Jedro

Opredelitev vrste rabe v katastru je izpodbojna, vendar pa je to mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Uvrstitev zemljišča v določno kulturo je strokovni postopek, ki ga mora izvesti pooblaščena oseba, zato se drugačna vrsta rabe zemljišča, kot je navedena v katastru, ne more dokazovati s pričami.

V nepravdnem postopku na podlagi 5. člena ZDen je glede dejstev in dokazov uveljavljeno razpravno načelo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da se denacionalizacijskima upravičencema Fa. in A. F., vsakemu do ½, vrnejo v last in posest podržavljene nepremičnine parc. št. 1000/1,1001/1 997/1, 997/4 in 998 k.o. ..., pri čemer je zavezanec za vrnitev prvih dveh prvi nasprotni udeleženec, ostalih pa prvi in četrta nasprotna udeleženka (prva točka izreka). Drugi nasprotni udeleženki je naložilo, da denacionalizacijskima upravičenca, vsakemu do ½, za podržavljeno nepremično premoženje plača odškodnino v višini 459.084,23 DEM v obveznicah SOD s pripadajočimi obrestmi (tretja točka izreka). Predlog za plačilo odškodnine za podržavljanja kmetijska zemljišča je v presežku nad 57.497,06 DEM (četrta točka izreka) in za odškodnino za hmeljišče, hmeljsko žičnico in sadno drevje (peta točka izreka) zavrnilo. Zahtevek za plačilo odškodnine za strojno opremo (sušilnico za hmelj, dvigalo in stiskalnico) v višini 32.403,77 DEM je zavrglo kot prepoznega (šesta točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je predlagateljičini pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je drugi nasprotni udeleženki naložilo plačilo še nadaljnjih 820,47 DEM odškodnine v obveznicah SOD s pripadajočimi obrestmi. V preostalem pa je pritožbo predlagateljice in v celoti pritožbo četrte nasprotne udeleženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Predlagateljica z revizijo izpodbija pravnomočno odločitev o zavrnitvi plačila odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča nad 56.676,59 DEM (četrta točka sklepa sodišča prve stopnje) in za hmeljišče, hmeljsko žičnico in sadno drevje (peta točka izreka) ter o zavrženju zahtevka za plačilo odškodnine za strojno opremo (šesta točka izreka). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter revizijskemu sodišču predlaga, da sklepa sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz kupne pogodbe z dne 25. 1. 1961 oz. akta o podržavljenju jasno izhaja, da so bile predmet pogodbe oz. podržavljenja nepremičnine, parc. št. 188/2, 189/6 in 190/1, k.o. ..., skupaj s stanovanjsko hišo ..., gospodarskim poslopjem, sadonosnikom in hmeljskim nasadom z žičnico. To pomeni, da sta bila predmet podržavljenja tudi sadovnjak in hmeljski nasad z žičnico. Pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja bi zato morala biti upoštevana vrednost sadovnjaka in hmeljišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na posestvu v času podržavljenja obstajalo hmeljišče s hmeljsko žičnico. Opozarja, da je bilo v zadevi Vrhovnega sodišča I Up 1317/2003 predmet presoje drugačno dejansko stanje, kot je v konkretni, saj je kultura, navedena v aktu o podržavljenju sledila navedeni v katastru. V predmetni zadevi pa že iz samega akta o podržavljenju izhaja, da je bil predmet podržavljenja hmeljišče s hmeljsko žičnico ter sadonosnik. V času podržavljenja veljavni predpisi niso poznali katastrske kulture hmeljišča. Zemljišča, na katerih se je stalno ali izmenoma gojil hmelj, so se po prvi točki 9. člena Pravilnika o katastrski klasifikaciji šteli za njive. Sodišče prve stopnje predlagateljice v okviru materialno procesnega vodstva ni opozorilo, da je podatek iz katastra mogoče ovreči le s strokovnim mnenjem, zato gre za odločbo presenečenja. Tudi pritožbeno sodišče ne pojasni dovolj natančno, zakaj ni izkazano, da je šlo za hmeljišče s hmeljsko žičnico. Pritožbeno sodišče ni zadostno odgovorilo na očitke glede opustitve materialnega procesnega vodstva. Poudarja, da je v nepravdnem postopku poudarjeno načelo oficialnosti. Zato lahko sodišče zasliši stranke, priče in druge osebe, ki lahko dajo obvestila, po potrebi pa tudi izvedence in na drug način pridobi podatke in listine, s katerimi bi bila zadeva pojasnjena. Sodišče upošteva tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, pa je za njih izvedelo na drug način, posebej iz prejšnjih razprav pred sodiščem. Zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno zavrglo zahtevek za odškodnino za strojno opremo. Šlo je za fiksno opremo, ki je bila sestavni del objekta, v katerega je bila „zgrajena“. Odločitve nižjih sodišč, da gre pri strojni opremi za premičnine, ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zmotno razlagalo določilo drugega odstavka 18. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pritikline, ki so bile podržavljene skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari. Drži ugotovitev sodišča druga stopnje, da je sodišče pri odločanju vezano na zahtevek glede obsega premoženja, katerega vrnitev se zahteva, vendar je v tem primeru treba šteti, da je bila ob vložitvi zahteve za vračilo nepremičnin konzumirana tudi vsa strojna oprema. Sklicuje se na opis strojne opreme izvedenca B., ki navaja, da je bila vsa oprema vgrajena v gospodarsko poslopje. Da je bil zahtevek postavljen pravočasno, izhaja tudi iz vmesnega sklepa. Revidentka nadalje očita zmotno uporabo 72. člena ZDen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo referenčni tečaj na dan izdaje sklepa, tj. 30. 5. 2012. Zadnji narok je bil dne 11. 5. 2011, ko je sodišče odločilo, da bo po pisni izmenjavi vlog udeležencev izdalo končni sklep. Sodišče bi moralo pisni odpravek sklepa izdati 11. 5. 2011 in tako upoštevati drug tečaj, kot ga je v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče na trditev, da bi sodišče moralo izdati sklep z dnem 11. 5. 2011 in upoštevati takratni referenčni tečaj, ni odgovorilo.

4. Nasprotni udeleženci na revizijo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske navedbe, da bi se morala podržavljena zemljišča, parc. št. 188/2, 189/6 in 190/1, vse k.o. ..., vrednotiti po količniku, ki ga Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) določa za hmeljišče, niso utemeljene. Za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja se upošteva stanje premoženja ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen). V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZDen se na podlagi določbe 2. člena Odloka vrednost podržavljenega kmetijskega zemljišča v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Glede na navedeno določbo je torej za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Ker se torej stanje zemljišča ob podržavljenju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, morebitna drugačna navedba katastrske kulture v aktu o podržavljanju ne more biti odločilna. Opredelitev vrste rabe v javni evidenci je izpodbojna, vendar pa je to mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Uvrstitev zemljišča v določno kulturo je strokovni postopek, ki ga mora izvesti pooblaščena oseba, zato se drugačna vrsta rabe zemljišča, kot je navedena v katastru, ne more dokazovati s pričami.(1) Ker so torej za vrednotenje spornih zemljišč ključni podatki zemljiškega katastra, ki se jih lahko izpodbija na prej navedeni način, revidentka ne more uspeti z zatrjevanji, da Uredba o zemljiškem katastru (Uradni list FLRJ, št. 43/53, 23/56 in 52/59), veljavna v kritičnem času, ni poznala katastrske kulture hmeljišč (glej 16. člen te uredbe), temveč je takšna zemljišča opredeljevala kot njive.(2)

7. V konkretnem primeru ni razhajanja med označbo katastrske kulture v katastru in aktu o podržavljanju. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila v kupni pogodbi z dne 25. 1. 1961 katastrska kultura navedenih parcel označena enako, kot je bila v času podržavljanja navedena v katastru - njiva. Res je, da je bila v kupni pogodbi navedena tudi raba zemljišč(a) v trenutku podržavljanja - hmeljišče (pri čemer obseg hmeljišča ni bil posebej opredeljen), vendar pa zgolj na podlagi tega dejstva, upoštevajoč, da so merila in postopek ugotavljanja katastrske kulture predpisani, še ni mogoče skleniti, da je bila takšna tudi katastrska kultura. Dejanska raba zemljišča v določenem trenutku in katastrska kultura nista, kot zmotno meni revidentka, sopomenska pojma. Poleg tega za določitev vrednosti kmetijskega zemljišča ne zadostuje zgolj podatek o katastrski kulturi, temveč je pomemben tudi podatek o katastrskem razredu, ne glede na katastrsko kulturo (2. člen Odloka). Predlagateljica podatka o katastrskem razredu, ki naj bi ga hmeljišče imelo, ni podala.

8. Določitve vrednosti zemljišča po kulturi sadovnjaka predlagateljica ni zahtevala. Pravilno je tudi stališče sodišč, da predlagateljica ni upravičena do odškodnine za sadna drevesa in hmeljsko žičnico, saj za tak zahtevek v ZDen ni podlage. Vrednost nasada in investicije v trajni nasad se glede na določbo 4a. in 4b. člena Odloka lahko upošteva zgolj pri izračunu vrednosti zemljišča. To pa v konkretnem primeru ni mogoče, saj se vrednost spornih zemljišč ne določa po količnikih za sadovnjak in hmeljišče. 9. Revizijski očitek kršitve 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče predlagateljice ni pravočasno opozorilo, da mora drugačno katastrsko kulturo, kot je vpisana v katastru, dokazovati s strokovnim mnenjem in da gre zato za odločbo presenečenja, ni utemeljen. Višje sodišče je o tem navedlo pravilne razloge v 13. točki sklepa, v 14. tč. pa je obrazloženo pojasnilo, zakaj spornih zemljišč ni mogoče vrednotiti po količniku, za katerega se zavzema predlagateljica. Poudariti velja, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da je glede dejstev in dokazov v nepravdnem postopku na podlagi 5. člena ZDen uveljavljeno razpravno načelo. To pomeni, da morajo udeleženci postopka navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Odgovorni so torej, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage.(3)

10. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne izhaja, da je bila sporna oprema fizično povezana z glavno stvarjo, tj. vgrajena v glavno stvar oz. z njo povezana (glej tč. 34 sklepa sodišča prve stopnje), kar je ključni razlikovalni element med sestavino in pritiklino. Čim pa je tako, je pravilna presoja nižjih sodišč, da gre za pritiklino in ne za sestavino. Sodišče druge stopnje je svoje razloge o tem navedlo v 15. in 16. točki, sodišče prve stopnje pa v 34. točki sklepa, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Z vmesnim sklepom ni bilo odločeno o temelju vrnitve spornih premičnih stvari, temveč da so nepremičnine, parc. št. 188/2, 189/6 in 190/1, k.o. ... prešle v državno last na podlagi pravnega posla - kupne pogodbe z dne 25. 1. 1961, sklenjene med A. in Fa. F. kot prodajalcema in Občino ... kot kupcem, ki je bila sklenjena zaradi groženj državnega organa oz. predstavnikov oblasti (5. člen ZDen). Določilo drugega odstavka 18. člena ZDen stranke ne razbremenjuje, da vračilo stvari določno in pravočasno zahteva. Ker zahtevek za vrnitev spornih premičnih stvari (prim. 64. člen ZDen) ni bil vložen pravočasno, je odločitev o zavrženju pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo referenčni tečaj, veljaven na dan izdaje sklepa. V skladu z določbo drugega odstavka 4. člena Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja je namreč ključen trenutek za pretvorbo, dan izdaje sklepa o denacionalizaciji. Revidentka zatrjevanj, da bi moral biti sklep sodišča prve stopnje izdan pred 30. 5. 2012, ne uveljavlja v obliki procesne kršitve. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je sodišče izdalo sklep dne 30. 5. 2012 in ne takrat, ko bi po mnenju predlagateljice moralo, kar pa ob pomanjkanju navedb o vplivu zatrjevane postopkovne kršitve na sklep, samo po sebi na rezultat sojenja ne vpliva.

12. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, 37. členom ZNP in prvim odstavkom 56. člena ZDen) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1090/2005 z dne 3. 7. 2008, I Up 1280/2006 z dne 13. 9. 2007, I Up 1317/2003 z dne 14. 4. 2005, I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004, I Up 1150/2001 z dne 26. 11. 2003. Op. št. (2): Pravilnik o katastrski klasifikaciji in bonitiranju zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 10/61) je začel veljati in se uporabljati s 15. marcem 1961 (glej 72. člen pravilnika).

Op. št. (3): Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS sklep II Ips 321/2006 z dne 11. 1. 2007.