Jedro

Vprašanje, ki ga revidenti izpostavljajo kot pomembno pravno vprašanje, je zastavljeno na načelni ravni. Za odpravo odločbe o razlastitvi, kar je predmet presoje v tej zadevi, morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Ali so takšni pogoji bili izpolnjeni v obravnavani zadevi, pa je stvar materialnopravne presoje in ne stvar dovoljenosti revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo so revidenti po odvetnici vložili revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljajo po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Slovenj Gradec z dne 7. 5. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 1. 3. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je zavrnil zahtevo revidentov za odpravo razlastitvenih odločb z dne 3. 4. 1968 in z dne 1. 7. 1970, s katerima so bile razlaščene nepremičnine parc. št. 10, k. o. ...

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja po dikciji ZUS-1 je treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revidenti kot pomembno pravno vprašanje zastavljajo vprašanje: „ali so po zakonu upravičeni do vračila premoženja, ki je bilo podržavljeno njihovim pravnim prednikom“.

7. Vprašanje, ki ga revidenti izpostavljajo kot pomembno pravno vprašanje, je zastavljeno na načelni ravni. Za odpravo odločbe o razlastitvi, kar je predmet presoje v tej zadevi, morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Ali so takšni pogoji bili izpolnjeni v obravnavani zadevi, pa je stvar materialnopravne presoje in ne stvar dovoljenosti revizije. Zato po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja mogoča, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati.

9. Revidenti izpolnjevanje tega pogoja utemeljujejo z navedbo, da predstavlja sporna odločitev hude posledice zanje, saj sta jim prvostopenjsko sodišče in upravni organ odrekla pravico do vračila njihovega premoženje, ki ni le velike vrednosti, temveč predstavlja zaokroženo celoto skupaj s posestvom v lasti revidentov. Sedanji lastnik razlaščene nepremičnine ima povsem druge načrte in želi doseči spremembo zemljišča v stavbno zemljišče za namen gradnje počitniških objektov in temu ustrezno tržiti. S temi navedbami revidenti niso izkazali zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Ker gre pri odpravi odločbe o razlastitvi za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidenti samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na to, da revidenti niso izkazali izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).