Jedro

Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba) je zato ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba toženke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR in stroške revizijskega postopka v višini 625,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da ima tožnik pravico do razlike med posebno denarno nagrado po Uredbi o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski iz leta 20081 (v nadaljevanju "stara Uredba") in posebno denarno nagrado po Uredbi o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski2 (v nadaljevanju "nova Uredba"), zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. V delu, ki se nanaša na ugotovitev, da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno deveto in deseto leto vojaške službe v višini ene oziroma dveh bruto plač z zapadlostjo v oktobru 2021 oziroma v oktobru 2022 pa jo je zavrglo, ker terjatev za ta del nagrade še ni zapadla v plačilo. V ostalem je razsodilo, da se odločba toženke z dne 1. 6. 2020 odpravi, da je toženka dolžna tožniku v 8 dneh po prejemu sodbe plačati 3.622,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila in da ima tožnik pravico do posebne denarne nagrade za zaključeno osmo leto vojaške službe v višini ene povprečne bruto mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji po zadnje objavljenih podatkih Statističnega urada Slovenije, ki zapade v plačilo s plačo meseca oktobra 2020. Pri odločitvi je izhajalo iz drugega odstavka 7. člena nove Uredbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da tožniku, ki je že prejel posebno denarno nagrado na podlagi stare Uredbe, ne pripada več kot ena plača, in sicer na podlagi 2. člena nove Uredbe. Pojasnilo je, da mu za leta, ko ta uredba še ni veljala, posebne nagrade ni mogoče priznati.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 155/2021 z dne 5. 10. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pri odločitvi o višini posebne nagrade tožniku pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo vseh let zaposlitve.

4. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo prehodno določbo drugega odstavka 7. člena nove Uredbe. Utemeljenost njegovega zahtevka naj bi izhajala tako iz jezikovne kot iz namenske razlage te določbe. V delu, kjer je omenjena posebna denarna nagrada, je uporabljen pogojnik, kar pomeni, da mora pristojni organ hipotetično presoditi, do kakšne posebne denarne nagrade bi bila vojaška oseba upravičena, če bi nova Uredba veljala že od začetka zaposlitve. Meni, da je bil namen nove sistemske ureditve med drugim tudi izenačitev položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, z vojaškimi osebami, ki jo bodo prejele po novi Uredbi. Na to kaže določba drugega odstavka 7. člena nove Uredbe, na podlagi katere je treba tudi tistim osebam, ki so bile upravičene do denarne nagrade po stari Uredbi, izplačati posebno denarno nagrado za vsako zaključeno leto vojaške službe. Obrazložitev sodišča druge stopnje, zakaj tožniku nagrade ni mogoče priznati za leta, ko nova Uredba še ni veljala, je pomanjkljiva, saj ni upoštevano, da gre za nepravo retroaktivnost, ki ni prepovedana. Poleg tega pa naj bi prehodne in končne določbe že po naravi stvari urejale položaje za nazaj.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Tožnik je vojaška oseba, zaposlena pri toženki. Ob uveljavitvi nove Uredbe s 1. 1. 2020 je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let, in sicer od septembra 2012 do septembra 2022. Toženka mu je z izpodbijano odločbo z dne 1. 6. 2020 priznala pravico do razlike med nagradami po novi in stari Uredbi v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v RS, ki se izplača pri plači za oktober 2021 in nato enkrat letno v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji vsak naslednji mesec po zaključenem letu opravljanja vojaške službe do izteka pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožnik je v času odločanja toženke (1. 6. 2020) dopolnil sedem let zaposlitve na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v septembru 2012 je prejel posebno denarno nagrado v višini petih plač na podlagi stare Uredbe, ki je v prvem odstavku 2. člena določala, da se vojakom ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski za najmanj pet let izplača posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za najmanj deset let v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

9. Nova Uredba, ki je pričela veljati 1. 1. 2020, je bila sprejeta na podlagi in za izvrševanje štirinajstega odstavka 49. člena ter četrtega odstavka 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski4 (ZSSloV). V prvem odstavku 2. člena določa, da se ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski za najmanj pet let vojaški osebi izplača posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, in sicer naslednji mesec po uspešno končanem temeljnem vojaškostrokovnem usposabljanju, če nima odsluženega vojaškega roka, ali ob nastopu vojaške službe, če ima odslužen vojaški rok. V drugem odstavku 2. člena določa, da se v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let poleg posebne denarne nagrade iz prejšnjega odstavka izplačuje še posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe; če vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi v Slovenski vojski za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplača posebna denarna nagrada v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

10. Kot izhaja iz gradiva Predloga nove Uredbe z dne 16. 7. 20195 je bila nova Uredba sprejeta z namenom spremembe in nadgradnje instituta posebne denarne nagrade, do katere so upravičene vojaške osebe ob prvi sklenitvi ali podaljšanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta naj bi bila stimulativen ukrep, namenjen povečanju interesa za vojaški poklic pri mladih in zadržanju že zaposlenega, izkušenega kadra. Z novo Uredbo naj bi se po eni strani določil ustreznejši nabor upravičencev, ki bo zajel tako kandidate za zaposlitev, kot že zaposlene vojaške osebe, po drugi strani pa naj bi se spremenila dinamika izplačevanja posebne denarne nagrade tako, da se ta izplačuje postopno, ob zaključku vsakega leta opravljanja vojaške službe.

11. Nova Uredba ne posega v pravico do posebne denarne nagrade, ki so jo vojaške osebe pridobile po stari Uredbi, niti vojaškim osebam v tožnikovem položaju ne priznava pravice do posebne denarne nagrade za nazaj. Na noben način torej ne posega v pridobljene pravice niti v obstoječa pravna razmerja za nazaj. V prehodnih in končnih določbah je nova Uredba uredila položaj vojaških oseb, ki so imele ob uveljavitvi novega sistema posebnih denarnih nagrad sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in so po stari Uredbi že prejele posebno denarno nagrado. V prvem stavku drugega odstavka 7. člena nove Uredbe je določeno, da se tem osebam izplača razlika med posebno denarno nagrado, ki bi jim pripadala v skladu s to uredbo, in posebno denarno nagrado, ki jim je pripadala po stari Uredbi, v drugem stavku pa, da se posebna denarna nagrada po tem odstavku začne izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Prvi stavek torej priznava izplačilo razlike med posebno nagrado po stari in novi Uredbi in se v izvedbi nanaša na osebe, ki imajo ob uveljavitvi nove Uredbe po veljavni pogodbi o zaposlitvi napolnjenih več let vojaške službe, kot jim je bilo izplačanih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji iz naslova posebne nagrade po stari Uredbi. Drugi stavek se nanaša na začetek izplačevanja posebne nagrade po novi Uredbi, sicer pa na vojaške osebe, ki so po stari Uredbi prejele iz naslova posebne nagrade več povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kot imajo po veljavni pogodbi o zaposlitvi dopolnjenih let vojaške službe. Prvi in drugi stavek drugega odstavka 7. člena je torej treba razumeti ločeno, saj urejata različne položaje; prvi stavek upravičenost do plačila razlike, drugi pa začetek izplačevanja po novi Uredbi.

12. Tožnik je bil v položaju, ki je urejen v prvem stavku drugega odstavka 7. člena nove Uredbe, saj je po stari Uredbi že prejel posebno nagrado v višini petih plač, v času odločanja toženke pa je po takratni pogodbi o zaposlitvi dopolnil sedem let vojaške službe. Vojaški osebi v njegovem položaju bi po novi Uredbi na dan odločanja pripadalo sedem plač. Ker jih je prejel pet, znaša razlika dve plači. 13. Razlaga, ki jo je ponujala toženka in jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, namreč da je tožnik upravičen do razlike v višini le ene plače, je nelogična. Po stari Uredbi so vojaške osebe ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas prejele eno ali pet plač. Niti za tiste, ki so po stari Uredbi prejele posebno nagrado v višini ene plače, še manj pa za tiste, ki so jih prejeli pet, ena plača, ki naj bi jim pripadala po tej razlagi, ne more predstavljati „razlike“.

14. Edino sprejemljiva in logična razlaga prvega stavka drugega odstavka 7. člena nove Uredbe je zato ta, ki jo zagovarja tožnik, namreč da mu pripada razlika med izplačano nagrado v višini petih plač in nagrado, kakršno bi prejel po novi Uredbi za sedem let vojaške službe, to je sedem plač. Razlika je namenjena izenačitvi položaja vojaških oseb, ki so že prejele posebno nagrado po stari Uredbi, s položajem vojaških oseb, ki jo bodo prejele po novi Uredbi. Da je bil namen določbe dejansko tak, izhaja iz že omenjene obrazložitve k Predlogu nove Uredbe, kjer je ob razlagi 7. člena med drugim navedeno, da se šteje, da je posebna nagrada v višini, določeni s to uredbo, zmanjšana za že izplačano posebno denarno nagrado.

15. Tistim vojaškim osebam, pri katerih bi bila posebna denarna nagrada po novi Uredbi nižja od nagrade, prejete po stari Uredbi (npr. ob prvi sklenitvi so prejele denarno nagrado v višini petih plač, ob uveljavitvi nove Uredbe pa so zaposlene npr. šele tri leta), pa se na podlagi drugega stavka drugega odstavka 7. člena nove Uredbe ne izplača nikakršna razlika (saj je ni), temveč se jim začne posebna denarna nagrada izplačevati po preteku števila let, ki se ujema s številom že izplačanih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, šteto od sklenitve veljavne pogodbe o zaposlitvi dalje (torej če so prejele pet plač, po poteku petih let).

16. Glede na obrazloženo se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožniku ni priznalo razlike med posebno denarno nagrado, do katere bi bil na dan odločanja upravičen po novi Uredbi za dopolnjenih sedem let in med že izplačano nagrado v višini petih povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje neutemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je odpravilo odločbo toženke z dne 1. 6. 2020, s katero je bila tožniku priznana razlika le v višini ene plače, ki se izplača šele pri plači za oktober 2021, tožniku prisodilo razliko v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji in posebno denarno nagrado za dopolnjeno osmo leto vojaške službe v oktobru 2020. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba toženke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pri tem ni poseglo v izrek sodbe sodišča prve stopnje, saj vprašanje pravilnega izreka ni bilo predmet revizije.

18. Odločitev o stroških temelji drugem odstavku 165. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP mora toženka tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo6 (OT) znašajo 280,00 EUR (odgovor na pritožbo 375 točk, 2% materialni stroški in 22% DDV) in stroške revizijskega postopka, ki v skladu z OT znašajo 625,98 EUR (predlog za dopustitev revizije 375 točk; 50% teh stroškov se všteje k stroškom revizije - tar. št. 15/6 in 15/8, revizija 450 točk – tar. št. 15/7, materialni stroški 2%, DDV 22%, sodne takse (150,00 EUR).

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ur. l. RS št. 67/08 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS št. 73/19. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 68/08 in nadaljnji. 5 Objavljeno na https://e-uprava.gov.si. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji.