Jedro

V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepričakovana, nepravilna in celo nerazumna dejanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da je bilo tako ravnanje objektivno predvidljivo.

Izrek

Pritožbam se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "Prvo in drugotožena stranka sta solidarno dolžni tožeči stranki plačati 25.037,55 EUR (prej 6.000.000,00 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se pritožbe zavrnejo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki plačati 3.900.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2005 dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in zahtevek za plačilo mesečne rente je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 138.755,00 SIT in drugotoženi stranki v znesku 403.332,00 SIT, obema v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Prvotožena in drugotožena stranka pa sta dolžni tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 602.205,95 SIT v paricijskem roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo so se pritožile vse pravdne stranke. Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da škoda v višini 70% izvira iz sfere tožnika in to zaradi očitanega malomarnega in neskrbnega ravnanja. Na eni strani sodišče ugotavlja, da je tožnik dober delavec, na drugi strani pa, da je bilo njegovo delo skrajno malomarno. Ali zato, ker je tožnik zares dober delavec mora sedaj pretežni del škode trpeti sam. Vsi zaposleni pri toženi stranki so svoje izjave prilagodili tako, da so pretežno odgovornost prevalili na tožnika. Priče so izjave prilagodile zaradi bojazni pred izgubo delovnega mesta. Nenazadnje tožnik ni nikoli trdil, da so mu nadrejeni naročili čiščenje tekočih trakov, temveč je trdil, da se je vedno čistilo sporno kotno postajo, ker so bile zahteve nadrejenih, da so ob koncu delovnega časa vsa delovna mesta - trakovi čisti. To je bila splošna zahteva in tožnik jo je dosledno upošteval. Iz zaslišanja prič F. in M. pa je zaključiti, da je bilo nujno čistiti trak tudi tam kjer ga je čistil tožnik zato, da se ne bi vse skupaj zatrpalo. Trak pa se je samodejno ustavil le takrat, ko se je opravil presip, ali pa tedaj, ko je vzdrževalec, ali šef vzdrževalcev ugotovil, da je nekje okvara. Res, da so bile postavljene opozorilne table, toda na žerjavu in z napisom prepovedan prehod, ko žerjav dela. Na presipu pa je bila tabla nameščena po nezgodi, sicer pa se teh napisov ni videlo, ker so bili zaprašeni, zato so jih tudi brisali, da bi se sploh videlo kaj na njih piše. Sam način držanja metle pa ni mogel prav ničemer prispevati k nastanku škodnega dogodka. Sodišče ugotavlja, da je tožnik metlo držal v spodnjem delu in če bi jo držal v zgornjem delu bi jo lahko pravočasno izpustil in s tem preprečil nastanek škode. To ne drži. Tožnik je povedal, da se je vse zgodilo nenadoma, torej v sekundi. Tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke je bistveno višja kot jo ocenjuje sodišče. Druga tožena stranka namreč ni zagotovila varnih delovnim pogojev in tožnika pustila, da opravlja nevarno delo popolnoma sam. V času škodnega dogodka je bil namreč tožnik popolnoma sam pri traku in sama sreča je bila, da je po poteku 45 minut mimo prišel delavec S., ki je izklopil stroj. Povedano torej pomeni, da je drugotožena stranka ravnala malomarno, ker tožniku ni nudila varnih pogojev za delo, marveč so delavci delali povsem nenadzorovano in ločeni drug od drugega. Če bi bil ob tožniku še kakšen delavec, da bi trak ustavil, gotovo poškodbe ne bi bile take kot jih je tožnik utrpel. Glede višine dosojene odškodnine pa tožnik meni, da je ta za fizične bolečine in nevšečnosti prenizka, saj tožniku ne predstavlja niti osnovne satisfakcije. Dejstvo, da tožnik v svojem zaslišanju ni natančno izpovedal kakšne bolečine in nevšečnosti je trpel pa mu ne more iti v škodo. Tožnik se namreč tega dogodka zelo nerad spominja, saj ga še danes ponoči podoživlja, zato je zaslišanje za njega predstavljalo zelo veliko psihično obremenitev in stres. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče dosodilo prenizko odškodnino. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik še danes zelo slabo spi in se prebuja, to pa zato, ker z roko ne more spati v vseh položajih, saj jo ima na trebuhu ali pa na desni strani. Na levem boku ne more spati. Po poškodbi je tožnik povsem druga osebnost kot pred poškodbo, ko je bil radoživ in poln življenja. V vsakdanjem življenju ne more več opraviti niti najbolj osnovnih običajnih opravil. Tožnik bo še v naprej trpel določene duševne bolečine, izboljšanje zdravstvenega stanja ni moč pričakovati, zato je tožnik tudi sodišču predlagal, da pri oceni višine odškodnine upošteva tudi gotovo bodočo škodo. O tem pa sodišče ni odločalo, ker sodba nima razlogov. Tudi dejstva, da tožnik ne more več plavati, kar je pred poškodbo pogosto počel, sodišče pri odmeri te vrste odškodnine ni upoštevalo. Glede skaženosti sodišče ni pravilno ovrednotilo vsa dejstva. Plavanje je tožnik opustil zaradi skaženosti, zaradi slednjega trpi tako hude duševne bolečine, da če že gre na plažo gre na skrite predele, kjer ni ljudi. Tožnikova roka je namreč tako vidno poškodovana, da pri ljudeh vzbudi pravi gnus in to pri neznancih kot tudi pri domačih, predvsem pa pri vnukih, to pa tožnika hudo moti in zaradi tega trpi hude duševne bolečine. O tem se je sodišče na obravnavi lahko samo prepričalo, saj je tožnik roko pokazal. Zaradi vsega tega tožnik meni, da dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 1.000.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ko je določilo, da gredo tožniku zamudne obresti s potekom 14 dnevnega roka od tedaj dalje, ko sta toženi stranki prejeli tožbo s pozivom za odgovor. Pravilno na dosojeni znesek tožniku gredo zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki je v celoti odvisna od uspeha pravdnih strank v sporu.

Prvotožena stranka prav tako vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Prvotožena stranka vztraja, da ni pasivno legitimirana v predmetnem sporu. Tožeča stranka ni bila njen delavec, poleg tega pa ni bila razporejena na tista dela v kotni postaji, kjer bi bila ogrožena njena varnost, s tem odpade razlog solidarne odgovornosti prvotožene stranke z drugotoženo stranko. Kotna postaja predstavlja nevarno stvar, vendar v kolikor je posamezen delavec razporejen na varna mesta, znotraj nevarne stvari odpade objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari v primeru poškodbe. Prav tako odpadejo vsi očitki, da ni bilo dovolj poskrbljeno za nadzorstvo tožeče stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka nesporno izhaja, da je tako prvo kot drugotožena stranka poskrbela, da delavci med obratovanjem kotne postaje ne bi hodili na nevarna mesta in tam opravljali dela. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo preko višine tožbenega zahtevka. V tožbi je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek tako, da je od prvo in drugotožene stranke zahtevala 2.400.000,00 SIT, ne pa zneska 3.900.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo, da je bil tožnik poučen o varnosti pri delu. Tožnik je pravilno odgovoril na vprašanje, da med obratovanjem strojev na njih ne sme opravljati čiščenja. Na kotni postaji so bili izobešeni zapisi, da je med obratovanjem strojev strogo prepovedano vzdrževanje. Vse priče zaslišane v predmetnem postopku so izpovedale, da tožeče stranke ni poslal nihče čistiti leve strani transportnega traku. Iz tega izhaja, da je tožeča stranka ravnala skrajno malomarno s tem, ko je posegla v delujoči stroj, saj bi morala vedeti, da je približevanje stroju v času obratovanja skrajno nevarno glede na to, da je delo opravljala 15 let in da so bile nameščene opozorilne table, ki prepovedujejo zadrževanje ob stroju v času njegovega obratovanja. Edini način, da bi prvotožena in drugotožena stranka v omenjenem primeru preprečili dostop tožeče stranke do kritičnega mesta bi bil ta, da bi na njem imeli stalno nameščeno osebo, ki bi preprečevala dostop kogarkoli na takšno mesto. Omenjenega pa od prvo in drugotožene stranke ni mogoče zahtevati. Vse kar se od lastnika nevarnega sredstva in delodajalca v takšnih primerih pričakuje je, da vse udeležence v delovnem postopku poučita o nevarnosti takih mest in da se ti držijo opozoril o nevarnosti. Na okoliščino, da v predmetnem primeru ni podana odgovornost prvo in drugotožene stranke kaže tudi dejstvo, da inšpektor iz varstva pri delu, ki je vselej prisoten, ko gre za težke poškodbe pri delu ni izdal nobene odločbe, ki bi pri prvo in drugotoženi stranki ugotovila kršitev predpisov iz varstva pri delu. Prvotožena stranka meni, da je višina odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoko odmerjena. Omenjeno predstavlja previsok znesek ob upoštevanju, da tožeča stranka bolečin na zaslišanju ni znala opisati. Iz tega razloga se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, ki ne more zavzeti take relevantnosti, kot mu jo je namenilo, saj je tožeča stranka potrdila celo malo tistega, kar je opisano v izvedenskem mnenju. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče zavzelo stališče, da je primerna odškodnina 7.000.000,00 SIT. Omenjena je previsoka ob upoštevanju izvedenskega mnenja, da je pri tožeči stranki zaradi poškodbe desne roke prizadeta predvsem fina motorika, primerna odškodnina bi bila 4.000.000,00 SIT. Za skaženost pa je sodišče ugotovilo, da je primerna odškodnina 1.000.000,00 SIT, pri tem se je oprlo predvsem na izpoved tožeče stranke, skoraj v celoti pa ignoriralo izvedensko mnenje kjer so kot posledice skaženosti navedene naštete brazgotine. Primerna odškodnina bi bila 500.000,00 SIT.

Drugotožena stranka se pritožuje iz razlogov po 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP. Ta ne more sprejeti temelja svoje odškodninske odgovornosti. Soglaša sicer s tem, da ni objektivno odgovorna, ne more pa sprejeti stališča, da naj bi bila krivdno odgovorna, ker bi morala zagotoviti varne pogoje dela. Tako široka opredelitev nedopustnega ravnanja na strani drugotožene stranke je po mnenju te nedopustna. Tožnik je namreč čistil na področju L.K. kjer je več nevarnih mest, kot nenevarnih, ali je torej drugotožena stranka ravnala nedopustno že s tem, ko je tožniku omogočila zaposlitev na takem področju. Prvotožena stranka ne more zagotoviti varnih pogojev dela v smislu, da bo na mestu prvotožene stranke skrbela za tehnično brezhibna in varna delavna sredstva. Podrejeno pa drugotožena stranka meni, da je tožnik zaradi svojega ravnanja posledično pretrpljene škode v celoti sam odgovoren, saj jo je opravil v nasprotju z osnovnimi pravili varnosti. Poučen je bil, da se stroja ne sme čistiti med obratovanjem. Nobeden od nadrejenih mu ni naročil oz. dal navodila, da gre tekoči trak čistiti med njegovim obratovanjem. Moral je videti table za prepovedan dostop do tekočega traku na levi strani oz. notranji strani, nenazadnje je držal v roki metlo z ročajem, daljšim od enega metra, zadostovalo bi že, da je metlo pravilno držal in tako ne bi prišlo do nesreče. Do škode je torej prišlo zaradi ravnanja tožnika samega. Drugotožena stranka podrejeno nasprotuje tudi določeni odškodnini v delu, ki se nanaša na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova skaženosti, saj meni, da nista v skladu s sedanjo sodno prakso, zlasti glede na ugotovljena dejstva in starostjo tožnika.

Na pritožbo toženih strank je odgovorila tožeča stranka, ki v celoti prereka pritožbene navedbe.

Pritožbe so deloma utemeljene kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Najprej glede temelja odškodninske odgovornosti: Potek škodnega dogodka kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje med strankama ni sporen. Tožnik se je poškodoval, ko je z metlo čistil kotno postajo. Ko je hotel počistiti med valčki, mu je metlo povleklo med valčke, ko pa je metlo hotel izvleči mu je potegnilo desno roko med valčke in trak. Trak je drsel po njegovi roki še 45 minut dokler ni prišel mimo delavec, ki je trak izklopil. Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo, obsežne zmečkanine mehkih tkiv v predelu komolca in podlahti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženi stranki za škodo solidarno odgovorni in sicer prvotožena stranka objektivno, ker je imetnik nevarne stvari, drugotožena stranka pa krivdno, ker ni poskrbela za varno delo svojega delavca. Da je kotna postaja nevarna stvar prvotožena stranka priznava, vendar pa meni, da ni pasivno legitimirana, ker tožnik ni bil njen delavec. Sodišče prve stopnje je pravilno pasivno legitimacijo prvotožene stranke ugotovilo na podlagi dejstva, da je ta imetnica nevarne stvari, zato odgovarja objektivno in ni pomembno ali je bil tožnik njen delavec. Kot je razbrati iz nadaljnjih pritožbenih trditev pa prvotožena stranka tudi zatrjuje, da so zanjo podani razbremenilni razlogi v smislu 2. odst. 177. člena ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Za razbremenitev prvotožene stranke od objektivne odgovornosti ne zadostujejo le ugotovljena dejstva, da so bile ob kotni postaji opozorilne table in da je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu. Prvotožena stranka bi morala za razbremenitev odgovornosti dokazati krivdo tožnika in tudi, da dogodka ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti, ali jih odstraniti. Prvotožena stranka je dokazala le, da je k škodnemu dogodku prispeval tudi tožnik (delna krivda), ni pa dokazala, da je bil dogodek nepričakovan in neprepričljiv. Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodka ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in, če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo njegovo dejanje nepričakovano. Nepričakovanost škodnega dogodka pa se presoja po merilih skrajne skrbnosti, kar v konkretnem primeru ni podano. Opisan način dela tožnika in dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje skrajno malomarno (ne pa namerno) izključujejo nepričakovanost takšnega dejanja kot je bilo tožnikovo. V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepričakovana, nepravilna in celo nerazumna dejanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da je bilo tako ravnanje objektivno predvidljivo. Če oškodovančevo ravnanje ni nepričakovano, tudi ni oprostitve odgovornosti kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je k nastanku posledice pripomoglo tudi ravnanje drugotožene stranke, ki je z opustitvijo nadzora in ustreznega varstva pri delu pripomogla k nastalim škodnim posledicam. Njeno ravnanje je krivdno. Gre za alternativno vzročnost med seboj neodvisno delujočih povzročiteljev iste škode (3. odst. 206. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožniku s strani drugotožene stranke naloženo, da prostor dosledno očisti, kar sicer ne pomeni, da očisti tudi trak v času delovanja. Vendar pa je drugotožena stranka opustila nadzor in varstvo nad delom svojega delavca kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa se jasno kaže v tem, da je stroj izklopil po 45 minutah delavec, ki je slučajno prišel mimo, ves ta čas pa je trak drsel po roki tožnika.

Prav tako pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi tožnikova soodgovornost (3. odst. 177. člena ZOR). Tožnik je bil seznanjen z nevarnostjo čiščenja delujočega stroja in tega ne bi smel početi. Tožnik bi moral vedeti, da je približevanje stroju v času obratovanja skrajno nevarno glede na to, da delo opravlja že 15 let in da so bile nameščene tudi opozorilne table, saj so vsi ostali delavci vedeli, da se kotno postajo čisti le, ko trak miruje. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede na objektivno odgovornost prvotožene stranke, ki je strožja in krivdno odgovornost drugotožene stranke previsoko ocenilo prispevek tožnika k škodnemu dogodku in nastali škodi v višini 70%. Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka prosta odgovornosti le za 50%. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo razmerje soodgovornosti.

Nato o višini škode: Zoper dosojeno odškodnino, razen za odškodnino za strah se pritožujeta obe toženi stranki, vendar zgolj s trditvijo, da je odškodnina previsoka. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper dosojeno odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti ter za skaženost, da je ta prenizka. Pritožbeno sodišče je preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 200. in 203. člena ZOR in ali je tožniku prisodilo pravično odškodnino ob upoštevanju prizadete dobrine in namena odškodnine ter da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnimi družbenimi razmerami, kot tudi, ali so upoštevani okvirji, ki jih je začrtala sodna praksa in kateri skušajo ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanje. Odškodnina pa je nujno povezana tudi z individualizacijo posameznega primera. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vrsti poškodb, poteku časa zdravljenja in nevšečnostim med zdravljenjem in se v celoti nanje sklicuje. Dosojena odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti v znesku 4.000.000,00 SIT je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Pritožba tožnika dosojene odškodnine ni uspela izpodbiti, saj ni izpodbila ugotovljenega dejanskega stanja. Samo trditev, da je odškodnina prenizka pa dosojene odškodnine ni omajala. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki jih je pretrpel tožnik in ki jih bo imel še v bodoče ter številne nevšečnosti, ki jim je bil izpostavljen, odškodnina za telesne bolečine primerna in v skladu z določilom 200. in 203. člena ZOR ter ustrezno umeščena v okvir odškodnin za podobne primere v sodni praksi.

Tudi odškodnina za skaženost, ki jo poleg tožnika izpodbijata tudi obe toženi stranki, je primerna. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je sodišče prve stopnje upoštevalo tako objektivna merila, ki se kažejo v spremembi tožnikove zunanjosti, opaznosti poškodbe, obsega poškodbe, možnosti zakrivanja, starost in spol kot tudi subjektivna merila to je, vplivanje objektivnih dejstev na njegovo psihično ravnovesje in počutje nasploh. Primerna odškodnina za skaženost je v znesku 1.000.000,00 SIT.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki zavzema vse omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal in ki jih bo po rednem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnika upoštevalo vse kar vpliva na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti in ga omejuje v vsakdanjem življenju. Pritožbeno sodišče sprejema te ugotovitve, posebej pa to, da se je življenje tožnika po poškodbi v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti močno spremenilo, kar mu povzroča duševne bolečine glede na to, da je bil pred poškodbo fizično aktiven in ob poškodbi star 52 let. Strinja pa se s pritožbama toženih strank, da je sodišče prve stopnje glede na okoliščine primera odškodnino za to obliko škode nekoliko previsoko odmerilo. Primerna odškodnina bi po mnenju pritožbenega sodišča bila 6.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo zato je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za 1.000.000,00 SIT. Odmerjena odškodnina za negmotno škodo znaša 12.000.000,00 SIT in glede na 50% odgovornost tožene stranke pripada tožniku 6.000.000,00 SIT, kar znaša po Zakonu o uvedbi eura 25.037,55 EUR. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 25.037,55 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.11.2004 dalje, saj sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo datuma teka zamudnih obresti glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 in SPOMZO-1. Gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo spremenilo. V ostalem delu pa so pritožbe neutemeljene, zato jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Posebej pa mora pritožbeno sodišče še poudariti, da prvotožena stranka nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 24.000.000,00 SIT in ne le 2.400.000,00 SIT (v tožbi je prišlo do računske napake) kot napačno trdi prvotožena stranka.

Sprememba sodbe pa ni narekovala spremembe stroškovne odločitve, kajti razdelitev uspeha v sporu strank postopka je približno enaka porazdelitvi kot jo je naredilo sodišče prve stopnje v prvi sodbi (čeprav takrat porazdelitev ni bila ustrezna, kajti previsoko je sodišče priznalo uspeh v sporu tožeči stranki), sedanji uspeh pa takšni porazdelitvi ustreza. Ker so tudi stroški pravdnih strank pravilno odmerjeni je ostal izrek o stroških nespremenjen.

Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede temelja (porazdelitev soodgovornosti) toženi stranki pa sta delno uspeli glede višine (znižanje odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.