Jedro

Iz priloženih odločb ne izhaja izključitev OZ pri presoji o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, sicer pa ne drži niti trditev tožene stranke, da primerljive prakse Vrhovnega sodišča ni. Iz te prakse izhaja prav uporaba OZ in ne ZOPDA in jasno stališče, da ZOPDA predstavlja specialen zakon, ki ga je mogoče uporabljati samo v primeru sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 do plačila, v roku 8 dni ter mu povrne stroške postopka. Višji zahtevek tožnika (za plačilo zneska 10.000 EUR) je zavrnilo. Gre za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer novo škodo, ki je bila pri tožniku ugotovljena po tem, ko je v letu 2000 s toženo stranko in stranskim intervenientom že sklenil poravnavo o odškodnini v skladu z takratnim Zakonom o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPAI, Ur. l. RS, št. 56/96 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožena stranka uveljavlja stvarno nepristojnost sodišča za odločanje v tem sporu, saj naj bi šlo za spremembo poravnave, ki naj bi predstavljala dokončen upravni akt, torej za pristojnost upravnega sodišča. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 63/2006 ter sodbi Upravnega sodišča RS I U 1399/2010-19 in III U 118/2009-12. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi na napačno uporabili materialno pravo, saj sta odločbo oprli na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in ne na določbe Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA, Ur. l. RS, št. 38/2006 in nadalj.) in Pravilnik o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Ur. l. RS, št. 61/2007). Postopek sporazumevanja za priznanje odškodnin je dispozitivne narave in ga je tožnik začel s tem, ko je pridobil mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Namen tega postopka je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje s plačilom pavšalnega zneska, ki ni nujno enak znesku polne odškodnine po OZ. Znesek ugotovi komisija v manj formaliziranem postopku, ki omogoča plačilo v krajšem obdobju, sporazumno. Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da pripada upravičencu v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja odškodnina le, če se je njegovo zdravstveno stanje spremenilo v težjo vrsto bolezni, ki jih določa navedeni Pravilnik. Izpodbijana sodba je v nasprotju s sodno prakso istega pritožbenega sodišča in sodno prakso upravnih sodišč, pri tem pa o istem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) niso podani. Pri tej presoji je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi sklicevanje predlagatelja na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 63/2006 in odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1399/2010-19, ki jih je predlagatelj tudi predložil, in ne tudi na odločbo III U 118/2009-12, ki je predlagatelj ni predložil, s tem pa v tem delu ni izpolnil zahteve iz petega odstavka 367.b člena ZPP.

5. Neenotnost sodne prakse v zvezi z zatrjevano nepristojnostjo delovnega sodišča tožena stranka utemeljuje s sklicevanjem na dve odločbi, ki nista primerljivi. Tako iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 63/2006 izhaja, da je šlo za odločanje v socialnem sporu, v katerem je tožeča stranka zahtevala spremembo akta oziroma mnenja zdravnikov, članov interdisciplinarne komisije glede podane poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in ne za individualni delovni spor (kot v tej zadevi) za priznanje odškodnine za novo škodo. Neprimerljiva je tudi zadeva I U 1399/2010 -19, v kateri je šlo za tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom z dne 8. 9. 2010, torej za povsem drugačen postopek kot v obravnavani zadevi. Pri tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je šlo za izpodbijanje odločbe, ki je bila izdana že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZOPDA (ZOPDA-B, Ur. l. RS, št. 51/2009), s katerim je bil spremenjen tudi 5. člen zakona in v tem členu izrecno določena (v nasprotju s prejšnjo ureditvijo) uporaba določb predpisov o splošnem upravnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

6. Iz citiranih in priloženih odločb tudi ne izhaja izključitev OZ pri presoji o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, sicer pa ne drži niti trditev tožene stranke, da primerljive prakse Vrhovnega sodišča ni. Iz te prakse izhaja prav uporaba OZ in ne ZOPDA in jasno stališče, da ZOPDA predstavlja specialen zakon, ki ga je mogoče uporabljati samo v primeru sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (glej na primer odločbe II Ips 822/2008, II Ips 532/2006, II Ips 212/2008, II Ips 297/2007 itd.).

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.