Jedro

Tožnik bi moral (tudi) sam skrbeti za svojo varnost pri delu. Poseg z metlo v delujoči stroj pomeni hudo malomarnost. Tožnik je moral vedeti, da je čiščenje kotne postaje, ko je stroj v obratovanju, nevarno, in da se kotno postajo čisti le, ko trak miruje. Zato mu je mogoče očitati, da je v znatni meri, torej 50-odstotno, prispeval k nastanku škode.

Zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se glasi: „Prvotoženka in drugotoženka morata solidarno tožniku plačati 27.124,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 do plačila.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvotoženki njene pravdne stroške v znesku 579,10 EUR (prej 138.775,00 SIT) in drugotoženki v znesku 1.683,07 EUR (prej 403.332,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Prvotoženka in drugotoženka morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 2.512,96 EUR (prej 602.205,95 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Sicer se revizija zavrne.

Prvotoženka in drgotoženka morata solidarno v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 343,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (ob ugotovljenem tožnikovem 70-odstotnem soprispevku) prvotoženki in drugotoženki naložilo, da morata tožniku plačati 3.900.000,00 SIT (sedaj 16.274,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2005 dalje. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da morata prvotoženka in drugotoženka solidarno tožniku plačati 25.037,55 EUR (prej 6.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 do plačila. V preostalem delu je pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Spremenilo je soprispevek tožnika (s 70%) na 50% in za 4.172,93 EUR (prej 1.000.000,00 SIT) znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu ni mogoče pripisati polovični delež odgovornosti za škodni dogodek, ker je bil vesten in dober delavec. Poudarja, da mu je bilo naloženo, da kotno postajo dosledno očisti. Na terminalu razsutih tovorov trak teče 24 ur na dan, zato ga je za nemoteno delovanje treba čistiti tudi tam, kjer ga je kritičnega dne sam čistil, in tudi v času, ko trak deluje. Sodba sodišča druge stopnje teh dejstev ni štela za odločilna, zato so njeni razlogi v tem delu pomanjkljivi. Prispevek prvotoženke in drugotoženke je ocenjen prenizko. Povsem neutemeljeno in neobrazloženo je glede na ugotovljeno dejansko stanje znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na drugi stopnji. Od poškodbe dalje namreč ne zmore več opravljati niti najbolj osnovnih in običajnih opravil (kot so hranjenje, pomivanje posode, pometanje in obdelovanje vrtička) brez večjih naporov. Pred poškodbo je pogosto plaval, po poškodbi pa se je temu moral odpovedati. Sodišči iz tega naslova tudi nista upoštevali bodoče škode. Sodišču druge stopnje tudi očita, da je sodba pomanjkljiva, ker ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. S tem pa je kršilo njegovo ustavno pravico do pritožbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi višjo odškodnino, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkam ter stranskemu intervenientu, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na tožnikovo pritožbeno trditev, da mu je bilo naloženo transportni trak čistiti tudi v času, ko ta deluje. Odgovor na omenjeno navedbo je v prvem odstavku na peti strani drugostopenjske sodbe, kjer je jasno navedeno, da dosledno očistiti prostor (še) ne pomeni, da se čisti tudi trak v času delovanja. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah pa tožnik ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Tožnik se je 6. 11. 2001 hudo telesno poškodoval pri delu, ko je čistil kotno postajo L. Ko je želel z (navadno) metlo počistiti med valjčki pod presipom, mu je metlo povleklo med valjčke in trak, ko pa je metlo hotel izvleči, mu je med valjčke in (transportni) trak potegnilo še desno roko in mu jo zmečkalo. Prvotoženki kot upravljalki kotne postaje v L. (nevarna stvar) je mogoče očitati, da ravno na delu, kjer se je poškodoval tožnik, ni imela možnosti ustaviti stroj. To pomanjkljivost je odpravila šele po obravnavani nesreči. Ker bi se bilo obravnavani nesreči torej mogoče izogniti, njene objektivne odgovornosti ni mogoče izključiti. Odgovornost drugotoženke pa je krivdna, saj ni zagotovila varnih pogojev dela za svoje delavce tedaj, ko so ti delo opravljali pri prvotoženki. Da je popolnoma opustila nadzor nad svojimi delavci je očitno, saj je transportni trak, ki je drsel po tožnikovi roki, izklopil šele po 45 minutah sodelavec, ki je slučajno prišel mimo.

8. Vendar pa je glede na oškodovančevo ravnanje v konkretnih okoliščinah pravilna 50-odstotna razbremenitev odgovornosti prvotožnice in drugotožnice za škodo iz opisanega dogodka. Tožnik bi moral (tudi) sam skrbeti za svojo varnost pri delu. Poseg z metlo v delujoči stroj pomeni hudo malomarnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik moral vedeti, da je čiščenje kotne postaje, ko je stroj v obratovanju, nevarno, in da se kotno postajo čisti le, ko trak miruje. Revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je tožniku, ki je imel dolgoletne izkušnje z enakim delom in opravljen izpit iz varstva pri delu, mogoče očitati, da je v znatni meri, torej 50-odstotno, prispeval k nastanku škode (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

9. Revizijsko sporna je tudi višina prisojene odškodnine. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta po teh določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter drugih relevantnih okoliščin primera, drugo načelo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjske škode in odškodnin zanje. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

10. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik v obravnavani delovni nesreči utrpel obsežne zmečkanine mehkih tkiv v predelu komolca in podlahti desno. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnika, izvedenskega mnenja dr. M. C. in njegove dopolnitve ter medicinske dokumentacije. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri pravilno upoštevali obe načeli ter materialnopravno pravilno odločili o višini odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

11. Utemeljena pa je revizija glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Pri tožniku je zaradi poškodb hudo prizadeta funkcionalna sposobnost celotne desne roke. Z desno roko ne more opravljati nobenega fizičnega dela, s težavo je, z veliko težavo kaj napiše. Gibljivost prstov je slabša in če napravi pest je v njej prostora za prst, zato z desno roko lahko dvigne le predmet do 1 kg, ki je tako velik, da mu pride v ne povsem skrčeno pest. Zaradi posledice je bil tožnik junija 2003 spoznan za invalida I. kategorije in invalidsko upokojen. Upoštevaje primerljive primere iz sodne prakse in hude trajne posledice tožnika je revizijsko sodišče presodilo, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno znižalo odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Pravilna uporaba materialnega prava zato terja zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 4.172,93 EUR (upoštevaje tožnikov soprispevek 50% za 2.086,47 EUR).

12. Tožnikova revizija je torej delno utemeljena. Revizijsko sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) ter prvotoženki in drugotoženki naložilo, da tožniku solidarno plačata še odškodnino v znesku 2.086,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 do plačila. V izreku navedeni znesek 27.124,02 EUR predstavlja celotno prisojeno odškodnino v obravnavanem primeru. V ostalem delu revizija tožnika ni utemeljena, zato jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno uporabili (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko sta vrednotili uspeh strank ločeno „po temelju“ in „ po višini“ in za končni uspeh vzeli rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine. Ker bi materialnopravno pravilna odločitev o stroških pravdnega postopka pomenila spremembo v škodo tožnika, revizijsko sodišče v stroške na prvi in drugi stopnji ni posegalo. Glede stroškov postopka v zvezi z revizijo pa je uporabilo kot metodo priznavanje in odmero stroškov od zneska, s katerim je tožnik v reviziji uspel. V zvezi z revizijo so tožniku tako priznani stroški za sestavo revizije v višini 450 točk, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa (91,80 EUR), kar skupaj znaša 343,80 EUR. Prvotoženka in drugotoženka morata zato tožniku solidarno povrniti 343,80 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.