz mnenja izvedenca Ž.. Prejeto kupnino je namreč potrebno primerjati z ugotovljeno vrednostjo podržavljenega premoženja. Pravilna je zato primerjava z zneskom 721.473,14 DEM in ne z zneskom 835.311,82 DEM, v katerem so upoštevane tudi predlagateljičine ocene vrednosti hmeljišča, hmeljske žičnice, sadnega drevja ter strojne opreme.

Pritožba trdi, da bi moralo prvo sodišče o zadevi odločiti že na dne 10.4.2012, ko je prejelo elaborat za evidentiranje sprememb v katastru. V kolikor bi odločilo na ta dan, bi prejeta kupnina 160.000 USD, upoštevaje referenčni tečaj ECB 1,34114, predstavljala znesek 122.007,02 EUR. Izpostavlja, da bi tak znesek kupnine predstavljal 28,57% delež od vrednosti celotnega podržavljenega premoženja v znesku 427.088,15 EUR (=835.311,82 DEM).

Na gornje navedbe velja odgovoriti, da je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo referenčni tečaj, veljaven na dan izdaje odločbe. Okoliščina, da je prvo sodišče sklep izdalo 30.5.2012 namesto 10.4.2012, kot bi bilo po mnenju pritožbe pravilno, ob pomanjkanju navedb o vplivu zatrjevane postopkovne kršitve na sklep, sama po sebi na rezultat sojenja ne vpliva (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kljub temu pa velja pojasniti, da tudi v kolikor bi bil upoštevan znesek 122.007,02 EUR, bi tudi ta znesek v primerjavi z ugotovljeno vrednostjo podržavljenega premoženja presegal 30%, saj 238.624,98 DEM (=122.007,02 EUR x 1,95583 DEM) predstavlja 33,07% od 721.473,14 DEM. Že iz tega razloga izdaja odločbe na dne 30.5.2012, namesto na dne 10.4.2012, na pravilnost in zakonitost sklepa ni mogla vplivati, saj bi bilo potrebno v obeh primerih prejeto kupnino pri odmeri odškodnine upoštevati.

Glede na to, da torej kupnina, dana za premoženje, presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, pritožba nepravilno trdi, da prvo sodišče prejete kupnine ne bi smelo upoštevati pri določitvi odškodnine.

Prvo sodišče je napačno izračunalo, da vrednost zemljišč, ki se vračajo v naravi, predstavlja 2,19% vrednosti podržavljenega premoženja, saj 15.484,12 DEM predstavlja 2,14 % od 721.473,14 DEM. Upoštevaje tak delež bi morala tako predlagateljica za v naravi vrnjeno podržavljeno premoženje vrniti 2.752,85 EUR (= 2,14% od 128.638,04 EUR) in ne 2.817,17 EUR kot je to odločilo prvostopno sodišče. Vendar pritožbeno sodišče v odločitev o vrnitvi zneska za v naravi vrnjeno premoženje ni moglo posegati, saj odločitve prvostopnega sodišča pod VII. točko izreka s pritožbo ni izpodbijala nobena od strank (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Tudi odškodnina bi se morala izračunati upoštevaje znesek 125.885,19 EUR (=128.638,04 EUR – 2.752,85 EUR) in ne 125.820,87 EUR kot je to izračunalo prvo sodišče. Ker 125.885,19 EUR predstavlja protivrednost 246.210,03 DEM, bi pravilen izračun predstavljal razliko 459.778,99 DEM (=705.989,02 DEM vrednost podržavljenega premoženja, ki se ne vrača – 246.210,03 DEM razlika med prejeto kupnino in zneskom, ki ga mora vrniti predlagateljica). Vendar pritožbeno sodišče sicer materialnopravno pravilnega zneska 125.885,19 EUR ni moglo upoštevati, ker bi bilo to v škodo predlagateljice, ki se je edina zoper odločitev o izplačilu odškodnine pritožila, saj je ta znesek višji od prvostopno upoštevanega zneska 125.820,87 EUR (359. člen ZPP).

Odškodnino je bilo torej potrebno izračunati upoštevaje zneske, ki jih je v izpodbijani odločbi upoštevalo prvo sodišče, torej 125.820,87 EUR oziroma 246.084,32 DEM. Odškodnina tako znaša 459.904,70 DEM (=705.989,02 DEM vrednost podržavljenega premoženja, ki se ne vrača – 246.084,32 DEM razlika med prejeto kupnino in zneskom, ki ga mora vrniti predlagateljica).

Tako se izkaže, da predlagateljica utemeljeno izpostavlja, da ji je bil prisojen prenizek znesek odškodnine, in sicer v delu, ko se ta trditev nanaša na 820,47 DEM, kolikor predstavlja razlika med prisojenim zneskom 459.084,23 DEM in zgoraj izračunanim zneskom odškodnine v višini 459.904,70 DEM.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (matematičnih pravil) je bilo potrebno pritožbi predlagateljice delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pod IV. točko izreka v toliko spremeniti, da je SOD denacionalizacijskima upravičencema vsakemu do ½ dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa izplačati še nadaljnjih 820,47 DEM (=459.904,70 DEM – 459.084,23 DEM) v obveznicah SOD s pripadajočimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (3. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in peta alinea 358. člena ZPP).

Kakšni drugi razlogi, ki jih uveljavlja pritožba predlagateljice, niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma, se je pritožba predlagateljice v preostalem delu izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti ter sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi (2. točka 365. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP, drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Predlagateljica je s pritožbo uspela le v deležu 0,22% (=820,47 DEM od pritožbeno izpodbijanih 376.227,59 DEM). Ker zaradi uspeha s tako majhnim delom pritožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali zaradi vložitve tega dela pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP, tretji odstavek 154. člena ZPP).

Glede pritožbe izvedenca: Tarifo za plačevanje nagrade za izvedensko delo in za povrnitev stroškov, ki jih je izvedenec imel v zvezi z izvedenskim delom, ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih tolmačih (11) (v nadaljevanju Pravilnik) in ne Cenik geodetskih storitev, na katerega se sklicuje izvedenec v pritožbi.

Po tretjem odstavku 45. člena Pravilnika je moč materialne stroške, ki jih je imel izvedenec v zvezi z izvedenskim delom, ovrednotiti največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v izvedenčeve navedbe, da je imel z izdelavo izvedenskega mnenja določene izdatke, katerih povrnitev je zahteval v pavšalnem znesku. Vendar je pavšalne stroške po gornji določbi moč ovrednotiti le od odmerjene nagrade (primerjaj 48. člen Pravilnika in nasl.), kot je to v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo tudi prvo sodišče. V obravnavanem primeru nagrada za izvedensko delo ni bila odmerjena, ker je izvedenec sploh ni priglasil Izvedenec je namreč zahteval le odmero konkretnih in pavšalnih materialnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izvedenskim delom. S sklepom je zato sodišče odmerilo le nadomestilo za stroške.

Ker priglašenih pavšalnih materialnih stroškov ni moč ovrednotiti od konkretnih stroškov, kot to v pritožbi predlaga izvedenec, se izkaže, da je prvo sodišče materialnopravno pravilno zavrnilo izvedenčevo zahtevo za povrnitev pavšalnih izdatkov. Za njihovo vrednotenje namreč ni imelo pravne podlage.

Ker kakšni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, niti ni podana kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma, se je izvedenčeva pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep z dne 19.4.2012 v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP, prvi odstavek 366. člena ZPP, drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Izvedenec ni upravičen do povrnitve priglašenih stroškov, saj stroški pritožbe, s katero ni uspel, za ta nepravdni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 10/1993. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 22/2000. Op. št. (3): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 128/2004 z dne 26.1.2004, I Up 1317/2003 z dne 14.4.2005, I Up 1280/2006 z dne 13.9.2007, I Up 1061/2005 z dne 3.7.2008. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 27/1991-I, 56/1992 - Odl. US, 13/1993 - Odl. US, 31/1993, 24/1995 - Odl. US, 29/1995 – ZPDF, 74/1995 – ZZDZZVP, 1/1997 – Odl. US, 20/97 Odl. US, 23/1997 - Odl. US, 41/1997 – SKL. US, 49/1997 – ZZZIND, 87/1997 – ZZZIND-A, 13/1998 – Odl. US, 65/1998, 67/1998 – Skl. US, 76/1997 – Odl. US, 83/1998 – Skl. US, 60/1999 – Odl. US, 66/2000 – ORZDen27, 66/2000, 11/2001 - odl. US, 54/2002 - odl. US, 54/2004 – Zdoh-1, 18/2005 – odl. US.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 16/1992, 21/1992. Op. št. (6): Uradni list FLRJ, št. 10/1961 z dne 15.3.1961; pravilnik je začel veljati na dan objave v uradnem listu, torej na dne 15.3.1961. Op. št. (7): Primerjaj 8. in 18. člen Stvarnopravnega zakonika.

Op. št. (8): Uradni list št. 24/1992 in 33/1996. Op. št. (9): Upoštevan je referenčni tečaj ECB 1 EUR = 1,2438 USD.

Op. št. (10): Upoštevan je fiksni menjalni tečaj 1 EUR = 1,95583 DEM.

Op. št. (11): Uradni list RS, št. 88/2010, 1/2002 (sprememba, objavljena v št. 35/2013, je pričela veljati na dne 27.4.2013, torej po izdaji izpodbijanega sklepa).