Jedro

Tožnik je sicer v letu 2000 sklenil poravnavo, v kateri se je sporazumel za odškodnino kot za popolno poravnavo vseh zahtevkov za škodo zaradi izpostavljenosti azbestu. Ker v času sklenitve te poravnave stranki nista mogli predvideti takih poslabšanj zdravstvenega stanja tožnika, kot so se izkazala v letu 2006, ko je nastopila nova okvara pljuč, je tožnik upravičen do nove odškodnine iz tega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Višji zahtevek tožeče stranke (za znesek 10.000,00 EUR) je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 600,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je na podlagi izvedenih dokazov nemogoče zaključiti, da tožnik trpi za posledicami iste bolezni, kot je bila pri njemu ugotovljena že leta 2000, ko je sklenil poravnavo. Ne gre za novo poklicno bolezen, temveč za istovrstno obolenje, pri čemer je prišlo naknadno do poslabšanja življenjskih funkcij oziroma do posledic iste bolezni. V poravnavi je izrecno zapisano, da je s plačilom odškodnine v celoti poravnana obveznost tožene stranke glede nepremoženjske in premoženjske škode in da se oškodovanec odpoveduje vsem zahtevkom iz tega pravnega temelja (3. točka poravnave). Glede na navedeno in dejstvo, da pri tožeči stranki ni bila verificirana nova poklicna bolezen, temveč je prišlo zgolj do poslabšanja posledic iste bolezni iz lažje stopnje na težjo, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek po temelju zavrniti. Sodišče prve stopnje torej ni upoštevalo dveh bistvenih dejstev: da pri tožniku ni nastopila bolezen druge vrste, temveč le nove posledice iste bolezni, ter da se je tožnik odpovedal nadaljnjim zahtevkom iz naslova bodočih posledic te bolezni. Izpodbijana sodba je tudi v nasprotju s sodno prakso, saj je bil v podobnih primerih, ko je odločalo Upravno sodišče v Novi Gorici, tožbeni zahtevek zavrnjen. Kot kriterij za to, ali gre oškodovancu dodatna odškodnina, je upoštevalo, ali gre za novo poklicno bolezen ali ne. Izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena ter je ni mogoče preizkusiti, saj ne navaja pravnih podlag. V primeru, da gre za nove posledice že ugotovljene bolezni, oškodovanec ni upravičen do nove odškodnine. Tudi glede višine odškodnine tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Upoštevaje že izplačano odškodnino in dodatno prisojeni znesek je tožeča stranka v privilegiranem in očitno neenakopravnem položaju z drugimi oškodovanci, ki so žrtve poklicne bolezni izpostavljenosti azbestu. Celoten znesek odškodnine pa ne ustreza več predpisanim zneskom, ki jih na podlagi predpisov Republika Slovenija izplačuje iz naslova poklicnih bolezni zaradi dela z azbestom. Že v letu 2000 se je vedelo, da tožeča stranka boleha za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestu, pri kateri je pričakovati napredovanje in nadaljnje telesne bolečine, znano pa je tudi, da se tovrstna bolezen pogosto konča z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, lahko tudi s smrtjo ter je zato prisoten tudi strah. Ob sklepanju poravnave je bila upoštevana vsa bodoča škoda, tudi iz naslova telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so posledica že tedaj ugotovljene bolezni, le da so se pri tožeči stranki te posledice pojavile po šestih letih. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa, da je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena tako glede dejanskih ugotovitev kot pravnih vprašanj in jo je mogoče preizkusiti.

Ker so stranke postopka in sicer tožena stranka kot zavezanec, stranski intervenient kot plačnik in tožeča stranka kot oškodovanec dne 10. 3. 2000 sklenile poravnavo (priloga B2), v kateri so se sporazumele, da pripada oškodovancu za popolno poravnavo vseh zahtevkov za škodo zaradi izpostavljenosti azbestu odškodnina v znesku 3.384.000,00 SIT (2. točka sporazuma), s plačilom odškodnine v zgoraj navedenem znesku pa je bila v celoti poravnana vsa nepremoženjska in premoženjska škoda in se je oškodovanec odpovedal vsem zahtevkom iz tega temelja, torej tudi bodoči škodi, česar tožeča stranka ne zanika, je ključno vprašanje za pritožbeno rešitev zadeve, ali je poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja škodna posledica, ki sta jo stranki mogli predvideti v trenutku sklenitve sporazuma v letu 2000. Bodoča škoda je tista škoda, glede katere je „po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti“ - 182. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami). Od pojma bodoče škode je treba ločiti novo škodo, za katero je značilno, da ne nastopi kot reden tek dogodkov oziroma kot redno in pričakovano obnašanje poškodovanega dela zaradi prvotno nastale poškodbe, ampak gre, z vidika medicinske znanosti, za nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma med strankama ni bilo mogoče pričakovati.

Po oceni izvedenih dokazov, predvsem izvedeniškega mnenja sodne izvedenke interne medicine - pulmologinje in alergologinje, prof. dr. E.M., dr. med., z dne 25. 2. 2010 ter dopolnitve k temu mnenju z dne 27. 7. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da stranke v času sklenitve poravnave v letu 2000 niso mogle predvideti takih poslabšanj zdravstvenega stanja tožnika, kot so se izkazala v letu 2006 in da je šlo za novo okvaro pljuč, ki ima vzrok v prestani ekspoziji azbestu. Izvedenka je namreč ugotovila, da se progresija azbestne bolezni na plevri in na pljučih ne predvideva pri vseh obolelih ter da je možnost podana v 20 do 25 %, ko se razvije malignom ali difuzna fibroza pljuč, zaradi česar so doktrinalno odrejene občasne kontrolne preiskave pljuč, pojasnila pa je tudi, da je dogajanje v organizmu kot odzivu na depozicijo azbestnih vlaken odvisna tudi od masivnosti ekspozicije in od individualnega imunskega odziva organizma. Pri tem je pri tožniku ugotovila poslabšanje bolezni, ki je potrjena z objektivnimi preiskavami, saj je dokazano večanje plevralnih plakov v okoljno fibrozno tkivo in dokazan obstruktivni bronhitis, ki ga je ocenila kot novo okvaro pljuč tožnika. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s takšnim zaključkom, da pri tožniku v letu 2000 ni bilo mogoče pričakovati takšnega poslabšanja, glede na zgoraj navedeno nizko stopnjo pojavnosti in glede na to, da gre tudi za vprašanje posameznikovega odziva imunskega sistema. Tožnik namreč o ugotovitvah izvedenke v letu 2000 še ni imel patoloških izvidov pljučne funkcije, zato takrat ni bila podana ocena o zmanjšanju življenjskih funkcij ter takrat ni bilo mogoče pričakovati pojava telesnih bolečin in bronhitisa.

Ker odškodnina za novo škodo pripada oškodovancu po OZ, če gre z vidika medicinske znanosti za nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga v času sklenitve sporazuma med strankama ni bilo mogoče pričakovati, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano, ni bistveno, ali gre za novo bolezen v smislu standardne klasifikacije bolezni ali pa za poslabšanje že obstoječe poklicne bolezni, zato ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na drugačno sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki naj bi odškodnino prisodilo le v primeru (povsem) nove bolezni. Zaradi vsega navedenega je pritožba glede temelja odškodninske odgovornosti neutemeljena.

Pritožba tudi ni utemeljena glede odločitve o višini prisojenega zneska odškodnine. Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Ker odškodnina po OZ ni limitirana navzgor, temveč jo določa citirani 179. člen OZ, za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali predpisi, na podlagi katerih Republika Slovenija sklepa sporazume kot plačnik odškodnine, npr. sklep Komisije Vlade RS za postopke sporazumevanja za priznanje odškodnin z dne 8. 3. 2000, št. ..., ki je bil podlaga za sklenitev sporazuma iz leta 2000, ne predvideva takšnega zneska odškodnine.

Razen pavšalne pritožbene navedbe, da je prisojeni znesek odškodnine previsok in da priviligira tožnika v primerjavi z ostalimi upravičenci do odškodnine iz naslova izpostavljenosti azbestu, pritožba glede odškodnine za prisojene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (enako velja tudi glede odškodnine za strah in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ni obrazložena, zato je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik ob preiskavi HRCT izpostavljen desetkrat večjemu sevanju RTG žarkov kot ob navadnem slikanju pljuč, opravil je bronhoskopijo, ki je neprijetna endoskopska preiskava z uvedbo inštrumentov v dihalne poti do pljučne periferije, ki je za bolnike neprijetna in lahko tudi nevarna, zdravljenje je bilo usmerjeno v lajšanje dihanja z zdravili v pršilih, odsvetovan mu je bil telesni napor, trpel pa je tudi bolečine v sklepih, ki so imunološki pojav, ki jih je mogoče pripisati azbestni okvari pljuč in plevre, pri čemer tožnik še potrebuje sredstva proti bolečinam. Vse te ugotovitve po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje upravičujejo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnikov strah povečal od dogodka z dušenjem spomladi leta 2006, ko je pulmolog ugotovil motnjo pljučne funkcije, ki je ni pripisal astmi, ampak motnjam v zvezi z azbestno boleznijo, strah pa je bil prisoten tudi, ko je med preiskavami obstajal sum, da se je v delu pljuč levo razvil malignom, kar je bilo sicer kasneje ovrženo, ugotovilo pa se je, da so napredovale spremembe v strukturi pljuč in plevre. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prisojenim zneskom odškodnine nadalje pravilno upoštevalo, kar je potrdila tudi izvedenka, da je strah pri azbestni bolezni stalno prisoten, ker gre za neozdravljivo bolezen, ki lahko dobi tudi hujšo obliko. Tožnik pa je prepričljivo izpovedal, da je zaradi tega stalno pod stresom ter da bolezen doživlja kot „zrenje smrti v oči“. Vse navedeno utemeljuje plačilo odškodnine za strah v znesku 6.000,00 EUR, saj je v skladu s 1. odstavkom 179. člena OZ.

Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenke, da tožnik ovirano diha, da je manj zmogljiv za telesni napor in ima bolečine v sklepih, sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi upoštevalo tudi izpoved tožnika, da lahko hodi le še po ravnem, ne pa tudi v strmino, ne more več obdelovati kmetije, ker to zanj predstavlja prevelik napor. Nedvomno tožnik zardi tega trpi duševne bolečine, saj je oviran v vsakodnevnih opravilih, takšno stanje pa je nepovratno. Zato je odškodnina iz tega naslova v znesku 2.000,00 EUR primerna glede na ugotovljeno težo posledic bolezni.

Upoštevajoč vse navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik zaradi prisojene odškodnine, ki je v skladu s 179. členom OZ, v privilegiranem položaju. Prav tako prisojena odškodnina ne odstopa od prisojenih zneskov v sodni praksi za podobne primere. Iz priložene sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 111/2005 z dne 1. 3. 2007 izhaja, da je bila v podobnem primeru, ko je oškodovanec vtoževal novo škodo (azbestoza in plaki parietalne plevre), oškodovancu v letu 2003 prisojena odškodnina v znesku 8.400.000,00 SIT (35.052,57 EUR) oziroma z upoštevanjem revalorizacije že izplačane odškodnine 10.775.000,00 SIT oziroma 44.963,27 EUR, kar je bil po ugotovitvah VS RS primerljiv znesek odškodnine za podobno škodo. Tožniku je bil torej za sicer milejšo obliko bolezni prisojen v letu 2010 nižji znesek odškodnine kot v podobnem primeru v letu 2003, zato ni mogoče govoriti o odstopanju od uveljavljene sodne prakse.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.