Jedro

Tožnica bi morala zaradi izračunanja nujnega deleža in razpoložljivega dela postaviti trditve o vrednosti zapuščine v skladu z 28. členom ZD (o vrednosti zapustnikovega premoženja ob smrti, o razpolaganju z oporoko, o dolgovih, o terjatvah itd.). Po ugotovitvi čiste zapuščine bi morala navesti, koliko znaša obračunska vrednost, torej dodati vrednost daril. Tako bi se lahko ugotovil njen nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine bi bilo treba odšteti vrednost skupnih nujnih deležev zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine in šele potem je mogoče ugotavljati, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko. Če bi razpoložljivi del zapuščine ne zadoščal za pokritje njenega nujnega deleža, potem pridejo v poštev pravila o vračanju daril po členu 34 do 38 ZD

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožnici pripada nujni delež iz premoženja, ki je bilo z izročilno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 835/2001 z dne 28.11.2001 izročeno prvemu tožencu J. G., zavrnilo pa je tudi zahtevek, da mora druga toženka kot pravna naslednica prvega toženca tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženkama povrniti pravdne stroške v znesku 909,76 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da se je pogodba med strankama izpolnjevala, tožnica pa ni dokazala nesorazmernosti dajatev.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga razveljavitev sodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kajti sodišče ne obrazloži, zakaj sporna pogodba ni izročilna pogodba, temveč je preužitkarska pogodba. Sodišče je kršilo določbe ZPP, ko je z dokaznim sklepom zavrnilo izvedbo dokaza pod A22, A23, A24 in A25. Sodišče namreč ne navede, za katere dokazne listine gre. Domneva, da gre pri dokazih A22 in A23 za izjavi prič A. in A. Ž.. Ti dokazni predlogi se nanašajo na ugotavljanje okoliščin, pomembnih z vidika nesorazmerij pogodbenih prestacij. Noben dokazni predlog ni podan prepozno. Sodišče le pavšalno navaja, na podlagi katerih prič si je ustvarilo mnenje. Sicer je obrazložitev pomanjkljiva in nerazumljiva. Sodišče prve stopnje je materialno pravo napačno uporabilo, ker je pogodbo ocenilo kot preužitkarsko in ne izročilno s pridržkom pravice. Največja napaka je narejena, ker sodišče pri presoji nesorazmerja med danim in prejetim uporablja subjektivni pristop in ne objektivnega. Sodišče meni, da na ugotovitev glede nesorazmerja pogodbenih prestacij vplivajo subjektivni razlogi na strani pogodbenih strank. To stališče ni pravilno. Tudi dejansko stanje je napačno ugotovljeno glede na zatrjevane procesne in materialnopravne kršitve. Sodišče se ni opredelilo in zavzelo stališča glede izjav prič. Postavitev izvedenca ni potrebna, saj iz dokaznega postopka izhaja, da preživljanja ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, čeprav ne iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Tožba v obravnavani zadevi je nesklepčna. Iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato je bil ta pravilno zavrnjen. Materialnopravno je zahtevek postavljen napačno. V tožbenih trditvah ni materialnopravne podlage za ugotovitev, da gre tožnici nujni delež iz premoženja, ki je bilo z izročilno pogodbo 28.11.2001 izročeno prvemu tožencu. Tožnica bi morala zaradi izračunanja nujnega deleža in razpoložljivega dela postaviti trditve o vrednosti zapuščine v skladu z 28. členom Zakona o dedovanju – ZD (o vrednosti zapustnikovega premoženja ob smrti, o razpolaganju z oporoko, o dolgovih, o terjatvah itd.). Po ugotovitvi čiste zapuščine bi morala navesti, koliko znaša obračunska vrednost, torej dodati vrednost daril. Tako bi se lahko ugotovil njen nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine bi bilo treba odšteti vrednost skupnih nujnih deležev zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine in šele potem je mogoče ugotavljati, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko. Če bi razpoložljivi del zapuščine ne zadoščal za pokritje njenega nujnega deleža, potem pridejo v poštev pravila o vračanju daril po členu 34 do 38 ZD (prim. sodbe VS RS Ii Ips 481/2003, II Ips 806/2005, II Ips 719/2005).

Tožnica pa svoj tožbeni zahtevek pod tč. 1. utemeljuje samo s tem, da je zapustnik vse premoženje izročil tožencu, ki pogodbe ni izpolnjeval. Zaradi tega naj bi šlo za darilno pogodbo, tožnici pa nujni delež po 28. členu ZD. Kot je bilo že navedeno zgoraj, iz take trditvene podlage ne izhaja utemeljenost zahtevka.

Kolikor gre za zahtevek zoper drugo toženko, ta že zato ne more biti utemeljen, ker ni utemeljen zahtevek zoper prvega toženca. Tudi če bi bil, pa zgolj iz dejstva, da je prvi toženec podaril premoženje drugi toženki, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zoper drugo toženko. Četudi bi bilo podarjeno z namenom, ki ga očita tožba, iz določb ZD ni mogoče razbrati, da bi nujni dedič svojega nujnega deleža ne mogel izterjati zato, ker obdarjenec v času tožbe darila nima več.

Glede na razloge, ki jih je zapisalo sodišče druge stopnje, so pritožbene trditve neupoštevne in zato nanje ni treba odgovarjati. Glede na že navedeno pravno podlago določb ZD pritožbene trditve niso odločilnega pomena.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 323. členu ZPP.