Jedro

Razlaščenec nepremičnin oz. njegov pravni naslednik sme odpravo razlastitvenih odločb in s tem vračilo razlaščenih nepremičnin zahtevati le dokler razlastitveni upravičenec del, zaradi katerih je bila izvedena razlastitev, še ni opravil oz. jih ni opravil v pomembnem obsegu.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnikov za odpravo razlastitvene odločbe št. 464-8/67-3/16 z dne 3. 4. 1968 in odločbe št. 464-8/67-3/16 z dne 1. 7. 1970 (1. točka izreka). Zavrnjen pa je bil tudi predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z razlaščenimi nepremičninami s parc. št. 703/4 in 703/5, k.o. ... (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta bili z razlastitveno odločbo z dne 3. 4. 1968 razlaščeni nepremičnini parc. št. 703/2 in parc. št. 703/4 (travnik oz. pašnik) v skupni izmeri 3310 m2, ki sta pripisani pri vl. št. 39, k.o. ... Nepremičnini sta bili podržavljeni A.A. in B.B. v korist podjetja C. in sicer za namen zgraditve priključka od kamionske ceste do doma D. in parkirišča ob njem. Z odločbo o razlastitvi z dne 1. 7. 1970 pa je bilo zaradi zgraditve športnih in rekreacijskih objektov ob domu D. v korist istega razlastitvenega upravičenca razlaščeno zemljišče s parc. št. 703/5, k.o. ..., v lasti B.B. in E.E. V zadevi sta bili izdani že dve odločbi, ki pa ju je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije odpravilo in zadevi vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je upravni organ pridobil dodatno dokumentacijo. Na pridobljenem avio posnetku Geodetske uprave Republike Slovenije iz leta 1973 jasno razvidna speljana cesta, ki poteka po zemljišču s parc. št. 703/4 in vodi do novonastalega parkirišča ob domu D., ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 703/4 (parc. št. 703/4 obsega tudi bivšo parc. št. 703/2). Kot ugotavlja upravni organ, predložen avio posnetek dokazuje, da je bil leta 1973 dom D. že zgrajen, zgrajena pa sta bila tudi parkirišče ter dovozna cesta. Vlagatelji so v postopku navajali, da omenjeno cesto ni zgradilo podjetje C., pač pa B.B, menili pa tudi, da so upravičeni do vračila podržavljene nepremičnine, ker dela, zaradi katerih je bila opravljena razlastitev, niso bila izvedena v roku, ki je bil postavljen za izvedbo del. V postopku je upravni organ odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ki je podal oceno o posegih na razlaščenih zemljiščih. Dne 20. 4. 2009 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri je bilo obravnavano izvedeniško mnenje izvedenca F.F., kot priča pa je bil zaslišan tudi G.G. G.G. je na zaslišanju povedal, da je bil upravnik doma D. v času od junija leta 1971 do junija leta 1982. V tem času so se razlaščena zemljišča uporabljala za potrebe doma D. Cesto je po podatkih, ki so znani priči, zgradilo podjetje C. Iz predloženega in na obravnavi obrazloženega izvedeniškega mnenja izhaja, da so bila na razlaščenih zemljiščih opravljena gradbena dela. Na zemljišču parc. št. 703/4 sta bila izvedena asfaltirana cesta in parkirišče, ki sta danes v slabem stanju. Na zemljišču s parc. št. 703/5 pa je bilo izvedeno športno igrišče dimenzij rokometnega igrišča oz. igrišča za mali nogomet. Na tem zemljišču so bili zaradi izvedbe ravne terase v raščenem bregu izvedeni obsežni premiki zemeljskih mas. Izvedene so bile zasaditve zgornje in spodnje brežine, igralna površina pa je bila zatravljena. Športno igrišče danes kaže znake uporabe in je slabše vzdrževano. Kot je povedal na ustni obravnavi izvedenec, sodijo zemeljska dela v okvir gradbenih del. Iz aero posnetka iz leta 1973 izhaja, da zasaditev zgornje brežine takrat še ni bila izvedena, izvedena so bila zemeljska dela pri izvedbi ceste in parkirišča, položen pa je bil tudi grobi asfalt. Na zemljišču s parc. št. 703/5 se po mnenju izvedenca nedvomno nahaja športni objekt, čeprav ta ne ustreza sedaj veljavnim predpisom.

Kot navaja upravni organ, je bila iz zbirke listin Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu pridobljena kopija prodajne pogodbe z dne 27. 7. 1955, iz Pokrajinskega arhiva Maribor pa odločba št. 18/5 – 1956, s katero je podjetje C. pridobilo dovoljenje, da sme v lastni režiji graditi počitniški dom D., za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje z odločbo št. II/5-1377/2-55 z dne 15. 7. 1955, iz česar izhaja, da dom D. ni bil zgrajen na črno. Na razlaščenih zemljiščih, ki jih je bilo potrebno pridobiti, da bi dom D. lahko služil svojemu namenu, so bili po ugotovitvi upravnega organa nedvomno opravljeni posegi, za izvedbo katerih so bila zemljišča razlaščena. Iz izpovedbe priče G.G. in iz izvedeniškega mnenja F.F. ter iz vsebine avio posnetka iz leta 1973 izhaja, da so bila dela izvedena v času po razlastitvi do leta 1971 in da so zemljišča ves čas služila za namen delovanja doma D. Dejstvo, da sedaj zemljišča ne služijo več prvotnemu namenu in da so v slabem stanju, pa po mnenju upravnega organa na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva. Na podlagi navedenega upravni organ zaključuje, da odprava razlastitvenih odločb ni mogoča, zaradi česar je bilo treba zahtevek za odpravo razlastitvenih odločb zavrniti. Zaradi neizpolnjevanja pogojev za vračilo zemljišč pa tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z razlaščenimi nepremičninami.

Zoper izpodbijano 1. točko odločbe so tožniki vložili pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35020-41/2007-11 z dne 1. 3. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. Po mnenju pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna, saj izvedeni dokazi kažejo, da so bila dela, zaradi katerih je bila izvedena razlastitev, opravljena v zakonsko določenem dveletnem roku po razlastitvi.

V tožbi tožniki nasprotujejo 1. točki izpodbijane odločbe ter navajajo, da je že iz poteka postopka očitno, da se v obravnavanem primeru zasleduje interes, ki ni pravno sprejemljiv in je na škodo tožnikov. Izvedensko mnenje, na katerem temelji odločitev, je po mnenju tožnikov pristransko ter v nasprotju z dejanskim stanjem. Izvedenec, ki je sestavil izvedeniško mnenje, prihaja tudi iz območja, kjer je tudi sedež razlastitvenega upravičenca in zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnin. Referentka, ki je vodila postopek na prvi stopnji, je v postopku vključevala svoje osebno mnenje, kar kaže na pristranost pri odločanju. Napačno je bila ocenjena izpovedba priče G.G. njena izpovedba pa je tudi netočna. Cesta, zaradi katere je bila opravljena razlastitev, ni bila izvedena, zgrajeni pa tudi niso bili športni objekti. V dveh letih torej dela, zaradi katerih je bila opravljena razlastitev, niso bila izvedena. Tožniki želijo vračilo tistega dela zemljišča parc. št. 703/2 in 703/4, ki ga je v naravi možno vrniti, saj na njem ni niti parkirišča, niti ceste. Ker v postopku ni bil pritegnjen izvedenec geodetske stroke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da temelji odločitev na kopiji prodajne pogodbe z dne 27. 7. 1955 ter na odločbi št. 18/5-1956. Ker se tožniki s temi dokumenti v postopku niso imeli možnost seznaniti, je upravni organ bistveno kršil pravila postopka. Kot navajajo tožniki, iz orto foto posnetkov iz leta 1973 jasno izhaja, da tega leta ni bilo opravljenih nobenih gradbenih posegov. Razlastitveni upravičenec namreč v roku dneh let po pravnomočnosti odločbe ni začel izvajati gradbenih del, kar potrjuje tudi orto foto posnetek. Zemljišče parc. št. 703/5 je v času razlastitve predstavljalo v naravi njivo, ki verjetno ni imela takšne konfiguracije terena, kot zatrjuje to izvedenec gradbene stroke. Izravnava nivoja zemljišč pa tudi še ne pomeni izgradnje športno rekreacijskih objektov. Upravni organ je pri odločanju tudi spregledal navedbo izvedenca gradbene stroke, da zemljišče glede na stopnjo dokončanosti ne more predstavljati športno rekreacijskega objekta v skladu z veljavnimi predpisi. Za gradnjo športno rekreacijskih objektov pa so že takrat veljavni predpisi zahtevali izdajo gradbenega dovoljenja, ki je moralo imeti podlago v planskih aktih občine. S vprašanjem izdaje takšnega dovoljenja se upravni organ v postopku ni ukvarjal. Ugotavljal pa tudi ni, ali bi bila gradnja športno rekreacijskih objektov glede na takrat veljavne prostorske ureditvene akte sploh mogoča. Po zgraditvi objektov bi moral biti opravljen tehnični prevzem, kar se v postopku prav tako ni ugotavljalo. Zemljišče s parc. št. 703/5 predstavlja deloma zaraščen travnik, na katerem stojita dva zarjavela nogometna gola, kar ne more predstavljati nogometnega igrišča. Pritožbeni organ tudi ni odgovoril na vse pritožbene navedbe, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Glede na navedeno tožniki sodišču predlagajo, da njihovi tožbi ugodi, izpodbijano prvostopno odločbo ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahtevajo pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Med strankami je spor o tem, ali so tožniki po zakonu upravičeni do vračila premoženja, ki je bilo zaplenjeno njihovim pravnim prednikom z razlastitvenima odločbama št. 464-8/67-3/16 z dne 3. 4. 1968 in št. 464-8/67-3/16 z dne 1. 7. 1970. Tožniki se v zahtevi za odpravo odločb sklicujejo na 26. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 5/1980 s spremembami), ki določa, da se na zahtevo prejšnjega lastnika razlaščene nepremičnine odpravi pravnomočna odločba o razlastitvi, če razlastitveni upravičenec v dveh letih od pravnomočnosti odločb ne izvrši pripravljalnih ali drugih del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena. Po mnenju tožnikov so do vračila nepremičnin upravičeni, ker razlastitveni upravičenec na razlaščenih nepremičninah ni začel pravočasno (v roku dveh let od pravnomočnosti razlastitvenih odločb) graditi objekte, zaradi katerih so bile nepremičnine razlaščene.

Sodišče ugotavlja, da sta bili z odločbo št. 464-8/67-3/16 z dne 3. 4. 1968, ki je postala pravnomočna dne 5. 5. 1968, za namen izgradnje priključka od nove kamionske ceste do doma D. nad Mislinjo in parkirišča ob domu pravnima prednikoma tožnikov na podlagi Zakona o razlastitvi (Ur. l. FLRJ, št. 12/57, Ur. l. SFRJ, št. 5/1968) razlaščeni nepremični parc. št. 703/2 in 703/4, obe k.o. ... (danes parc. št. 703/4, k.o. ...). S pravnomočno odločbo št. 464-8/67-3/16 z dne 1. 7. 1970 pa sta bila pravna prednika tožnikov na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o razlastitvi (Ur. l. SFRJ, št. 11/1968) razlaščena nepremičnine parc. št. 703/5, k.o. ..., ki bi jo naj razlastitveni upravičenec uporabil za namen izgradnje športnih in rekreacijskih objektov ob domu D. Upravni organ na prvi stopnji je v ugotovitvenem postopku izvedbo del, zaradi katerih je bila opravljena razlastitev, ugotavljal z zaslišanjem G.G. (bivšega upravnika doma D.), pridobil pa si je tudi mnenje izvedenca gradbene stroke, F.F., ki mu tožniki v tožbi oporekajo zaradi pristranosti. Dejstvo, da izvedenec prebiva na območju, na katerem ima sedež pravni naslednik razlastitvenega upravičenca, po presoji sodišča samo po sebi še ne predstavlja razloga za sum o pristranosti izvedeniškega mnenja. Prav tako neutemeljeno in zgolj pavšalno je zatrjevanje tožnikov, da je uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, odločala pristransko.

Iz izpovedbe G.G., ki jo potrjuje tudi izvedeniško mnenje, izhaja, da je razlastitveni upravičenec na zemljiščih parc. št. 703/2 in 703/4 zgradil asfaltirano cesto do doma D., uredil pa je tudi asfaltirano parkirišče pred domom. Prav tako je bilo v postopku dokazano, da so bila zaradi ureditve nogometnega igrišča na zemljišču parc. št. 703/5 izvedena gradbena dela in da se je igrišče, ko je bilo dokončano, uporabljalo za športno-rekreacijske namene obiskovalcev doma D. Ker so bili torej objekti, zaradi katerih je bila opravljena razlastitev, dokončani, tožniki po presoji sodišča do vračila razlaščenih zemljišč niso upravičeni. Pri razlagi zakonskih določb, ki dajejo razlaščencem pravico do vračila razlaščenih nepremičnin, je namreč potrebno izhajati iz namena, ki ga je zasledoval zakonodajalec, ko je predvidel možnost vračila odvzetega premoženja. Namen zakonodajalca je bil, da se zagotovi razlaščencu možnost zahtevati vračilo odvzetega, kadar se naknadno – po razlastitvi – ugotovi, da razlastitveni upravičenec v določnem roku na nepremičninah ni začel izvajati del, zaradi izvedbe katerih je bila razlastitev dovoljena. Pasivnost upravičenca namreč v takšnem primeru postavlja dvom o potrebnosti oz. nujnosti razlastitve. Razlaščenec (oz. njegov pravni naslednik) sme zato odpravo razlastitvenih odločb in s tem vračilo razlaščenih nepremičnin zahtevati le dokler razlastitveni upravičenec del, zaradi katerih je bila izvedena razlastitev, še ni opravil oz. jih ni opravil v pomembnem obsegu. Ko pa so dela (v pretežnem delu) izvedena (četudi po poteku predpisanega roka), vračilo razlaščenih nepremičnin ni več mogoče. To razlago potrjujejo tudi pravni predpisi, ki so v obravnavanem primeru predstavljali podlago za razlastitev. Zakon o razlastitvi nekdanje FLRJ iz leta 1957 ter kasneje sprejeti Zakon o razlastitvi SFRJ iz leta 1968 tako izrecno določata, da je mogoče odpravo razlastitvene odločbe zahtevati tudi po preteku dveh let od dneva njene pravnomočnosti, a le do dokler razlastitveni upravičenec ne izvrši glede na naravo objekta obsežnejših del (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 34. člena Zakona o razlastitvi FLRJ in četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 31. člena Zakona o razlastitvi SFRJ). V tem duhu je potrebno razlagati tudi primerljive določbe sedaj veljavnega Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami; ZUreP-1), na katerih temelji izpodbijana odločitev in ki tako kot tudi prej veljavna zakonodaja določajo rok, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan začeti z izvedbo del na razlaščenih nepremičninah (prvi odstavek 111. člena v zvezi s prvim odstavkom 102. člena ZUreP-1).

Ker je bil razlastitveni namen v skladu z obrazloženim v obravnavani zadevi uresničen, vračilo razlaščenega zemljišča parc. št. 703/4 ni možno niti v delu, po katerem neposredno ne poteka dovozna cesta in na katerem se ne nahaja parkirišče. Za odločitev pa tudi ni pomembno vprašanje, ali so bila za izvedene gradbene posege pridobljena vsa zahtevana upravna dovoljenja.

Glede prodajne pogodbe z dne 27. 7. 1955 ter odločbe št. 18/5-1956, ki ju prvostopni organ omenja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločitev ne temelji na dejstvih, ki jih izkazujeta omenjeni listini. Zato je neutemeljen ugovor tožnikov, da je upravni organ bistveno kršil pravila postopka, ker jih pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil z navedenima dokumentoma.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.