Jedro

Tožena stranka mora najprej ugotovi dvom še z neko drugo okoliščino, kot je zgolj dejstvo, da tožnik nima uradnega dokumenta s sliko v smislu ZTuj-1 in na tej dodatni okoliščini oziroma okoliščinah tudi obrazložiti dvom v verodostojnost izkazane identitete. Tožena stranka tako opredeljenega dvoma v istovetnost v izpodbijanem aktu ni ugotavljala. Dvoma v istovetnost ni ugotovila drugače, kot zgolj z argumentom, da tožnik ni predložil uradnega dokumenta s sliko, kar pa je napačna uporaba materialnega prava. Zato je ta razlog za odvzem osebne svobode v izpodbijanem aktu nezakonit.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-150/2012/3 (1231-13) z dne 7. 7. 2012 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 51. člena v povezavi s tretjo alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku, ki ga je v upravnem postopku zastopal A., izdala sklep, da se prosilcu za mednarodno zaščito B.B., roj. ... 1. 1981 v kraju Rafah, državljanu Egipta, omeji gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 6. 7. 2012 od 14. 40 ure do dne 6. 10. 2012 do 14.40 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bil dne 13. 5. 2012 ob 5 uri prosilec prijet skupaj s tujcem C.C. s strani policistov PP Koper na mejni sekciji H II/3. Njegovo istovetnost so policisti takrat ugotovili na podlagi njegove lastne izjave, saj pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta. Na policijski postaji je v lastni izjavi navedel, da je B.B. Po končanem postopku na policijski postaji je bil prosilec B.B. 13. 5. 2012 nastanjen v Centru za tujce v Postojni, C.C., pa je na PP Koper zaprosil za mednarodno zaščito in je bil istega dne pripeljan v Azilni dom. B.B. v postopku s policisti ni izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, prav tako ne v Centru za tujce, temveč je to storil šele dne 3. 7. 2012. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je šele po 50 dneh zaprosil za mednarodno zaščito, je odgovoril, da zato, ker so bile tedaj v Egiptu volitve in so na oblast prišli salafisti, zato se je odločil, da se ne vrne v Egipt. Dne 3. 7. 2012 je Sektor za mednarodno zaščito prejel dokumentacijo Centra za tujce, v katerem Azilni dom obveščajo, da je B.B. zaposlenim v Centru za tujce predal dopis v angleškem jeziku, iz katerega je razvidno, da želi tujec B.B. v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Tujec je bil v postopku odstranitve iz Slovenije, z odločbo mu je bila tudi izrečena sankcija prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo za dobo enega leta. Poleg tega iz dopisa centra za tujce št. 2253-102/2012/8 (216-06) z dne 3. 7. 2012 izhaja, da je bila glede na to, da se prosilec izdaja za državljana Egipta, opravljena preverba na Veleposlaništvo Egipta v Republiki Sloveniji v zvezi z potrditvijo njegove istovetnosti. Center za tujce je prejel odgovor, da iz njihovih evidenc ni razvidno, da bi bil B.B. njihov državljan. Dne 6. 7. 2012 je tožnik pri Ministrstvu vložil prošnjo za priznanje mednarodno zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011, 57/2011 popr.) lahko izkazal svojo istovetnost. Prosilec je pri podaji prošnje na standardno vprašanje navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 6. 7. 2012 je prosilec na vprašanje uradne osebe, kje ima dokumente in ali jih lahko pridobi, navedel, da je v Egiptu imel potni list z veljavnostjo enega leta. Ta potni list je imel s seboj v Franciji, a mu ga je njegova ambasada ni podaljšala, ker ni šel v vojsko. Potni list ima sedaj francoski odvetnik, ki mu je urejal stalno bivanje. Na vprašanje uradne osebe, ali lahko pridobi kakšne dokumente, da je bival v Franciji, je prosilec odgovoril, da to ni mogoče ter da tudi nima nikakršnega stika s francoskim odvetnikom. Na vprašanje uradne osebe, ali prosilec lahko pridobi kakšen dokument iz Egipta, je prosilec odgovoril, da za zdaj to ni mogoče, ker je iz Egipta odpotoval kot mladoletnik. Na vprašanje uradne osebe ali lahko pridobi potrdilo, da se je v Franciji poročil, je prosilec odgovoril, da bo potrdilo poizkusil pridobiti. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tudi Upravno sodišče RS je v sodbi U 1308/2008-14 z dne 11. 6. 2008 glede izreka omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti zapisalo, da po presoji sodišča niti ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov in da je z dejstvom, da brez osebnega dokumenta, na katerem bi bila njegova fotografija, ni mogoče preveriti njegove istovetnosti, izpolnjen pogoj iz prve alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ. To odločitev pa je s sodbo I Up 352/2008 z dne 16. 7. 2008 potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Prav tako pa je Upravno sodišče RS v sodbi I U 350/2011-17 z dne 28. 2. 2011 zapisalo, da če je tožnik brez osebnega dokumenta, na katerem bi bila njegova fotografija, zadostuje za izpolnitev pogoja iz prve alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ. Nato se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 51. člena, peto in šesto alineo 55. člena ZMZ. Da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu pete in šeste točke 55. člena ZMZ izhaja iz lastnoročne izjave v angleškem jeziku, ki jo je prosilec predal pristojnim v Centru za tujce dne 3. 7. 2012. V tej izjavi navaja, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker ima v Egiptu težave, ker je kristjan, njihov predsednik pa je do njih slab. Zato je v Egiptu življenjsko ogrožen. Tem navedbam pristojni organ nikakor ne more verjeti, saj bi resnično ogrožena oseba nemudoma zaprosila za mednarodno zaščito, ne pa da je prosilec ilegalno prehajal državne meje Španije, Italije, Francije. V konkretnem primeru je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu, da prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil prijet s strani slovenskih policistov že 13. 5. 2012, za mednarodno zaščito pa je zaprosil žele 3. 7. 2012. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je šele po 50 dneh podal prošnjo za azil, je prosilec odgovoril, da so bile sedaj v Egiptu volitve, da so sedaj na oblasti salafisti in zato se je odločil, da se ne vrne v Egipt. Tožena stranka zaključuje, da je zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj bi bilo v primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen mogoče upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po ilegalnem vstopu v Republiki Slovenijo, torej že 13. 5. 2011, ko je bil prijet s strani PP Koper, pa tega ni storil. Prav tako tudi ni zaprosil v Republiki Italiji, kjer je bil pred prihodom v Republiko Slovenijo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pristojni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu šeste točke 55. člena ZMZ. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru, glede na vse zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Pristojni organ je ugotovil, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu pete in šeste točke 55. člena, z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje. Če bi ga pristojni organ nastanil v katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi prosilec lahko brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje mej z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so to npr. ekonomski in drugi, in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi organu onemogočalo meritorno odločiti o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnost in odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pristojni organ je upošteval, da se je prosilec po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Španiji, Franciji in Italiji. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zato je omejitev na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

V tožbi na odpravo sklepa tožnik s sklicevanjem na konkretne sodne odločbe Vrhovnega sodišča (in Upravnega sodišča) pravi, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 65/2011 že odločilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje (v danem primeru je šlo za sodbo I U 1958/2012), ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo že v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz razloga ugotavljanja istovetnosti ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po Zakonu o tujcih, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Ukrep na tej podlagi lahko torej tožena stranka odredi prosilcu, ki ni imel osebnega dokumenta oziroma mu po njegovem zatrjevanju tak dokument v izvorni državi ni bil izdan le, če obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav o okoliščinah, zaradi katerih prosilec prosi za mednarodno zaščito ter o drugih pomembnih okoliščinah, med drugim tudi o istovetnosti, ki pa jih mora tožena stranka obrazložiti.

Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v številnih predhodnih sodbah (U 2649 z dne 15. 11. 2006, U 2903/06 z dne 21. 12. 2006, U 2670/06 z dne 2. 2. 2007 in U 1191/2008 z dne 26. 5. 2008). V slednji sodbi Upravno sodišče izrecno navaja: Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kako možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je „potrebno“ začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil.“ V predhodni sodbi U 2649/2006 z dne 15. 11. 2006 pa je Upravno sodišče navedlo tudi, da je bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi.

Tožnik je ob podaji prošnje toženi stranki predstavil razloge, zaradi katerih je bil brez dokumentov. Povedal je, da je v Egiptu imel poti list z veljavnostjo enega leta, ki ga je imel s sabo v Franciji, vendar pa mu ga ambasada ni podaljšala, ker ni šel v vojsko. Povedal je tudi, da ima njegov potni list sedaj njegov odvetnik v Franciji, ki mu je urejal stalno bivanje, s katerim pa nima več nikakršnega stika. Tožena stranka pa se v izpodbijanim sklepu do tožnikovega pojasnila, zakaj je brez dokumentov, sploh ni opredelila. Tožnik je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pojasnil, zakaj prošnje ni vložil že 13. 5. 2012, ko je bil prejet s strani policije. Ker so v Egiptu konec julija letos potekale predsedniške volitve, s katerimi so na oblast prišli salafisti in muslimani, je zaradi dejstva, da je on katolik – ortodoksen pravoslavec, njegovo življenje ogroženo. Zato je tudi vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Centru za tujce v Postojni. Tudi do tega razloga kot glavnega argumenta prosilca se tožena stranka sploh ne opredeli in ga enostavno prezre. Tožena stranka bi morala glavni argument prosilca obravnavati in se do njega opredeliti, bodisi v smislu, da prosilcu ne verjame, in navesti razloge za to, bodisi v smislu, da prosilcu verjame. Pri tem pa bi morala upoštevati vse okoliščine konkretnega primera ter tako ugotoviti, ali je bila domnevno „prepozna“ vložitev prošnje opravičljiva ali ne. Poleg tega pa se tožeča stranka ne strinja s tem, da bi bila prošnja, ki je bila vložena 3. 7. 2012, vložena prepozno. Zakon nikjer ne določa, da bi bilo potrebno besedno zvezo „v najkrajšem možnem času“ tolmačiti kot npr. takoj ob prijetju s strani policije ali pa še isti dan ob prijetju s strani policije. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil takoj, ko je čutil, da je njegovo življenje zaradi njegove vere v njegovi izvorni državi ogroženo. Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru I.M. proti Franciji odločilo, da za oceno verodostojnosti prosilca ni bistveno, da prosilec namere za prošnje ni izrazil v prvi državi Evropske unije ter da tudi ni bistveno, da je namero izrazil šele, ko so ga želeli odstraniti iz države. Določilo 6. točke 55. člena ZMZ se nikakor ne nanaša na tožnikovo situacijo, saj le-ta namreč ravna v skladu z ZMZ, saj skuša preprečiti izročitev državi, za katero navaja, da je tam preganjan zaradi svoje vere. Ugotoviti, ali so tožnikove trditve resnične in ga obvarovati pred odstranitvijo v tako državo, pa je prav namen ZMZ. Tožnik je kot dokaz svojim navedbam dne 16. 7. 2012 poslal kopijo pisma v arabščini iz cerkvene skupnosti v Egiptu, ki ji pripada, v katerem so opisane težave, ki jih imajo ortodoksni pravoslavci zaradi svoje vere z muslimani v Egiptu in bi jih tudi on zagotovo (ponovno) imel, če bi se v Egipt vrnil. Upravno sodišče RS je v sodbi I U 531/2009-8 z dne 1. 4. 2009, ki sicer presoja odločanje v pospešenem postopku, odločilo, da restriktivna razlaga 6. točke 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, tako kot je to npr. v določilu prve alineje 55. člena ZMZ določeno, da pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec v Slovenijo prišel „izključno“ iz ekonomskih razlogov. Povsem logično je, da vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, prošnjo vložil zaradi tega, da bi dobil zaščito in hkrati zaradi tega, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Predlaga, da se predmetni sklep tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta. Opravičuje se, ker ne more zagotoviti udeležbe na obravnavi in predlaga, da se obravnava izvede brez njene prisotnosti.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19. 7. 2012 je tožena stranka med drugim navedla, da je Vrhovno sodišče RS v novejši sodbi zavzelo drugačno stališče, kot ga je zavzelo Upravno sodišče. V sodbi I Up 27/2011 z dne 12. 1. 2011 je med drugim navedlo, da „pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke in presojo sodišča prve stopnje, da je istovetnost tožnika nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V obravnavanem primeru tožnik takega dokumenta ni predložil. Zato je pravilna presoja, da je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pri tem ni pomembno, iz katerih razlogov tožnik nima dokumentov.“ Tožena stranka v tej točki vztraja, da je istovetnost osebe ugotovljena šele, ko oseba za izkazovanje istovetnosti predloži eno od listin, kot je določeno v 75. členu Zakona o tujcih (ZTuj-1). Poleg tega je dne 16. 7. 2012, kot je zapisalo sodišče, prosilec v postopek predložil listino (sporočilo iz cerkve v Egiptu iz leta 1998, lastnoročno napisano), zraven pa je predložil tudi šest odpustnih pisem iz bolnišnice v Franciji iz leta 2000, katere se nanašajo na osebo Č.Č., roj. ... 4. 1977 in nekakšen izpis iz računalniške evidence za iste osebne podatke. Teh listin tudi sodišče v sodbi ne navaja in ne pojasni. Tožnik je pri podaji prošnje pojasnil, da je leta 2000, ko je bil v Franciji in ko je bil v bolnišnici šest mesecev na zdravljenju, zaradi neurejenega zavarovanja namerno zlorabil identiteto bratranca, da zdravljenja ne bi plačal. Iz navedenega tožena stranka še vedno dvomi v tožnikovo istovetnost, saj od podaje prošnje za mednarodno zaščito, pa tudi pred tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, ni priskrbel nobenega svojega osebnega dokumenta. Tožena stranka poudarja, da tožeči stranki gibanje ni bilo omejeno zgolj za to, ker ni predložila nobenih osebnih dokumentov, ampak tudi zaradi odgovora Veleposlaništva Egipta, da osebe z osebnimi podatki, ki jih je navedla tožeča stranke, ne vodijo v evidenci svojih državljanov. Pojasnila prosilca na glavni obravnavi glede navedenega dejstva, se toženi stranki ne zdijo prepričljiva, saj dejstvo, da potni listi v času njegove zapustitve Egipta pred 14 leti še niso vsebovali prstnih odtisov, nikakor ne morejo vplivati na to, ali imajo oblasti tožečo stranko zabeleženo v evidenci svojih državljanov. Vsekakor se registracija prebivalstva opravlja večinoma ob rojstvu in ne bo izdaji potnega lista, saj se potni list lahko izda zgolj državljanu, ki mora biti kot takšen tudi že pred izdajo potnega lista registriran. Ob upoštevanju navedenega ter ob upoštevanju, da je tožeča stranka pri podaji prošnje navedla, da je na zdravljenju v Franciji zlorabila identiteto svojega bratranca, kar kaže na to, da tožeča stranka z lahkoto prilagaja svoje osebne podatke posamezni situaciji, tožena stranka brez dvoma ugotavlja, da istovetnost tožeče stranke ni ugotovljena. Pristojni organ meni, da v konkretnem primeru ni bilo potrebno posebej poudarjati, zakaj je tožeča stranka begosumna, saj to izhaja že iz dejstva, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajala v zgoraj navedenih Evropskih državah. Očitno je, da tožeča stranka nezakonito prehaja meje držav članic Evropske Unije in seveda je bilo iz razloga, da se takšno ravnanje ne nadaljuje, potrebno izreči ukrep omejitve gibanja. Za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ zadostuje že zgolj sum zavajanja in zlorabe postopka. Ker je prosilec vložil prošnjo šele 50 dni po vstopu v Republiko Slovenijo, tožena stranka vsekakor brez dvoma ugotavlja, da tožeča stranka ni vložila prošnje v najkrajšem možnem času. Zatrjevanja tožeče stranke, da je namen za vložitev prošnje izrazila tako pozno zato, ker so prišli z volitvami salafisti na oblast, pri čemer bi bil on kot kristjan preganjan, pa tožena stranka ne more šteti za verjetne, saj so bili izidi volitev znani že dne 18. 6. 2012, tožeča stranka pa je izrazila namen šele 15 dni po tem. Tožena stranka še pravi, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011 navedlo tudi: „S sklepom je tožena stranka tudi preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih mej. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit.“ V odgovoru tožnika na pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo tožnik pravi, da tožena stranka kot protiargument navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 27/2011 z dne 12. 1. 2011, ki pa jo ne citira v celoti, saj Vrhovno sodišče v isti sodbi nadaljuje: „Dvom tožene stranke v zatrjevano tožnikovo istovetnost pa je utemeljen, saj je tudi verodostojnost drugih tožnikovih navedb (da ni vedel, da je iz Slovenije prišel v Italijo) vprašljiva, zato je tožena stranka pravilno uporabila zakonsko možnost na omejitev tožnikovega gibanja zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Zato ni imela druge možnosti, kot da je tožniku iz tega razloga omejila gibanje.“ Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve Vrhovnega sodišča v prej navedeni sodbi, mora pri takem prosilcu, ki nima osebnih dokumentov, obstajati dvom v njegovo zatrjevano istovetnost, le-ta pa mora biti za ukrep omejitve gibanja utemeljen. Zato je nepravilen sklep tožene stranke, ki izhaja le iz dela obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, da je zakonski pogoj za omejitev gibanja prosilcu izpolnjen že s tem, da nima dokumentov, s katerimi je po določbah Zakona o tujcih mogoče njegovo istovetnost nesporno ugotoviti. Tožeča stranka meni, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na odpustna pisma iz Francije iz leta 2000, ki se nanašajo na osebo Č.Č., roj. ... 4. 1977, ki naj bi izkazovali dvom v istovetnost tožnika. Kot ugotavlja sama tožena stranka, je že tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pojasnil, zakaj se dokazila o njegovem zdravstvenem stanju glasijo na drugo ime in ne na njegovo. Kot navaja tožena stranka, je to storil, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, ni pa res, da je namerno zlorabil identitete, da zdravljenja ne bi plačal, ampak ga ni mogel plačati, saj ni imel denarja. Ne gre torej za premeteno potezo tožnika, da bi se na tak način izognil stroškom zdravljenja, ker jih ne bi želel plačati, ampak jih ni bil sposoben plačati. Če bi tožnik, kot to navaja tožena stranka, z lahkoto prilagajal svoje osebne podatke posamezni situaciji, teh dokazil, ki se ne glasijo na njegovo ime, v postopku sploh ne bi predložil. Če bi res z lahkoto prilagajal svojo identiteto posameznim situacijam in zlorabljal osebne podatke, zagotovo ne bi preložil dokumentov, in bi mu lahko bili v škodo. Dokazila o svojem zdravstvenem stanju je tožnik priložil v dobri veri ter tudi pojasnil, zakaj se glasijo na ime njegovega bratranca že pri podaji same prošnje. Glede omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, ker prosilec ni vložil prošnje v najkrajšem možnem času, pa tožnik že v tožbi navaja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu o omejitvi gibanja do navedb tožnika, zakaj že prej ni zaprosil za mednarodno zaščito sploh ni opredelila. Poleg tega pa se tožeča stranka ne strinja s tem, da bi bila prošnja, ki je bila vložena 3. 7. 2012, vložena prepozno. Zakon nikjer ne določa, da bi bilo potrebno besedno zvezo „v najkrajšem možnem času“ tolmačiti kot npr. takoj ob prijetju s strani policije ali pa še isti dan ob prijetju s strani policije. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil takoj, ko je čutil, da je njegovo življenje zaradi njegove vere v njegovi izvorni državi ogroženo. Tožeča stranka še enkrat poudarja, da je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko se je v izvorni državi začel počutiti ogroženo, ne glede na to, da so bili rezultati volitev znani 18. 6. 2012. Kot ugotavlja tudi Upravno sodišče v izpodbijani sodbi, dejstvo, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo tudi v Španiji, Franciji in Italiji, nima te relevantnosti, kot jo zagovarja tožena stranka, saj se v obdobju bivanja v teh treh državah tožnik še ni čutil ogroženega zaradi razmer v Egiptu, ki so se spremenile z volitvami v juniju in je zaradi zamenjave politične struje na oblasti sedaj njegovo življenje zaradi njegove veroizpovedi ogroženo. Povsem logično je, da vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, prošnjo vloži zaradi tega, da bi dobil zaščito in hkrati zaradi tega, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije.

Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ni ugodilo v tem smislu, da bi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, kot je predlagala tožena stranka v pritožbi, ampak je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje iz razloga, /.../ ker so bili zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem dvoma v tožnikovo identiteto in zaključki, ki se nanašajo na dejstvo, ali je tožnik z utemeljenim razlogom tako pozno (v petdesetih dneh od prijetja v Republiki Sloveniji) izrazil namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, glede na podatke v upravnem spisu in na podlagi tožnikovega zaslišanja na glavni obravnavi, preuranjeni“ (odstavek 6 sklepa Vrhovnega sodišča), poleg tega pa je Vrhovno sodišče opozorilo na manjkajoče listine v spisu. Sodišče ne bo na tem mestu sodbe povzemalo argumentacije Vrhovnega sodišča, ker jo celovito in natančno upošteva v vsebinski presoji utemeljenosti tožbe.

Pred začetkom glavne obravnave je tožeča stranka sodišču poslala informacijo o tem, kdaj so bile volitve v Egiptu, kdaj je bila razglasitev rezultatov in kdaj je tožnik izvedel za rezultat volitev, ter da v vmesnem času od zadnje glavne obravnave tožnik ni uspel pridobiti nobenih drugih dokumentov o svoji identiteti. Tožena stranka pa je v spis med drugim predložila manjkajoče listine in sicer odgovor veleposlaništva Egipta policijski postaji glede državljanstva tožnika ter odpustne listine bolnišnice iz Francije iz leta 2000. Tožba je utemeljena.

Na ponovnem zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik povedal, da od zadnjega zaslišanja ni prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, v katerih mu je omejeno gibanje. Zato je tudi v tem postopku pomembno, da se relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje 1

, na področje določenega dela države 2

, na kraj (mesto) prebivanja 3

, na ozemlje ene države.4 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja 5

in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.

6

Zato tudi izpodbijani akt pomeni poseg v v osebno svobodo tožnika.

Nadalje sodišče ugotavlja, da Vrhovno sodišče v sklepu I Up 400/2012 z dne 30. 8. 2012 ni našlo oziroma obravnavalo morebitnih napak v sodni presoji glede tretjega razloga za omejitev osebne svobode tožnika, to je razloga iz 6. točke 1. odstavka 55. člena v zvezi z 2. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Že v prvotnem postopku je namreč sodišče upoštevalo, da določilo 6. alineje 55. člena ZMZ pravi /.../ „če je prosilec samo zato, da bi odložil“ /.../ vložil prošnjo /.../ Ker je tožnik v prošnji navajal ogrožanje v Egiptu na podlagi verskega prepričanja, ni mogoče reči, da je vložil prošnjo samo za to, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Razlog za omejitev osebne svobode iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ torej ni podan in zato s tega vidika tožena stranka nima zakonite podlage za omejitev osebne svobode tožnika.

Glede materialno-pravnega vprašanja v tem upravnem sporu, ali mora biti za omejitev gibanja in osebne svobode izkazan poseben dvom v istovetnost tožnika, ali pa je dovolj, če tožnik zgolj nima nobenega uradnega dokumenta s sliko, tudi ne more biti več nobenega dvoma, kajti Vrhovno sodišče v sklepu I Up 400/2012 z dne 30. 8. 2012 jasno postavi, da /.../ „se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerim bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-1,ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti“ (8. odstavek obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča). Tožena stranka se je torej v pritožbi zoper prvotno sodbo sodišče nepravilno oziroma nepopolno sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 27/2012 z dne 12. 1. 2011, na kar je opozorila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, čeprav je tudi Upravno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča I Up 27/2011 z dne 12. 1. 2012, poleg ostalih odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem, vključilo v obrazložitev prvotne sodbe kot argument proti odločitvi tožene stranke. Zato se sodišče v tej obrazložitvi sklicuje na argumentacijo iz razveljavljene sodbe v odstavkih od 5 do vključno 7, ki zajema tudi ustavno-pravne argumente in argumente prava EU o tem, da mora tožena stranka utemeljiti dvom v istovetnost tožnika preko dejstva, da tožnik nima uradnega dokumenta s sliko po ZTuj-1, in ne bo ponavljajo izpeljave te argumentacije.

Od tu naprej pa je potrebna dodatna utemeljitev pravnega vprašanja o tem, kaj pomeni, da mora biti izkazan dvom v istovetnost tožnika, da se mu lahko izreče predmetni ukrep.

Vrhovno sodišče se namreč v svoji praksi ne ustavi na stališču, da se ukrep omejitve gibanja oziroma osebne svobode lahko odredi le, „če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete“ (sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 400/2012 z dne 30. 8. 2012, odst. 8), ampak nadaljuje v istem stavku, kar je ključnega pomena za pravilno uporabo prava (ZMZ) in ustavi-skladno (23. člen Ustave) interpretacijo določbe 5. odstavka 51. člena ZMZ, z navedbo: /.../ „ki ga mora tožena stranka obrazložiti“. Ključno je torej, da tožena stranka sama najprej ugotovi dvom še z neko drugo okoliščino, kot je zgolj dejstvo, da tožnik nima uradnega dokumenta s sliko v smislu ZTuj-1 in da na tej dodatni okoliščini oziroma okoliščinah tudi obrazloži dvom v verodostojnost izkazane identitete. Tožena stranka pa tako opredeljenega dvoma v istovetnost v izpodbijanem aktu ni ugotavljala, kljub v zadnjem obdobju povsem ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 31/2010 z dne 30. 8. 2012. Dvom v istovetnost sicer lahko ugotavlja tudi Upravno sodišče na glavni obravnavi, vendar praviloma samo v okviru /.../ „dokazov, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev“ /.../; 7

Upravno sodišče torej ne more (ne sme) namesto tožene stranke ugotavljati dvoma v istovetnost tožnika. Kajti če mora sodišče namesto tožene stranke ugotavljati dvom v istovetnost, potem tožeča stranka ne more imeti neodvisne in nepristranske sodne presoje, ali je omejitev osebne svobode v skladu z zakonom in Ustavo.

Iz primerljive sodne prakse Ustavnega sodišča, ki se nanaša na odvzem prostosti osebi, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, izhaja, da ne bi bilo ustavi skladno, če se priporniku pripor podaljša brez predloga tožilca, kajti v takem primeru, pripornik ne bi imel dostopa do sodnega varstva pred nepristranskim sodiščem (23. člen ustave) in ne bi imel zagotovljenega načela enakosti orožij (22. člen Ustave).

8

Na področju upravnega prava v zvezi z azilom po samem besedilu ZMZ velja, da /.../ „omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom“ /.../, ne pa sodišče; sodišče ukrep na podlagi sodne presoje zgolj potrdi, ali ukrep odpravi (in vrne v ponovno odločanje).

Tudi na podlagi 5(1)(f) člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) v zvezi z standardi poštenega postopka pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem iz 1. odstavka 6. člena MKVČP in 4. odstavka 5. člena MKVČP ima zaprti prosilec za azil pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro „odločilo o zakonitosti“ odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. Določbo 2. odstavka 20. člena ZUS-1 (v zvezi z 4. odstavkom 75. člena ZMZ) je torej treba v vsakem posamičnem primeru pretehtano uporabiti tako, da ni ogrožena pravica do enakega varstva (enakosti orožij) in nepristranosti sojenja (iz 22. in 23. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave ter 1. odstavka 6. člena in 4. odstavka 5. člena MKVČP oziroma 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah).

9

V konkretnem primeru tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta dvoma v istovetnost ni ugotovila drugače, kot zgolj z argumentom, da tožnik ni predložil uradnega dokumenta s sliko, kar pa je napačna uporaba materialnega prava. Zato je ta razlog za odvzem osebne svobode v izpodbijanem aktu sam po sebi nezakonit in je sodišču prve stopnje zadostoval za sodno presojo v prvotnem postopku. Vendar pa je sodišče – v skladu z zgoraj omenjenim stališčem, da dvom v istovetnost »praviloma« 10

lahko ugotavlja Upravno sodišče na glavni obravnavi samo v okviru »dokazov, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev“ 11

– na glavni obravnavi v prvotnem postopku kljub temu, da v izpodbijanem aktu ni navedena nobena okoliščina, ki bi izkazovala dvom v istovetnost tožnika, »preverilo« tožnikovo identiteto s posebnimi vprašanji in sicer je dopustilo tožniku, da v spis predloži in se sklicuje na listino (sporočilo cerkve iz Egipta z dne 27. 2. 1998), ki jo je v bistvenem delu ustno prevedel tolmač na glavni obravnavi in je tožnika na prvi obravnavi vprašalo, zakaj je lahko Veleposlaništvo Egipta odgovorilo policiji, da tožnika nima v evidenci državljanov Egipta, kar je tožnik prepričljivo pojasnil. Upravno sodišče je tako omililo stališče Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi in sklepu z dne 18. 2. 2010 omejilo raziskovalno obveznost sodišča na dokaze, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, s besedo »praviloma«, saj se lahko na glavni obravnavi pred sodiščem izkaže določena okoliščina, ki kaže na dvom glede verodostojnosti tožnikove identitete. Ta dvom se na prvi obravnavi ni izkazal, pri čemer pa sodišče zaradi zgoraj omenjene ustavno-sodne prakse in MKVČP ne more vstopiti v vlogo manjkajočega predstavnika tožene stranke, ki ga na prvi glavni obravnavi ni bilo, in prevzeti njegovo breme dokazovanja.

Na ponovljeni glavni obravnavi po sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča z dne 30. 8. 2012 je bila procesna situacija drugačna, ker je predstavnica tožene stranke bila prisotna na glavni obravnavi. Sodišče je tudi upoštevalo napotek Vrhovnega sodišča, da ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti izključiti dvoma v tožnikovo identiteto samo na podlagi listine egiptovske cerkve, ki jo je tožnik predložil na glavni obravnavi in jo toženi stranki poslal (kot je navedla pooblaščenka na prvi glavni obravnavi) 9 dni po izdaji izpodbijanega akta. Ta napotek Vrhovnega sodišča je ciljal na to, da bi bilo treba za pravilno presojo omenjene cerkvene listine, ki ni v celoti prevedena, ki je stara 14 let , katere izvor ni pojasnjena, »bolj kritično presojati« odgovor egiptovskega veleposlaništva, ki ga v spisu v času odločanja Vrhovnega sodišča ni bilo in je bil v spisu samo dopis policije o tem, kakšen je bil odgovor veleposlaništva Egipta, da bi bilo treba v dokazno oceno vključiti tudi šest odpustnih pisem iz bolnišnice v Franciji leta 2000, ki jih v času odločanja Vrhovnega sodišča v spisu ni bilo, in da se je sodišče »preuranjeno zadovoljilo s tožnikovim pojasnilom« glede odgovora tega veleposlaništva. Po mnenju Vrhovnega sodišča je pomembno, ali se je tožnikova identiteta preverjala na podlagi prstnih odtisov ali pa samo na podlagi zatrjevanih osebnih podatkov. Če so njegovo identiteto preverjali samo na podlagi osebnih podatkov, potem tožnikovo pojasnilo po mnenju Vrhovnega sodišča ne drži. Vrhovno sodišče je tudi navedlo, da bi moralo Upravno sodišče razčistiti, zakaj naj bi bilo pomembno dejstvo, da tožnik vojske v Egiptu ni služil. V skladu s temi stališči in napotki Vrhovnega sodišča, je sodišče še pred glavno obravnavo dne 18. 7. 2012 pridobilo odgovor Veleposlaništva Egipta v angleščini, ki je bil dan v vednost tožeči stranki in manjkajoče odpustne liste iz bolnice v Franciji. V prvotnem postopku jih sodišče ni rabilo za presojo, ker se tožena stranka na te listine ni sklicevala ob uporabi 1. alineej 1. odstavka 51. člena ZMZ niti jih ni omenjala. Na ponovni glavni obravnavi se je izkazalo, da med strankama ni nejasna vsebina odgovora veleposlaništva, ki je bila na glavni obravnavi razumljena kot podatek, da ni dokaza v uradnih podatkih, da ima tožnik državljanstvo Egipta. Tožena stranka je na glavni obravnavi pojasnila, da nima originala odgovora Veleposlaništva Egipta, ker je le-ta na policiji, ki je poslala zaprosilo veleposlaništvu in da ne pozna razloga, zakaj na odgovoru ni podpisa uradne osebe. Tožnik pa je pojasnil, da bi veleposlaništvo težko potrdilo, da je državljan Egipta, ker je že približno 18 let živel izven Egipta; poleg tega ima star potni list, ki ni imel prstnih odtisov (po navedbi tožnika na prejšnji glavni obravnavi), in da je ta potni list pri francoskem odvetniku, ki mu je urejal dovoljenje za bivanje; Francijo je zapustil pred 18 letom starosti in takrat ni dal prstnih odtisov, ni pa jih mu odvzela niti vojska, ker vojske ni služil. Rekel je tudi, da je pripravljen oditi na veleposlaništvo in s postopkom zaslišanja in z uporabo dokumentov, ki jih je predložil sodišču, dokazati, da je egiptovski državljan. Nič v zvezi z odgovorom veleposlaništva Egipta in pojasnili tožnika ni predstavnica tožene stranke na glavni obravnavi izpostavila kot argument za dvom v identiteto tožnika. Dejstva, da tožnik 18 let ni živel v Egiptu, da je iz Egipta odšel pred svojim 18 letom, in da ni služil vojske, kjer bi dal prstne odtise, bi lahko bila razlog, da veleposlaništvo nima tožnika v evidenci. Zato v tem elementu dvom v identiteto tožnika ni izkazan. Nadalje je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi pojasnil, da je bila listina ortodoksne cerkve pridobljena za namen uveljavljanja dovoljenja za stalno prebivališče v Franciji in da jo je izdal predsednik ortodoksne cerkve z juga Egipta (D.D.), listina pa vsebuje tudi žig. To listino je predsednik omenjene cerkve osebno izročil tožnikovemu očetu. Tudi glede te listine predstavnica tožene stranka na glavni obravnavi ni izpostavila kakšnega dejstva, ki bi izkazoval dvom v verodostojnost listine, zato ni bilo potrebe, da bi sodišče njeno verodostojnost kakor koli dodatno preizkušalo.

Glede odpustnih listov je tožnik na glavni obravnavi pojasnil, da je pri sprejemu v bolnico uporabil osebne podatke od bratranca po ženini strani, ker v Franciji ni bil zdravstveno zavarovan, pa tudi bolnica mu je dovolila, da lahko prinese dokument od sorodnikov, da bi ga na tej podlagi zdravili. Tudi tega dela izpovedi tožnika tožena stranka na glavni obravnavi ni kakor koli izpostavila, da izkazuje dvom v izkazano istovetnost tožnika. Tožnikov odgovori na zaslišanju so bili strnjeni in prepričljivi. Sodišče ob tem še pripominja, da v teh zadevah sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja o dvomu v tožnikovo istovetnost do stopnje, ko mora biti vsaka listina in vsaka izjava preverjana s pomočjo nekega drugega dokaza, tako da ne bi bilo prav nobenega dvoma več. Standard dokazovanja v teh zadevah ni ugotavljanje onkraj vsakršnega dvoma, da tožnikova identiteta ni dvomljiva. To ne samo da ni objektivno možno, kar je v konkretnem primeru priznala tudi tožena stranka na glavni obravnavi, ampak tudi ne bi bilo prav zaradi tridnevnega roka, v katerem mora odločiti sodišče in zaradi pravice tožnika do hitrega dostopa do sodišča 4. odstavka 5. člena MKVČP, kar bo sodišče natančneje utemeljilo ob koncu te obrazložitve. Ker dvom v istovetnost tožnika ni izkazan in ker tožena stranka sama pravi, da ni v času od izdaje izpodbijanega akta izvedla nobenega dejanja v smeri ugotavljanja tožnikove istovetnosti, ker tudi ne ve, kako bi to storila, če tožnika nima v evidenci veleposlaništvo Egipta, ta ukrep pa se po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ izreče, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti, izpodbijani akt nima zakonite podlage v tem določilu.

Kar pa zadeva tretjo podlago, na kateri je tožena stranka tožniku omejila osebno svobodo, sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju drugače pojasnil okoliščine, kot pooblaščenka v odgovoru na poziv sodišča. Tožnik je dejal, da so se relevantne volitve v Egiptu začele dne 16. 6. 2012 in da je novi predsednik zaprisegel zadnjo soboto v juniju, to pa pomeni, 30. 6. 2012, in da je na dan zaprisege tožnik preko televizije izvedel, da je novi predsednik zaprisegel. Naslednji dan mu je inšpektor dejal, da v nedeljo ne more zaprositi za azil, zato je namero izrazil v ponedeljek, to pa je bilo dne 2. 7. 2012. V izpodbijani odločbi pa je navedeno, da je namero v centru za tujce izrazil 3. 7. 2012. Pooblaščenka pa v odgovoru z dne 17. 9. 2012 na poziv sodišča pravi, da so bile volitve 16. in 17. 6. 2012, rezultati volitev pa so bili razglašeni 24. 6. 2012 in da je za izid volitev tožnik izvedel nekaj dni kasneje. Tožnik je torej za odločilno dejstvo v zvezi z volitvami štel uradno zaprisego novega predsednika Egipta, nekaj dni kasneje kot 24. 6. 2012 pa bi lahko bilo tudi 30. 6. 2012. Po presoji sodišča pa ta razhajanja med pojasnjevanji tožnika in pooblaščenke ter dejstvom v sklepu, da je namero tožnik izrazil 3. 7. 2012, ne morejo biti zakonita podlaga za trimesečno omejitev osebne svobode tožnika, kajti po stališču Ustavnega sodišča, ki ga tožena stranka v pritožbi (str. 5) zoper prvotno sodbo iz nepojasnjenega razloga očitno ignorira, „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“.

12

Tožena stranka je pri tem elementu na glavni obravnavi reagirala in tožnika vprašala, kako da ni za mednarodno zaščito zaprosil že v Franciji in Španiji, a je to tožnik pojasnil že v prvotnem postopku, in sicer, da so bile volitve konec junija razlog, da je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je bil prepričljiv tudi pri opisovanju situacije na podlagi zakona v Franciji, po katerem bi tujci z daljšim bivanjem v Franciji pridobili dovoljenje za bivanje, ki ga je bivši predsednik Sarkozy zamrznil. Tožnik je na zaslišanju še povedal, da se dogajajo pobegi iz Centra za tujce, da so tudi njega vabili, naj pobegne, pa ni pobegnil, da so bili nekateri premeščeni, omenil je izdajo nekakšnih odpustnic, čeprav so osebe povzročale varnostne probleme, tožnik pa ni storil nobenega problema v Centru za tujce in se ravna po pravilih.

V ponovnem postopku pa je sodišče ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča upoštevalo tudi mednarodno-pravni standard hitrega sodnega odločanja v zadevah, ko gre za omejitev osebne svobode, kar se povezuje tudi z standardom dokazovanja.

Določba 4. odstavka 5. člena MKVČP, po kateri ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče „hitro“ odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit, pomeni, da mora biti oseba prej kot v 76 urah poučena v jeziku, ki ga razume, o razlogih za odvzem prostosti.

13

Temu je treba dodati potreben čas za pripravo tožbe in potreben čas za odločanje sodišča, kar je slovenski zakonodajalec za oboje uredil znotraj tridnevnih rokov. To pomeni, da stranka dobi možnost sodne presoje zakonitosti odvzema osebne svobode najprej v približno 9-10 dneh, glede na to, da je zakonodajalec v ZMZ rok za tožbo in odločitev sodišča v obeh primerih uredil s tridnevnim rokom, čemur je treba dodati še čas za vročanje sodbe. V konkretnem primeru v prvotnem postopku je od odvzema prostosti tožniku do vročitve sodbe sodišče z dne 19. 7. 2012 tožeči stranki preteklo 15 dni oziroma 17 dni do vročitve sodbe toženi stranki. Hitro odločanje sodišča o zakonitosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito po sodni praksi ESČP pomeni tudi, da je v primeru ugotovitve nezakonitosti odvzema prostosti s strani prvostopenjskega sodišča tožnika potrebno takoj izpustiti.

V zadevi Kolesnik proti Rusiji je namreč rusko prvostopenjsko sodišče dne 11. 1. 2008 ugotovilo nezakonitost odvzema prostosti, vendar je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena v pritožbenem postopku s strani višjega sodišča dne 28. 2. 2008 in pritožnik na podlagi prvostopenjske sodbe ni bil izpuščen. Zaradi tega dejstva je ESČP presodilo, da pritožnik ni imel možnosti, da bi sodišče v skladu z določilom 4. odstavka 5. člena MKVČP presodilo zakonitost odvzema prostosti.

14

V postopku po 51. členu ZMZ, kjer gre za odločanje sodišča o odvzemu osebne svobode mora biti torej tožnik premeščen iz Centra za tujce v Azilni dom v primeru nezakonite upravne odločbe že z vročitvijo sodbe sodišča prve stopnje, kajti sicer bi Slovenija kršila določbo 4. odstavka 5. člena MKVČP in s tem tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave. Tožena stranka ni dolžna premestiti tožnika iz Centra za tujce v Azilni dom ob prejemu prvostopenjske sodbe, ki izpodbijani akt odpravi, če od glavne obravnave naprej nastopijo okoliščine, ki zaradi varstva pravic drugih zahtevajo, da je tožniku omejena osebna svoboda, za kar pa mora pristojni organ izdati novo odločbo, če te okoliščine niso bile podlaga za odločitev v prvotnem postopku.

Izpodbijani akt pa je nezakonit tudi zaradi tega, ker tožena stranka znotraj presoje sorazmernosti ukrepa po drugi alineji 2. odstavka 51. člena ZMZ (v Centru za tujce) v primerjavi z izvrševanjem ukrepa po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ (v Azilnem domu) ni vključila v dokazno oceno in ni upoštevala, da je tožnik že ob podaji prošnje dejal, da mu je zaradi težav z ledvicami zdravnica priporočila, da dela, da se bo potil, da bi lahko izločil kamne, za kar bi bila dosti bolj primerna premestitev v Azilni dom; dejal pa je tudi, da bo kot pripadnik ortodoksne vere imel težave z islamisti; tožnik je na novi glavni obravnavi ponovil, da v Centru za tujce ne more opravljati osnovne verske obveze, to je prejemanje hostije. Tožena stranka teh dejstev ni vključila v presojo sorazmernosti, zato je tudi s tega vidika izpodbijani akt nezakonit, ker nima vseh potrebnih razlogov za odločitev (2., 3. in 5. točka 214. člena ZUP). Če po praksi Sodišča EU velja, da v državah izvora prosilcev za azil hude kršitve svobode veroizpovedi v smislu preganjanja po Direktivi 2004/83/ES pomenijo dejanja, ki ob upoštevanju osebnih okoliščin prosilca posegajo v svobodo prosilca do izražanja vere v zasebnosti in do javnega izpovedovanja, kamor spada tudi verski obred, in da se oseba načeloma ni dolžna (izogniti oziroma) odpovedati določeni verski praksi, 15

potem mora tudi v državi gostiteljici veljati, da prosilci za azil v razumnih mejah morajo imeti možnost, da izpovedujejo vero prek izpolnjevanja osnovnih zapovedi verskega značaja.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).