Jedro

Posebne denarne nagrade po novi uredbi tožniku ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba še ni veljala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Odločba Ministrstva za obrambo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni po prejemu sodbe plačati 3.622,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

III. Ugotovi se, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno osmo leto vojaške službe v višini ene bruto povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020." - da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 183,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sam.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo delno zavrglo. Razsodilo pa je, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020 odpravi (točka I izreka sodbe), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.622,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe), da se ugotovi, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno osmo leto vojaške službe v višini ene bruto mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020 (točka III izreka sodbe), in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 656,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka, oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta bili za izvajanje štirinajstega odstavka 49. člena Zakona o službi v Slovenski vojski sprejeti dve uredbi, in sicer Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (stara uredba) in Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova uredba). Sodišče prve stopnje je pri tolmačenju namena drugega odstavka 7. člena nove uredbe spregledalo, da krog upravičencev do izplačila posebne denarne nagrade po stari in novi uredbi ni enak. Na podlagi stare uredbe so bili do posebne denarne nagrade upravičeni le vojaki in vojaške osebe, ki so sklenile pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje vojaške službe v enotah in službah vojaškega letalstva, nadzora zračnega prostora, kontrole letenja in vojaškega zdravstva za dobo najmanj petih let. Kot izhaja iz pojma vojaške osebe, definiranega v 5. členu ZObr, so vojaške osebe vojaki, podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci. Tako je bil po stari uredbi upravičen do te nagrade le del vojaških oseb, po novi uredbi, ki je vpeljala novo sistemsko ureditev, pa so do izplačila posebne nagrade upravičene vse vojaške osebe, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za najmanj pet let. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določbo drugega odstavka 2. člena nove uredbe, po kateri se posebna nagrada izplača naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe, medtem ko se je po stari uredbi izplačala takoj po uspešno zaključenem temeljnem vojaško strokovnem usposabljanju. Skladno z novo uredbo so vsi pripadniki s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas najmanj petih let upravičeni do posebne denarne nagrade. Nova uredba ne ureja izplačila nagrad za nazaj, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje, saj bi to pomenilo kršitev 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivno veljavnost pravnih aktov. Tako je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik po novi uredbi upravičen do posebne nagrade tudi za čas pred njeno uveljavitvijo (pred 1. 1. 2020). Sodišče ni pojasnilo, v čem je potem smisel izenačitve vseh vojaških oseb, saj bi imele vojaške osebe, ki so prejele posebno denarno nagrado že po stari uredbi, izrazito ugodnejši položaj. Namen drugega odstavka 7. člena nove uredbe je v tem, da vsi pripadniki dobijo enako število denarnih nagrad, vezano na zaključeno leto službe, in sicer za naprej, tistim pripadnikom, ki so za sklenitev ali podaljšanje pogodbe o zaposlitvi prejeli posebne denarne nagrade po stari uredbi, pa se izplača samo še razlika med že izplačano posebno nagrado po stari uredbi in nagrado, ki jim pripada po novi uredbi. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020, ki jo izpodbija tožnik, nezakonita, saj v njej niso navedeni razlogi in tudi ni pojasnjen izračun, na podlagi katerega tožniku pripada izplačilo razlike. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 73/19; v nadaljevanju: nova uredba) se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno denarno nagrado po stari uredbi, izplača razlika med posebno nagrado, bi jim pripadala po novi uredbi in posebno nagrado, ki jim je pripadala po stari uredbi. Posebna nagrada po tem odstavku se začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač. Ker je tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenil leta 2012 in mu je bila po stari uredbi izplačana nagrada v višini 5 bruto plač, je ujemajoče število let izpolnil leta 2017 (pet let zaposlitve po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi), zato mu v času odločanja pripadata še dve povprečni bruto plači na zaposlenega v RS. Ker je v septembru 2020 izpolnil še dodatno leto, bi moral v oktobru 2020 prejeti še nagrado v višini ene povprečne plače. 7. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotna. Iz drugega odstavka 7. člena nove uredbe, ki je pričela veljati 1. 1. 2020, izhaja, da se vojaškim osebam, ki imajo ob njeni uveljavitvi sklenjeno pogodbo v Slovenski vojski za določen čas in so prejele posebno nagrado po stari uredbi (Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski - Ur. l. RS; št. 67/08; v nadaljevanju: stara uredba), izplača razlika med posebno denarno nagrado po stari uredbi in posebno denarno nagrado po novi uredbi. Skladno z 2. členom nove uredbe se vojaškim osebam v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene bruto plače na zaposlenega v RS enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let od septembra 2012 do septembra 2022 in je že prejel posebno nagrado po stari uredbi. Leto opravljanja službe tožnika na podlagi določb nove uredbe se izteče v septembru 2021, ko pridobi pravico do posebne denarne nagrade, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2021, kar mu je bilo pravilno priznano z izpodbijano odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 6. 2020. Posebne denarne nagrade po novi uredbi pa mu ni mogoče priznati za leta pred začetkom veljavnosti nove uredbe, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, ker takrat nova uredba še ni veljala.

8. Ker je glede na navedeno pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnik, ki s tožbo ni uspel, dolžan toženi strani povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: stroške odgovora na tožbo v višini 300 točk in materialne stroške v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znaša 183,60 EUR.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Skladno s 155. členom ZPP in določbami OT so potrebni pritožbeni stroški tožene stranke: stroški sestave pritožbe v višini 375 točk in materialni stroški v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Ta znesek ji je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).